»Putin je vojni zločinec«. Tako piše na transparentu, ki ga je Muzej Narve obesil na zidove gradu Hermann iz 14. stoletja, le nekaj sto metrov od ruskega ozemlja na nasprotnem bregu reke, ki daje ime mestu. Tam, ob vznožju grajskih zidin v ruskem Ivangorodu, so 9. maja postavili oder, obrnjen proti estonskemu nabrežju. Na njem so v živo prenašali posnetke iz »parade zmage« v Moskvi, skupaj s koncertom ruskih pop izvajalcev, ki so bili posebej za to priložnost povabljeni v obmejno mesto.
Kraj, kjer je potekala ta nenavadna »izmenjava«, privablja mnoge ruske državljane, ki so v zadnjih letih zapustili Rusko federacijo in živijo v različnih državah EU. V Narvo pridejo izključno zato, da bi se »srečali« s prijatelji ali sorodniki, ki od vsepovsod iz Rusije pripotujejo v Ivangorod – nato se pogovarjajo po telefonu, medtem ko se gledajo z nasprotnih bregov reke Narve.
Hladna vojna je imela mesta, kjer sta se srečevala svetova z obeh strani železne zavese. Nekatera od njih so postala ikonična in ovita v legende, služila so kot kulisa romanom, filmom ali pesmim. Tudi sedanja hladna vojna 2.0 bo nekega dne postala del zgodovine in kraji, kot je Narva, bodo kulisa njenih dram.
Na vzhod
Decembra 2023 so na rusko-estonskem mejnem prehodu v Ivangorodu obesili velik transparent z napisom »Ruske meje se ne končajo nikjer«. Na njem je bil upodobljen medved ob boku ruskega predsednika Putina. Slogan je Putinov osebni »projekt«: gre za njegov odgovor na vprašanje »Kje se končajo ruske meje?«, ko je leta 2016, v okviru piar kampanje, otrokom priredil inscenirano uro geografije.
Nekoliko ironično je, da prav tukaj, na mestu, kjer se ruske meje vendarle končajo, Ivangorod in Narvo povezuje Most prijateljstva.
Zjutraj se odpravim z vlakom iz Talina v Narvo. Na vagon vstopim na postaji Ülemiste, ki je trenutno v fazi obsežne prenove zaradi gradnje proge Rail Baltica. Zravenrastejo še višji nebotičniki Ülemiste City. V bližini sta talinsko letališče in jezero, po katerem je dobila ime celotna četrt – po legendi naj bi nastalo iz solz velikanke Linde, ki je jokala za svojim možem, junakom Kalevom, še preden je nastalo mesto, ki ga je na začetku poimenoval prav on.
Ženska, ki sedi poleg mene na vlaku, svojemu sosedu pripoveduje nekaj o medicini in zdravilih. Pogovarjata se v ruščini, zato lahko razumem, o čem gre. Pritožuje se nad svojim zadnjim obiskom pri zdravniku, ki ni govoril rusko. Iz pogovora je jasno, da je namenjena v Narvo, da bi tam peš prečkala mejo z Rusijo. Odhaja na obisk k svoji sestri v Jaroslavl. Tam bo obiskala tudi zdravnika. Ženska namreč ne zaupa zahodni medicini in čeprav v Rusiji nima zdravstvenega zavarovanja, bo vseeno lahko dobila termin pri zdravniku, tako da mu bo plačala »na roko«. Pritožuje se nad svojo estonsko pokojnino in ko jo moški vpraša, koliko prejema njena sestra, pojasni, da zelo malo, »toda Rusija je velesila«. »Ampak ljudje tukaj zaslužijo več,« reče njen sogovornik. »In kaj potem?« odvrne ona. Nato se razgovori o tem, kako je nekoč potovala z direktnim vlakom v Leningrad in ji ni bilo treba stati v tistih neumnih vrstah v Narvi in hoditi peš čez most. »Oh, če bi le bila mlajša,« globoko vzdihne. »Koliko si sploh stara?« vpraša moški. Ženska pove, da se je rodila leta 1972. »In si že upokojena?« je presenečen moški. »No, ja,« odvrne ženska in začne pojasnjevati, da prejema invalidsko pokojnino, a še vedno dela v nekem skladišču v talinskem okrožju Lasnamäe. »Ali ti dobro plačujejo?« vpraša moški. »Ali komu sploh dobro plačujejo tukaj?« odvrne ženska. »To je vendarle Estonija. Naj ti povem, življenje v sovjetski Estoniji – to je bilo pravo življenje.«
Medtem ko skozi okno opazujem monotono severno pokrajino Idu-Virumaa, gledam žensko, ki je komaj šest let starejša od mene in je bila ob razpadu Sovjetske zveze stara 20 let. Pred seboj je imela še celo življenje, a kaj je v zadnjih tridesetih letih naredila z njim?
Mesto in reka
Po nekaj več kot dveh urah vožnje končno prispem. Izstopim v Narvi. Proge se nadaljujejo čez reko, preko katere je postavljen železniški most; toda potniški promet v tej smeri je že nekaj časa prekinjen. Narva je »konec« Estonije in leži na samem robu Evropske unije. Je obmejno mesto, kraj z zapleteno zgodovino in – v mnogih pogledih – dramatično usodo. To potrjuje spomenik žrtvam sovjetskih deportacij nasproti železniške postaje. A to je le delček realnosti, s katero se mora človek soočiti, če se želi poglobiti v vprašanja, povezana z zgodovino in identiteto tega obmejnega mesta.
Roman, lokalni novinar, s katerim se srečam v kavarni na Puškinovi ulici, mi pripoveduje o svojem mestu. Skupaj hodiva skozi Narvo proti istoimenski reki. Reka in meja sta bistvo Narve. Čeprav je meja v različnih obdobjih izginila in se ponovno pojavila, je dolgo časa opredeljevala mesto in identiteto njegovih prebivalcev.
Narva je od samega začetka svoje zgodovine ležala na križišču kultur in političnih vplivov. Bila je v središču rivalstva med Švedsko in Moskovsko kneževino, kasneje pa z Ruskim carstvom. Dve značilni zgradbi na obeh bregovih reke Narve še danes spominjata na to rivalstvo. Grad Hermann se spektakularno dviga nad levim bregom. Preden je Estonija sprejela evro, je njegova podoba krasila hrbtno stran estonskega bankovca za pet kron. Na drugem bregu stoji trdnjava Ivangorod. Obe simbolizirata rivalstvo in različnost, čeprav ju povezuje most – danes odprt le za pešce in na estonski strani obdan z mozaikom piramidastih betonskih blokov.
Staro mestno jedro Narve se je nekoč nahajalo severno od grajskega obzidja in naj bi bilo po poročanju čudovito. Z Romanom stojiva na visokem levem bregu in opazujeva grad ter rusko obalo, ki ju dominira trdnjava Ivangorod, pa tudi ribiče, ki brodijo v plitvi vodi ob estonski obali, galebe, ki krožijo nad vodo, in železniški most.
»Narva je bila med drugo svetovno vojno skoraj popolnoma uničena zaradi večdnevnih bombardiranj strani sovjetskega letalstva,« mi pove Maria Smorževskihh-Smirnova, direktorica Muzeja mesta Narve, ki se nahaja v gradu. »Kljub temu so sovjetske oblasti takoj začele širiti mit, da so mesto uničili nacisti,« doda. »Prav tako so izvedli oceno uničenih stavb, saj je Sovjetska zveza upala, da bo zanje dobila odškodnino od Nemčije.«
Do leta 1954 je obstajal načrt za obnovo predvojne Narve, a ni bil nikoli uresničen. »Mesto, ki je nekoč veljalo za biser severnega baroka, preprosto ni ustrezalo arhitekturnim standardom življenja v Sovjetski zvezi,« pojasnjuje Maria. »Med sovjetsko okupacijo so mesto obnovili ljudje, ki so prišli iz različnih delov ZSSR.« Večina jih je tu tudi ostala. Izmenjava prebivalstva je temeljito spremenila identiteto mesta, saj se je vanj smela vrniti le peščica estonskih družin, ki so v njem živele pred vojno. Zato je Narva danes mesto, v katerem 96 % prebivalstva govori rusko – pred sovjetsko okupacijo pa je okoli dve tretjini ljudi govorilo estonsko.
Na vprašanje, kako vidi poslanstvo muzeja, Maria najprej omeni zvesto predstavitev celotne zgodovine mesta, namenjeno temu, da bi različne generacije prebivalcev razumele, kako je nastala sodobna Narva. Po njenem mnenju identitete mesta ne oblikujejo le spomini na predvojno ali sovjetsko obdobje, temveč tudi njegovo nenehno iskanje lastnega položaja v Evropi.
V muzeju si ogledam zanimivo razstavo, ki obiskovalce vodi od spodaj navzgor, vse do vrha stolpa, in pokriva obdobje od švedske vladavine do povojne Estonske SSR. V eni od grajskih dvoran na klopeh sedijo manekeni, oblečeni v uniforme vseh vojsk, ki so v zgodovini prečkale mejno reko in šle skozi Narvo – od mušketirjev carja Ivana Groznega, prek švedskih grenadirjev in vojakov Petra Velikega, do Rdeče armade in Wehrmachta. Figurice nimajo obrazov in nosijo črne preveze na očeh.
Druga dvorana je posvečena medvojnemu skavtskemu gibanju v Narvi. Eno od sten krasi zastava Narve, ki so jo skavti skrili, preden je morala večina prebivalcev zapustiti svoje mesto. Zastava je preživela sovjetsko aneksijo. Barve Narve so enake kot barve švedske in ukrajinske zastave, le v obratnem vrstnem redu – rumena zgoraj, modra spodaj. Te barve krasijo tudi grajske stene in so jasno vidne z ruske strani; ker so obešene navpično, je na prvi pogled težko razlikovati, ali gre za mestno ali ukrajinsko zastavo.
»Quo vadis, Narva?« – to je vprašanje, ki ga zastavlja zadnji del razstave na gradu Hermann. To ni samoumevno vprašanje, prav tako kot ni samoumevno samo mesto. Morda bi bilo najlažje reči, da je Narva nezanimivo mesto, arhitekturno neprivlačno, zgrajeno pretežno iz petnadstropnih stanovanjskih blokov iz bele opeke iz Hruščovove dobe in si ne zasluži pozornosti. A to je le del zgodbe mesta – najlažji del, ki ne zahteva niti znanja niti globljega zanimanja.
Lahko le ugibamo, kako bi danes izgledala Narva, če ne bi bilo nekdaj idilično baročno mesto znotraj srednjeveških obzidij do tal požgano marca 1944, med bombardiranjem s strani Rdeče armade. Lahko se sprašujemo, kaj bi se zgodilo, če ne bile ruševine – ki bi jih lahko obnovili v podobnem obsegu kot, denimo, večino večjih poljskih mest – v zgodnjih petdesetih letih povsem odstranjene po odločitvi lokalnih komunistov. Dejstvo je, da je povojna Narva nastala kot novo mesto z novo identiteto, ki so jo ustvarili drugi ljudje. To se ni zgodilo prvič v njeni zgodovini: tudi car Peter I. je po osvojitvi mesta od Švedov izselil praktično celotno prebivalstvo. Na visokem levem bregu – na estonski strani, kar je v tem kontekstu zelo pomembno – stoji spomenik leva na stebru z napisom SVECIA MEMOR (»Švedska se spominja«, op. prev.). Ne vem, ali se Švedska dejansko spominja Narve, toda v sami Narvi, zunaj obzidja mestnega muzeja na gradu, je spomin na Švedsko težko najti.
Vrsta na Petrovem trgu
Na Petrovem trgu, kjer se začne vrsta za estonsko mejno kontrolno točko, je mogoče videti nekaj parkiranih avtomobilov z neestonskimi registrskimi tablicami – iz Finske, Švedske, Norveške, Danske in drugih držav. Večina ljudi, ki čakajo v vrsti, je Rusov. V Narvo pripotujejo iz vse Evrope, da bi tukaj peš prečkali mejo v Rusijo, saj je to trenutno edini odprt mejni prehod med EU in Rusijo. Glede na trenutno pomanjkanje letalskih in železniških povezav med EU in Rusijo je to eden najcenejših in najhitrejših načinov, kako priti v Rusijo. Seveda, za tiste, ki si takšnega potovanja želijo – in teh še vedno ne manjka. Prebivalci Narve so do te vrste, ki se vije na rusko stran, precej ravnodušni, čeprav so v njej tudi nekateri njihovi someščani – vendar veliko redkeje kot pred vojno. Prebivalce Narve je strah, vendar ne ruske invazije, kot o tem pogosto poročajo mediji po vsej Evropi. Ljudje v vrsti pa se večinoma pritožujejo nad dolgim čakalnim časom pri obdelavi dokumentov, organizacijskim kaosom in prakso, da domačini prodajajo svoje mesto v vrsti obiskovalcem.
»Meja je bila vedno bistveni del identitete Narve, čeprav se je njen pomen skozi zgodovino spreminjal,« mi pove Maria. »Ko je Estonija ponovno pridobila neodvisnost, smo upali, da bo meja postala kraj stikov, sodelovanja, medsebojne izmenjave in novih priložnosti.« Dolga leta sta se Narva in Ivangorod razvijala kot edinstvena obmejna regija med Evropo in Rusijo. Tu so potekale skupne kulturne pobude in čezmejni projekti. Cvetel je tranzitni turizem, potekalo je aktivno gospodarsko sodelovanje in – seveda – ohranjale so se družinske vezi, ki so že od nekdaj povezovale prebivalce na obeh straneh meje. Danes nas meja spet opominja ne le na geografijo, ampak tudi na vrednote. Poudarja razliko med družbo, ki temelji na demokraciji in vladavini prava, ter državo, ki za doseganje svojih političnih ciljev uporablja silo. Meja je spet postala eksistencialno in zelo otipljivo vprašanje,« trdi Maria.
Tisti, ki čakajo v vrsti na mejnem prehodu na Petrovem trgu, si verjetno ne zastavljajo eksistencialnih vprašanj. Večinoma govorijo o tem, kako bi moral biti mejni prehod bolje organiziran, in se pritožujejo, da so njegov delovni čas omejili do 19. ure. Večina ne želi odgovarjati na vprašanja; med redkimi izjemami je Larisa, ki kaže kakšnih štirideset let in nerada pove, da je prišla sem iz Valencie, kjer živi že 15 let. Na poti je k sestri v Samaro. Politika in vojna je ne zanimata. Pritožuje se nad težavami s prevozom med EU in Rusijo, zaradi katerih zdaj stoji v vrsti na mostu na reki Narvi. V drugih okoliščinah, ko so bile razmere »normalne«, verjetno nikoli ne bi pristala tukaj.
Sedem generacij na bregovih Narve
»Sem domačin, osma generacija prebivalcev Estonije,« mi ponosno pove Sergej. Srečava se v gradu, nato pa sedeva v kavarno in opazujeva vrsto na mejnem prehodu. »Vsaj toliko generacij nazaj sem našel v matičnih knjigah pravoslavnih župnij,« doda. Celotna Sergejeva družina pripada pravoslavni skupnosti starovercev, ki že stoletja živi v severovzhodni Estoniji. Moj sogovornik jasno poudari to dejstvo, saj se – za razliko od priseljenskega prebivalstva, ki se je po vojni naselilo v Narvi – počuti tesno povezan z Estonijo. Za razliko od večine rusko govorečih someščanov sega njegov družinski spomin vse do medvojne estonske republike. Ker so bili njegovi stari starši državljani Prve estonske republike, je estonsko državljanstvo prejel avtomatično, mi pove Sergej: »Ni mi bilo treba storiti ničesar – ne opravljati postopka naturalizacije ne jezikovnih izpitov. Res pa je, da je to bil dvorezni meč,« se nasmehne: »Estonščine se nikoli nisem zares naučil. Za razliko od tistih, ki so morali opravljati izpit za državljanstvo, nisem imel prave motivacije. V vsakdanjem življenju pa preprosto nisem našel nikogar, s katerim bi se pogovarjal v estonščini, čeprav sem to nekajkrat poskušal.«
Veliko ljudi, s katerimi se pogovarjam, ima podobno izkušnjo glede jezikovne situacije v mestu. Roman, Sergej in drugi pa v isti sapi poudarjajo, da je vlada v Talinu storila le malo za spremembo te situacije. Pravijo, da gre za nekakšen začaran krog: »V mestu le majhen odstotek ljudi v vsakdanjem življenju govori estonsko, zato ni dovolj priložnosti za rabo jezika,« mi pove Roman. »In ta odstotek se ne bo povečal, saj nas preostali del Estonije vidi kot nekakšen ‚rusko govoreči otok‘, nad katerim so že davno obupali.«
»Šele z vojno v Ukrajini so se stvari začele spreminjati,« dodaja Sergej: »V Talinu so prišli do zaključka, da se vendarle splača glede nekaj ukreniti za izboljšanja znanja estonščine. V mestu je bila ustanovljena podružnica Univerze v Tartuju, ki na lokalni ravni usposablja učitelje za poučevanje estonskega jezika. Bojim pa se, da je za to morda že prepozno.«
Največji problem Narve je namreč kronično izseljevanje in hitro staranje prebivalstva. Večina mladih odide na študij v Talin, Tartu ali v tujino – in se nikoli ne vrne. Tudi Sergejevi sinovi so odšli: eden je v Talinu, drugi živi v neki zahodnoevropski državi, in noben od njiju ne načrtuje vrnitve. Vsaj ne zdaj.
»Pred enim letom, pred zadnjimi volitvami, sem med mladimi opravil anketo,« mi pove moj naslednji sogovornik, Milan. Je mlad, komaj dvajsetletnik, študira v Talinu in je aktiven v mladinskem krilu Estonske socialdemokratske stranke, ki nasprotuje Stranki centra, ki »tradicionalno« vlada v Narvi. »Največji problem za anketirance je brezposelnost: približno 80 % jih je to navedlo kot svojo glavno skrb. Drugi največji problem sta izobraževanje in jezik, saj nimamo dovolj srednjih šol. Res je, da imamo v bližnjem Kohtla-Järveju podružnico Talinske tehnološke univerze, v Narvi pa podružnico Univerzitetnega kolidža v Tartuju, a to ni dovolj. In potem je tu še jezik – ko več kot 85 % prebivalcev v mestu in regiji govori rusko, preprosto nimaš dovolj priložnosti za uporabo estonščine. Četrti največji problem so nizke plače. Tukaj se za vsako delovno mesto poteguje približno deset ljudi. V Talinu je stopnja brezposelnosti okoli 2 %, v Narvi pa okoli 20 %! V celotni regiji Ida-Virumaa znaša okoli 15 %. Zato je treba glede tega nekaj nujno ukreniti,« sklene Milan. »Postajamo mesto upokojencev,« vzdihne Sergej: »To le še poslabšuje različne težave, ki so že obstajale od prej.«
V starem mestnem jedru
S Sergejem se sprehajava po starem mestnem jedru. To je precej nadrealistična izkušnja. Greva čez Rotovški trg, vzdolž Viteške ulice, po Veliki ulici … A vsa ta imena, značilna za stara mestna jedra, kakršna najdemo denimo v Talinu ali Tartuju, nimajo nobene veze z realnostjo okoli nas. Resničnost tukaj se trmasto upira svojim imenom. Na ulicah z imeni srednjeveškega izvora stojijo sivi štirinadstropni stanovanjski bloki preproste gradnje iz zgodnjih šestdesetih let, pogovorno znani kot »hruščovke«. Na Rotovškem trgu naletimo na redko izjemo: krasi ga lepo obnovljena renesančna mestna hiša, presenetljivo podobna tisti v Tartuju, poleg nje pa stoji sodobna stavba Kolidža Narva. Ta sodobna stavba »združuje inovativno učno okolje, opremljeno s sodobnimi udobji, s poklonom staremu mestnemu jedru. Značilno izstopajoča streha spominja na nekdanjo mogočno stavbo borze, ki je pred uničenjem med vojno delno zakrivala mestno hišo pred pogledi mimoidočih,« kot arhitekturo opisuje spletna stran visoke šole.
Sedanja stavba visoke šole se začne neposredno za krajem, kjer je nekoč stala borza, zaradi česar je mestna hiša v celoti vidna s praznega prostora pred njo. Edino, kar je ostalo od stare borzne stavbe, so podzemne stene in kleti, ki so bile obnovljene med gradnjo univerzitetne stavbe in zdaj služijo kot prizorišče za razstave, koncerte in gledališke predstave.
»Morda je to boljša rešitev kot obnova,« mi pove Sergej. »Poglej fasado – izgleda kot posmrtna maska stavbe, gledana od znotraj. Stara Narva je že davno izginila; ostali so le stanovanjski bloki in spomini – stavba le poudarja to stvarnost.«
Ko stojiš tukaj, je precej enostavno dojeti dejstvo, da je Narva mesto, katerega identiteta se je po drugi svetovni vojni popolnoma spremenila. »Razumeti moraš,« dodaja Sergej, »da so ljudje, ki so sem prišli po vojni, mesto zgradili na novo, od temeljev. Zato je to resnično njihovo mesto in tako ga tudi doživljajo. Lahko bi na dolgo govorili o tem, kako lepa je bila predvojna Narva in kako tragično je, da smo jo izgubili – a ne pozabimo, da smo jo izgubili skupaj z njenimi prebivalci. Prebivalci nove Narve ravnajo po svojih načelih in v skladu s svojim dojemanjem mesta. Ni nujno, da jih razumemo ali jih imamo radi, a moramo jih spoštovati.«
Milan – kot predstavnik nove generacije – je manj ponižen in se pritožuje nad pretiranim konservativizmom prebivalcev Narve. Govori o strahu pred spremembami, ki zaznamuje njihovo miselnost. »Tisti, ki mladim pravijo: ‘Tega in tega ne smete spreminjati,’ so ljudje, ki v svojem življenju niso ustvarili ničesar pomembnega,« se pritožuje. »No, zgradili so to ali ono stanovanjsko stavbo, dobili stanovanje v njej in tam sedijo vse svoje življenje ter pravijo: ›To sem zgradil jaz. Vsi bi mi morali izkazovati spoštovanje, ker sem tisti, ki sem to ustvaril.‹ Ampak, človek, to je edina stvar, ki si jo kdaj naredil v življenju. Prosim, naredi še kaj za svoje mesto. Zdaj! Ne živi v preteklosti.«
Resničnost proti propagandi
Kako prebivalci Narve dojemajo stvarnost svojega življenja na meji z Rusijo? Ali je vojna kaj spremenila zanje? Kako gledajo na svojo identiteto? To so vprašanja, ki imajo le navidezno nedvoumne odgovore. »Identitete Narve ni mogoče zreducirati na eno samo definicijo. Gre za večplastno identiteto, ki jo oblikujejo težka zgodovina mesta, njegova obmejna lega ter jeziki in kulturne tradicije njegovih prebivalcev,« pravi Maria.
»Prebivalci mesta so različni in imajo različna stališča,« mi pove Roman. »Kar jih združuje, je ruščina kot jezik vsakdanje komunikacije ter zavest, da so otroci in vnuki graditeljev povojnega mesta. Med njimi najdeš tako tiste, ki znajo svojo identiteto Rusov v Estoniji ločiti od kremeljske propagande, kot tudi tiste, za katere je to vedno težje.«
»Če sem iskren, sem imel sprva ta problem tudi sam,« priznava Sergej. »Šele kasneje sem začel počasi sestavljati svoj svet, kot iz koščkov sestavljanke. Na ruskem bregu reke imam sorodnika, ki je kapitan v ruski mornarici. Nekoč sem bil izjemno ponosen nanj. Ko pa sem nekega dne spoznal, da bi bil sposoben ubijati ljudi tukaj, v Narvi, če bi le dobil takšen ukaz, je bilo to zame izjemno boleče, šokantno in travmatično. Ko sem ga direktno vprašal, mi je ta sum sam potrdil, brez kakršnih koli pomislekov. Takšnih primerov imamo tukaj veliko.«
Vendar se vsi ne morejo sprijazniti s takšnimi travmatičnimi dejstvi. Niti si tega ne želijo. Sergej je prepričan, da je kremeljska propaganda v mestu dosegla – in še vedno dosega – precejšen uspeh, vendar krivdo za to vidi tudi na estonski strani, saj je bil znaten del tukajšnjih ljudi »brez boja« prepuščen vplivu ruskega medijskega prostora. Sergej se dobro zaveda, kako deluje propaganda. Pove mi družinsko zgodbo o svojem dedu in njegovem bratu: »Oba sta bila v času Prve estonske republike kmeta brez zemlje. Moj ded je delal kot kmetijski delavec pri bogatih posestnikih v notranjosti države in mu je sčasoma uspelo prihraniti dovolj denarja, da si je kupil lasten kos zemlje in kmetijo – ki so mu jo seveda kasneje odvzeli Sovjeti. To je vse, kar vem povedati o njegovih življenjskih razmerah v medvojni Estoniji. Njegov brat pa je poslušal sovjetski radio, ki je trdil, da je buržoazna Estonija propadla država, pravo srečo in rajske razmere za kmete pa je mogoče najti le v Sovjetski zvezi. Radio je poslušal tako dolgo, da je nekega dne preprosto nezakonito prečkal estonsko-sovjetsko mejo v iskanju sovjetskega raja. Po tem se je za njim izgubila vsaka sled,« zaključi Sergej. »Človek je zgolj poslušal radio. Predstavljajte si, kako je danes, v dobi tako visoko razvite tehnologije, ki omogoča neprestano bombardiranje človeškega uma – praktično kar iz njegovega lastnega žepa.«
Večina ljudi v Narvi se vendarle zaveda, da so gospodarske razmere, življenjski standard in podobno – ki so v Narvi precej skromni po estonskih merilih – veliko boljši kot v sosednji Rusiji. Vendar to ne vedno pomeni, da iz tega potegnejo zaključek, da je življenje v Estoniji boljše. »Nekateri menijo, da bi morebitna ruska invazija pomenila le izginotje meje in estonskega jezika, vse drugo pa bi ostalo enako – vključno z estonskimi plačami, pokojninami, zdravstvenim varstvom in tako naprej,« pojasnjuje Sergej. »Ne, prijatelji, ne gre tako,« jim povem: »Če Rusija pride k nam, bo s seboj prinesla ves paket: državo, ki je hkrati nefunkcionalna in zatiralska, vsesplošno korupcijo, skromne plače v javnem sektorju, pokojnine na ravni stradanja, nedelujočo lokalno upravo, zdravstveni sistem v razsulu in seveda vojno – kar pomeni tisoče smrtnih žrtev.«
»Ali te poslušajo?« vprašam.
»Kakor kdo,« odgovori Sergej z žalostnim nasmeškom.
V mestu vlada občutek negotovosti in neotipljivega strahu. Vsi moji sogovorniki mi povedo, da že leta niso bili na drugi strani. meje Mesto še vedno pretresa zgodba o Ivanu Dmitrievu, ki je služil v lokalni enoti estonske Prostovoljske teritorialne obrambe (Kaitseliit). Predstavljal se je kot estonski patriot, toda po podatkih, ki jih je zbrala estonska obveščevalna služba, od marca do maja 2025 sodeloval z rusko tajno službo FSB. Okrožno sodišče v Idu-Virumaa ga je obsodilo na štiri leta in enajst mesecev zapora zaradi izvajanja obveščevalnih dejavnosti proti Republiki Estoniji. FSB so zanimale zlasti informacije o članih Kaitseliita ter gibanju vojakov v mestu, a tudi o lokalnem življenju v Narvi, vključno s političnim položajem in – dejavnostmi Muzeja Narve.
»Rusija pripisuje velik pomen vsakršnim informacijam o Estoniji, ki jih uspe zbrati. Hitro preprečevanje kaznivih dejanj proti državi in kazenski pregon posameznikov, ki so jih rekrutirale ruske obveščevalne službe – še zlasti v trenutnih razmerah – sta del nacionalne obrambe,« je v izjavi za javnost povedala državna tožilka Triin Olev-Aas. »Dmitrieva smo pridržali ob prvi priložnosti – po njegovi udeležbi na vajah obrambnih sil, ko je nameraval odpotovati v Rusijo, da bi se srečal s svojim vodjem,« je potrdil Taavi Narits, namestnik generalnega direktorja estonske službe za notranjo varnost.
Na lokalnih volitvah leta 2021 je Ivan Dmitriev v Narvi kandidiral na listi volilne koalicije Lista Katri Raik; dve leti kasneje je kandidiral tudi v estonski parlament v okrožju Ida-Virumaa in prejel 11 glasov.
Ko sem ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, vprašal o Dmitrievu, so le skomignili z rameni. »Prestopil je na drugo stran,« pravi Roman. »To se lahko konča na najrazličnejše načine. To je le eden izmed njih.«
Ruska, proruska, estonska, evropska?
Narva se še danes spopada s težavami, povezanimi z novo identiteto, ki jo je dobila po drugi svetovni vojni. Čeprav velika večina njenih prebivalcev govori rusko ter svoje mesto in sebe večinoma vidi skozi preprosto delitev na »nami« in »njimi«, jih ni mogoče enostavno uvrstiti v jasne predalčke. Takšnih poskusov sicer ne manjka: druga najlažja stvar, ki jo je mogoče reči o Narvi, je, da je »rusko« ali »prorusko« mesto.
Sergej mi pripoveduje, da je v pravoslavnih matičnih knjigah v vasi, kjer so živeli njegovi predniki – ta je ležala na desnem bregu reke, ki je danes ruski, a je bil do leta 1941 del Estonije –, izsledil svoje prednike do sedem generacij nazaj. Vsi so govorili rusko, bili so etnični Rusi, obenem pa so bili vsi državljani Prve estonske republike. Njihove usode med vojno in po njej pa so bile zelo različne, a skoraj vse zaznamovane s tragedijo – kar je po besedah Timothyja Snyderja značilno za te »krvave dežele«. Drug sogovornik, ki ni želel razkriti svojega imena, trdi, da njegovo identiteto zaznamujejo predvsem spomini na Sovjetsko zvezo, čeprav se je spominja zgolj iz otroških oz. kvečjemu najstniških let. Ima estonsko državljanstvo? Da, je naturalizirani državljan, vendar to zanj nima velikega pomena.
Tako kot mnoge druge stvari v Narvi tudi meje med identitetami niso povsem jasne; ne sledijo državljanstvu in se ne ujemajo s posameznikovim potnim listom – naj bo estonski, ruski ali potni list prebivalca Estonije brez državljanstva. Vojna, ki jo je Rusija sprožila v Ukrajini, je še zaostrila razmerja med zapletenimi identitetami, nekatere prisilila k težkim, a nujnim odločitvam, druge še bolj odtujila od estonske družbe, tretje pa spodbudila k izselitvi – bodisi drugam v državo bodisi v tujino.
»Ne morem reči, da se vsi mladi v Narvi štejejo za Ruse, čeprav vsi govorijo rusko,« mi pove Milan. »Večina jih je bila v Rusiji le nekajkrat v življenju – denimo v okviru šolskega izleta –, nekateri pa sploh nikoli. Toda hkrati ne morejo reči, da so Estonci, ker … imajo s tem težave. Mislim, da je to posledica okoliščin, v katerih je odraščala naša generacija. Rodili smo se v internetni dobi. Živeli in odraščali smo z internetom, v naši lastni kulturi pa smo črpali elemente ruske, ukrajinske, estonske in zahodne kulture. Zato ne moremo reči, da smo popolnoma Estonci ali popolnoma Rusi. Smo preprosto od tu, iz Narve. Rad rečem, da sem državljan sveta.«
Milan verjame, da je Narva kot nalašč za to, da bi odprla vrata za Ruse iz celotne Evropske unije, ki si želijo normalne Rusije po padcu režima. Posameznikom, ki želijo pokazati, da bi morala biti ruska kultura drugačna od tiste, ki jo promovira Putin, in da so lahko tudi Rusi del Evrope. »Narva bi morala biti idealno mesto za takšne ljudi,« trdi Milan. »Tu imamo veliko zapuščenih stavb, ki jih je mogoče obnoviti in preoblikovati v hostle ali stanovanja, v zbirališča, prostore za kulturo in dialog. In morda bi to lahko pomagalo izboljšati splošno situacijo v mestu.«
»Tisti, ki nasedajo propagandi, po navadi ne primerjajo tega, kar imajo v Estoniji, s tem, kar je v Rusiji,« pravijo skoraj vsi moji sogovorniki. »Preprosto sprejemajo rusko propagando. Ne želijo brati ali gledati nobenih drugih virov informacij. Zanje je Rusija čudovita država, kjer je vse boljše kot v Evropi, boljše kot kjerkoli drugje na svetu.«
»V resnici si nekateri od teh ljudi pod vplivom medijev ustvarjajo nekakšno alternativno realnost. In to jim zadostuje,« trdi Milan. »Moj prapraded je služil v sovjetski vojski. Bojeval se je na ukrajinski fronti in vsako leto 9. maja se je usedel s prijatelji, pil in ponavljal le eno stvar: ‚Prosim, naj nikoli več ne bo vojn.‘ Želel je, da bi bil 9. maj dan življenja, ne dan smrti in vojne. Prav zato mi je všeč, kar se zdaj dogaja v Narvi – da imamo tu dan Evrope, med katerim govorimo o prihodnosti, ne o preteklosti. To je naš dan, obiskujemo spominska obeležja in polagamo cvetje, se spominjamo na naše stare starše in na to, kako hvaležni smo, da imamo mir in priložnost razmišljati o prihodnosti ter narediti nekaj zase – nekaj, kar ni povezano z vojno.«
»Kako drugače je to od cirkusa, ki so ga 9. maja priredili v Ivangorodu,« pravi mladenič in ob misli na oder, ki so ga postavili ob reki, obrnjen proti Narvi, kjer prirejajo koncert sovjetskih pesmi za prebivalce na drugem bregu reke. Prebivalci tega mesta se zdaj soočajo z ogromnimi izzivi. Kako lahko postanejo del Estonije, ne da bi izgubili lastno identiteto? Kako se lahko naučijo estonščine v mestu, kjer je v vsakdanjem življenju skoraj nihče ne govori? Kako lahko ustvarijo medije za večino prebivalcev, ki bi jih povezale s preostalim delom države? Kako je mogoče biti hkrati Rus in estonski državljan v sedmi generaciji in kako je mogoče govoriti o sebi na način, ki omogoča razumevanje lastne identitete in preprečuje, da bi jo že na začetku vtaknili v predalček? Kako lahko Narvo spremeniti v privlačno mesto za življenje, če jo vsi vidijo zgolj kot prizorišče še ene ruske invazije?
»Za učenje jezika nisi nikoli prestar,« je prepričan Milan. »Moj oče se na primer prav zdaj uči švedščine. Moja babica je bila iz Vzhodne Karelije, ki so jo med zimsko vojno zasedli Sovjeti. Bila je v sovjetskem vojnem ujetniškem taborišču, kasneje pa tudi v nacističnem taborišču. Po vojni se je naselila v Narvi in se tam, ko je bila stara že skoraj štirideset let, naučila ruščine. Naučila se je tudi estonščine, ki je sicer podobna njeni materinščini, a vseeno tuja. Bila je luteranka, a ker v Narvi skoraj ni bilo luteranov, je hotela praznovati pravoslavne praznike svojih sosedov.«
Gledam pravoslavno cerkev v južnem delu Narve in se sprašujem, ali je v mestu, ki ga opredeljuje skoraj izključno meja – in to ne v pozitivnem ali vsaj vzpodbudnem smislu, kot v Cieszynu, Novi Gorici ali Zgorzelecu –, mogoče govoriti še o čemerkoli drugem? Ali lahko zgolj na podlagi redkih zgradb, ki pričajo o stari, izginuli Narvi, ustvarimo spomin, ki se sega dlje od sivih stanovanjskih blokov iz Hruščovove dobe? Kako lahko javno razpravljamo o putinizmu in njegovi propagandi v mestu, kjer vsi vedo, kaj se dogaja, a ima vsak »svoj pogled«? Ali naj preprosto zapustimo ta kraj? To je tudi Sergejeva dilema: estonski državljan po rojstvu, ki je v pravoslavnih matičnih knjigah našel sedem generacij svojih prednikov iz Narve – razmišlja o selitvi v … Slovenijo.
Na koncu sveta
»Nekoč sem bil prav takšen kot oni,« mi pove o drugih prebivalcih Narve: »Bil sem ponosen na velike vojaške zmage velikega, ponosnega naroda. A potem se je vse sesulo kot hiša iz kart. Ta svet je ležal v ruševinah – drugače sploh ni moglo biti –, ko so ljudje začeli postavljati vprašanja o Rusiji in našli neprijetne odgovore. To se je zgodilo še pred Krimom. Od ruske invazije na Ukrajino je šlo vse samo še na slabše. Sam sem poskušal razpravljati s someščani, jih prepričevati, ukrepati – navsezadnje tistih sedem generacij prinaša določene obveznosti. Zdaj si želim le še oditi nekam, kjer mi ne bo treba moral nikomur ničesar dokazovati in si ne bom moral vedno znova postavljati novih vprašanj. Da bi izstopil iz tega začaranega kroga, iz tega našega tesnega malega sveta na koncu sveta, ki smo si ga, navsezadnje, tukaj ustvarili sami. Morda se bom celo začel učiti slovenščine,« zaključi, prižge cigareto in zazre v trdnjavo v Ivangorodu na ruski obali.
»Kdaj si bil nazadnje tam?« vprašam in pokažem na drugi breg reke Narve.
»Ne spomnim se natančno. Morda pred osmimi leti, vsekakor pa pred pandemijo,« odgovori zamišljeno.
Za trenutek molčimo in strmimo v reko.
»Trdnjava je bila zaprta, a sem stražarju dal nekaj evrov in nas je spustil noter – to je Rusija, saj veš, kako je.«
– In kaj je notri?
– Nič, samo nekaj kolov, na katere so privezani trakovi,« reče. Ko opazi moj radovedni pogled, nadaljuje: »Označevali so mesta, kjer naj bi zgradili novo razstavo – paviljone, ki naj bi jo gostili. Takrat so imeli ambicije, da bi sem, k reki Narvi, privabili turiste iz Sankt Peterburga. Kasneje se je izkazalo, da bo Ivangorod vendarle ostal zaprto mesto, v katerega brez dovoljenja ne morejo vstopiti niti Rusi, razen če niso tukaj registrirani – kaj šele tuji turisti. Sredstva za razstave so bila dejansko zapravljena; količki morda še danes stojijo.«
Pred nama teče reka Narva; po mraku je prepovedano stopiti na desni breg. Na levem bregu, v zavoju reke na otoku Joaoru, v bližini črno-belih estonskih mejnih stebrov, nekaj moških še vedno vztrajno ribari.