Foto: COH Digital
»Nedavno je blog/podkast/novičnik Blood in the Machine objavil med mojimi stanovskimi kolegi odmeven članek AI Killed My Job: Translators, v katerem je avtor Brian Merchant zbral na ducate zapisov prevajalcev, ki navajajo brezup ob nenadnem in vse bolj popolnem upadu naročil. Razlog za to so orodja umetne inteligence. Mnogi prevajalci tako sploh ne dobivajo več novih naročil za prevode, temveč zgolj za urejanje strojno prevedenih prevodov, ki je plačano nekje četrtino prevajalskega honorarja – in čeprav vključuje manj tipkanja, zahteva isto količino znanja, ogromno časa in še večjo osredotočenost.«
Prevajalci, ki so delili svoje izkušnje z Merchantom, se ukvarjajo s tehničnimi besedili, kar vključuje vse od tehnologije, do prava in medicine ter pogosto zahteva specializirana znanja – eden izmed sodelujočih je celo prevajal dokumentacijo za jedrske elektrarne. Situacija v Sloveniji ni nič kaj bolj rožnata, saj osebno poznam več prevajalcev, ki so v zadnjih dveh letih zamenjali poklic – nekateri so odšli v akademske vode, drugi postali projektni vodje na prevajalskem področju, za katero so bili specializirani, tretji so pristali v marketingu ali kaj podobnega.
Kot pri vsaki tehnološki revoluciji, ki je v preteklosti povozila določen poklic (glej npr. strojepisci, računalniki, stenografi, črkostavci …), se večina ljudi uspe prekvalificirati, čeprav pri tem praviloma izgubijo nekaj plačilnih in drugih lestvic. Pri prevajalstvu to sploh ne bi smelo biti problem, saj smo zaradi specializiranosti in izkušenj v svojih področjih zaposljivi v teh sektorjih. S tem ne želim relativizirati težav in trpljenja svojih kolegov, temveč predvsem izpostaviti specifike te panoge, zaradi katerih je prevajalstvo postalo prva žrtev orodij umetne inteligence. Razlog namreč sploh ni v slednji, temveč v kapitalizmu in slepem sledenju k optimizaciji.
Prevajalski poklic je že sicer eden najbolj prekariziranih, saj večino dela opravijo samozaposleni prevajalci, ki jih najemajo velike prevajalske agencije. Te zaposlujejo predvsem vodje projektov, ki poleg organizacije dela gradijo tudi prevajalske zbirke podatkov. To jim omogoča, da s podporo prevajalskih orodij »predprevedejo« vse enake in podobne stavke, zunanjemu prevajalcu pa zgolj naročijo usklajevanje in prevod manjkajočih stavkov.
Ti prevajalski sistemi so strojno učenje uvajali že pred dvajsetimi leti, a so bili do prihoda velikih jezikovnih modelov (LLM), ki se jih je prijelo ime »umetna inteligenca« (UI), njihovi rezultati precej klavrni. LLM predstavljajo znaten preskok, saj so zmožni tvoriti nekaj, kar lahko opišemo kot »koherentne povedi«. Tovrstne povedi sestavljajo dokumente, kot so razna navodila, tehnične dokumentacije, pravna besedila in tako naprej. Skratka, gre za dokumente, ki jih je težko brati, kaj šele pisati ali prevajati. V svoji karieri sem jih prevedel ničkoliko in se pri tem pogosto počutil kot za tekočim trakom. A ravno tako kot delavci v tovarni sem se zavedal, kako ključno je, da so te »koherentne povedi« pravilne in sestavljajo smiselno celoto.
Orodja umetne inteligence se tega kakopak ne morejo zavedati in tako so njihove »koherentne povedi« videti lepo, a pozoren pogled razkrije napake, kot so navajanja napačnih standardov, izrazi iz drugih pravnih sistemov, ali pa napačna interpretacija pretirano kompleksne slovnice, ki je stalnica teh dokumentov. Skratka, UI prevede besedilo na ravni začetnika, ki dobro blefira. In čeprav je cenejša od dejanskega človeka, v končnem izdelku pusti napake, ki jih lahko odkrije izkušeni prevajalec. A kot je razvidno iz uvoda, teh kmalu ne bo več.
Rezultat je dvojen. Najprej smo dobili nižanje standardov, ko napak polna besedila pridejo do končnih uporabnikov, ki lahko zgolj skomignejo z rameni in se poskušajo znajti. Medtem morajo pri pomembnejših besedilih te preverjati dejanski strokovnjaki, kar bi v primeru zgoraj omenjenega prevajalca dokumentacije nukleark pomenilo, da namesto njega prevode pregleduje inženir – in to za bistveno višjo urno postavko. A kot trenutno kaže, bodo taki primeri redki, povečini bomo prisiljeni sprejeti opazno nižje jezikovne standarde.
Obstaja pa področje prevajanja, kjer zaenkrat stvari delujejo po starem in tja sem se preusmeril tudi sam. Pri literaturi, tako tisti, ki velja za umetnost, kot pri priljubljenemu šundu, pa tudi filozofiji in priročnikih za samopomoč, se prevajanje z umetno inteligenco ne obnese. Tako prevedene povedi so okorne in nenaravne ter preprosto dolgočasne. Tudi najbolj šablonske kriminalke in romance namreč pritegnejo zaradi žmohtnega jezika, priročniki za samopomoč zaradi suverenega in prepričljivega nagovarjanja bralca, fantastika, fantazija in grozljivka zaradi živih prikazov tujih svetov, visoka literatura pa zaradi, no, umetnosti. »Koherentne povedi« za to ne zadoščajo. Niti ne pridejo blizu. Za nameček je v Sloveniji vsaj zaenkrat trg deloma subvencioniran in reguliran zaradi skrbi za preživetje jezika. In ob poplavi strojno prevedenih besedil bo jezik še krvavo potreboval tako podporo.