Nihče ne razume kiberpanka

Eden proti vsem 

Ta predstava izpostavlja inherentno kontradikcijo, ki zaznamuje zgodbe kiberpanka – kompleks podrejenosti in ​postavljanje žrtev v ospredje​, k​ar​ poudarja brezizhodnost​ ter​ ustvari vidik tehnodistopije kot deformiranega groba človeške civilizacije onkraj vprašanj razreda. Zmota interpretacij kiberpanka je prisotna na obeh straneh diskurza (revnejših obtožujočih in bogatejših obtoženih), poleg tega je zmota tudi ista – binarna delitev na predstavnike sveta, ki je moralno zastarel/preveč napredoval in glavne junake (opazovalce), ki izkoriščajo (hekajo) tehnološki aspekt za preživetje in potencialno zmagoslaven zaključek.  

Moč te distopije je stvar kategorizacije, izpostavljanja ter atomizacije njegovih subjektov, katerih opresivne poteze so del kronične podrejenosti. Ko je individualiziran posameznik izpostavljen večjim silam, ki vključujejo tudi tehnologijo, bo podrejen in ujet – to je končni zaključek/sodba, ki jo v takšnem nasprotovanju brez možnosti nadaljnega preseganja posreduje liberalna miselnost. Kiberpank je končna in ​idealna​ distopija za liberalizem, saj ga uniči – delovanje v skladu z liberalno logiko ne bo privedlo do izhoda iz tega položaja, zgolj v poglobitev stiske in nadaljnega odvzemanja pravic, kajti obstoj te distopije je posledica liberalnega načina zagotavljanja svobode.  

V svetu kiberpanka je šel liberalizem tako daleč, da je postal svoja lastna antiteza in posledično liberalno zaznamovana predstava optimizma ni več niti simbolno realistična. Način, na katerega se liberalen tok misli v takšni situaciji ujame v utesnjujoči se krogotok povratnih zank, zrcali dogajanje na ekonomski ravni, ki gre čez isti »paradoks«. Tudi tam emancipacija neposredno vodi v alienacijo/atomizacijo, novo pridobljene osebne svobodščine pa so pravzaprav osebne odgovornosti, skrite za ideološko retoriko. Liberalni zastavek enakosti ne temelji na ​lastništvu​ blaga, temveč zmožnosti stremljenja do njega – dostopu do novih spektrov, prek katerih poteka boj za preživetje oziroma na katerih večina ljudi načrtno izgubi zaradi ustaljenega sistemskega vpliva tistih, ki so skozi generacije nabrali več moči. Nove tehnologije in metode (skupaj s svojimi lastnimi spektri, npr. močno/slabo digitaliziran, dobro/slabo zaščiten pred hekerji, itd.) so teoretsko dostopne vsem posameznikom in podjetnikom. Kandidati naj bi tekmovali med sabo na splošno dostopnem trgu in logika trga določa zmagovalce. Enakost ostaja le ​v teoriji​, saj s časom dodane strukturne spremembe vzpostavijo obstoj nadrejenih pozicij, ki jih zasedajo absolutistični akterji. Vsak posameznik z dostopom do moči skuša manipulirati strukture na način, ki bo vsilil iluzijo obveznosti in inherentnosti njihovih dolžnosti ter metod, kar zagotavlja trajnost in monolitnost tako njihovih položajev, kot nasledij. Kulturne vizije in razmerja moči spodbujajo trenutne nadrejene, naj sprejemajo številne manjše odločitve, namenjene utrditvi njihovih organizacij, kar s cikličnim ponavljanjem poriva sistem v vse bolj okostenel okvir kljub hitrejši cirkulaciji človeškega elementa. Skrhanje večnega človeškega statusa quo je nadomeščeno z večno vlado algoritma, ki je v svoji začetni različici zagotavljal višje standarde za regulacijo družbenega napredka. Glavna napaka takšne družbene ureditve torej temelji na razliki med zastavljenim ciljem in možnostjo njegove uresničitve – delovanje po liberalnih načelih bi moralo omogočati ciklično resetiranje začetne pozicije, tj. krogotoka, ki hkrati omogoča vznik neskončnega števila liberalnih svoboščin, a hkrati privede do tehnodistopičnega elementa. Brez možnosti vsakokratnega resetiranja krogotok inherentno vodi v reprodukcijo družbenih struktur, ki so v temeljnem nasprotju s klasičnimi idejami enakosti in svobode. 

V sistemu, ki že več stoletij ne dopušča ponovnega zagona, vodilni posamezniki pridobijo dodatne vzvode nadzora. Poleg klasičnega vpliva na razredno zaznamovane ideološke predstave pravičnosti, implementacija teh metod uveljavlja tudi izreden status bogatega posameznika kot samoemancipiranega zmagovalca, ki si je z lastno iznajdljivostjo izboril svobodo. Neuspešen posameznik je v osnovi podrejen in zato žrtev, uspešen pa je zmagoslavno osvobojen vloge žrtve tudi v primeru, da je bogat že od rojstva. Retrospektivno vrednotenje zgodovinskih in biografskih dogodkov je, tako kot ideologija, brezčasno – sedanje reprezentacije in standardi po svoje interpretirajo preteklost in prihodnost, vidik katerih se posledično spremenja vzporedno s časom. Človeško razumevanje časa je torej strukturirano kot nenehna interpretacija in ne kot preprosto beleženje nečesa objektivnega ali zunanjega, npr. v primeru koledarja. Ta diskrepanca je v ideološkem kontekstu tesno povezana z vzpostavitvijo vzrokov in posledic. Klasična nekritična interpretacija preteklosti temelji na treh eksplicitno izpostavljenih načelih: vzroki so elementi/incidenti, ne pa algoritmi, vzroki so resnični in utemeljeni z zgodovino ​​(nikoli​ pa ne zgodovina z njimi​) ter vzroki so v preteklosti.  

Na ta princip naletimo tudi v biografijah – v osebnih zgodovinah, kjer te oblikujejo posameznike, kar vnaša zmedo v določene lastnosti, in sicer v razmerje med njihovo biografsko substanco in ideološkim vidikom zgodovine. Brezčasnost se manifestira kot brezosebnost, saj v obeh primerih preteklost spreminja svojo obliko z namenom ustvarjanja ustreznega vzroka za sedanjost, ki opazuje, interpretira in opredeljuje. Tipizirani subjekti, oblikovani s stvarnostjo kiberpanka, s časom začenjajo zahtevati (seveda, ne eksplicitno) vzporedno tipizirane biografije. To povzroča nastanek nenamerno sistematično razporejenih kritičnih incidentov/izkušenj, ki s svojimi implikacijami legitimizirajo integritete lastnikov biografij. Kot primer lahko obravnavamo klišejasto zgodbo mladega genija, ki si s svojimi izumi zagotovi mesto vodje silicijske korporacije (Musk, Jobs, Zuckerberg …) – neresničnost (ali pretiranost) njihovih zgodb ne spremeni narave izumljene esence, ki naj bi sestavljala njihovo javno podobo in samoopredelitev. Umetna substanca postane praktično resnična, ko postane vpeta v globalno matrico pojmov in struktur, ki jih sestavljajo – umeten kapital je lahko tako finančen, kot kulturen. Razprava o njegovi neresničnosti ne spodnese že ustaljenih avtomatiziranih procesov kljub temu, da naj bi ti (vsaj teoretično) temeljili na verovanju množic – spodjedanje mita naj bi privedlo do konca njegovega delovanja, vendar v tej situaciji to ne drži. Zaradi podpore vzporednih struktur sistem ne občuti dovolj pritiska na strukturni ravni, saj se njihovo stališče opira na različne točke na telesu kapitala, zgodovine in planeta. Njihovo bistvo je v fleksibilnosti ​​​​zamenljivih se nosilcev in njihovo vlogo je bistveno težje spodkopati – to zagotavlja preživetje verige, katere elementi lahko izginejo tudi, če struktura ni ogrožena. Zares jo lahko izziva samo nekaj, kar obstaja v isti dimenziji, torej napad, ki je manifestiran kot nov algoritem (tj. da gre vzdolž verige in ne preko nje). Tako kognitivno/kulturno, kot sistemsko/ekonomsko manifestiranje te logike zagotavlja preživetje strategije ustvarjanja »osvobojene žrtve«, ki je tako resnična, kot njena lastna brezčasna retrospektiva integrirana v industrijske strukture.  

Eden 

Louis Althusser v svojih analizah modernih družb predstavi koncept interpelacije – proces tvorjenja oblastniškega subjekta tam, kjer je prej obstajal samo posameznik. Skozi medije in institucije človek »izve«, da je otrok, mati, moški, potrošnik, EMŠO xxx itd. Te kategorije in predstave so v kontekstu človeške zavesti medij, prek katerega sistem vpliva na interpeliranega posameznika in ga pretvori v ideološki subjekt, kar vpliva na najbolj temeljne elemente človeškega samozavedanja, zaradi katerih je posameznik sploh zmožen reproducirati ideološke mehanizme brez dodatnega prizadevanja nadrejenih. Sistem se s pomočjo tega inštrumenta izogiba zahtevam po priučitvi nevarnega cinizma, ki bi ga višji razred potreboval za ustvarjanje močnejše večplastne propagande tudi med tistimi, ki se ne prizadevajo krmiliti ideologijo. Zavedanje umetne narave mitov mora v moderni družbi​ (torej tisti, v kateri je živel Althusser (1918-1990))​ ostajati skrivnost tistih, ki so uspeli te mite oblikovati, saj v nasprotnem primeru širitev kritičnega zavedanja ogroža delovanje ideoloških mehanizmov, njihova razgraditev pa destabilizira sistem in ga v določenih razmerjih poriva v postmodernost. 

Ta omejitev preneha biti aktualna v postmoderni družbi, saj družbena mobilnost postane tako praktično, kot tudi kulturno dejstvo, s tem pa so določeni ideološki inštrumenti razširjeni tudi na kulturne prakse predstavnikov nižjih razredov. Tradicionalna kiberpankovska distopija (hiper-postmoderna/tehnofevdalna namesto moderne) ne deluje več izključno po logiki interpelacije, temveč tudi po interpelacijskem nakazovanju obstoja same platforme, na katero se informacija lahko interpelira – subjektu je s tem dana možnost samoritualizacije, zmožnost samoiniciativnega izrekanja, pri čemer subjekt z lastnim ​zavedanjem, da je subjekt,​ samega sebe interpelira onkraj zunanjih vzvodov interpelacije, o katerih je predhodno pisal Althusser. Ta možnost sicer ni eksplicitno predstavljena kot izbira ali sploh prepoznana kot dogodek, saj se v večini primerov lahko opredeli le retrospektivno kot podzavestna usmeritev posameznikovega razmišljanja z manipulacijo okoliščin in afektov. 

Proces interpelacije lahko razumemo kot proces kodiranja subjektov s pomočjo njih samih, ampak ta proces je v kolektivni zavesti že prisoten kot nekaj, čemur se mora posameznik izogibati za ohranjanje lastne kognitivne avtonomije. Kljub temu proces še zmeraj dela zaradi umetno ustvarjenega obstoja platforme, na kateri se interpelacijska koda beleži – neposredno liberalno nasprotovanje vsiljevanju določenega načina obstoja posameznika ga postavi na določeno pozicijo na spektru svoboden/zatrt. Ravno to je glavna zmota in »nekritičnost« nekritičnega nasprotovanja kiberpankovskega subjekta – ponosno zavedanje samega sebe kot nekoga, ki obstaja v isti dimenziji kot interpelacija, nekoga, ki ga je mogoče interpelirati (a ga niso zaradi njegove »nepremagljivosti«). Interpelacija v posamezniku sprva ustvari »organ, odgovoren za subjektnost« (tj. ga z določeno strukturno in potem kognitivno okoliščino prisili v občutljivost do interpelacijskih posegov), nakar ustvari subjekta, šele na koncu pa ustvari specifično načrtovano obliko subjekta. (Dokaj verjeten) neuspeh zadnje stopnje zaznamuje samo neuspeh neposrednih individualnih sprožilcev interpelacijskega posega, vendar uspeh katerekoli prejšnje stopnje posameznika subjektivizira in zaklene vse njegove posege/libidinalne tokove znotraj kiberpankovskega distopičnega krogotoka. Liberalno zavzemanje za emancipacijo tega interpeliranega jaza je torej ne samo brezsmiselno in kontraproduktivno, ampak tudi eksistencialno pomembno za nadaljnji obstoj te distopije, ne glede na to, kaj/kdo je pravzaprav zapostavljen jazu.  

Tako kot to velja za druge atribute moči/blaginje, stopnjujoča se liberalizacija občestvu ponuja možnost bojevanja na področju interpelacije. Posameznikova želja po dominiranju trga je vzporedna prizadevanju do uzurpacije telesa kulture ali, če upoštevamo žrtvocentričnost, njegovi rekonkvisti. Kronična ciničnost in skepticizem sta inherentna elementa interpretacije vsakdanjih vsebin, saj je na tej točki moderni dualizem pripadnosti obrnjen – to ni več pogodba pod pretvezo lojalnosti, ampak lojalnost pod pretvezo pogodbe. Vsak posameznik ima pravico do interpeliranja drugih, zato že od začetka obravnava oglase in vsiljene kategorizacije na kritičen način. Sistemsko zatiranje izvajajo naključni privatni akterji, vendar pa njihovo izginotje ne bi spremenilo položaja podrejenih, saj so tudi človeški nosilci moči nadomestljivi. Edina konstanta, ki obstaja v strukturi moči, je algoritem kapitalizma, pri čemer so lahko njegove različne temporalne oblike kategorizirane skupaj zgolj po družinskih ​​podobnostih. Edini človeški element te konstante je tekmovalni kronično/brezčasno/brezosebno podrejen subjekt, ki sanja o rekonkvisti. ​​ 

Želja po zapustitvi sistema in nasprotovanje pritisku oglasov, pogodb in trendov je inherenten del kiberpankovskih subjektov, ki so podobni skupini introvertiranih posameznikov sodelujočih v intenzivnem medsebojnem pogovoru o lastni introvertiranosti. ​​Če zanemarimo generacijsko bogatstvo, v distopiji (vsaj začasno) zmagajo tisti, ki so pripravljeni žrtvovati največ empatije oziroma postati tako mazohistični v svojih praksah, da se empatija do drugih subjektov (tekmovanja) manifestira na antagonističen način. Sistem je titanski, neuničljiv in utemeljen na sublimno obsežnih algoritmih, vendar je mesto nosilca njegove moči vedno teoretično odprto – dokler si ujet, imaš pravico do morebitnega »izhoda«. Obrambni mehanizem kiberpanka temelji na obstoju hierarhije kot možnosti izhoda iz sistema, kar dodatno potrjuje totalna prezenca urbanističnih potez, značilnih za kiberpankovsko estetiko. Ko je posameznik reven, je ujet v distopično arhitekturo, v kateri izginotje pritiska tvori katarzičnost emancipacije. ​​​​To preprečuje maloverjetni pojav emancipiranih žrtev, ki bi organizirano in načrtno spodkopavale sistem ter usmerjale svoje afekte na algoritme (na primer Lo Teks iz Johnny Mnemonica). Prehod je karseda očiten, vsak njegov element naj bi poudarjal sporočilo »​​​​happy ever after«. ​​​​Rekonkvista je uspela in perspektiva, ki sega onkraj trenutnega razmerja, predstavlja dodatno nasprotovanje svetu, ​kar bi predstavljalo »nehvaležnost« do posameznikovega preteklega jaza, čigar celo življenje in integriteta sta bili zaznamovani z bojem za pravico do tiste specifične »ideološko-algoritemsko strupljene« svobode​​​​​. Isti obrambni mehanizem je vkodiran v strukturo subjekta, saj se njegova prvotna želja (tj. bistvo) manifestira kot stremljenje do rekonkviste. 

Lojalnost kapitalističnemu algoritmu (pod masko pogodbe) je sinonimna ponotranjenju njegove logike in substance, ki subjekta pretvori v antropomorfno manifestacijo tehnofevdalne ideje moči. Ta je na mazohističen način načrtno zapostavljena vsemu, kar pop-filozofija poimenuje človeško. Konstrukt oziroma podoba tehnofevdalnega despota je znotraj zavesti kiberpankovskega subjekta postavljena v dihotomijo, v kateri je zapostavljena človeški žrtvi. Ta naj bi stremela k svobodi ekstravertno skozi vzpostavljanje sinteze z despotom (Cyberpunk 2077, Dredd) ali introvertno skozi legitimacijo svoje »človeškosti« z zavračanjem pritiska sistema in namernim žrtvovanjem moči, življenja ali (navidezno) udobnega življenja (Iztrebljevalec 2049, Matrica), pri čemer ta iz despota naredi negativen model samoidentifikacije (»vem, kar sem, ker vem, kaj nisem«). Kljub navidezni prisotnosti izbire so te možnosti vkodirane v arhitekturo kiberpankovskega subjekta, ki ima izbiro med človeško nemočjo in strojno praktičnostjo tehnofevdalne moči. Ta mehanizem je odgovoren za/je posledica (torej vzporednica) avtomatizirane algoritmične segregacije med nadrejenimi in podrejenimi subjekti. Prisotnost obeh faktorjev in tudi njihova implicitna kategorična ločitev je izpostavljena v seriji Mr. Robot, kjer ima osrednji lik več osebnosti, vsaka med njimi pa ima svojo vlogo in pozicijo na zemljevidu mentalnih stanj, dostopnih kiberpankovskim subjektom. Na tej točki hiper-postmoderna interpelacija pridobi vidik, ki ima veliko skupnega z moderno interpelacijo, a z dodanim elementom samozavedanja in površnega cinizma. Ta posamezniku daje občutek moči in samonadzora skozi zaupanje odgovornosti za samointerpelacijo po samoizoblikovanih standardih, ki bodo v primeru osebnega uspeha aplicirani na vse ostale kot gesta rekonkviste kulture. Ta matrica napredka je veljavna bodisi v klasični despotski poti, kjer posameznik prevzame vlogo algoritma kapitala s tem, da najprej iniciacijsko napade svojo »človeškost« in potem zmagoslavno napade druge, ali pa v »replikantski« poti, kjer posameznik najde »izhod« in se prepriča v lastno moralno naprednost z namenom kompenzacije. V praksi sta oba konfliktna in navidezno medsebojno izničujoča gona/dejavnika prisotna v določeni obliki, dokler je posameznik interpeliran kot kiberpankovski subjekt – pri čemer so ​njuna so​razmerja vzporedna z načini, na katere se subjekt umesti na zemljevidu zamaskiranih lojalnosti/​pogodb​ in jih interpretira. 

Če še zadnjič skušamo opredeliti temeljne razlike med modernim in tehnofevdalnim subjektom, opazimo razliko v motivaciji interpeliranega – prvi nastane z namenom pozitivne/pripadne samolegitimacije, ​ki se pri ​drug​em​ ​spremeni v​ ​​negativn​o​/antagonističn​o​/samoobrambn​o​.  

Proti vsem 

Algoritem kapitalizma se je razvijal po poteh najmanjšega nasprotovanja in največje učinkovitosti, prehitevajoč vse počasnejše elemente in opremo ter jo nadomeščal, ko je v napoto pospešitvi in optimizaciji. Metoda izvršitve teh dejstev se lahko razlikuje – lahko je posledica trajnega ekonomskega trenda, nova priložnost za karierno rast ali učinek nove tehnologije. Najhitrejši, najbližji in najustreznejši (v kontekstu te konkretne naloge) nosilec (tj. medij,strojna oprema ali človek) bo utelesil in manifestiral spremembo v resničnost, ne glede na to, kdo/kaj točno – napetost nemanifestirane tendence se bo sprožila na katerikoli dostopen način. Te spremembe so karseda neopazne ter močno otežujejo neposredno osredotočanje na ali celo samo definicijo problema, saj jih je mogoče razumeti le iz zunanje perspektive (edina oblika katere bo najverjetneje nastala šele v prihodnosti kot retrospektiva). Vse napetosti, disonance in intenzivnosti sistema sodelujejo med sabo v obliki tokov, trendov, tendenc ali algoritmov, človeški faktor pa v tem primeru izpolnjuje vlogo enega od fizično-kognitivnih nosilcev, ki te tokove manifestirajo in preusmerjajo naprej, ko dinamična enačba kapitalizma generira potrebo po tem. Če trenutni nosilci ne zapolnijo novih vakuumov, jih bodo novi.  

Osrednja ideologija kiberpanka – ali natančneje, njegova miselnost – temelji na prisiljeni osredotočenosti na medosebno raven​ ​življenja v takšnem sistemu, kjer so posamezniki izpostavljeni večjim izkoriščajočim silam kot ločeni atomizirani elementi na isti način, kot so ženske tradicionalno izpostavljene patriarhatu znotraj ločenih družinskih celic. Nasprotovanje sistemu implicira konflikt z določenimi posamezniki, ki jim je trenutno »zaupano« vzdrževanje strukturne kohezije, kar v primeru kiberpanka nakazuje na konstantnost in neizbežnost takšnih konfliktov, saj je kontradikcija prisotna v samem temelju sistema in njegovih subjektov. Hiper-postmoderni distopični kontekst odstrani meje in hierarhije med različnimi metodami samoemancipacije in s tem postavi posameznike v enako nevarne situacije v korporacijah, institucijah ali regijah, kjer bodo ostali dokler bodo uporabni za kapitalistične tokove. Človek, ki​ se​ lahko intuitivno in ponosno ​postavi​ v kiberpank in njegov hiperindividualističen kontekst, bo vedno žrtev, vsako njegovo dejanje pa bo identificirano kot nekaj, kar »bije navzgor«, tj. kot stvar zatrtega in zato moralno vzvišenega človeka. Sam obstoj take osebnosti in dejstev, ki so nujna za ohranjanje lastne integritete, lahko obstaja samo znotraj reproducirajočega se krogotoka zatiranja, izpostavljanja in interpelacije, ki izhaja iz liberalnega zaostajanja za logiko algoritma kapitalizma. Posameznik v kiberpanku lahko začne na katerikoli ​način napredovati​​     ​ šele takrat, ko začne utelešati tehnofevdalnega despota in aplicirati skrajne metode ter logike v vsakdanjih kontekstih. Začetna iluzorična ločnica med zatiranjem množic in izboritvijo minimalne stabilnosti in blaginje je zgolj to – iluzija, ki jo kiberpankovski subjekt vzdržuje za ohranjanje možnosti preživetja v pospešenem tekmovanju med ljudmi, ki se niso več sposobni zavedati, v kaj točno so se ujeli. Tehnodistopični človek je vseveden, opravičen svojih zločinov proti lastnim idealom in vzvišen, dokler se opazuje sam – ko je opažen od strani, je zgolj še eden od elementov opresivne okolice, ki s svojim bistvom uteleša določeno nišno grožnjo in/ali omejitev, ki je po načrtu tam za zatiranje vsega človeškega tako v sebi, kot v ostalih. Ta »prehod« je prisoten v programu subjekta že od njegovega rojstva in izhod iz kiberpankovskega scenarija ni možen, dokler je avtor zgodbe – ali nekdo, ki jo interpretira –​ ​tudi sam omejen z liberalnimi standardi mišljenja.  

Zaradi tega je silicijsko razumevanje kiberpanka isto kot popularno in »sofisticirano« – znotraj kiberpanka obstaja samo vidik žrtve in podrejenega, ki si izbori ​liberalnega subjekta vredno ​življenje. Tehnologija in okolje sta nadčloveški entiteti brez obraza, ​njim podrejeno​​​ prebivalstvo pa naj bi sovražilo samo sebe in to sovraštvo zamešalo z empatijo do enako podrejenih, projecirajoč mazohistične afekte in standarde na vse antropomorfno. Prva perspektiva je edina, ki obstaja znotraj kiberpanka, saj je po definiciji bila vsem ostalim subjektom odvzeta samozavest, ki bi bila vredna upoštevanja med naštevanjem perspektiv. Teze o napačnosti silicijskih interpretacij so torej del konformnega in pričakovanega zavzemanja za emancipacijo interpeliranega subjekta, ki niti ne ustvarja nobenih nepredvidenih ali neupoštevanih izzivov, niti sam po sebi ne vzpostavlja nobene ideološke ločnice med obtoženim in obtoževalcem.