Pralni stroj za 21. stoletje

Leta 2008 zasnovan prototip hibrida med straniščem in pralnim strojem. Osnovna ideja je bila, da bi se voda, ki jo pralni stroj porabi za pranje perila, zbirala v wc kotličku in se nato uporabila za splakovanje stranišča. Prototip z imenom Washup žal nikoli bil realiziran.

»Aparat je namenjen samo uporabi v gospodinjstvih in podobnih okoljih:

• kuhinjah za osebje v pisarnah, delavnicah ali drugih delovnih okoljih;
• na kmetijah;
• za stranke v hotelih, motelih in drugih bivalnih okoljih;
• v penzionih.

Za drugačno uporabo v okoljih, ki se razlikujejo od uporabe v gospodinjstvih, kot na primer uporaba komercialne namene s strani strokovnjakov ali izučenih uporabnikov, ta aparat ni namenjen.«

»Aparat lahko uporabljajo otroci, starejši od 8 let, in osebe z zmanjšanimi fizičnimi, zaznavnimi, ali umskimi sposobnosti ali s pomanjkljivimi izkušnjami in predznanjem, vendar le pod nadzorom in če so jim bila razložena navodila za varno uporabo aparata in če se zavedajo s tem povezanih tveganj.«

Friedrich Engels je leta 1884 v Izvoru družine, privatne lastnine in države zapisal: »Osvoboditev ženske bo mogoča šele tedaj, kadar bo lahko ženska sodelovala pri produkciji v velikem družbenem merilu in kadar jo bo zaposlovalo domače delo samo še v neznatni meri. To pa bo mogoče šele z moderno veliko industrijo, ki ne samo da žensko delo v veliki meri dopušča, ampak ga tako rekoč zahteva …« (slov. prev., 1975, str. 380). Simone de Beauvoir je v Drugem spolu 65 let kasneje optimistično dodala: »V času, ko je bilo treba vihteti težke kije in držati v šahu divje zveri, je telesna šibkost pomenila očitno manjvrednost: dovolj je že, da neko orodje zahteva samo nekoliko večjo moč od tiste, ki jo ima na voljo ženska, pa se ta izkaže za popolnoma nemočno. Nasprotno pa se lahko zgodi, da tehnika izniči mišično razliko, ki moškega ločuje od ženske […]. Upravljanje številnih modernih strojev danes zahteva le del moških zmožnosti: če potrebni minimum ni višji od sposobnosti ženske, postane v delu enaka moškemu. […] Kar pa zadeva sužnosti materinstva […]: če se od ženske pričakuje številne porode in če mora otroke hraniti in vzgajati brez pomoči, so te sužnosti neznosno težke; če se svobodno odloča o rojstvih, če ji družba pomaga med nosečnostjo in skrbi za otroka, so materinske obveznosti neobremenjujoče in jih je na delovnem področju lahko nadomestiti« (2013, str. 83–84). Približno podobno število let kasneje je bil spet čas za revizijo stanja stvari, in sicer tokrat iz nepričakovane smeri – leta 2009 se je vatikanski časopis L’Osservatore Romano vprašal, kaj je v 20. stoletju najbolj prispevalo k emancipaciji zahodnih žensk ter odgovoril z izjavo: »Razprava je še vedno odprta. Nekateri pravijo, da je bila to kontracepcijska tabletka, drugi liberalizacija splava ali možnost dela zunaj doma. Tretji gredo še korak dlje in pravijo: pralni stroj.«  

Na ta specifičen vatikanski pogled na emancipacijo žensk sem naletela po naključju med pisanjem dotičnega članka in prvič v svojem življenju sem se morala neironično vprašati: Ali ima Vatikan nemara prav? Kajti če sem odmislila ideološki miselni tok, ki je poganjal to trditev, in jo poskusila brati brez konteksta, sem si morala nejevoljno priznati, da je žal Vatikan zadel »žebljico na glavico«, saj je ta trditev bližje (žalostni) resnici, kot sta si Engels in Beauvoir za naš čas zamišljala položaj žensk. Poskusi kibernetizacije reprodukcije so seveda od vseh treh premislekov že naredili precej korakov naprej, vendar se bo današnja »povprečna« ženska kljub temu le redko v svojem življenju srečala s kakšno izmed novejših reproduktivnih tehnologij. Podobno opaža tudi Katja Čičigoj v zborniku Feministične prihodnosti: Radikalni utopizem Shulamith Firestone (2023): »Kljub vse bolj razširjeni uporabi t. i. skrbstvenih robotov in napredovanj v razvoju reproduktivnih tehnologij, tudi umetnih maternic, ostajajo biološka in družbena reprodukcija ter skrbstveno delo še kako utelešene prakse, ki nas vselej umeščajo v mrežo ranljivosti in medsebojnih oblik odvisnosti, ki so spolno, rasno in etično drugače zaznamovane« (str. 16–17). Oziroma če se navežem neposredno na časopisni citat: razvoj novih generacij kontracepcijske tabletke je zastal, ker žensko zdravje ni prioriteta, pravica do splava je vse bolj omejevana in delovno mesto je še vedno prostor, kjer so ženske podplačane, preobremenjene in prezrte. Reprodukcija (tako z vidika telesa kot skrbstvenega dela, ki ga terja) je še vedno glavno mesto neenakosti in zatiranja žensk, četudi nove biomedicinske tehnologije, ki omogočajo preoblikovanje človeškega telesa, kot tudi druge tehnologije, ki vstopajo v naš vsakdan (pogosto na način, ki se ga sploh ne zavedamo), vse bolj spreminjajo predstavo o tem, kaj pomeni biti človek, in spreminjajo način, kako dojemamo same sebe.  

Kaj bi šele ob pogledu na našo sedanjost rekla Shulamith Firestone, ki si je v Dialektiki spola (2019) zamislila feministično prihodnost, kjer bo tehnologija odigrala ključno vlogo in prevzela nase tako reprodukcijo kot produkcijo ter »rešila osnovne dileme, ki […] ovirajo človeško srečo«? (str. 277) Kajti »biološka družinska enota je vselej zatirala ženske in otroke, a je sedaj, prvič v zgodovini, tehnologija ustvarila realne predpogoje za odpravo teh zatiralskih »naravnih« pogojev, z njihovimi kulturnimi okrepitvami vred« (str. 231). Firestone zato napoveduje, da bo problem reprodukcije kmalu razrešen, saj nam bo to omogočil razvoj znanosti in poznavanje delovanja hormonov. Nabor drugih »obveznosti« žensk, kot je skrbstveno delo, bo prav tako vse manjši, saj bo gospodinjsko delo vse bolj kibernetizirano, in kaj kmalu bo s pomočjo strojev odpravljen tudi razredni sistem kot tudi vse druge situacije, kjer izkoriščanje delovne sile med ljudmi ustvarja neenakosti. To čudovito vizijo, kjer bo odpravljeno vso neprijetno delo in bomo imeli čas in energijo za razvoj zdravih interesov, imenuje kibernetski komunizem. 

No … ker definitivno še ne živimo v kibernetskem komunizmu, se moram vprašati: Če naše (re)produktivno delo še ni na naši/ženski strani, kdo ali kaj potemtakem je? Očitno je to pralni stroj. Stroj, ki dela namesto nas in nam omogoči vsaj malo počitka, vsaj malo prostega časa za ustvarjalne aktivnosti, skozi katere se poskušamo realizirati kot Subjekti (in zgodovinsko gledano so bile objektivne okoliščine tega poskusa vedno situacija, kjer smo ženske »potegnile ta kratko«¹.)  

Spomnim se pralnega stroja iz svojega otroštva. Navodila za uporabo so se izgubila, vendar je imel pralni stroj nad vratci narisano slikovno tabelo, ki je glede na tip perila in stopnjo umazanosti predpisovala temperaturo pranja, količino praška in hitrost centrifugiranja. To sem razvozlala šele z vztrajnim stremljenjem v simbole, ki jih kot otrok nisem razumela, so pa me očarali od prvega pogleda nanje. Večkrat sem ob opazovanju tabele v mislih združevala različne kombinacije simbolov ter jih risala s prsti na svoja gola kolena. Zaradi te tabele se mi je zdel pralni stroj neverjetno lep. Vsakič, ko sem vstopila v kopalnico, sem mu namenila pogled. Lahko bi se reklo, da sem že v rosnih letih s pralnim strojem sklenila skrivno tovarištvo.  

Govoriti o pralnem stroju kot vrhuncu tehnologije, ki nam je dostopna za vsakodnevno rabo, se zdi v svetu, kjer »nenehno množeča se digitalna orodja čakajo na to, da bi bila pripojena, in […] še nikoli prej niso bila tako splošno razpoložljiva ali tako občutljiva za apropriiranje kot danes« (Ksenofeminizem: politika za alienacijo, 2017, str. 857) smešno, nemara celo reakcionarno. Za razliko od preteklosti si je danes že težko zamišljati človeško dejavnost, ki bi tako ali drugače potekala brez tehnologije. Vpeta v skoraj vsako poro našega življenja, nam je tehnologija nekaj domačega in stroj ni več, kot pravi Donna Haraway (Opice, kiborgi in ženske, 1991), »ono, ki bi ga bilo treba oživiti, častiti in obvladati. Stroj smo me, naši procesi; stroj je vidik našega telesa. Lahko smo odgovorne za stroje; me smo oni« (str. 290). Nedvomno je tehnologija v številnih pogledih izboljšala naša življenja in nas razbremenila, saj je opravila, ki so nekoč terjala veliko časa, energije in virov, skrčila na manjše ali nične vsakodnevne nevšečnosti. Obenem pa za nas še vedno ni izgubila svoje skrivnostnosti. Hitro razvijajoče se informacijsko-komunikacijske tehnologije danes še vedno doživljamo kot nekakšno čarovnijo, ki nam vzbuja sanje in želje o prihodnosti. »To je svet, v katerem hrumi tehnološka mediacija, ki naš vsakdan prepleta z abstrakcijo, virtualnostjo in kompleksnostjo. Nič več brezprihodnostnega ponavljanja za tekočim trakom kapitala, nič več podrejanja mučnemu garanju, tako produkcijskemu kot reprodukcijskemu, nič več reifikacije danega, zamaskirane v kritiko« (Ksenofeminizem: politika za alienacijo, 2017, str. 853). Čemu v luči vseh sodobnih tehnoloških čudes govoriti o 70 let starem izumu kot nepreseženem tehnološkem dosežku, ko pa so danes »naši najboljši stroji narejeni iz sončnih žarkov; vsi lahki so in čisti, saj so le signali, elektromagnetni valovi, izsek svetlobnega spektra« (Haraway, 1991, str. 247)? 

Zato, ker je naša realnost še vedno umazana. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Ravno na področju gospodinjskega dela, področja čistosti, kjer smo lahko še konec osemdesetih opazovale neverjetno optimistične prototipe futurističnih domov, ki so bili zasnovani z mislijo na krajši čas gospodinjskih opravil (četudi še vedno večinoma v domeni žensk) in posledično na večjo količino prostega časa, la dolce far niente², da o drugih aspektih udobja bivanja ne govorimo, je presenetljivo malo tega danes dejansko realiziranega v praksi ali vsaj masovno dostopnega. Obenem pa se nas želi prepričati, da danes živimo še bolje kot v vizijah prihodnosti iz osemdesetih let. A dejstva so dejstva. Večina gospodinjskih opravil ni avtomatiziranih in še vedno terjajo velik del našega prostega časa in kreativnih moči. Družbeni pritisk k čistoči in urejenosti doma se stopnjuje, standardi se višajo, pravila, kako najbolje počistiti, zložiti, razporediti in pospraviti, so vse bolj rigidna, hkrati pa zamaskirana v prijateljske nasvete in trike, ki na videz optimizirajo gospodinjsko delo. »Uporabite to 30-minutno rutino čiščenja doma pred spanjem in zjutraj boste hvaležne, ker bo vaš dom čist«. Ksenofeministični manifest zato upravičeno trdi, da »resnični emancipatorni potencial tehnologije ostaja neuresničen. Ker jo hrani trg, njen hiter razvoj izravnava prenapihnjenost, elegantna inovacija pa se predaja kupcu, čigar inertni svet dekorira« (2017, str. 854). Dokaz? Največja inovacija, ki se nam trenutno kaže na področju domače tehnologije³, je hladilnik, ki nam, če nanj potrkamo, pokaže svojo notranjost brez odpiranja vrat. Shulamith, to je ta neverjetni dosežek, ki ti ga lahko pokažemo 50 let po tvoji viziji kibernetskega komunizma. Razočarana? Jaz tudi. Ve tudi? 

Predpostavimo, da bi za delo, ki ga pralni stroj opravi v eni uri, sama potrebovala dve uri (če sem iskrena, pa najbrž še dvakrat toliko). Recimo, da bi prala perilo štirikrat na teden, kar znese 408 ur pranja na leto. Ob predpostavki, da je povprečna doba pralnega stroja 12 let, to znese ok. 5.000 ur dela. Recimo, da bi za delo perice prejemala minimalno plačo, ki je v času pisanja tega prispevka 1.277,72 evrov in da bi imela povprečen delavnik, torej 40 ur na teden. Moja urna postavka bi tako znašala ok. 8 eur/uro, kar bi pomenilo ok. 40.000 evrov mojega dela namenjenega pranju perila. Ker pralni stroj pere hitreje, bi za isto delo potreboval le 2.500 ur. Za eno pranje porabi povprečno 1 kWh elektrike in 50 l vode. Enotna tarifa elektrike z DDV je ok. 12 centov/kWh in povprečna cena vode je ok. 75 centov/m³. Strošek pralnega sredstva je ok. 10 centov/pranje. Obratovalnih stroškov je torej ok. 650 evrov, fiksni strošek nakupa pralnega stroja pa se giblje nekje med 300–400 evrov. Vse skupaj znese ok. 1000 evrov.  

Investicija v pralni stroj se torej v 12-ih letih povrne kar 40x.  

Prepoznavanje emancipatornih potencialov tehnologije za osvoboditev ženske pri meni seveda ni prišlo z danes na jutri. Zato je tudi razočaranje nad domačo tehnologijo prišlo šele z zamikom. Pred tem sem bila pogosto skeptična do razširjenega pozno-modernega občutka vznemirjenja ob hitrosti sprememb na področju tehnoznanosti, še posebej ker sem ob napravah, ki so se drugim zdeli vrhunec dosežkov na področju (domače) tehnologije, jaz ostajala mrtvo hladna. Potem pa se je »zgodilo življenje« in ko sem ponovno prebirala Drugi spol, so stavki, kot so: »privzemanje sveta v človeški zgodovini nikoli ne definira golo telo: dlan s palcem, ki prijema, samo sebe že presega v orodju, ki povečuje njeno moč« (str. 83); in »odkritje brona je človeku omogočilo, da je skozi preizkušnjo težkega in produktivnega dela odkril samega sebe kot ustvarjalca; ko naravo obvlada, se je ne boji več, spričo ovir, ki jih je premagal, si drzne samega sebe dojemati kot avtonomno aktivnost in se uresničevati v svoji posameznosti« (str. 86), kar naenkrat drugače rezonirali. Šele s prepoznanjem emancipatornih potencialov tehnologije, sem postala resnično razočarana. Razmišljala sem; kje je robotska roka, da bi mi pomagala pri dvigovanju mojega nepokretnega dedka in kje so otroški vozički, ki bi sami od sebe premagali stopnice in pomagali moji sestri. Oziroma če naredim korak nazaj: kje zaboga so vsa futuristična gospodinjstva iz osemdesetih⁴? 

Tehnologija je v naše domove prvič resno vstopila v začetku 20. stoletja, ko se je začela t. i. industrijska revolucija doma. Revolucija je bila del širših družbenih in infrastrukturnih sprememb, kot je vzpostavitev kanalizacije, vodovoda in električne/plinske napeljave kot tudi razvoj prehrambne in tekstilne industrije, povečana pozornost higienskim standardom in razvoj medicine pa tudi prvi zametki industrije bele tehnike (hladilniki in štedilniki). Pred to preobrazbo je bilo gospodinjsko delo grozovito naporno, saj je vsako delo vključevalo ogromno logistike in predpriprav, kot je recimo sekanje drv, črpanje vode, prenašanje premoga, tkanje blag, ipd. Ruth Schwartz Cowan v knjigi More Work for Mother: The Ironies Of Household Technology From The Open Hearth To The Microwave (1983) kot posebej izčrpavajočo aktivnost navaja prav pranje perila, ki je ponavadi trajalo cel dan. Napor pranja perila se je lahko primerjal z naporom, ki bi ga potrebovale za to, da bi s hitrim tempom preplavale 8-kilometrsko razdaljo. Z industrializacijo družbe se je spremenila tudi infrastruktura doma in zdelo se je, da je gospodinjsko delo iz dneva v dan lažje in krajše. Največ domačih tehnologij je na Zahodu v gospodinjstva vstopilo v povojnih letih in postalo del standardne hišne opreme. Vendar se je že v sedemdesetih pokazalo nepričakovano dejstvo, da se čas, namenjen gospodinjskim opravilom, ne zmanjšuje. Na to je prva opozorila Joann Vanek (Time Spent in Housework, 1974), ko je s presenečenjem odkrila, da so gospodinje s polnim delovnim časom leta 1924 za gospodinjska opravila porabile dvainpetdeset ur na teden, v šestdesetih letih pa petinpetdeset ur na teden. To opažanje je dalje raziskovala tudi Ruth Schwartz Cowan in potrdila, da se navkljub številnim domačim tehnološkim napravam, ki naj bi nam prihranile gospodinjsko delo, le-to ni opazno zmanjšalo (danes ta ugotovitev nosi njeno ime – Cowanin paradoks). Cowan je kot razlog za to izpostavila protislovja med poskusi mehanizacije doma in standardizacije domače proizvodnje ter naravo gospodinjskega dela, ki je privatizirano, decentralizirano in delovno intenzivno. Rezultat je po njenem popolnoma “neracionalna” uporaba tehnologije in delovne sile v domu zaradi prevlade enodružinskih stanovanj in zasebnega lastništva majhnega števila dobrin. Domače tehnologije tako odražajo spolno delitev gospodinjskih opravil in družbeno organizacijo družine. Zato so tudi prve domače tehnologije in produkti, ki so vstopili v dom, kot je štedilnik, industrijsko tkano blago in industrijska moka predvsem zmanjšali količino gospodinjskega dela, ki so ga prej opravili moški in/ali služinčad (npr. sekanje drv za kuho, mletje moke), medtem ko so povečali količino dela, ki so opravile ženske (npr. kuhanje bolj raznolike hrane, več pranja perila). Industrializacija doma, ki je gospodinjstvo iz prostora proizvodnje spremenila v prostor potrošnje, je tako predvsem razbremenila en spol, z novimi nalogami in obveznostmi pa obremenila Drugega. Vsaka nova naprava je postala materialno utelešenje gospodinjskega dela in ga tiho zahtevala.  

Helen Hester in Nick Srnicek v delu After Work: A History of the Home and the Fight for Free Time (2023) opažata, da so tudi sodobne inovacije v domači tehnologiji večinoma opustile vsakršne ambicije, da bi nam prihranile delo in čas porabljen zanj, pa tudi, kako je avtomatizacija hišnih in skrbstvenih del kljub še neizkoriščenim potencialom zašla v slepo ulico. Kot enega izmed ključnih vzrokov za neuspeh tehnologije pri zmanjševanju količine gospodinjskega dela navajata sočasno naraščajoče standarde čistoče in urejenosti doma, na katere je opozorila že Cowan. Danes opažata podobne vzorce pričakovanj in delovnih imperativov v domači sferi, ki nenehno posegajo v naš prosti čas. Obenem opozarjata tudi na to, da je problem v dolgi vsesplošni stagnaciji tehnološkega razvoja⁵, ki je sledil po letu 1970. »Gospodinja iz leta 1870 bi ugotovila, da je hiša iz leta 1940 tako rekoč neprepoznavna, medtem ko bi gospodinja iz leta 1940 ugotovila, da je dom iz 2020. skoraj povsem enak« (Gordon, 2016, str. 524–5). Od 1950. je bil edini večji novi gospodinjski aparat mikrovalovna pečica⁶, vse ostale naprave pa so doživele zgolj manjše izboljšave in popravke in zelo redko je bilo izumljeno kaj resnično novega. 

Pranje perila je eden izmed najlažjih načinov, kako zopet vzpostaviti red v univerzumu. Pralni stroj pogoltne kup med seboj prepletenih, nerazpoznavnih, zmečkanih in umazanih oblačil in mi reče: »Začela bova čisto od začetka. Najprej bova vse očistila, potem pa postavila na svoje mesto. In vse bo tako, kot mora biti.« Pralni stroj prevzame nase breme totalnega kaosa in hkrati polaska mojemu egu, kako dobro sva se ga lotila. »Pa saj sem samo naložila perilo in nastavila program,« sem lažno, a zadovoljno skromna. »Ne,« reče pralni stroj. »Poglej, kako je sedaj zopet vse lepo in prav. Poglej, kako dobro si izbrala. Hvala, ker ohranjaš red v univerzumu.« 

Dobro, če hočem biti res iskrena v svoji kritiki domačih tehnologij, moram svoj pogled pred koncem usmeriti tudi k pralnemu stroju. Pranje perila je bilo v preteklosti eno izmed redkih področij, kjer so se dejansko nakazovale realne možnosti za podružbljanje gospodinjskega dela. V 20. letih prejšnjega stoletja so namreč (vsaj na Zahodu) imele komercialne pralnice velik uspeh, ki so jih zaradi njihovih ugodnih in hitrih storitev koristile tudi najrevnejše družine. Iznajdba pralnega praška in sintetičnega blaga je pospešila in poenotila proces pranja ter zmanjšala potrebo po likanju. Toda žal so izboljšave pralnih strojev za domačo rabo, višanje stroškov za vzdrževanje pralnic, zahteve peric po večjih plačah ter razredni in rasni predsodki do mešanja perila iz drugih gospodinjstev zaustavile proces podružabljanja pranja perila. Namesto tega je pranje perila postalo eno izmed področij, kjer se je po začetnem upadu količine dela to znatno povečalo. Od tega, da so družine nekoč perilo prale samo na vsakih nekaj tednov, Ruth Schwartz Cowan ocenjuje, da danes (ameriške) družine perejo trikrat več, kot so ob prvem vstopu standardnega pralnega stroja v naša gospodinjstva. K temu so pripomogli tako novi higienski standardi kot tudi nove družbene vrednote, ki so poudarjale pomen čistoče posameznika in doma. Bleščeče bela in poškrobljena srajca je postala ne le dokaz pridnosti gospodinje, temveč tudi dokaz uspešnosti posameznika, ki jo je nosil. Četudi so se v zadnjih letih zrahljala pričakovanja glede izgleda (ne)formalnih oblačil, je pritisk k čistoči še vedno ogromen, predvsem po zaslugi proizvajalcev pralnih sredstev, ki obljubljajo še boljše odstranjevanje madežev. Pranje perila je po besedah Cowan iz »tedenske nočne more postalo neskončno opravilo«. In to je – priznam – eden izmed redkih madežev, ki ga pralni stroj ne more oprati.  

Moj pralni stroj ima 14 osnovnih programov pranja. Ima tudi opcijo, da se poveže z aplikacijo na mojem telefonu, kjer imam na voljo še 29 dodatnih programov ter nasvete in namige za pranje. To se mi je leta 2018 ob nakupu stroja zdelo precej »nobel«, četudi nepotrebno. Kaj ni 14 programov več kot dovolj? Vsake toliko »padem na finto« in takrat me zaskrbi, da premalo izkoriščam široko paleto programov. Zaskrbi me, da ne izbiram optimalnih rešitev za pranje svojega perila. Potem pride čas za pranje in vsakič znova presodim, da bo standardni program »čisto v redu«. Usujem prašek, zaloputnem vratca in se grem sprostit. Ne jebem priporočil za pranje⁷. 

Četudi sem pripravljena priznati, da tudi pralni stroj ni popoln, vseeno obstaja pomembna razlika med njim in današnjimi domačimi tehnološkimi kvazi-inovacijami. Gre za osnovno idejo, ki je poganjala iznajdbo pralnega stroja – zmanjšati ali povsem izničiti količino gospodinjskega/skrbstvenega dela, dela, ki je navkljub nekaterim prijetnim aspektom (recimo kuhanje za prijatelje) dolgočasno, monotono in osamljeno, brez upanja na to, da se bo kdaj končalo. Zato bi morala biti glavna motivacija, kljub temu da je za nekatera gospodinjska opravila (npr. zlaganje perila) to precej velik tehnološki izziv, čim večja avtomatizacija. Enako velja za ostala skrbstvena dela izven domače sfere. Nekateri kritiki bodo tukaj nedvomno izpostavili dodano vrednost skrbstvenega dela, ki se ga ne da enostavno avtomatizirati – tj. skrb – in pri tem svarili pred distopično prihodnostjo, kjer bomo živeli v brezosebnem svetu in bodo »naši stroji […] neprijetno živi, mi sami pa srhljivo nedejavni« (Haraway, 1991, str. 246). Pri tem kritiki pozabljajo na ključni vidik, in sicer, da je skrbstveno delo tudi delo, torej obremenjujoče, izčrpavajoče, nasilno in sovražno do človeka. Zakaj torej ne bi avtomatizirale vsaj njegov neprijeten del?   

Na nek način že živimo v distopični prihodnosti, pa ne zato, ker bi avtomatizirale skrbstveno delo, ampak ker smo, kot opažata Hester in Srnicek, svoja življenja prilagodili temu, da je bolj udobno strojem, namesto da bi jih vključili v naša življenja tako, da bi služili našemu udobju. Dober primer tega so robotski sesalniki. Zato da lahko približno uspešno opravijo svoje delo, smo morale prilagoditi svoje domove, da se v njih ne zaletavajo, padajo, zataknejo ali kako drugače pokvarijo. In ker nas je tega sram, smo to prilagoditev raje preoblikovale v estetski in življenjski slog ter mu nadele ime »sodobni minimalizem«. In to je glavni problem današnje motivacije inovacij na področju domačih tehnologij: namesto da bi dejansko zmanjševala količino dela ali časa, se usmerja zgolj v omilitev neprijetnosti gospodinjskega dela in v tehnološki popravek že obstoječih naprav. Problem produktivnosti je zamenjal problem (subjektivne) uporabniške izkušnje. Če torej primerjam čas in energijo, ki bi ju potrebovala za prilagoditev doma robotskemu sesalniku med časom in energijo, ki ju potrebujem za to, da sama posesam dom s »staromodnim sesalnikom«, potem v trenutni situaciji raje izberem slednje.  

Zato se prosim, vrnimo nazaj na prvotno motivacijo, ki je gnala naše tehnološke dosežke, in očistimo naše Avgijevske hleve, v katerih se je nabrala »hrupna navlaka komodificiranih odpadlin« (Ksenofeminizem: politika za alienacijo, 2017, str. 854). Torej nazaj k temu, kar sta predlagali Beauvoir in Firestone. Kajti osnovna premisa je povsem enostavna – manj (kakršnegakoli) dela, več prostega časa. Kajti avtomatizacija skrbstvenega dela, ki smo jo bile do sedaj deležne, je bila učinkovita le za kratek čas, preden se je razkrila njena »skrivna agenda«: čas, ki smo ga prihranile z domačimi tehnologijami, je kapital terjal zase v obliki večje količine produktivnega dela, individualizacija skrbstvenih aktivnosti nas je osamila, vedno nove zahteve in standardi gospodinjskega dela so vpregli naše kreativne moči usklajevanja, organizacije in dekoriranja, namesto da bi jih uporabljale za Firestonsko igro, ki bi se ji predajale zaradi nje same. Da bomo ugotovile, kako priti do njene vizije kibernetskega komunizma, potrebujemo več prostega časa. Pri našem boju za odpravo gospodinjskega dela zato ne smemo pozabiti, da družbene spremembe, ki bi prinesle manj ospoljenega gospodinjskega dela ne bodo dovolj, saj ne bi spremenile zatiralske narave dela samega. V končni instanci ne ženske ne moški ne bi smeli zapravljati dragocenih ur svojega življenja za delo, ki ni niti spodbudno niti ustvarjalno niti produktivno. Zato boj za prosti čas ni zgolj vprašanje doseganja idealnega »ravnotežja med delom in življenjem«⁸ (p. s. ne obstaja).  Je tudi, kot pripomnita Hester in Srnicek, proces odpiranja in širjenja področja svobode kot take in s tem možnosti celostnega izkoristka naših moči za neodvisno izbrane dejavnosti. Začnemo pa lahko s čisto enostavnim vprašanjem: kaj bo pralni stroj 21. stoletja? Oziroma rečeno drugače: kaj bo naslednji izum, ki bo tako preprost in učinkovit kot to, da samo »usuješ prašek, zapreš vratca in se sprostiš«? 

Pred 17-imi leti sem v reviji Življenje in tehnika navdušeno prebrala novico o novem prototipu pralnega stroja, ki bi na inovativen način prispeval k varčevanju z vodo. Turška oblikovalka Sevin Coskun si je zamislila hibrid med straniščem in pralnim strojem, kjer bi se voda, ki jo pralni stroj porabi za pranje perila, zbirala v kotličku in se nato uporabila za splakovanje stranišča. S tem bi bila odpadna voda koristno uporabljena, varčevalo pa bi se tudi s pitno vodo. Prototip je bil sicer vizualno okoren, vendar je veliko obetal. Mislila sem, da je le vprašanje časa, kdaj bo postal del vsesplošne uporabe. Še vedno čakam nanj. A LAHKO DOBIMO VSAJ TO?