Prostor

V naši dobi, (naj jo imenujemo postmodernizem, pozni modernizem, pozni postmodernizem ali pozni pozni modernizem), je koncept prostora pristal v ospredju. V nasprotju z modernizmom, dobo, ki je v središče svojega premisleka postavila čas – ravno zato, ker je spoznala, da je obstajalo mnogo različnih časov s svojimi lastnimi zakonitostmi, – je naša doba (mnogokrat celo nevede) dala v svoje osredje prostor, saj se zaveda, da nepreklicno obstaja mnogo prostorov s svojimi lastnimi zakonitosti, svojimi lastnimi možnostmi in omejitvami.
Če poskušamo nekoliko slikovito omejiti koncept prostora, lahko rečemo, da naša doba le-tega razume na različnih ravneh.
Najprej je tu fizični prostor. To so mesta, ulice, trgi, stanovanja, igrišča in celo narava, preurejena za trimčkanje in prosti čas. Ta koncept prostora je prisoten odkar obstaja človek. Ki pa je seveda vezan na drugi koncept prostora …
… virtualni prostor. V pravem pomenu besede je vsak prostor na nek način že virtualen, saj vedno obstaja znotraj neke intersubjektivnosti. Bolj specifično bi virtualne prostore označili za medij, ki omogoča človeško interakcijo, vendar na fizično nelokaliziran način. Takšni prostori so socialna omrežja in spletni forumi, mediji, društva, … Tudi ekonomski in finančni trgi kot tudi politični prostori so take vrste virtualen prostor. In konec koncev je tudi fizikalni prostor abstrahiran, računanju namenjen matematizirani prostor.
Nadalje imamo prostor diskurza. V tem prostoru se potikajo besede in dobivajo svoj specifičen pomen. Fraza »izgubil sem živce« zelo drugače izzveni, če jo izrečemo pri psihologu ali pri kirurgu.
In nenazadnje, obstaja tudi prostor med osebami, prostor, kot ga filozof Martin Buber predstavi na relaciji Jaz-Ti. Jaz lahko postane Jaz le, ko pripozna in se odpre neki drugosti, nekemu Ti. To pripoznanje, ta odprtost, razpre možnost dialoga kot specifičnega medosebnega prostora.
Za vse prostore velja protislovna značilnost.
Prostori so združevalni element. Le v prostoru se lahko ljudje srečujejo in občujejo med seboj. To smo lahko videli tudi v zadnjih letih, ko so posamezniki različnih provenienc, ki niso dobili besede v obstoječih prostorih, z zasedbo nekega prostora hkrati tudi spremenili njegovo namembnost in vzpostavili platformo namenjeno diskusiji političnih vprašanj.
Po drugi plati pa je prostor razločevalen. Da bi prostor sploh lahko obstajal in ne bi bil zgolj nerazločna enost, potrebuje vsaj dva elementa (v matematiki celo tri točke), ki ne sovpadata. Kot se ob rojstvu otrok loči od matere in se ob tem vzpostavi prostor med dvema osebama, osebama, ki se nikdar ne bosta več poenotili, tako prostor nepreklicno individuira osebe in stvari znotraj sebe – jih naredi posamezne, posameznike.
To paradoksno značilnost prostora lahko primerjamo tudi s konceptom meje, ki je nam Goričanom z obeh strani dobro poznan. Po eni strani je meja res presekala ljudstvo na dva dela, ju postavila nasproti in s tem osamila. Vendar je že kmalu po tem, ko je postala bolj prehodna, prebivalcem pomenila odprtost v neki drugi svet, koriščenje nekih novih možnosti. Če bi mesti ležali kjerkoli drugje v svojih lastnih državah, teh možnosti nikoli ne bi imeli. Tako Nova kot „stara“ Gorica, ti provinci, imata ravno zaradi meje možnost, da postaneta večkulturno in večjezikovno središče.