Liberalizem

Zgodovina se je končala z liberalizmom, se je glasila Fukuyamova diagnoza v devetdesetih. Ampak liberalizem, menijo številni, je zašel na brezpotje. Je ideološko prazen. Že Hayek je v prejšnjem stoletju tožil, da ne poznamo »liberalne utopije.« Vemo, kaj je liberalni red; manj jasno pa je, kaj bi bili liberalna strast, liberalni up, liberalizem kot obljuba.
Kaj je torej glavni paradoks liberalizma in razlog, zakaj so liberalne družbe, kljub vsesplošnem zmagoslavju, tako krhke? Kako to, da te vsakič znova rešitev za lastne probleme iščejo zunaj sebe, s tem pa vase vnašajo pogoje za lastno razpustitev, ali pa se, prav tako tragično, zagledajo v eno izmed svoji prejšnjih oblik (npr. zahodno civilizacijo)? In podobno, zakaj tisti, ki govorijo v njegovem imenu, največkrat zavirajo iskanje specifično liberalne rešitve? Zagata izhaja iz specifične narave liberalizma kot kulture.
Presenetljivo pomoč za premislek liberalne kulture lahko najdemo pri znanstvenofantastični seriji Iaina M. Banksa o Kulturi, medgalaktični civilizaciji, ki je doseglja stanje izobilja. Kot izpostavlja Joseph Heath v tekstu “Why the Culture Wins”, ki komentira Banksovo serijo, se kulture ločijo po administrativni in memetični funkciji. Konfucianizem je administrativna kulturna forma, medtem ko je krščanstvo izrazito memetična. V svoji zasnovi ima krščanstvo moč izjemne idejne reprodukcije in širjenja. Toda manjka mu administrativna plat. Je kultura, ki se širi kot nabor upanja in obljub, vendar brez navodil za uporabo družbe. Širjenje krščanstva izkorenini lokalne administrativne kulture in človeške družbe pahne v konvergenco, v stekanje k isti idejno-memetični obliki.
Pri liberalni kulturi pa je povsem drugače. Značilnost liberalizma je ravno to, da ukinja politiko ter da vodi v kompromise, v postpolitične aranžmaje, kjer ljudje sobivajo skupaj, četudi jih ne povezuje nobena specifična množica idej, strasti in angažmajev. To je najverjetneje najboljši dokaz, da je liberalizem v administrativnem smislu popoln zmagovalec. Njegova zmaga pa ima tudi negativno plat, in sicer, da se je ta zavoljo nje popolnoma odpovedal memetični komponenti, odpovedal se je temu, da bi se sploh šel politiko kot tako. Morda ta kompromis danes ne deluje več.
Liberalizem je torej kljub vsesplošnemu zmagoslavju nenehno v nevarnosti, saj nima dobre rešitve za nastalo situacijo, še posebej zato, ker je bil ravno to trade-off, da je konec zgodovine sploh bilo moč doseči. Liberalizem torej mora rešitev najti na povsem memetični ravni, v kolikor hoče preživeti. Po drugi strani pa ravno ta potreba vodi v vedno bolj divje kulturne vojne, ki preprečujejo vzpostavitev resne politične vizije. Wokeness je torej poskus revitalizacije liberalizma na povsem memetičen način, silovita reakcija in vsesplošna fragmentacija v informacijske mehurčke na spletu pa realnost trenutnega stanja. Ali se je iz te pasti še mogoče izvleči, prepuščamo piscem te številke, vsekakor pa drži, da spekter »temnega« Fukuyame pesti vse politične režime – tudi tiste, ki se iz liberalizma želijo izvleči. Ena stvar pa je vseeno jasna: zgodovina se je (znova) začela!