Od kulturnega upora do tehnodistopije: premislek o sodobni radikalni desnici

‘Bombardamento Aero’ – Tullio Crali

To je še zlasti pomenljivo, ker je sama »progresivnost« začela igrati nekakšno vlogo distinkcije oz. razrednega označevalca. Francoski sociolog Pierre Bourdieu je v svojem prelomnem delu Distinction (s podnaslovom Socialna kritika presoje okusa) pokazal, da je pomemben del razredne razlike tudi t. i. »habitus«, tj. veščine, okus, manire, specifičen odnos do stvari itn. Višji razredi zato prek svojega sofisticiranega okusa gradijo distanco od delavskega razreda, medtem ko pripadniki nižjih razredov svojo »pristnost« zoperstavljajo izumetničenosti meščanstva oz. plemstva. Od pojava »new labour« v devetdesetih letih, ko so se leve stranke vse bolj osredotočile na pridobivanje glasov t. i. »profesionalno-managerskega razreda«, pa je tudi družbena progresivnost postala njihov označevalec, njihova noblesse oblige, ki pa je bila, podobno kot viteška etika pri nižjem plemstvu srednjega veka, pogosto le perfomativne narave. To je v znameniti pesmi Holyday in Cambodia že na začetku osemdesetih let zaznala punk skupina Dead Kennedys: v njej so peli o študentu oz. mladem zaposlenemu, ki na svojem stereu za 5000 dolarjev predvaja etnični jazz in se zaveda, da so slumi polni duše in da tudi afroameričani občutijo mraz. 

Ta fenomen je natančneje razdelalo več sodobnih avtorjev, od Musa al Gharbija, ki je v svojem delu We Have Never Been Woke postavil tezo, da woke predstavlja elitne manire. Sama sicer ne bi šla tako daleč, da bi dejala, da sta »woke« in »progresivnost« elitistična per se, ne moremo pa zanikati izrabe tovrstne drže za signalizacijo statusa, saj se revnejši sloji, med drugim tudi zaradi dejstva, da povečini niso deležni univerzitetne izobrazbe, pogosto niso seznanili z njenimi niansami. Tovrstni fenomen so na primeru feminizma obdelale avtorice Cinzia Arruzza, Titthi Bhattacharya in Nancy Frazer v delu Feminism for the 99%: A Manifesto ter Jessa Crispin v knjižici Zakaj nisem feministka: feministični manifest. Na tej točki je nesmotrno obnavljati teze omenjenih knjig, a vendar kažejo na dejstvo, da je tudi znotraj feminističnega gibanja prisotno zavedanje, da je mainstream feminizem zaradi osredotočanja na pravice in karierne možnosti žensk višjega srednjega razreda pustil na cedilu večino žensk, hkrati pa postal lahkoten predmet kritik, ki so njegova stališča napadale kot »luksuzna prepričanja«. Jessa Crispin to ponazori na kritiki institucije družine, ki je precej standardna tematika znotraj feministične teorije, vendar pogosto spregleda, da je v dobi neoliberalizma, ki jo zaznamujeta tako umik socialne države kot razpad skupnosti, družina pogosto edina varnostna zaslomba revnejših žensk, še zlasti žensk priseljenskega izvora. Takšna družbena umeščenost progresivnih stališč je postala tarča kulturnega revolta proti »profesionalnemu razredu«, ki so ga na svoj mlin speljali tehnološki giganti našega časa. In ta proces bo objekt moje refleksije. 

Kulturni upor in rušenje katedrale 

Preden se obrnemo k današnjemu kulturnemu revoltu, si moramo ogledati intepretacijo fašizma, ki jo je postavil izraelski zgodovinar Zeev Sternhell, zlasti v svojem kontroveznem delu The Birth of Fascist Ideology. Pri tem moramo poudariti, da je sam pojem fašizma manj jasen, kot izgleda na prvi pogled, in se posledično pogosto uporablja kot politična zmerljivka, in sicer na obeh političnih polih. To nam kaže npr. izraba fašističnega manifesta v performansu »komika« Marka Žerjala, s katerim je želel izenačiti podporo delavski pravicam s podporo fašizmu, ter označevanje Hitlerja kot nacista in levičarja s strani Elona Muska in Alice Weidl. Na drugi strani političnega spektra levičarski krogi označijo malodane vsako »reakcionarno« pozicijo kot fašistično, tudi v primeru, ko gre za mnogo starejše pozicije od fašistične ideologije. 

Previdnost pri uporabi pojma fašizem je tako vsekakor na mestu. Ampak, ker smo priča vse večjim klicem k preporodu naroda, kar nam signalizira že sam slogan Make America Great Again, in ker je po mnenju zgodovinarja Rogerja Griffina ravno palingenetični ultranacionalizem osnovni atribut fašizma, si bom dovolila analizirati trenutne procese skozi optiko znanstvenih del o fašističnih in reakcionarnih ideologijah dvajsetega stoletja. To se mi zdi še zlasti umestno, ker so fašistoidno naravo Trumpove vladavine zaznali avtorji različnih idejnih usmeritev, kot sta npr. liberalni zgodovinar Timothy Snyder ter marksistični filozof Alberto Tenenti. Sama bom v eseju sledila sicer kontroverznim tezam Zeeva Sternhella, ki izhajajo iz dveh predpostavk. Prva je, da je bil fašizem kulturni fenomen, še preden je postal politično gibanje. Druga je, da fašizem ni bil zgolj reakcija na marksizem, zadnji krik kapitalizma ali katera od drugih bolj poznanih interpretacij, temveč da je šlo za gibanje z lastno ideologijo in intelektualno tradicijo, ki je bila predhodna politični akciji. Po Sternhellu gre pri fašizmu za unikaten kulturni in politični fenomen, ki ni nič manj samolasten od liberalizma ali socializma. 

Sternhell se je sicer najprej proslavil kot zgodovinar intelektualne tradicije francoske desnice, ki jo je večina takratnih interpretov fašizma ignorirala, med drugim zato, ker je v akademskem mainstremu prevladovala intepretacija Renéja Rémonda, po katerem je Francija poznala legitistično, bonapartistično in orleanistično, ne pa tudi fašistične desnice. Po Rémondovi interpretaciji so bili legitimisti reakcionarni katoliki z nostalgijo po ancien régimu; mednje je prišteval raznolike osebnosti, vključno s temeljnim mislecem protirazsvetljenstva Josephom de Maistrom in celo Charlesom Maurassom, ki ga mnogo drugih zgodovinarjev, med drugim tudi konservativni revizionist Ernst Nolte, prištevajo med fašiste. Bonapartiste je opredelil kot avtoritarno desnico, ki sega od Napoleona III. do de Gaulla (vanjo je prištel celo vodjo Vichyjske Francije maršala Petaina) in se proglaša za branilko naroda. Nazadnje je obstajala še orleanska desnica, za katero so bile po Rémondovem mnenju značilne težnje po tehnokratski modernizaciji v spoštovanju do tradicionalne hierarhije. V skladu s to interpretacijo v Franciji preprosto ni bilo prostora za fašizem in je bil ta posledično bil zgolj uvoz, ki nikoli ni zares pognal korenin. Zato je bila Francija po njegovem v veliki meri imuna na fašizem. Sternhell je bil med prvimi, ki je razbil ta mit. Večji del svoje intelektualne kariere je posvetil raziskovanju intelektualnih virov fašizma, začenši z disertacijo o Mauricu Barrèsu, kjer je njegova dela interpretiral kot protofašistična. Barrès je med Dreyfusovo afero zavrnil svetovljanski socializem svoje mladosti, vrgel pa se ni le v kulturni pesimizem in obsesijo z »degeneracijo«, ki je pustila pečat na fin-de-siècle, temveč je začel razvijati svojevrstno sintezo modernosti in konservativne tradicije, ki so jo zaznamovale romanticizem, zavrnitev napredka, avtoritarizem, aristokratski antikapitalizem in spoštovanje do hierarhij. To je vodilo do idej o »alternativni modernosti«, ki so tako zaznamovale fašizem in ki jih je Barrès izražal skozi čaščenje vodje in mladosti, sovraštvom do buržuaznih vrednot, mitom o »krvi in zemlji« ter rasnim antisemitizmom, ki je šel dlje od starega katoliškega nasprotovanja judovski religiji. Kot opozarja Enzo Traverso, je Barrès s svojim čaščenjem virilnosti, surove moči in narodne vitalnosti bližje Ernstu Jüngerju kot Josephu de Maistru ali Bonaldu. In tu lahko najdemo tudi razlog, zakaj se nikoli ni pridružil gibanju Action Française, ki je združevalo večino francoskih reakcionarjev in protofašistov: njegov cilji so namreč segali dlje od preproste protirevolucije, njegov rasizem pa je prevzel darwinistične karakteristike. Barrès torej ni bil zagledan v preteklo grandeur Francije, temveč je gledal v prihodnost in je želel doseči avtoritarni red, ki bi presegel demokracijo, na pa le preprosto obnovo statusa quo ante. Sternhell je svoje delo o Barrèsu nadgradil v knjigi La Droite Révolutionnaire iz leta 1978, kjer je Francijo poznega devetnajstega stoletja opisal kot pravi inkubator poznejšega evropskega fašizma, v procesu, ki je vodil do sinteze med desnico, ki je opustila aristokratski konservativizem in sprejela populizem, ter levico, ki je prenehala biti marksistična in republikanska ter se približala nacionalizmu. Ravno nacionalizem je bil tisti inkubator, ki je združil raznolike ideje v pastiche, ki spominja na postmoderne ideološke oblike. 

Sternhellove ideje sicer niso bile sprejete v celoti, ampak so sprožile živahno razpravo v zgodovinopisnih krogih in svojo uporabnost dokazale tudi pri interpretaciji italijanskega fašizma. Enzo Traverso je tako pokazal vzporednico med zgoraj opisano francosko sintezo in italijansko sintezo Mussolinijevega »nacionalnega socializma«, revolucionarnega sindikalizma Sergia Panunzija, radikalnega nacionalizma Enrica Corradinija in Alfreda Roccoja, iredentizma Gabrieleja D’Annunzia, spiritualizma Giovannija Gentileja in futurizma Filippa Tommasa Marinettija: to pa je mineštra, nadvse podobna tisti, ki se kuhala v Franciji med Dreyfusovo afero. Zato tudi italijanski zgodovinar fašizma Emilio Gentile vidi Francijo kot »očetnjavo« fašističnih idej. Ta kombinacija ideologij, ki se je tako napajala tako iz levice kot iz reakcionarne desnice, obenem pa obema nasprotovala, je privlačila mnogo umetnikov in intelektualcev: bodisi iz upora proti reakciji in levici bodisi iz upora proti buržuazni družbi in njenim vrednotam, ki so zdele zmagoslavne tekom dolgega devetnajstega stoletja. Od tod podnaslov Sternehellove knjige The Birth of Fascist Ideology: From Cultural Rebellion to Political Revolution, ki je zelo ustrezen opis trajektorije fašističnih idej.  

Podobnemu fenomenu smo bili priča tudi na t. i. »alternativni desnici«, ki se je začela porajati v prvih letih drugega desetletja enaindvajsetega stoletja, ko se je vnovično zmagoslavje liberalizma zdelo samoumevno. Svetovna ekonomija se je pobirala po gospodarski krizi leta 2008, Obama je zakorakal v drugi mandat, zahodna kultura in politika pa sta postajali vse bolj odprti do manjšin in progresivnih idej. Alternativna desnica, ki se je prav tako napajala iz svojevrstne ideološke mineštre (radikalni libertarizem Murraya in Hoppeja, francoska Nouvelle droite, ameriški paleokonservativizem itd.) je namreč prevzela držo, ki se je zdela povsem nasprotna takratnemu mainstream konservativizmu. Velik del alternativne desnice se je formiral v globinah interneta in je v svojem modus operandi pravcati dedič kontrakulture. Na to je opozorila Angela Nagle in ponazorila z opazko, da ima alternativna desnica več skupnega z de Sadovo transgresijo kot pa z Edmundom Burkeom, ki je smatral, da so manire pomembnejše od zakonov. Kultura »kronično online« alternativne desnice je zaznamovala prvo Trumpovo kampanjo in se pokazala kot učinkovito orožje proti liberalnemu mainstreamu, ki je za alternativno desnico kristaliziran v tem, čemur Mencius Molbug oz. Curtis Yarvin imenuje the Cathedral. Moldbug je velik kritik progresivizma, ki ga ima za vodilno ideologijo sodobnih ZDA (in do neke mere celotnega Zahoda) in je posledično postavil tezo, da moč progresivizma sloni na spregi elitnih univerz in medijev, ki jo je poimenoval »katedrala« in ki deluje nekako po principu e pluribus unum, saj kljub navidezni pluralnosti v končni fazi vselej nagradi konformnost dominantni, tj. progresivni misli, ki jo nadalje propagira preko svojih vzvodov in pozicij njenih članov znotraj ameriške javne uprave (tega, kar Trump imenuje »deep state«). Moldbugovo tezo je sicer mogoče zlahka kritizirati, saj mu je uspelo spregledati moč lastnikov medijev in donatorjev univerzam. Poleg tega vsej konformnosti intelektualnega sveta navkljub te ne delujejo kot enotna institucija. Je pa v njegovi tezi vendarle zrno resnice, ki nam lahko pomaga razumeti privlačnost nove desnice. 

Najprej moramo vzeti v račun opazko Erica Hobsbawma iz njegovega dela Čas skrajnosti, da je bila zgodovina druge svetovne vojne na Zahodu razumljena kot moralna drama dobrega proti zlu in da so bili poraženci posledično izbrisani iz zgodovine in intelektualnega življenja; zanje je bila pridržana le vloga sovraga. To je bila posledica strahotnega uničenja, ki ga sta fašizem in nacizem prizadejala stari celini, pa tudi dejstva, da sta tako kapitalistični Zahod kot komunistični Vzhod delila temeljne ideje modernosti, predvsem glede napredka in principa, da smo ljudje gospodarji svoji vsode. Hobsbawm je to ponazoril s citatom nemškega konservativnega zgodovinarja Michaela Stürmerja: »Obstaja čudna paralela med Vzhodom in Zahodom. Na Vzhodu je državna doktrina vztrajala, da smo ljudje gospodarji svoje vsode. Ampak tudi mi smo verjeli v to, le da v manj radikalni in manj uradni enačici, da ljudje postajamo gospodarji svojih usod. Zahteva po vsemogočnosti je na Vzhodu izginila v polnosti, pri nas pa le relativno, ampak obe strani sta doživeli brodolom.« Skupna dediščina moderne, ki jo delita marksizem in liberalizem, je omogočila njuno zavezništvo proti fašistom, ki so jo zavračali. Hobsbawm je zato izrazil začudenje, da principi modernosti izgubljajo popularnost na Zahodu, saj so med počeli njegovega vzpona. Mislim, da smo sicer ob koncu prvega desetletja enaindvajsetega stoletja videli ponoven vzpon tega principa z naivnim pričakovanjem demokratizacije preko interneta in zmagoslavji bojev za pravice manjšin, ampak ti upi so se hitro razblinili, ko je radikalna desnica začela nizati pomembne politične zmage. Drug razlog pa je podal sam Moldbug, ko je opazil, da gre pri progresivizmu večinoma za ideologijo dobrostoječih belcev oz. »brahmanov« kot jih je poimenoval v svoji primerjavi ameriške družbe z indijskimi kastami. 

Torej, tudi če sprejmemo vse postulate progresivizma, ne moremo zanikati, da je bil v javnosti predstavljen ex cathedra s strani izobražencev višjega sloga, ki so povečini zasedali visoke pozicije na elitnih univerzah ali v medijski sferi in so bili zagledani v lastne humanistične in/ali umetniške projekte. Že Oswald Spengler je v svojem delu Človek in tehnika opazil, kako zaničljiv odnos imajo elitni intelektualci do tehničnih projektov in komercialnih oz. podjetniških podvigov, in je klical k zgodovini, ki bi jih obravnavala enakopravno in ne bi vladarja cenila le, v kolikor je bil mecen. Progresivna elita je sicer bila v prvem desetletju vzpona družbenih medijev in nadaljne konsolidacije moči tehnoloških gigantov z njimi v spregi, dokler se ni začel kazati njihov reakcionarni potencial in ko so postali preveliki za resen državni nadzor. Morda bi lahko progresivni intelektualci ta trend zaznali prej, če bi si Spenglerjev poziv vzeli k srcu. In še globoko v času nominalnega progresivizma tehnoloških podjetij je Yarvin razvijal svojo idejo o »resetiranju« ZDA in vzpostavitvi manjših suvernih entitet, ki bi jim vladali direktorji–monarhi iz vrst tehnološke elite. Yarvinove ideje so bile še deset let nazaj obskurne, danes pa se na njega odkrito sklicuje podpredsednik ZDA J. D. Vance, ki izhaja iz kroga miljarderja Petra Thiela, ki je med vodilnimi osebnostmi, ki povezujejo radikalno desnico in tehnološke velikane. Za razumevanje te dinamike pa se moramo obrniti k povezavi med fašizmom, desnico in tehniko.  

Reakcionarni futurizem 

Ameriški zgodovinar Jeffrey Herf je v svoji doktorski disertaciji predstavil pojem »reakcionarni modernizem«, ki ga je uporabil za opis sinteze med navdušenjem nad moderno tehnologijo in zavračanjem razsvetljenske dediščine, ki ga je opazil pri nacizmu in gibanju, ki ga danes poznamo pod imenom »konservativna revolucija« in je imelo do nacizma ambivalenten odnos. Herf se je v svojem delu posvetil predvsem intelektualcev, kot so Oswald Spengler, Ernst Jünger, Hans Freyer in Carl Schmitt, ki so tako kot njihovi francoski predhodniki, ki jih je analiziral Sternhell, na tehnologijo gledali z navdušenjem in stremeli ne k reakcionarnemu zavračanju modernosti, ampak k »alternativni modernosti«, ki bo ustvarila novega človeka in vodila k narodnemu preporodu. Ernst Jünger je v delih Totalna mobilizacija in Delavec razmišljal o delavcu kot osrednji figuri nove epohe, ki v tovarni nadaljuje delo »neznanega vojaka« iz jarkov prve svetovne vojne. Obe figuri namreč presegata buržuazno družbo in njene omejitve ter ustvarjata novo dobo, mdr. preko samega »jezika tehnologije«. Ravno fokus na jeziku pa je Jüngerja približal postmodernistom, kot opozarja W. H. Sokel. Poleg navdušenja nad tehniko pa je Jünger sprejel tudi estetski modernizem, saj je slavil estetiko vojne in strojev in bil med začetniki modernistične literarne forme magičnega realizma. Preko vsega tega lahko ravno v protofašističnem obdobju Jüngerjevega delovanja zaznamo najbolj (post)modernistični moment, ki je izzvenel z vzponom in propadom Tretjega reicha, ki mu Jünger nikoli ni bil naklonjen. 

Sedaj pa moramo pozornost obrniti še k Oswaldu Spenglerju, ki je svoje delo Preussentum und Sozialismus napisal z namenom, da nemški socializem očisti marksizma in pomaga pruskemu konservativizmu, da stopi iz fevdalno-agrarnega sveta. Vse to je bilo namreč po Spenglerju nuja za nastop nove faze zahodne civilizacije, ki jo je orisal v svojem monumentalnem delu Zaton Zahoda. V njem je namreč med drugim primerjal trajektorijo zahodne civilizacije s svetom klasične antike in prehodom iz primata Grčije k vzponu Rima, ki jo je sam razdelil na faze »kulture« in »civilizacije«. »Kultura« je po Spenglerju mladost, ki jo zaznuje čas filozofske in umetniške globine, »civilizacija« pa predstavlja obrat k racionalizmu, kar se je v antiki začelo s Sokratom in koncem prvenstva tragedije v kulturnem življenju ter končalo z rimskim imperializmom. Na Zahodu je točko obrata po Spenglerju predstavljal Rosseau in celotno obdobje razsvetljenstva oz. francoske revolucije, se pravi sama zahodna modernost. Pri tem moramo poudariti, da je Spengler zahodno civilizacijo poimenoval faustovska, saj naj bi tako kot Goethejev junak Faust tudi naša civilizacija stremela k neizmernemu znanju in soočenju z večnostjo. Po njegovem se je to v srednjem veku izkazalo preko gotske arhitekture, v novem veku preko glasbe, v modernosti pa preko znanosti in tehnologije. Ena izmed značilnosti civilizacije oz. v našem primeru modernosti pa je pojav t. i. »cezarjev«, ki je tudi točka, kjer se Spenglerjeva misel križa z Gramscijem, saj sta oba opisovala pojav avtokratov v tehnološko naprednih množičnih družbah, kot pravilno opozori Alberto Toscano. Spengler je »cezarizem« sicer videl kot integralen in neizbežen del življenskega cikla civilizacij, ki je že imel svojega predhodnika v Rimu, na samem Zahodu pa je posledica upadajoče dinamičnosti zahodne civilizacije, kot tudi spodkovanja politične avtoritete s strani moči financ in množičnih medijev. Njegov odnos do pojava sicer ni bil enoznačen, ampak ga je hkrati pozdravljal, saj je upal, da bo znotraj zahodne civilizacije Nemčija odigrala enako vlogo, kot jo je v antiki Rimsko cesarstvo, hkrati pa je pojav smatral za znanilca zatona in dejstvo, da zahodni oz. faustovski človek postaja žrtev lastnih stvaritev.  

Tale ekskurz od odnosa do modernosti in tehnike k Spenglerjevi interpretaciji cezarizma nam lahko služi kot orodje za interpretacijo prisotnosti tehnoloških oligarhov na Trumpovi inavguraciji in njihovega obrata na desno po tem, ko so se dolga leta predstavljali kot malodane progresivni disruptorji na način, ki ga je Slavoj Žižek posrečeno poimenoval »liberalni komunizem Porto Davosa«. Žižek je namreč opazil, da govorica tehnoloških velikanov, kot so Bill Gates, George Soros, direktorji IBM-a, Googla in Intela, ter »dvorni filozofi«, kot je Thomas Friedman, postaja precej podobna idejam italijanskega marksista Antonia Negrija, ki je v »tehnološkem kapitalizmu« videl približek komunizma in je tako staro desnico z njeno vero v avtoriteto, red in patriotizem ter staro levico z njenim velikim bojem proti kapitalizmu videl kot dejanske konservativce današnjega časa, saj so med tem »novi kapitalisti« rušili birokratski red in razmišljali o tehnokratskih rešitvah perečih družbenih problemov, ki bi nadomestili stari razredni boj. Žižek je v eseju, sledeč Balibarju, tako že leta 2006 zaznal, da je glavni proces novega kapitalizma zgolj premestitev temne plati kapitalizma (onesnaževanje, izkoriščanje delavcev) v tretji svet in posledično zapisal, da so t. i. »liberalni komunisti« izvajalci strukturnega nasilja, medtem ko so se borili proti t. i. subjektivnemu nasilju nacionalističnih in religioznih ekstremizmov. Tako je Žižek zgodaj zaznal hipokrizijo, ki so jo tehnološki giganti pozneje izvajali v času prve Trumpove administracije, ko so protestirali proti različnim Trumpovim politikam in obenem spodbujali vero v odrešilno moč tehnologije. Navsezadnje je že v desetletju pred tem potencial interneta, novih tehnologij in tudi novih oblik kapitalizma, vsaj na Zahodu zapeljal mnoge, da so mislili, da se bodo proti pomembnim spremembam borili z vožnjo električnih avtomobilov, da bo twitter udejanjil potencial neposredne demokracije, ki ga je kazal v času arabske pomladi, in da so novi kapitalisti s svojim neformalnim slogom, hekersko preteklostjo in podporo družbeno progresivnim stališčem vendarle napredek v primerjavi s staro buržuazno elito. A hitra rast tehnoloških podjetij, vdor tehnologije v vse pore našega življenja, rast de facto monopolov in predvsem škandali glede uporabe osebnih podatkov in delovanja algoritmov so razblinili upanje, ki ga je liberalna stran še v času druge Obamine administracije gojila do tehnološkega sektorja. Ta obrat se je pokazal v regulativnih in protimonopolističnih zakonodajah Evropske unije in Bidnove administracije v ZDA. Staro zavezništvo med tehnološkimi velikani in progresivnimi idejami je bilo tako prekinjeno in velik del tehnoškega sektorja je našel novega zaveznika v spreminjajoči se ameriški in globalni desnici. Če si ponovno dovolim vzporednico z evropsko zgodovino dvajsetega stoletja, je starejši republikanski mainstream, kot tudi osebje okoli prve Trumpove kampanje in administracije vsaj deloma gojilo rahlo skeptičen odnos do tehnologije, kakršnega je v času nacistične Nemčije poosebljal Martin Heidegger. No, Heideggerja je izpodrinil Jünger oz. Curtis Yarvin.  

Tehnološka podjetja, kot so Tesla, Apple, Nvidia, Meta itn. so namreč pridobila nezamisljive količine denarja in vpliva ter postala de facto sodobni cezarji v Spenglerjevi interpretaciji termina ter tudi novi izvajalci ameriškega imperializma. Raziskovalka digitalnih tehnologij in mednarodnega prava Gabriele Wadlig je v svojem eseju za revijo Jacobin razmišljala o ukinitvi programa USAID, ki jo je izvedel Trumpov režim, in prišla do sklepa, da je USAID preprosto postal anahronističen, saj je simboliziral t. i. »dobo razvoja«, ko so ZDA prek njega izvajale »soft power« in propagirale svoje strateške interese širom sveta. Danes, v »dobi digitalizacije«, ki jo zaznamuje zbiranje podatkov, algoritmična oblast in posledičen nadzor, pa ta instrument ni več potreben, saj so ameriška podjetja de facto monopolizirala globalno digitalno infrastrukturo. In če imajo ameriška podjetja glede strojne opreme kitajske konkurente, kot sta npr. Lenovo in Xiaomi, pa je produkcija programske opreme, ki jo večina od nas redno uporablja, trdno v rokah ameriških podjetij. Pri tem pa vidim tudi vzporednico z interpretacijo kapitalizma, ki jo je v monumentalnem delu Materialna civilizacija in kapitalizem razvil francoski zgodovinar Fernand Braudel in v katerem je ločeval med običajnim tržnim gospodarstvom in dejanskim kapitalizmom: slednji se je vselej odvijal na najvišji in najbolj globalni ravni ter je praviloma stremel k ustvarjanju monopolov, ki so dušili konkurenco in vodili h koncentraciji ekonomske in politične moči. Ta koncentracija se je pokazala v srednjeveških trgovskih republikah, kot sta bili Benetke in Genova, kasneje pa se je v času novoveškega imperializma manifestirala v družbah, kot je bila East India Company, in oseb, kot je bil rudarski magnat Cecil Rhoades, ki ga je Spengler prišteval med »cezarje« zahodne civilizacije. V drugi Trumpovi administraciji takšno vlogo vse bolj igrajo ključne osebe ameriških tehnoloških korporacij, z Elonom Muskom na čelu. Trumpov obrat k reakcionarnemu modernizmu oz. futurizmu je torej na nek način repriza fašistične sinteze med zavračanjem razsvetljestva in navdušenjem nad tehnologijo. Še zlasti, ker služi palingetični predstavi o obnovi ameriške moči. Slogana Make America Great Again in America First namreč nista klica k novemu izolacionizmu, kar je bil up nekaterih bivših Trumpovih podpornikov, temveč predvsem poziva k vrnitvi Amerike na prvo mesto v globaliziranem svetovnem redu, kot sta pravilno opazila Antonio Negri in Michael Hardt. Vloga tehnoloških gigantov pa je, da Ameriko dokončno potegnejo iz »dobe razvoja« v »dobo digitalizacije«, tako kot si je Spengler zamislil, da bo pruski socializem odrešil pruski konservativizem njegovega fevdalnega značaja. 

Post scriptum: Ali smo priča prebujanju zveri? 

V pričujočem eseju sem poskusila pokazati vzporednice med fašističnimi in ostalimi skrajno desnimi gibanji iz časa »padca liberalizma« konec 19. in prve polovice 20. stoletja ter sodobnim razvojem ameriške (in deloma tudi evropske) politike. A ker je fašizem vendarle pojem, ki je bil v zadnjih letih zlorabljen (s strani vseh političnih polov) kot le malokateri drugi, moram temu vprašanju nameniti še nekaj vrstic. Najprej naj omenim le, da do tehnologije ni bil skeptičen le Martin Heidegger, temveč je obstajala cela vrsta gibanj, ki so bila v večji ali manjši meri fašistična in niso v ničemer delila navdušenja nad tehniko in iskanjem »alternativne modernosti«. Mednje lahko prištevamo Francovo Španijo po tem, ko se je zmanjšal vpliv Falange, Dolfussovo Avstrijo, Salazarjevo Portugalsko, romunsko Železno gardo in pronacistične režime na Madžarskem in Slovaškem. O »fašističnosti« teh gibanj sicer obstaja živahna razprava. Enzo Traverso jih prišteva med fašiste, medtem ko Eric Hobsbawm uporablja distinkcijo med reakcionarnimi režimi, kot je bil npr. Francov, integralističnimi režimi, kot je bil Salazarjev, in fašizmom v polnopravnem pomenu besede, kot sta bila italijanski fašizem in nemški nacizem, pri čemer pa poudarja, da so med gibanji obstajala tudi prekrivanja, kolaboracije in prehodi. Madžarski reakcionarni diktator Horthy je tako pristopil k silam osi, Dolfuss je podpisal zavezništvo s fašistično Italijo, belgijski integralist Léon Degrelle pa je iz integralista postal nacist v pravem pomenu besedu. Sama se sicer nagibam k Hobsbawmovi interpretaciji, ki ločuje med fašizmom in nacizmom. Smiselna se mi zdi tudi teza Timothyja Snyderja, da je šlo pri Hitlerjevi ideji bolj za neke vrste »rasni darwinizem« kot za nacionalizem ali za za fašizem, saj je bil slednji bolj fokusiran na državo. Trumpova administracija in njen tehnodistopični futurizem je znotraj Hobsbawmove paradigme torej najbližji fašizmu, čeprav se kot ameriški fenomen od njega v marsičem razlikuje, zlasti v svoji skepsi do države, kar je brez dvoma posledica ameriške kulturne klime in intelektualnih korenin ameriške radikalne desnice, ki se napajajo, kot nas je opozorila Melina Coooper, iz radikalnih intepretacij avstrijske ekonomske šole Ludwiga von Misesa, Murraya Rothbarda in Hansa Hermana Hoppeja. Iskanje popolne reprize evropskega fašizma v sedanjem času je torej jalovo početje. Toda če pogledamo vzporednice in k njim dodamo še moč tehnoloških oligarhov, ki v zgodovini praktično nima precedensov, nas mora kljub vsemu zaskrbeti. Vseeno pa je naloga sodobne misli, da tehnologijo temeljito premisli in ne zapade v nostalgijo po status quo ante, kot je počel drugi pol evropske radikalne desnice.