1. Vstop v kozmologijo spleta
»Možnosti, ki jih bo internet odprl družbi, tako dobre kot slabe, so nepredstavljive. Mislim, da še nismo videli niti vrha ledene gore … Mislim, da smo pravzaprav na pragu nečesa vznemirljivega in strašljivega.
Vendar je to le orodje, kajne?
Ne. To je tuja življenjska oblika.«
(Bowie in Paxman, [David Bowie speaks to Jeremy Paxman on BBC Newsnight],
1999)
»Obstaja teorija, po kateri bo Vesolje v primeru, da bi kdo odkril, čemu služi in zakaj sploh je, pri priči izginilo, nadomestilo pa ga bo nekaj še bolj čudnega in nerazumljivega.
Obstaja še druga teorija, po kateri se je to že zgodilo.«
(Adams, [Restavracija ob koncu vesolja], 1988: 6)
»Zaradi velike tišine se v začetkih preučevanja ksenologije prvič pojavi travmatičen boj med tistimi, ki iščejo optimistična opravičila za navidezno odsotnost čutečih sosedov, in tistimi, ki z navdušenjem sprejemajo tišino kot dokaz izolacije človeštva na odprti meji.
[…] Morda se izkaže, da je Velika tišina podobna tišini v otroški sobi, kjer odrasli govorijo tiho, da ne bi motili otrokovega ekstravagantnega in barvitega sanjarjenja.«
(Brin, [The great silence: the controversy concerning extraterrestrial intelligent life], 1983: 307)
Ko naletimo na družbeni ali tehnološki fenomen, ki je preveč kompleksen, da bi si ga lahko osmilile, se pogosto zanesemo na metaforo. Le te so lahko nedolžne, na primer razmišljanje o DNS kot telefonskem imeniku, lahko so zastarele in nosijo neprijetne in včasih sporne konotacije, kot odnos master-slave oziroma gospodar-suženj, včasih pa metafore celo prekrivajo in reducirajo družbeno kompleksnost pojavov, kot v primeru migrantskega vala. Metafore, ki jih posamezna družba uporablja za določene pojave ali koncepte, so tako izredno pomembne. Obenem sugerirajo, kaj naj bi si posameznice mislile o določeni temi, hkrati pa lahko delujejo kot zgodovinski artefakt, ki nam prikazuje vrednostni in referenčni okvir določene družbe. Metafore so nam lahko v pomoč tudi v znanstvene ali raziskovalne namene. Ko se poglabljamo v novo področje, oblikujemo nov koncept ali se soočamo z novim odkritjem, je pogosto produktivno uporabiti metaforo, da si tuje in neznano približamo in z že ustaljenimi miselnimi referencami predelamo novost. Podobno so uporabne tudi pri razlagi kompleksnih fenomenov širši javnosti in tako prispevajo k deljenju znanja. Hkrati pa so metafore lahko tudi nevarne, saj so pogosto reduktivne, lahko izražajo nerazumevanje ali najpomembneje, začrtajo pot raziskovanja le v eno smer in nas oslepijo za alternativne možnosti, kot to pojasnuje Peter Ludow. Skozi metafore se pogosto izraža in udejanja tudi znanstvenofantastična literatura. Njen cilj je potujiti objekt proučevanja, a obenem prevzeti kognitivno odgovornost za razlago njegove vpetosti v fikcijski svet. Na ta način lahko deluje kot reprezentacija možnega, ki zaobide omejujoče aksiome realnosti. V tej analizi bo v ospredje postavljena teorija temnega gozda interneta, ki uporabi prednosti metaforičnega izražanja in sloga znanstvene fantastike v svoj prid, da maksimizira lastno točnost in razlagalno moč.
Ker je internet postal nepogrešljiv del sodobne družbe in so mnoge naše interakcije prestopile v digitalno sfero, je analiza te komunikacije v novih okoliščinah ključnega pomena. Pomembneje pa projekcija družbenih praks na splet s seboj prinese tudi že ustaljene družbene vzorce in norme, ki se na spletu le potencirajo, pospešijo ali predrugačijo v nekaj še bolj učinkovitega. Leta 1990 je Tim Berners-Lee svoj nov sistem medsebojno prepletenih hiperpovezav poimenoval svetovni splet oz. bolj natančno mreža. Metafora mreže je bila uporabljena, saj naj bi ilustrirala, kako se posameznice kot pajki sprehajo od ene vsebine do druge, hkrati pa z dodajanjem novih pletejo večjo in večjo mrežo. Kmalu za tem se je pojavil izraz informacijska super-avtocesta, ki zajema bliskovit pretok podatkov in obenem še dodatno poudarja povezanost, ki jo lahko na spletu dosežemo – da se odpravimo k sorodnikom, moramo namreč skoraj vedno zaviti na avtocesto. Metafora hkrati nosi tudi drugoten pomen, avtoceste predstavljajo javno infrastrukturo, ki je lahko v zasebni ali državni lasti, v vsakem primeru pa so regulirane. Nekateri so razmišljali celo o hitrih in počasnih pasovih, ki bi bili razdeljeni na plačilne razrede. Naslednja pomembna ideja je povzeta po delu znanstvenofantastičnega avtorja Williama Gibsona in njegovega kiberprostora. Ta je temnejša in nasilnejša različica spleta, v katero ljudje pobegnejo od realnosti, za seboj pustijo svoje fizično telo in v njej izživljajo svoje fantazije. Je poskus predstave spleta obenem kot pobega pred hiperkapitalistično in individualistično družbo, kot protikulturnega gibanja zgodnjega spleta in hkrati nevarnosti, ki jih to protiinstitucionalno gibanje prinese, torej vprašanje kibernetske varnosti in kriminala. Danes je predpona kiber- rezervirana le še za zelo specifične izraze in arhaična in nostalgična poimenovanja. Z prihodom novih tehnologij, kot sta oblačno shranjevanje ali pretočne platforme, je splet prav tako zavzel podobo bodisi neoprijemljivega in oddaljenega, nepredstavljivo prostornega oblaka ali izjemno hitrega, povsod dostopnega pretoka vsebin, ki lahko vključuje tudi osebno kuracijo. Zadnja pomembna metafora, s katero zaključujemo pregled oz. historizacijo, je ideja mestnega trga Dicka Costola. Med Arabsko pomladjo je družabno omrežje, takrat še imenovano Twitter, podalo občutek upanja, možnost združevanja istomislečih in predvsem idejo o možni organizaciji protiinstitucionalnih gibanj v virtualnih klepetih. Od leta 2011 so se tako tehnološke kot družbene razmere precej spremenile in prav zaradi tega je močno potrebna nova metafora oziroma konceptualizacija spleta. Namen pregleda metafor je bil pokazati, kako posamezne koncepcije spleta reflektirajo tako tehnološke kot družbene trende danih obdobij. Teorija temnega gozda interneta gradi na idejah, ki so jih vzpostavile predhodne metafore in obenem zaobjema mračnost, ki se kaže kot vse intenzivnejša razčaranost uporabnic nad spletom kot družbenim prostorom.
V drugem romanu kitajske znanstvenofantastične trilogije The three body problem, naslovljenemu The Dark forest, avtor Liu Cixin predstavi hipotezo temnega gozda:
»Vesolje je temen gozd. Vsaka civilizacija je oborožen lovec, ki se kot duh sprehaja med drevesi, nežno odriva veje, ki mu zapirajo pot, in poskuša postopati brez vsakršnega šuma. Celo diha previdno. Lovec mora biti previden, saj so povsod v gozdu skriti njemu podobni lovci. Če najde tuje življenje – drugega lovca, angela ali demona, občutljivega otročiča ali majavega starca, vilo ali polboga – lahko stori le eno stvar: strelja in jih odstrani. V tem gozdu so pekel drugi ljudje. Večna grožnja, da bo vsako življenje, ki izpostavi svoj obstoj, hitro uničena. To je slika kozmične civilizacije.«
(Cixin, 2015: 522-523)
Hipoteza temnega gozda tako predstavlja eno izmed možnih razlag za veliko tišino, eno izmed razlag Fermijevega paradoksa. Človeštvo je edina kozmična civilizacija, ki je bila tako globoko potopljena v svoj otroški sen, da je v vesolje naivno pošiljala sporočila, brez da bi se zavedala nespametnosti in nevarnosti takšnega dejanja. Kot večina dobre znanstvene fantastike Cixinov koncept predstavlja luciden uvid v delovanje moderne družbe. Yancey Strickler je leta 2019 prevzel idejo temnega gozda in jo v svojem blog zapisu apliciral na delovanje spleta. Ker na današnjem spletu prevladujejo lažni uporabniki, tj. boti, troli in oglaševalci, ki nas neprestano zasledujejo in diktirajo naše virtualno življenje, se je dinamika internetne komunikacije v svojem bistvu spremenila. Po izsledkih raziskave in statistike oblačne firme Akami boti predstavljajo kar 42% celotnega spletnega pretoka, zato teorija zarote mrtvega spleta (angl. dead internet theory) ni tako oddaljena, kot bi upale. Enako moteči pa so lahko zelo resnični troli, ki jih Mark Fisher definira kot antipol fenovske kulture, kot tiste, ki so ponosni na svojo neinvesticijo v prostor, ki ga zasedajo. Kljub temu, da prebijejo največ časa na spletu, internet konstatno kritizirajo kot razvrednoteno in nesofisticirano obliko združevanja (Fisher, 2009). Po Sticklerju naj bi splet nekoč deloval po principu kegljišča, kamor ne zahajamo zaradi naše silne potrebe in želje po podiranju kegljev ali metanju krogle, temveč primarno zaradi druženja. Prav tako je splet kot serija klepetalnic, blogov in komentarjev omogočal zadovoljevanje prav tega socialnega vidika interakcij. Prvotna in kasnejša spletna infrastruktura, kot je MySpace ali celo zgodnje različice družbenih omrežij, je kultivirala lastne diskusije, kulturo in sloge komunikacije. Danes je takšno združevanje in ustvarjanje postalo nemogoče. Če se ozremo po internetni krajini, lahko dobimo občutek, da takih dejavnosti pravzaprav sploh ni več, da je vse, kar je ostalo, izčiščeno in dezinficirano polje za oglaševanje in prodajo, podobno kot bi lahko pomislile, da je zaradi tišine temni gozd izpraznjen. Nasprotno je internet, prav tako kot temni gozd, poln, le da se je oblika komunikacije spremenila. Vse več uporabnic se zateka v zaprte, oddaljene skupnosti, ki so zaklenjene za plačilno steno ali pa delujejo po principu povabila. Te skupnosti tako živijo in se organizirajo na platformah, kot so Discord in Slack, skupaj konzumirajo vsebine na plačljivih substackih ali naročninah na podcaste ter razpravljajo znotraj glasil. To je način uporabnic spleta, da vnovič vzpostavijo nadzor nad lastnim življenjem na medmrežju, hkrati pa si zopet dovolijo navezati pristne stike, zgraditi skupnost ter deliti svoje ideje in kreacije, ne da bi jih ustrelil kak skrit lovec. Teorija temnega gozda spleta na ta način predstavi trden in aktualen konceptualni okvir za razmišljanje o modernih dinamikah spleta, obenem pa ga poveže z jasno in razumljivo metaforo.
V članku The Internet Is Serious Business: On the Deep Vernacular Web and Its Discontents poskušata avtorja Daniël de Zeeuw in Marc Tuters natančno razdelati dinamiko predela interneta, ki je dostopen vsem, a skrit večini. Izraz globoki vernakularni splet se nanša na obskurnejše dele interneta, ki temeljijo na uporabniško generiranih vsebinah in lastni folklori. Nanj lahko gledamo kot na nekakšno zakladnico kolektivne ustvarjalnosti, ki obenem predstavlja subverzivni potencial uporabe interneta. Prav tako pomemben element globokega vernakularnega spleta je dejstvo, da ni indeksiran, zaradi česa je še pomembnejši občutek tesne skupnosti, ki skupaj ustvarja lasten diskurz in vsebine s svojo participacijo. To pomeni, da brskalnikov doseg ne seže dovolj globoko, da bi lahko iskale vsebine zgolj po ključnih besedah. Potrebno jih je doživeti oz. participirati v pogovoru. Obstajajo arhivi 4chan pogovorov, vendar so površni in pogosto slabo ohranjeni, zaradi česar se kolektivno znanje skupnosti ves čas izgublja in živi le v mislih in spominih uporabnic. Svojo subverzivnost lahko gojijo prav zaradi večinske neodvisnosti od obstoječe spletne infrastrukture oglaševanja ali lastništva s strani institucij. To so prostori kot 4chan, WikiLeaks, Pirate bay, CwCWiki, KiwiFarms in mnoge druge wiki, piratske ali blogovske strani. Avtorja se v svojem članku osredotočita specifično na delovanje 4chana kot najbolj izpostavljenega, vplivnega in specifičnega predstavnika omenjene skupine. Kot osrednjo dejavnost globokega vernakularnega spleta avtorja označita trolanje, ki se pogosto kaže kot zapleten in protisloven pojav. Po eni strani je lahko trolanje subverzivno in ustvarjalno, saj izziva avtoriteto, norme in prevladujoče pripovedi – pogosto uporablja ironijo, absurdnost in humor, da moti in provocira. Po drugi strani pa je lahko tudi škodljivo in reakcionarno, saj ohranja nadlegovanje, sovražni govor in izključevanje. Avtoritete in norme, ki jih izziva, so pogosto tudi enakost posameznic glede na raso, versko prepričanje ali spol in ne vedno zgolj delovanje zastarelih institucij ali preobračanje arhaičnih teorij. Ob tem ne semmo pozabiti tudi dejstva, da je večina uporabnic teh spletnih mest nadpovprečno tehnološko vešča – že da se nekdo znajde na 4chanu ali naloži vsebino na torrent, potrebuje nekaj več znanja, kot ga poučujejo pri informatiki. V takšnih prostorih si uporabniki nadenejo maske – psevdonime, začasne identitete ali celo kulturne persone, ki jim omogočajo sodelovanje v interakcijah, ki so lahko transgresivne, ironične ali absurdne. Maska omogoča neke vrste radikalno svobodo, kjer se lahko uporabniki znebijo odgovornosti in družbenih norm, kar omogoča vedenje, ki sega od ustvarjalnega in subverzivnega do destruktivnega in nihilističnega. To je povezano z internetnim trolanjem, kulturo memov in kolektivnim etosom skupin, kot so Anonymous, kjer odsotnost fiksne identitete postane osrednja kulturna vrednota. Pomemben del kulture mask je tudi konstantno maskiranje lastnega prepričanja – vse kar rečem, je šala, torej me zaradi nobene moje izjave ne more prav zares obsojati. Vsaka izjava je hkrati smrtno resen argument, zgolj šala, ironična kritika, cinična pripomba in notranja referenca. Uporabnice teh skupnosti tako nikoli ne spustijo maske, saj bi bilo to lahko nevarno tako za njihov ugled kot za osebno varnost.
V delu Otaku: Japan’s database animals avtor Hiroki Azuma teoretizira nastanek družbene skupine imenovane otaku. Otaku pomeni navdušenec, vendar se beseda v večini uporablja predvsem za ljubitelje japonske kulturne produkcije (animiranih filmov anime in japonskih stirpov manga). V analizi otakujev Azuma prepleta mnogo klasičnih postmodernističnih teorij in konceptov kot so Baudrillardov simulaker ali Deleuzov in Guattarijev rizom. Glavni del njegove teorije pa sloni na dveh postulatih: zatonu veličastnega narativa in animalizaciji. Veličastni narativ, prevzet po Lyotardu, se nanaša na vseobsegajoč meta–narativ, s katerim si v postmodernizmu uspemo osmisliti svet in njegovo zgodovino. Zaradi medsebojno povezanega nabora dejavnikov, kot so vse trši neoliberalni kapitalizem, neizmerno hiter tehnološki napredek, polarizacija političnega prostora in neprestane vojne, ideja veličastnega narativa ni bila več prepričljiva. Potrošniki kulturnih dobrin so se obrnili v drugo smer in začeli konzumirati lastne nenarative, ki so vse bolj samonanašalni, ločeni od realnosti in ne poskušajo ponujati odgovorov za stanje sveta. Umik v konzumiranje manjših nenarativov, ki so hkrati pobeg in uteha pred realnim stanjem pa vodi v drugi pomemben steber Azumove teorije. Fukuyama ni bil edini, ki se je ukvarjal s Heglom in njegovim konceptom konca zgodovine, Kojève je podal lastno branje, kjer se je na določenih točkah stikal s Fukuyamo. Iz Heglove Fenomenologije duha je prevzel koncept animalizacije, ki ga Hegel uporabi za opis distinkcije med človekom kot kulturnim bitjem, delujočim smotrno, in živalmi, ki ne premorejo takšnega obnašanja. Kojève to uporabi za kritiko povojne ameriške družbe, za katero trdi, da je animalizirana, saj v svojem potrošništvu tako materialnih kot kulturnih dobrin ravna nepotešeno in instiktivno. Na drugi strani pa pravi, da je japonska povojna družba utelešenje snobovstva. Azuma pritrdi analizi takratne družbe in pokaže, kako večina današnje otaku ali japonske kulturne produkcije pravzaprav izvira iz ZDA. Tako animirani film in strip sta nekaj, kar so japonske bralke in gledalke lahko izkusile šele zatem, ko so Japonci začeli kopirati Američane. Sprva so bile njihove kopije slabše kvalitete, tako da so na primer imele manj sličic na sekundo ali bolj preproste striparske risbe, skozi čas pa so se osamosvojile tako stilistično kot žanrsko. Še bolj zanimivo je, da je Japonska to kulturo nato izvozila nazaj v Ameriko in posledično čez celoten svet s pojavom interneta in globalizacije. Tu je pomembno vlogo igral tudi forum 2channel ali 2chan, ki je bil ustvarjen prav za diskusijo otaku kulture in predstavlja mesto geneze globokega vernakularnega spleta. Azuma koncept animalizacije razvije še dlje, ko ga poveže s podatkovno bazo. Ne le, da se otakuji vedejo animalistično zaradi svoje neprestane konzumacije kulturne produkcije, njihov način interakcije s posameznim umetniškim delom je določen s tem, da ga kategorizirajo, sistematizirajo in katalogizirajo v obliki ogromnih podatkovnih baz znanja. Te lahko vidimo v obliki wikijev, knjig in forumskih objav. Prepletenost obeh elementov, torej zasledovanje manjših nenarativ in animalizacija skozi podatkovno bazo ustvari povsem novega odjemalca kulture. Zanj je značilno prepoznavanje referenčnosti in iskanje novih variacij že znanega, obenem pa poustvarjanje s pomočjo kolažiranja elementov in kazalnikov pripadnosti določenemu žanru ali franšizi. Knjiga je bila prvotno izdana na japonskem leta 2001, v angleškem prevodu pa je izšla leta 2009. Od takrat je preteklo že nekaj časa in bi si drznila reči, da takšen odnos do kulture ni več omejen zgolj na otaku kulturo, temveč je tak način interakcije z umetniškim delom postal v mlajših generacijah veliko bolj običajen in razširjen. Zgodovina se tako ni zares končala, le premestila se je v hlajene temačne sobe, polne hromečih strežnikov.
2. Kartografija temnega gozda
Venkatesh Rao je prvi razširil prvotno teorijo Temnega gozda v kontekstu interneta. Svoj model spletnih prostorov je razdelil na štiri kvadrante, ločene z dvema osema: Navpična os ponazarja odprtost na vrhu in zaprtost na dnu, vodoravna os pa prikazuje temo na levi in svetlobo na desni. V odprtem temnem kvadrantu ni ničesar razen praznine. Ta del simbolizira še neizkoriščeni potencial interneta oz. njegovo utopično težnjo k iskrenemu in neomejenemu deljenju informacij. V tem prostoru večina uporabnikov, zavedajoč se prisotnosti drugih lovcev, svoje osebne podatke zadržuje zase ali jih posreduje oglaševalcem, kar ustvarja velikansko praznino. V zgornjem desnem kvadrantu, ki predstavlja odprt in svetel del spleta, se nahaja ekosistem oglaševalskih tehnologij. Sem spadajo družbena omrežja in drugi javni prostori, kjer lahko objavljamo brez omejitev, vendar v zameno za razkritje svojih podatkov in preferenc. V spodnjem levem kvadrantu leži temni splet (angl. dark web oz. darknet), ki je dostopen le prek mreže čebulnih povezav, usmerjenih samih vase. Ta del je večini uporabnikov popolnoma odtujen in obenem ne omogoča plodnih pogojev za nastanek močnih, samozadostnih skupnosti. Končno, v zaprtem svetlem kvadrantu se nahaja udobni splet (angl. cozy web) – prijaznejši kotiček interneta, kamor se ljudje umaknejo pred invazivnostjo drugih spletnih prostorov. Rao ga opisuje kot alternativno različico temnega gozda – zatočišče za tiste, ki želijo nadaljevati spletne interakcije, vendar v bolj zaščitenem in intimnem okolju. Maggie Appleton v članku na svojem blogu analizo nadaljuje z diagramom topologije spleta, v katerem doda še vmesno plast – digitalne vrtove. Ti se nahajajo med temnim gozdom in udobnim spletom ter vključujejo javno dostopne projekte za ohranjanje znanja, kot so knjižnice, wiki vnose in druga skupnostna dela, ki zahtevajo skrbno nego. Te nove skupnosti temeljijo na izmenjavi znanja, pogosto posredovanega skozi meme in lore – notranji sistem skupnega vedenja in znanja, dostopen zgolj članom skupnosti. V eseju The Internet Didn’t Kill Counterculture. You Just Won’t Find It on Instagram Caroline Busta razbija mit o pasivnosti spletnih uporabnikov – proti-kulturna dejavnost je prisotna, le skriva se pod površjem temnega gozda. Obstoj nišnih spletnih ideologij, radikalizacije in politične angažiranosti mladih dokazuje, da je spletno okolje ključno za razumevanje sodobnih družbenih premikov. Po njenem mnenju novi val proti-hegemoničnih mislecev ne pojenja, temveč se reorganizira v produktivnih, a manj vidnih prostorih. Podobne premisleke razvijata Busta in Lil Internet, ko analizirata, kako fizikalne lastnosti platform sistematično potiskajo kreativne in izvirne ideje na obrobje. Z izrazom fizikalnih lastnosti platform (angl. platform physics) ciljata na lastnosti, ki določajo družbeno življenje na posamezni platformi in odločitve razvijalcev, ki v osnovi definirajo in zamejijo vsako interakcijo z naborom vnaprej določenih izbir. Na ta način se na primer na TikToku, ki prioritizira vertikalni video, razvijejo kvalitativno popolnoma drugačne vsebine, kot se pojavljajo na Facebooku. Želja po dobičku in algoritmično posredovane vsebine so splet spremenile v sterilno okolje, kjer prevladujejo generične vsebine, ustvarjene izključno za doseg največje možne publike. Zaradi takega stanja duha je v temnem gozdu skoraj nemogoče preživeti. Strickler v svojem zadnjem delu na temo temnega gozda opozarja, da splet oblikuje nove oblike subjektivitete in identitete. Post-individualizem, ki se razvija zunaj temnega gozda, ne temelji več na številu sledilcev, temveč na krogih interakcije in pripadnosti. Majhne skupnosti ne delujejo kot tradicionalni klani, temveč kot dinamične, samoorganizirane mreže. Delo Marte Ceccarelli Internet’s Dark Forests: Subcultural Memories and Vernaculars of a Layered Imaginary nam predstavlja poglobljeno analizo računa oz. gibanja @incellectuals – skupinskega ezoteričnega shitposting profila, ki združuje uporabnike v varnih digitalnih prostorih, hkrati pa komunicira tudi v širšem spletnem ekosistemu. Vse to kaže na jasno alternativo – aktivno gradnjo lastnih spletnih okolij od bralnih krožkov prek Discorda do spletnih radijskih postaj in drugih inovativnih načinov povezovanja.
Besedila, ki se poglabljajo v globoki vernakularni splet navadno ne uporabljajo prav tega izraza, ki sta ga skovala de Zeeuw in Tuters, temveč bolj na splošno opisujejo tokove spletnega diskurza, ki se nanašajo na obravnavano spletno mesto ali pa se osredotočijo na specifično geografsko lokacijo znotraj globokega vernakularnega spleta, ki je tudi največkrat omenjen in obravnavan – 4chan. Kot omenjeno že prej, je spletno mesto igralo pomembno vlogo tako v širjenju konzervativnega sentimenta v podporo Trumpu ob njegovi prvi zmagi na ameriških volitvah kot v izoblikovanju masovnih taktik nadlegovanja in napadanja. Zametke tega, kar danes označujemo za spletno desnico, lahko izsledimo do prvih uporab avtomatiziranega spama oz. vsiljenih sporočil. Čeprav ideološko neobarvani, so primeri instrumentalizacije metod nadlegovanja kot orodja za dosego utišanja določene osebe ustvarili pot, po kateri je kasneje hodila spletna skrajna desnica ali tako imenovana alternativna desnica (angl. alt-right). Poleg spama obstajajo še druge metode spletnega utišanja ali nasilja nad osebo, denimo doxxing (razkritje osebnih informacij, kot so naslov prebivališča ali imena družinskih članov) ali celo SWATing (lažna prijava teroristične dejavnosti na naslovu tarče, zaradi katere sledi vdor do zob oborožene policijske enote). Orodja spletnega vojskovanja so pomembna, saj so bila zgodovinsko in najbolj množično uporabljena prav proti ženskam, specifično pripadnicam marginaliziranih ali ideoloških skupnosti, ki jih desnica ne odobrava. 4chan se je definiral kot antipol woke ali prebujenim uporabnicam Tumblrja, ki so s svojim objavljanjem dekonstruirale spolne in družinske norme. Kot je to analizirala Angela Nagel v Ubijte vse normalneže je so se na spletni deski 4chan gojila močna stališča, uperjena proti povprečnežem oz. normalnežem, avtoriteti, institucijam in korektnosti. Poleg kulture mask pa se v nemoderiranem, neindeksiranem, odmaknjenem in pred nepovabljenimi zaprtem prostoru, kot je 4chan, vzpostavi tudi povsem nova družbena dinamika. Posameznica se preneha istovetiti s sabo kot individuumom ali subjektom, temveč s skupnostjo kot celoto. Uporabniki 4chana se med sabo naslavljajo kot anon, kar je okrajšava besede anonymous, ki se pojavi ob izbiri pred objavo na platformi in zagotavlja možnost anonimnosti. To lahko definiramo kot nekakšno a-kulturo, morda uporabnice same nimajo koherentne identitete in se z njo lahko poigravajo, a celota gotovo trdno stoji. Posameznica tako nikoli ni zgolj izjavljalka, ki bi dejansko izražala lastno mnenje, mnenje 4chana kot skupnosti je namreč tako ali tako znano, posameznica se lahko le igra z ravnmi ironije in absurdnosti v svojih stališčih.
Alexander Galloway v svojem delu Protocol: How Control Exists after Decentralization trdi, da podatkovne baze delujejo kot decentralizirane organizacijske strukture, ki ustrezajo logiki nadzora, osnovani na protokolarni logiki. V nasprotju s hierarhičnimi sistemi, ki se zanašajo na centralizirano avtoriteto, podatkovne baze delujejo prek porazdeljenih, prilagodljivih povezav. To se ujema z njegovo splošno tezo, da se nadzor v omrežnih družbah ne izvaja z ukazi od zgoraj navzdol, temveč z odprtimi, prilagodljivimi in avtomatiziranimi sistemi – protokoli, ki urejajo tokove informacij. Konceptualni model kulturne produkcije in konzumacije tako predstavlja na videz najbolj svobodno, kreativno in optimalno obliko kulturne reprodukcije in reinterpretacije, čeprav je ta morda še bolj podrobno nadzorovana, pri čemer tega nadzora ne opravljajo zgolj drugi uporabniki, temveč tudi algoritmi. Podatkovna neodvisnost je računalniški izraz, ki se nanaša na sposobnost podatkovne baze, da ostane trdna in rigidna ob spremembah v fizični in tudi podatkovni infrastrukturi. Tako programi ne smejo biti vezani na način shranjevanja podatkov, prav tako pa aplikacijski program ne sme določati strukture datoteke s podatki. Ta popolnoma tehnična lastnost strukture podatkovne baze pa je zelo pomembna tudi v metafori ali konceptualnem modelu kulturne reprodukcije, ki jo predstavlja. Če smo pri strukturi drevesa ali rizoma še lahko kultivirale nove drevesne veje ali poganjale nove korenine in s tem temeljno spremenile strukture povezav, je podatkovna baza rigidna. Zaradi neodvisnosti od podatkov, s katerimi jo hranimo, lahko indeksiramo in vpisujemo po mili volji, podatkovna baza pa bo le marljivo izvajala operacije in vračala poizvedbe. Obenem pa je ta togost tudi mnogo bolj trajnostna – če je bila kulturna vsebina na pravilen način indeksirana in razdelana, lahko ostane ta različica interpretacije za vedno prisotna.
3. Enotna topologija spleta
Ob natančnem pregledu literature na temo temnega gozda interneta lahko kljub številnim izvrstnim prispevkom in teoretsko produktivnim idejam opazimo nekakšno prostorsko negotovost in nekonsistentnost pri sledenju prvotnemu izhodišču, ki ga ponuja metafora. Ko Rao v svojem prispevku zariše shemo interneta, udobni splet postavi spodaj desno, vzporedno s temnim spletom. To je po mojem mnenju problematično na dveh ravneh, tako prostorsko kot pomensko. Temni splet in tako imenovani udobni splet sta kvalitativno povsem drugačna v načinu dostopa, vpletenosti in sposobnosti za gojenje skupnosti. Do temnega spleta namreč lahko posameznica dostopa zgolj s posebnimi orodji in znanjem, preplet čebulnih povezav je brez izkušenj zelo zahtevno osmisliti, obenem pa je uporabnica izpostavljena nevarnosti, da po nesreči zaide v nelegalne ali celo kriminalne prostore, ki na primer preprodajajo vse od drog, ukradenih bančnih kartic in celo otroške pornografije. Na drugi strani je udobni splet dostopen vsem, ki imajo ključ do vhodnih vrat. Naj bo to naročnina na podkast ali povabilo v strežnik na Discordu, vse oblike participacije vključujejo legalne in popolnoma intuitivne načine pristopa, ki so večini spletnih uporabnic že znane. Tako okolje lahko tudi veliko hitreje spodbudi kreativnost in združevanje, saj so uporabnice že opremljene z vsem znanjem in so hkrati odmaknjene od nevarnosti, ki pretijo tako v temnem gozdu kot v globočinah temnega spleta. Problematičen pa se mi zdi tudi naziv udobnega spleta. Umik od nevarnosti morda v osnovi sproži psihološko varnost, hkrati pa je udobje pomemben del skupnosti, vendar po mojem mnenju ne zadošča. Čar skupnosti, ki se predstavljajo kot alternativa temnemu gozdu, je prav njihovo podtalno delovanje in organizacija, obenem pa grajenje novih vezi in vzpostavljanje produktivnega sodelovanja med podobno mislečimi ali sorodnimi skupinami ljudi. Maggie Appleton se premika v pravo smer, ko zariše prvi vizualni prikaz spletne strukture. Njena zamisel upošteva prostorsko kritiko, ki je bila namenjena Raovem razmišljanju. Splet razdeli na temni gozd, ki ga združi z čistim spletom (angl. clearweb), prej omenjenimi digitalnimi vrtovi, udobnim spletom, uporabo čebulnih strežnikov oz. VPNjev in temnim spletom. Čisti splet je izraz, ki se nanaša na najbolj dostopne in vsakodnevne prostore, v katerih preživljamo svoj čas na spletu. To vključuje družbena omrežja, strani, ki jih potrebujemo za vsakodnevno vzdrževanje našega življenja, kot je dostop do banke ali fakultete, in najbolj osnovno spletno brskanje. Besedo clear lahko prevajamo tudi kot jasen, ne le čist. Zaradi tega je še toliko primernejša, saj je obenem dejansko izčiščena različica spleta, ki privablja največ uporabnic, hkrati pa tudi najbolj jasna v smislu struktur, povezav in namenov. Tako izgleda njena interpretacija spletne kartografije:
Slika 1: Ilustriran diagram sheme interneta. Vir: (Appleton, [The Dark Forest and the Cozy Web], 2019)
Najprej bi izpostavila, da se mi zdi vertikalna postavitev veliko bolj natančna in korektna kot razdelitev v štiri kvadrante. Smiselno je, da začnemo na vrhu s čistim spletom in se poglobimo najprej v digitalne vrtove, potem v udobni splet in končno v temni splet. Poleg tega je povsem ločen od delovanja udobnega spleta, zaradi česar se mi takšna razmejitev zdi smiselna. Nazadnje se s tipologijo ukvarja tudi Marta Ceccarelli, ki zopet predstavi model s popolnoma drugačnimi konotacijami. Enako kot Appleton v svoji interpretaciji prepozna čisti splet, temni gozd in temni splet, vendar vsakemu izmed njih poda enako prostora in teže:
Slika 2: Diagram sheme interneta. Vir: (Ceccarelli, [Internet’s Dark Forests: Subcultural Memories and Vernaculars of a Layered Imaginary], 2024)
Delitev sheme na čisti splet zgoraj in temni splet spodaj je konstruktivna in točna. Kar je tukaj problematično, je avtoričino enačenje temnega gozda s tem, kar smo predhodno imenovali udobni splet. V svoji teoriji opisuje skupnosti, ki naj bi se umikale iz temnega gozda zaradi njegove nevarnosti, kot tiste, ki tvorijo temni gozd. To povsem poruši vse prejšnje koncepcije spletne strukture, obenem pa ne upošteva genialnosti prvotne metafore. Razen tega je njena teorija močna in dragocena, vendar jo je mogoče kritizirati zaradi zgrešene rabe internetne topologije. Če se pred nevarnostjo umikamo v temni gozd, pred čim smo se sploh rešile?
Internet potrebuje novo teoretsko konceptualizacijo, ki bi se lahko spopadla z novimi kulturnimi premiki in dinamikami. Teorija temnega gozda od prej naštetih metafor in pristopov resnično najbolj zaobjema spletno realnost, čeprav je v svoji osnovi še precej nerazdelana in kontradiktorna. Ker je teorija šele v začetnih fazah, jo je potrebno tudi nadgrajevati, in tukaj se zelo naravno in smiselno ponuja koncept globokega vernakularnega spleta. Tako se glede na prejšnje očitke in komentarje poraja nova shema. Topologijo razdelimo v tri dele, ki se nahajajo eden nad drugim, saj je dimenzija globine intuitivna in hkrati koristna za razpravo in predstavo drugače kompleksne in heterogene spletne krajine. Na sončnem vrhu najdemo čisti splet, ki predstavlja spletno krajino, h kateri se zateka večina vsakodnevnih uporabnic, ko hitijo od enega virtualnega opravka k drugemu. Čisti splet ne predstavlja dejanskega prostora za navezovanje stikov na način, kot lahko v trgovini na hitro pokramljamo s prodajalko, vendar se z njo ne bomo usedle za mizo in popile kavo. Ljudje, ki si želijo zgraditi stike, so se verjetno že odpravili globlje, v temni gozd. Ta se je skozi čas vse bolj vztrajno temnil in obenem postajal navezovanju stikov vse bolj neprijazen. Tu lahko najdemo vse bote, trole in oglaševalce, ki preprosto ne zapustijo virtualnih prostorov za združevanje, ki so jih zasedli. Za razliko od drugih avtorjev prav v ta prostor umestimo tudi globoki vernakularni splet. Zaradi svoje nagnjenosti k nasilnim praksam nadlegovanja se popolnoma utelesi v metafori temnega gozda. Ker je še vedno prosto dostopen, ravno tako kot ostale platforme v temnem gozdu, a za razliko od njih terja določeno mero tveganja v zameno za komunikacijo, torej izpostavljanja, se prilega tudi prvotnemu opisu gozda, polnega prežečih lovcev. Če se uporabnice želijo umakniti, imajo na voljo sistem brlogov, v katere se lahko zatečejo takoj pod gozdno površino. V sistemu brlogov lahko v miru gradijo lastne skupnosti, družine in druge vezi ter neobremenjeno komunicirajo. Če se želijo pridružiti drugi že obstoječi skupnosti ali z njo stopiti v komunikacijo, preprosto združijo svoje rove. Metafora in njeno pozicioniranje je bolj primerna prav zaradi nevtralne in fleksibilne konotacije, ki jo nosijo brlogi, obenem pa so v jasnem odnosu do temnega gozda, pred katerim se uporabnice umikajo. Na dnu sheme nas čaka še povsem ločena sfera temnega spleta, ki zeva v svoji nedostopnosti in mraku.
Slika 3: Diagram sheme interneta. Vir: lasten
Če sledimo prenovljeni tipologiji spleta in predpostavimo, da bo vse več uporabnic migriralo v zaprte skupnosti sistema rovišč, lahko napovemo tudi, da bo podatkovna baza izgubila svojo moč, tako homogenizacijsko kot produktivno. Če je Azuma orisal obrat k manjšim nenarativam, ki se vzpostavljajo skozi fikcijo, lahko – ob upoštevanju uresničitev prej napovedanih dejavnikov – napovemo obrat k loreu lastnih skupnosti. V sistemu rovišč bo vsaka uporabnica lahko namesto ogromne podatkovne baze gostila lasten strežnik, na katerem bo skupaj s somišljenicami izoblikovala lastne kulturne vsebine, procese distribucije in konzumacije. Inherentna katalogizacija, propagacija in nadzorovanje, ki jih kultivira podatkovna baza, same po sebi niso ne dobre ne slabe, temveč so predvsem kulturna logika, po kateri je splet obratoval zadnjih dvajset let. Ključno je, da narašča število uporabnic, ki jih je prerastlo, saj te potrebujejo nov prostor, ki deluje na radikalno drugačen način, kar omogoča preporod spletnega življenja. A ob tem nikakor ne smemo spregledati dejstva, da je tudi teorija temnega gozda v nekaterih elementih pomanjkljiva. Po svoji naravi je zelo optimistična – kdo denimo pravi, da se ljudje, ki uživajo v nadlegovanju oseb na globokem vernakularnem spletu, ne bodo zaprli v manj pregledne in bolje organizirane skupnosti, ko bodo tudi oni zapustili temen gozd? Morda bo radikalne ideje in skrajni diskurz prav zaradi tega še toliko težje spremljati – če ta plava rahlo pod površjem, ga še lahko ujamemo, če pa potone globlje in se zapre sam vase, ga bo vse težje raziskovati. Temni gozd vseeno ostaja v osnovi neraziskan. Obetajočo teorijo, ki je še v procesu razvoja, bi bilo potrebno povezati z drugimi teorijami spletne kulturne produkcije, komunikacije in ekonomije. Kljub temu pa osvetljevanje manj preglednih in družbeno neizmerno kompleksnih kotičkov interneta deluje kot utiranje prave poti. Veliko spletnih uporabnic očitno čuti zelo močno težnjo k obratu stran od takšne oblike spletnega obstoja in se v želji, da bi pognale lastne korenine, umika z izčrpanih tal gozda. Svoje spletne interakcije raje zasadijo v rahlo gozdno prst pod površjem polno drobnih spletnih ekvivalentov deževnikov, gliv in bakterij, ki jih gozd potrebuje za ohranjanje zdravega ekosistema.