Srednji vek

Težko bomo našli temo, kjer bi bil razkol med konsenzom stroke in prevladujočimi predstavami v družbi tako globok in vztrajen kot pri srednjem veku. Za zgodovinarje je pobijanje klišejev o »mračnem srednjem veku« postalo že utrudljivo, v javnem diskurzu pa je označevanje vsakršne zastarele prakse, ki nam ni všeč, za »srednjeveško« tako vseprisotno, da se zdi kritika takšnega govora skoraj jalova. »Srednji vek« javnega diskurza in srednji vek zgodovinarjev sta dva različna svetova, ki ju povezuje le ozka brv predstav in podob, vtisnjenih v kolektivni spomin Zahoda: gradovi in samostani, vitezi in dame, natrpana obzidana mesteca, kuga. Toda le redkokdo, ki govorio srednjem veku kot času vsesplošne zaostalosti in mračnjaštva, se zaveda prepada, ki ga loči od zgodovinskih dognanj zadnjih sto petdeset let.
Na ta prepad je zlasti važno opozoriti, ker mnoge strukture našega vsak dana koreninijo v srednjem veku. Italijanski zgodovinar Alessandro Barbero to rad ponazori s preprostim primerom: »Zjutraj sem si zapel srajco, si nadel očala in odšel na univerzo. Zatem sem se odpravil na občino in k notarju. Zavil sem še v bližnjo cerkev in po maši pokramljal z župnikom. Doma sem si skuhal testenine s parmezanom, prelistal knjigo (rad imam predvsem romance) in odigral partijo šaha.« Srednjeveški človek bi si lahko brez težav predstavljal, o čem je govora; človek antike bi, po drugi strani, ne razumel enega samega samostalnika. Evropska zgodovina se je v več kot enem pogledu začela na novo v srednjem veku – in to lahko Slovenci rečemo še bolj prepričano od prebivalcev tistih delov Evrope, kjer so strukture rimske civilizacije v večjem številu preživele padec Zahodnorimskega cesarstva.
A morda je prav tu razlog za famo srednjega veka. Skoraj vsem strukturam preteklosti, ki jih je modernost hotela preseči, je bilo mogoče poiskati izvore v srednjem veku: osovraženi sistem zemljiškega gospostva (ki se je pri nas ohranil vse do sredine 19. stoletja), plemiški privilegiji, avtoriteta Cerkve, monarhija, oblike izobraževanja in vedenja, ki so z modernim razvojem obveljale za zastarele. Ker je pojem »srednji vek« vse od njegovega izuma v renesansi imel negativen predznak, se je na boj proti ostalinam preteklosti splačalo prilepiti oznako preživele dobe. In obratno: ohranjanje in ovrednotenje tradicionalnih struktur, ki so si ga v naglo spreminjajoči se družbi za smoter vzeli konservativci, je utegnilo biti privlačnejše, če se jim je pripisalo slavno preteklost. Še zlasti, odkar je ro mantika je v birokratiziranih in centraliziranih režimih ponapoleonske dobe, sredi družbe, ki je težila k atomizaciji, odkrila srednji vek kot mitsko epoho, ki je varovala svoboščine in spoštovala avtonomijo občestev. Absolutizma srednjemu veku pač ni bilo mogoče pripisati: zato se je bilo moč sklicevati na avtoriteto srednjega veka v boju proti reakcionarnim režimom, ki so hoteli varovati tradicijo s sredstvi moderne policijske države. Negativnemu mitu o srednjem veku se je tako pridružil pozitivni mit, ki je navdihnil imaginarije evropskih nacionalizmov. Ni naključje, da je toliko parlamentov, magistratov in univerz v 19. stoletju svoje sedeže zgradilo v neogotskem slogu.
Čeprav so spomeniki, ki jih je navdihnil pozitivni mit o srednjem veku, vse okoli nas, je predstava o srednjem veku kot zlati dobi svobode, znanosti, umetnosti, vere in viteštva danes hudo zbledela. Negativni mit je, po drugi strani, v izvrstni kondiciji. Veliko bolj, kot ga izpodbijati, se splača pokazati, da je zgodovinska resnica, kot se med podkovanimi polemikami in neprestanimi popravki odkriva raziskovalcem, neprimerno bolj zanimiva od še tako mičnih zmot in fantastičnih mistifikacij.