Žalost

Obstaja sum, da žalost nikoli ni bila le čustveno stanje, temveč da vsebuje neko skrito kompatibilnost s popolno vednostjo.

Ta sum je obstajal od zdavnaj, saj se je izkušnja žalosti vselej ujemala z intuicijo, da žalost omogoča globlji vpogled v realnost stvari. Ker to ne velja za vse t.i. afekte – radost je naivnost in nevednost, sovraštvo in gnev pa sta preveč osredotočena na eno samo stvar – postane žalost neke vrste sirota med čustvi. A človeška vrsta je že od nekdaj tudi vedela, da je sirota popolna manifestacija žalosti.

Če je vednost sestavljena iz dejstev, ki tvorijo indiferenten model realnosti, žalost ne bi smela imeti nič z vednostjo. Toda tudi žalost lahko vodi v indiferenco ter z njo sobiva – denimo, ko žalostnemu človeku ni več mar za življenje in svet –, kar znova potrjuje poseben status tega afekta. Filozofska linija od Aristotela do Marsilia Ficina, do Ciorana itn., zagovarja povezavo med žalostjo in mišljenjem, kar sicer upraviči občutek, da je melanholična izkušnja, ali celo le poslušanje o melanholični izkušnji druge osebe, bližje resnici kot karkoli drugega. Ficino je na primer notranjo izkušnjo žalosti nato povzdignil v pravo kozmično resnico: pred Ficinom je bil planet Saturn astrološko povezan z gorjem, nesrečo in prikrajšanostjo, a v njegovi renesančni mistiki je izpolnitev vednosti dosežena skozi transcendentni vzpon k Saturnu, k izvoru žalosti (V Clarkovi knjižni različici 2001: Odiseja v vesolju, za razliko od filma, Discovery One potuje k Saturnu, ne k Jupitru, da bi odkril izvor življenja).

Knjiga Žalostni planeti (2024) Dominica Pettmana in Eugena Thackerja, ki jo kritik Steven Shaviro opisuje kot eno največjih del o žalosti po Burtonovi Anatomiji melanholije (1621), razširi žalost Saturna na vse planete: univerzalno žalost, ki se kaže tudi v enciklopedičnem dometu knjige, od razprav o črnem žolču (starogrški medicinski izvor melanholije) do Lajkinega poleta v vesolje. Vsaka enciklopedija našteva dejstva o svetu in kozmosu. A pripisati svetu in kozmosu lastnost, kot je žalost, pomeni dodati še en detajl k realnosti – podrobnost, ki povzame vsa (podrobna) dejstva, in s tem to realnost dovrši ter jo preseže.

Ko japonska umetnost zgradi celotno, natančno melanholično estetiko na minljivosti stvari (mono no aware), izvede podoben postopek. Krščanstvo stori enako: postane religija in teologija žalosti, kar potrjuje njegova estetika – npr. specifičen ikonagrafski stil Akra Tapeinosis (človek gorja, trpeči Kristus). Toda tu pride do preloma med žalostjo in vednostjo – žalost se tako zelo približa resnici, da je celo hitrejša od vednosti.

Če žalost potuje hitreje od vednosti, se vsako dejstvo preobrazi v detajl. Enakovredne trditve o svetu izgubijo svojo moč, ko vstopi intenzivnost detajla – zato sta npr. slikarstvo in leposlovje precizni (meta)epistemološki orodji. Podrobnosti, ki sestavljajo umetniško delo, tako kot podrobnosti in značilnosti, ki sestavljajo osebo, so tiste, ki štejejo. Enak princip deluje pri zborniku tekstov različnih avtorjev: detajli v oblikah slučajnih (mikro)povezav med besedili vzpostavijo dodatno in subtilnejšo simetrijo (dva primera iz tematskega sklopa o žalosti v tej številki: bledikav kot opis sveta na vroč dan v Vietnamu ter Bledica (v angleščini »Pale«) kot ime kozmične sile iz računalniške igre; dve ločeni omembi renesančnega plesnega stila pavane).

Obstaja še en sum. Da so resnično pomembni detajli tisti, ki jih ne opazi in izkusi skoraj nihče. Podrobnost kot temeljna enota realnosti. Detajl, ki ga doživi le ena oseba in nihče drug. Tovrstna samota je zgolj en aspekt žalosti, a ostaja izjemno blizu njeni osnovni senzibilnosti.