70 let Nove Gorice

Ivan Maček – Matija, tisti, ki je določil lokacijo in bil tudi odgovoren za izgradnjo Nove Gorice, je v nekem intervjuju povedal zakaj je Gorica pristala na drugi strani črte: Molotov naj bi Kardelju na povojnih mirovnih pogajanjih v Parizu prepovedal se pogajati za pridobitev Gorice. Zaradi te izgube so se odločili zgraditi novo mesto, sploh prvo novo mesto v Jugoslaviji. Socialistično izložbo na zahod z velikim napisom »NOVO!«. Celoten plan bi moral biti realiziran v prvi petletki. Vendar so z deli zamujali, zelo hitro pa je bilo tudi konec Sovjetskega prijateljstva. Zgodil se je Informbiro, ki je zrušil ekonomski sistem, tako da je zmanjkalo denarja pa tudi potrebe po socialistični izložbi, saj je postalo bolj pomembno pridobivanje novih zaveznikov. Potreba države po takšnem mestu ponikne, pretirano navdušenje splahni. Še preden je zgrajena osnova, je to še-ne mesto že prepuščeno samemu sebi, da se znajde kot ve in zna. Ostane samo še ideja. Ideja novega.

Magistrala, tista osnovna črta vzporedna z mejo, planirana kot osrednji del mesta, nikoli ne zaživi zares v svoji funkciji. Celotno življenje se umakne v manjše prostore, dogaja se poleg nje in ji dobesedno začne tudi kazati hrbet. Tudi glavni trg se zgodi drugje, pred občinsko stavbo ostane travnik kot neki prevrednoten Malevičev kvadrat, ki ohranja resnico travnika stare Gorice, zanika pa idejo mesta parka. Ne trg ne ploščad, enostavno travnik pred občino. Hkrati pa v mestu brez pravega načrta zrasejo raznovrstva drevesa, ki sčasoma prekrijejo stavbe in iz mesta naredijo pravcati botanični vrt. Mesto se enostavno zgodi. V dobrem in slabem.
Mesto, planirano po modernističnih idejah Le Corbusierja, kjer naj bi bilo vse skrbno in racionalno načrtovano, kjer ni nič prepuščeno naključju, postane zbirka različnih pristopov, ki želijo drugega povoziti oziroma nadvladati. Na nek svojstven način imamo tako v Novi Gorici opravka z ruševinami, vendar ne z ruševinami mogočne preteklosti, temveč nerealizirane prihodnosti. Opravka imamo z ruševinami idej. In ruševinami projektov, ki niso bili izpeljani do konca, oziroma takšnimi, ki so se obrnili proti prejšnjemu.
Nova Gorica je bila idejno zamišljena kot izgradnja nečesa novega in s tem kot aufhebung nečesa starega. Na prostoru, prepihanem z zgodovino, se odločijo narediti novo mesto kot nadomestek tistega tisočletnega središča pokrajine, ki je izgubljeno. S tem pa zanikajo oziroma potlačijo zgodovino. Zgodi se pozaba. »Novo« ne prenese zgodovine, zgolj obljubo boljše prihodnosti. Ta pa zbriše tudi idejo zgodovine. Tudi idejo, da mlado mesto sploh lahko ima neko zgodovino. To rodi ignoranco, ki poleg preteklosti izniči tudi prihodnost.
Mogoče je zato danes potrebna nekakšna arheologija urbanizma, ki bo odkrivala vse te obrate, ki so nastali, da se lahko sploh zavemo, koliko zgodovine se je zgodilo v tako kratkem času. Pa tudi koliko zgodovine se je zgodilo na tem ozemlju, še preden je mesto sploh nastalo. In ker je Nova Gorica v osnovi ideja, lahko poskušamo zasledovati življenje te ideje med ljudmi in med stvarmi. Lahko ji poskušamo prisluhniti na popotovanju skozi sedem desetletij njenih preoblikovanj in jo s tem rešimo pozabe. Šele tako lahko sčasoma oblikujemo zgodbo Nove Gorice, njeno preteklost in s tem tudi njeno zgodovino. In šele tako lahko postavimo Novo Gorico nazaj v čas in ji povrnemo tudi prihodnost onkraj nekdanjih iluzij.