»Ko smo v zadnjih petnajstih letih »odšli na ulice« se je vselej zdelo, da smo se znašli na protestu ob koncu konca zgodovine. Novinar in publicist Vincent Bevins ugotavlja, da se je desetletje 2010-2019 – deset let, ki jih imenujemo tudi »desetletje protestov« –, izteklo v paradoksalno vrnitev v status quo, včasih celo v poslabšanje izhodiščnih razmer. Razočaranje te vrste ne preseneča oziroma vsaj ne preseneti mene: generacije pred mojo, generacija X in milenijci, so v živo spoznavale institucionalizirano nasilje nad protestniki proti G8 v Genovi leta 2001 in ponotranjile nekakšen občutek nemoči in poraženosti, ki z leti še vedno ni zbledel. Zaradi nezmožosti, da bi na političnem prizorišču artikulirali travme ob brutalnih dokazih iz šole Diaz ali nizkotnosti umora Carla Giulianija, so oporečništvo in protesti postali boleča točka za desettisoče mladih (v Italiji, op. p.), ki se še danes – v podcastih, reportažah in preiskavah – sprašujejo, koliko je prostora za pogajanja, če so ta sploh mogoča, in na kakšen način. In skoraj četrt stoletja kasneje, v še bolj povezani in globalizirani družbi, so, kot opaža Bevins, napovedi za protestniška gibanja po vsem svetu precej mračne. Na drugi strani ni dvoma, da je tehnologija omogočila nove in povsem nepričakovane načine za interpretacijo, zbiranje in protestiranje, ki lahko – tudi v luči vse večje represije s strani institucij – zagotovijo rešitev s sprevračanjem tehnologij nadzora prav v točki, kjer se te zdijo nepremostljiva ovira.«
Protest kot komunikacijska strategija
Moje aktivno zanimanje za specifike protestov in potencial medsebojnega vpliva se je začelo oktobra 2020, ko se je desetletje na tapeti že iztekalo, pandemija pa je izjemno otežila zbiranje in osebno udeležbo v živo. Junijske akcije gibanja Black Lives Matter in njegovih naslednikov v mesecih zatem so počasi začenjale pojenjati, vsaj v Italiji, kjer je zaradi imitacijske in derivativne narave uličnih protestov – četudi so ponovno odprli razpravo o rasizmu in državljanskih pravicah – na žalost ostalo še veliko prostora. Mojo pozornost je tako pritegnil primer Strajka Kobiet na Poljskem, množične mobilizacije za pravico do splava, ki je dosegla najvišjo udeležbo na protestih v tej državi vse od časa padca komunizma. Kar se je začelo kot preprosto strokovno zanimanje polonistke, me je kmalu povleklo v zajčjo luknjo semiotične analize, lova na citate in primerjave tehnik protestiranja. Iskanje rdeče niti med strategijami arabskih pomladi, protestnikov Evromajdana in poljskih kolektivov, ki v nekem smislu predstavljajo poskus reorganizacije, ni bilo težko, pa naj gre za množična zborovanja, tajno organizirane dogodke, ali prepoznavno ikonografijo. Prebiranje komunikacijskih strategij protestov je pri meni posledično takoj sprožilo branje samih protestov kot komunikacijske strategije.
Ta definicija ni moja. Vpeljala sta jo nizozemska sociologa Jacquelien van Stekelenburg in Marijn van Zomeren po tem, ko sta opazovala medsebojno prepletanje ločenih in oddaljenih protestov, ki so se pojavljali na različnih straneh sveta. Kot v uvodniku tematske številke revije Iconografie, Riot, ugotavlja van Stekelenburg, »je protest v osnovi akt komunikacije: prenos kritičnega sporočila predstavnikom oblasti, lastni skupnosti in najširšemu mednarodnemu občinstvu.« Z globalizacijo je komunikacija postala bolj fleksibilna in neposredna, enako pa velja tudi za taktike protestov: dober primer so tehnike in strategije, ki so jih vpeljali protestniki arabske pomladi – eni prvih, ki so se zatekli k aplikacijam za sporočanje, spletnim skupinam in družbenim omrežjem –, in so jih hitro posvojila gibanje Occupy in druge skupine demonstrantov. Aplikacije niso omogočile le popolnoma anonimnega načina za organizacijo zbiranja protestnikov in sporočanje, temveč so postale tudi platforme za razširjanje novic in agend ter sprotnega obveščanja, ki so ustvarile prostor, podoben samim protestom. Tehnologija in novi mediji so nakazali spremembo smeri pri logistiki protestov – ti so iz bolj tradicionalnih oblik organizacije prešli v vse bolj kapilarno decentralizacijo, ki jo omogočata anonimnost in povezovalna logika spleta in družbenih omrežij. Ena prvih posledic tega procesa opazovanja, prilagajanja in preureditve je posvojitev nabora taktik onkraj izvornega protesta. Okoliščine se namreč spreminjajo skladno s spreminjanjem uporabljenih orodij, bodisi gre za protinapade, izvedene neposredno v digitalnih medijih (van Stekelenburg navaja primere spletnih peticij, mailbombinga in hacktivisma), bodisi za transponiranje tradicionalnih metod v digitalni milje – kar spodbuja eksperimentiranje in razširitev nabora ukrepov v različne namene, od širjenja pričevanj do izogibanja represivnim organom. Poleg fizičnih in dobro preizkušenih taktik, kot so barikade, tlakovci in drugi predmeti, ki jih protestniki prinašajo ali uporabijo na mestu konflikta, najdemo tudi hibridne in digitalne taktike, ki se odzivajo na spremembe okoliščin, v katerih gibanje deluje, trdi Stekelenburg. Vse pogosteje srečujemo sklicevanje na pop kulturo, ustvarjanje in razširjanje prepoznavnih podob ter namenjanje posebne pozornosti vizualni identiteti gibanja in samih protestnikov, s čimer izkoriščajo praktično neomejeno reproduktibilnost sporočil, s tem pa spodbujajo njihovo deljenje in participacijo.
Med protesti ni izpogajan in ponovno zavzet le fizični prostor – o čemer pričajo zabave v bazenu vladne palače v Bagdadu ali rezidence šrilanškega predsednika v Kolombu –, temveč tudi virtualni. V primerih, ki sem ju pravkar omenila, so omrežja in prenosi v živo v trenutku ustvarili vez med protestniki, ki so se fotografirali sredi razkošja okupiranih kopalnic, spalnic in bazenov, in gledalci-prejemniki, ki so lahko ob političnem sporočilu uživali v igrivem in skupnostnem vidiku performansa nosilcev protestov. Današnji protesti v veliki meri vztrajajo prav zaradi tega skupnostnega vidika, ki se z novimi tehnologijami prenaša v živo. Številne študije, ki raziskujejo povezavo med družbenimi omrežji in politično mobilizacijo, poudarjajo horizontalno delovanje akterjev in sposobnost omrežij za spodbujanje političnega zbiranja. Slednje jim uspeva s pomočjo oblikovanja najprej osebnih, nato kolektivnih identitet, pa tudi stroškovne učinkovitosti pri samoorganizaciji od spodaj in logističnemu upravljanju gibanj. A gotovo so med bolj zanimivimi elementi nove slogovne ikonografske značilnosti in njihova dvojna uporaba, ki že od začetka upošteva zunanji pogled in njegovo zmožnost, da sporočila protestov po vsem svetu prestreže in jih ojača – seveda le v primeru, ko so sporočila sposobna pritegniti pozornost. Ob notranji koherentnosti sloganov, simbolov, namenov in mobilizacij torej najdemo centrifugalne taktike kot so memi, pesmi, oprave in reference na zahodno in globalno pop kulturo, ki so sredstva za vzbujanje mednarodnega zanimanja za cilje gibanj. V prej omenjem članku iz revije Iconografie avtorja navajata tri lastnosti simbolike iz pop kulture: prepoznavnost, anonimnost in metaforična vsebina simbola. Dobri primeri so V kot vroče maščevanje (V for Vendetta), Casa de Papel in Deklina zgodba (The Handmaid’s Tale), ki se odlično prilegajo širšim razpravam o represivnih vladah, kritiki ekonomije in reproduktivnih pravicah.
Memefikacija političnih bojev
Dobro dokumentirana je tudi uporaba meme-forme, ki je lahko omejena na posamezne iteracije, kot so plakati ali deljenje, ali pa se razširi na celoten protest, ki se bere kot kolektivni performans izpogajanja socialnih, političnih ali kulturnih vrednot. Participatorni značaj in pravila memov presegajo posamični kontekst, in prav zaradi te večpomenskosti jih lahko pravilno prepoznajo, razumejo in interpretirajo tudi oddaljeni in neosveščeni opazovalci. Ob pravilni uporabi ezoteričnega poznavanja meme-jezika se tako počutijo ne le neposredno vključeni, temveč so jim bližje tudi zahteve, zaradi katerih je meme nastal. Marina Bulatović v enem izmed komentarjev naraščajoče memefikacije političnega prizorišča opaža, da kampanje, ki so namensko ustvarjene za interakcijo in deljenje s strani »digitalnih domorodcev«, predstavljajo način, na katerega tradicionalna politika in civilna družba dosegata širšo publiko in izstopata iz lastnih odmevnih komor. Andrés Fernando Castiblanco Roldán pa tovrstne pristope primerja z digitalno agoro sodobnega političnega in ekonomskega jezika, s sposobnostjo katalizacije razumevanja protestov in mobilizacije globalne kritike politične in ekonomske moči, ki sta bili doslej zamejeni na lokalni kontekst (v primeru njegove raziskave so to protivladni protesti v Kolumbiji leta 2021). Memetična vključenost se lahko kaže v rabi samih memov, kot na primer v Hongkongu, kjer je mobilizacija potekala vzporedno na globalni in lokalni ravni prav zaradi transparentov in plakatov s predlogami, ki jih dobro poznajo netizens po vsem svetu, ali zaradi množične prisotnosti žabca Pepeja, ki se je ob tej priložnosti uspel znebiti svoje zahodnjaške alt-right funkcije in postal relatable. Druga primera sta še obravnavanje protesta samega kot nenehno razvijajočega se mema, pri čemer deljenje podob ali sloganov s transparentov privedeta do predelave na drugem kraju ob drugem času, ali vpeljevanje nacionalnih simbolov, ki so težko prepoznavni zunanjim opazovalcem. Njihov interaktivni proces politične memefikacije, okrepljen z novimi tehnologijami in dinamiko družbenih omrežij, je primarno namenjen notranjemu pogledu (kot v primeru poljskega Strajka Kobiet, ki ga je zaznamovala množična uporaba specifičnih elementov, kot so na primer verzi pesnikov Mickiewicza, Słowackega in Boy-Żeleńskega, ali ikonografsko sklicevanje na slikarstvo, med drugim na Stańczyka Jana Matejka).
Lahko bi celo trdili, da tudi med protesti obstaja učinek prelivanja, čigar glavna posledica je vzajemna prepustnost bojev, ki si prilaščajo slogane, taktike in simbole, da bi izrazili solidarnost in razširili domet svojih zahtev z lahko prepoznavnimi ikonografskimi referencami ali vzkliki, ki jih je mogoče ponoviti tudi zunaj države izvora. Tako se po vsem svetu poje »Bella ciao« in vzklika slogan »siamo tutti antifascisti«, v nepričakovanih kontekstih pa lahko vidimo posnemovalce gilet jaunes in neobičajne cosplayerje Rogatega šamana s Kapitola. Če je interpolacija simbolov in strategij posledica same ideloške bližine gibanj, ali pa gre, banalneje, za sekundarni efekt globalizacije in novih sredstev sporočanja, bomo še videli, a gotovo je to ena izmed lastnosti, pri kateri so rezultati zanimivejši od vzrokov. Da bi obravnavo razširili na elemente in strategije, ki presegajo vidno ter so tako na meta kot na taktični ravni bolj uporabne od niza vizualnih referenc, moramo upoštevati dva izmed bolj edinstvenih primerov, ki smo ju že omenili v citatu iz uvodnika v Riot: prvič, infografike tehnično-organizacijske sekcije protestnikov v Hongkongu, ki so vsebovale podrobna navodila o vlogah, razporeditvah enot in gverilskih taktikah, in so bila na voljo vsem uporabnikom interneta, posnemovalcem in epigonom – kasneje so jih na primer prevzeli BLM in beloruski protestniki; drugič, javne projekcije dokumentarnega filma Winter on Fire o Evromajdanu v Hongkongu in Venezueli, ki so želele pokazati sorodnost namenov in kontinuiteto metod.
Ambivalentna narava rabe novih tehnologij
Seveda pa novi mediji ne prinašajo le neoviranega napredka. Disidenti se hitro učijo izkoriščanja novih tehnologij, a represivni organi so enako spretni v njihovem prisvajanju in zaviranju protestnikov. Uporaba digitalnih tehnologij v protestniških akcijah, tako za mobilizacijo in usklajevanje združevanj prek aplikacij za sporočanje, kot tudi za deljenje in razširjanje slik prek Instagrama, je razkrila hrbtno stran njihove sicer močne točke: sporočilnost teh gibanj lahko presega državne meje prav z osredotočanjem na podobo, a za vogalom ji preti nevarnost »slacktivizma«, spletnega aktivizma, ki se za stvar ne bori zato, da bi dosegel politične spremembe v resničnem življenju, temveč zato, ker to povečuje občutek osebnega zadovoljstva in skladnosti vrednot uporabnika. Slednje je le korak stran od interesov korporacij, ki se tako začnejo zanimati za družbena vprašanja in dinamike zaradi zaslužka – s podobami je to preprosto, donosno in hitro. Družbeni mediji lahko ponudijo informacije in novice, ki jih drugi mediji ne, olajšajo usklajevanje demonstracij, omogočajo uporabnikom, da se pridružijo političnim akcijam, in ustvarjajo priložnosti za izmenjavo mnenj z drugimi, vendar nam lahko semantična dvojnost izraza engagement, tudi in zlasti v strokovnem besednjaku ekonomskega vidika spletnih medijev, veliko pove o posploševanju subverzivnega nezadovoljstva, discontenta, v preprosto, neškodljivo, apolitično vsebino, content. Prej omenjeni film Winter on Fire in dokumentarec o Siriji, The White Helmets, sta bila deležna številnih kritik, ki so jima očitale poenostavljanje kompleksnosti politične situacije v prid hagiografskega in vizualno privlačnega prikaza, ki se ad hoc prilagaja narativnim pravilom Netflixa (znameniti »Netflix look«), da bi dosegla uspeh na pretočnih platformah.
Vendar pa zelo konkretnega in izredno perečega problema ne predstavljata le ekonomski interes za politična gibanja ali nepregledna množica -washingov, ki poblagovljajo politične boje, temveč predvsem naraščajoča uporaba tehnologij nadzora ter posledično njihovo izkoriščanje, ki je praktično neomejeno in tudi izjemno dovzetno za zlorabe. Če se omejimo samo na ZDA in zgolj na zadnje desetletje, vidimo, da je vlada uporabila sisteme nadzorovanja, kot so telesne kamere policistov (ki so jih sprva uporabljali protestniki za dokumentiranje policijskega nasilja), programska oprema za prepoznavanje obrazov in celo geolokacijski podatki (ki jih je vlada odkupila od zasebnih telekomunikacijskih podjetij) za identifikacijo protestnikov, polnjenje njihovih dosjejev in izmenjavo teh informacij med različnimi institucijami za law enforcement. Tako je iz protestnikov, pa tudi njihovih prijateljev, družinskih članov in romantičnih partnerjev, ustvarila osumljence, preden so karkoli zagrešili. Dobra novica je, da lahko tudi sisteme nadzora, kot vse tehnologije in strategije, ki vstopajo v sfero protestov, civilisti uporabijo za organizacijo od spodaj. Vendar so tudi tukaj vedno obstajali hibridni, moralno sporni in nenavadni primeri, ki so šli na roko oblastem. Taka sta na primer zloglasni bikelock guy, profesor moralne filozofije in antifa aktivist, ki so ga preko posnetkov nadzornih kamer, dostopnih na spletu, razkrinkali uporabniki 4chana, ali nedavni primer Luigija Mangioneja, domnevnega morilca direktorja United Healthcare, ki so ga aretirali, ker ga je prepoznal uslužbenec v restavraciji McDonald’s. A kaže, da se akademske študije vseeno strinjajo v optimističnih napovedih, vsaj kar zadeva prilagajanje in reorganizacijo urbane gverile.
Prav zaradi kapilarnosti tehnologij nadzora sta Lucas Melgaço in Jeffrey Monaghan v svojih študijah protestov v času ICT (informacijsko-komunikacijskih tehnologij) pričela uvajati pojma »digitized streets« in »digital landscapes« za opis sprememb v interakciji protestnikov z javnim prostorom. Te digitalne krajine na nek način proizvajajo big data, s tem ko zajemajo in sledijo uličnim demonstracijam, s tem pa ustvarjajo bazo digitalnih odtisov, s katerimi lahko – kot smo videli – oblasti kriminalizirajo in omejujejo protestniške akcije. A ni vse v hipernadzoru: večina študij se sicer sklicuje na težavnost kvantitativnega vrednotenja vmešavanja oblasti ali njihovega dostopa do podatkov protestnikov, vendar digitalne krajine po drugi strani tudi širijo domet oporečništva s tem, ko ulico približajo spletu, in obratno, ko splet pripeljejo na ulice prek t. i. množične samo-komunikacije, ki je drugačna od vertikalnega modela, značilnega za tisk, televizijo in druge tradicionalne medije. Ambivalentnost sistemov nadzora, pa naj gre za panoptikon ali ulične vstaje, kaže na to, da vidljivost še vedno enačimo z močjo. In četudi izpostavljenost prikliče tako ranljivo plat kot nadzor, imajo družbena gibanja v javnem prostoru možnost, da pozornost usmerijo vase in okrepijo performativnost svojih zahtev. Potencial, ki ga prinašajo nove tehnologije, omogoča, da digitalne prakse izkoriščajo tako agenti nadzora kot agenti osvoboditve. Tehnologija, pišeta Melgaço in Monaghan, ni nikoli nevtralna, temveč je sestavni del kolektivnega delovanja. Nova gibanja se od tistih iz obdobja spleta 1.0 s konca devetdesetih let, ki so ga zaznamovali e-poštni seznami, portali in spletne strani, razlikujejo po treh zelo specifičnih značilnostih: splet 2.0 je z izkoriščanjem identitetnega in čustvenega potenciala družbenih medijev omogočil horizontalno in participatorno politično delovanje; razširil je nabor taktik, ki so na voljo protestnikom (čeprav je potrebno poudariti medsebojni vpliv gibanj in taktik, ki se razvijajo vzporedno); končno pa imajo digitalne prakse medijsko prodornost, znanje in identiteto. Te so v družbah, ki so vse bolj prežete s kapitalizmom in množičnim nadzorom, sicer predmet spora, a vseeno omogočajo širjenje in ustvarjalni zagon, ki pogosto prevladata nad represivnimi organi. To velja tudi za vzporedne strategije in platforme, ki so nastale s pomočjo globokega spleta, kot je aplikacija FireChat, ki so jo uporabljali hongkonški protestniki za izmenjavo sporočil mimo nadzora policije ali korporacij. Pogled panoptikona, ugotavlja Clarke v svoji raziskavi nasilnega zatiranja študentskih protestov na univerzi UC Davis, postane demokratiziran in razpršen. S tem je dostopen komurkoli, ki ga želi uporabiti, nadzor pa se lahko izkorišča tudi za priklic odgovornosti države, saj je moč vidljivosti razporejena enakomeno. To lahko vidimo pri nalaganju in deljenju videoposnetkov policijskega nasilja ali z neposrednimi prenosi s krajev protestov. Primera dobro prikažeta decentralizacijo moči nadzora in večanje odgovornosti države v javnosti, ki ju je omogočil tehnološki napredek. Tehnologije PET in TET (privacy-enhancing technologies in transparency-enhancing technologies), ki se osredotočajo na varovanje podatkov in na etične načine njihovega zbiranja in uporabe, so danes predmet razprave znanstvene skupnosti, protesti pa so izredno pogosti študijski primeri.
Subverzivna in ozaveščena raba spleta, ki je najmanj na udaru množičnega nadzora in trgovine s podatki, je torej v tem trenutku, skupaj s fizičnim javnim prostorom, poglavitno prizorišče pogajanj med protesti. Študije, kot je Protests in the Information Age, navajajo, da družbena omrežja in spletne skupine doživljajo širjenje uporabnosti in učinkovitosti ter da obstajajo zahvaljujoč soobstoju digitalnega in kolektivnih akcij, ki presegajo tradicionalne zahteve časa, prostora in fizične udeležbe, s tem pa brišejo meje med gibanji in tehnološko sfero pri gibanjih za vidnost naše kolektivne prisotnosti in upora, kot jih označuje Judith Butler. Da so del igre tudi interakcije med družbenimi mediji, ki jih javnost in množice uporabljajo kot sredstva za doseganje vidnosti (in njihova nasprotna raba za namene nadzorovanja ali represije), ni toliko posledica njihove vloge in specifičnih lastnosti, temveč narave vsakega instrumenta, ki je na voljo silam v uličnih bojih – so nekakšen virtualni podaljšek barikad, letakov in laserjev, pri čemer so njihova tveganja in šibke točke še vedno na preizkusu, saj gre za nove tehnologije, katerih regulacija je še vedno predmet razprav. Vendar se je množičnost, ki jo omogoča splet, doslej izkazala za bolj učinkovito od njegovih zlorab s strani oblasti. Andrew S. Baer, ki je analiziral proteste pod ključnikom #RahmRepNow za povrnitev škode žrtvam policijskega nasilja v Chicagu, je opazil, da družbena omrežja niso spodrinila tradicionalnih načinov oporekanja, ampak so jih dopolnila: ne predlagajo alternativ, temveč vpeljujejo nova orožja v uveljavljen arzenal, s tem pa zaobidejo nekatere težave, vezane na medije in vertikalni nadzor ter v živo ponujajo narativ, ki je nasproten institucionalnemu – kot se je na primer zgodilo v Braziliji leta 2016 z rojstvom neodvisne platforme Mídia NINJA. Ta je državljanom omogočila sodelovanje v procesu osmišljanja in upora, ki bi bil znotraj tradicionalnih medijev nezamisljiv, s tem pa je civilistom dopustila večji nadzor nad lastno identiteto in glasom.
***
Kaj torej ostaja po desetletju protestov, ki so se prevečkrat iztekli v polom ali poslabšanje začetnih razmer? »S tem, ko industrijska družba postaja vse bolj kompleksna, se širi tudi razpon nezaželenih posledic,« piše Bevins v knjigi If We Burn. Zdi se, da je za vsakršno oziranje na desetlje 2010-2019 značilno razočaranje in spoznanje, da je med doseženimi rezultati in zastavljenimi cilji pred protesti preveliko odstopanj, pa tudi ugotovitev, da se zloglasni meme Lenina, ki iz citata o tednih in mesecih preide na lapidarno izjavo »If you would please consult the graphs« moti manj, kot smo si pripravljeni priznati. Vsaka obravnava disenza in uporništva pa tako ali tako mora sprejeti možnost poraza, da bi lahko popravili smer prihodnjih vstaj. To seveda vključuje vse predmete in instrumente boja, vključno s tehnologijami, ki imajo – glede na rabo – utopičen ali distopičen predznak. Ne glede na svojo lastno razumevanje uspeha se Bevins odloči, da se bo zatekel k Althusserju in optimistično zaključi, da »prihodnost traja zelo dolgo.« Kako dolgo, ostaja skrivnost – a to ni težava. Še naprej bomo z zaupanjem budno preučevali grafe.