Sence teles, ki jih odsevajo črna ogledala

AI Mural by Clarote & AI4Media

Silicijeva telesa preko svojih črnih ogledal, ki jih po svetu prostovoljno prenašamo po žepih in torbicah, poskrbijo tudi za to, da se nam z organskimi telesi sopotnikov doma, v soseski, v pisarni, na vlaku ali drugje, ni treba preveč ukvarjati. Zakaj bi zrli v lastne oči ali v oči nam bližnjih, če nam črna ogledala obljubljajo skoraj božansko vsemogočnost in vsevednost? Vsak odgovor, vsaka izkušnja je le dotik stran, ko imaš v žepu najnovejši model črnega ogledala. 

Črna ogledala nam z iluzijo družbenega panoptikona kradejo spanje, energijo, pozornost. Rušijo naš odnos s časom, rušijo odnose med našimi telesi. Tako medčloveške odnose kot odnose, ki jih imamo z več kot človeškim življenjem. Zahodna civilizacija beži od narave, od teles drugačnih, od lastnih »pohujšanih« teles, od lastnih senc. In s pomočjo črnih ogledal poskušamo tako ostale kot sebe prepričati, da bomo v begu stran od organskih teles in v objemu silicijevih teles našli (od)rešitev. 

Bog naj bi človeka ustvaril po svoji podobi iz prahu zemlje in sedaj človeštvo iz peska zemlje ustvarja silicijeva telesa po lastni podobi sodobnosti. Iz silicijevega peska zemlje in iz nevidne množice organskih teles. 

ORGANSKA TELESA V DOBI UMETNE INTELIGENCE 

Za najnovejše modele črnih ogledal namreč rijemo po telesu matere Zemlje, žrtvujemo človeška telesa v zameno za njene rude in minerale. Za mreženje in nakupovanje iz udobja kavča s svojimi podatki plemenitimo tehnološke oligarhe in za seboj puščamo nevidne množice travmatiziranih moderatorjev ter ostalih izkoriščenih delavcev. 

Za takojšnje zadovoljstvo hitrega odgovora in občutek pomembnosti kolektivno brezglavo trošimo fosilna goriva, pitno vodo, rodovitno zemljo. In se pustimo prepričevati, da bodo silicijeva telesa umetne inteligence nekako ugotovila, kako zagotoviti preživetje organskih teles, ki jih sedaj žrtvujemo na oltarju tehnološkega napredka. 

Ko nas Kate Crawford in Vladan Joler povabita v anatomijo sistema umetne inteligence, vidimo logistično, poslovno, in naravno kompleksnost, ki jo zahteva umetna inteligenca. V projektu Calculating Empires (Preračunljivi imperiji) nas nato popeljeta še med genealogijo tehnologije in moči v zadnjih petih stoletjih.  

Na tem popotovanju dobimo jasnejšo sliko o tem, kako so se tehnološke in družbene strukture razvijale in spreminjale v tandemu. Kako je tehnološki razvoj vplival na naša telesa in telesa drugih organizmov planeta, ki si ga vsi delimo. Telo planeta, ki ga želijo tehnološki milijarderji zapustiti za sanje kolonizacije drugih teles v našem osončju. Prav tako kot si želijo preseči omejitve lastnih teles. Ker se navkljub vsem črnim ogledalom in inteligenci niso – in nismo – sposobni brez nelagodja pogledati v jasno ogledalo, si pogledati v oči in samemu sebi izreči »Ljubim te.« 

IDEOLOGIJE, KI RAZKRIVAJO SRAM PRED TELESI 

Črna ogledala, ki jih je Charlie Brooker razgalil v istoimenski seriji, so namreč pogosto odsev naših najtemnejših, najglobljih senc družbene psihe. Sram pred telesom, sram pred tem, da smo del narave in da se ne obnašamo kot mitični racionalni potrošniki. Sram in beg pred minljivostjo človeškega telesa in želja po popolnem nadzoru nad lastnim telesom in telesi drugih. 

Timnit Gebru in Émile P. Torres predstavljata ideologije, ki izvirajo iz želje preseganja omejitev človeškega telesa, kot sveženj in akronim »TESCREAL«, pod katerim se skrivajo »transhumanizem, ekstropianizem, singularitarizem, (moderni) kozmizem, racionalizem, učinkoviti altruizem in dolgoročnost.« 

Gre za sveženj povezanih ideologij, katerih izvor je možno povezati z evgeniko prejšnjega stoletja. Ideologije TESCREAL imajo vse več vidnih sledilcev ravno v Silicijevi dolini, kjer družbeni privilegij radi vidijo kot »zaslužen« privilegij na podlagi višje »inteligence«. V taisti Silicijevi dolini, ki si z ustvarjanjem silicijevih teles po lastni podobi prizadeva k dokončni ločitvi »inteligence« od človeškega telesa ter premagovanju smrti – seveda predvsem za izbrano elito. 

Sledilci TESCREAL v Silicijevi dolini organska telesa vidijo kot baterije v filmu Matrica. Zamenljiva, narejena za zasužnjenje in izkoriščanje. Telesa, ki jih je treba očarati s črnimi ogledali, čim bližje očem, idealno pa kar vgrajenimi neposredno v neokorteks, saj bo tako najlažje zakriti izkoriščanja ter ostale grozote, ki se v imenu silicijevega imperija odvijajo izven matrice. V Silicijevi dolini ni nobena skrivnost, da so znane literarne tehnodistopije pogosto navdih za razvoj novih črnih ogledal. 

V zameno za zaslepljenost nam ti samooklicali tehno-optimisti ponujajo vsemogočnost in vsevednost, seveda za skromno ceno dostopa do naših najbolj intimnih podatkov in vse večjega izkoriščanja teles, tako živih kot dolgo mrtvih v obliki fosilnih goriv. Vsa telesa, ki niso del tehnološke elite, so v tej viziji prihodnosti gorivo za napredek. Telesa, ujeta v zanki umetne inteligence, saj zaenkrat še ne znamo ustvarjati umetne inteligence brez posredovanja (in izkoriščanja) organskih teles. 

TEHNOLOGIJE BEGA IN TEHNOLOGIJE SOOČENJA 

Na tej točki bralca vabim, da skupaj narediva globok vdih in izdih. Regulacija dihanja se sliši kot preprosta tehnologija, vendar ima močan vpliv na naša organska telesa in menda celo klepetalnim robotom, kot je ChatGPT, pomaga bolje »razmišljati«. Zato si le vzemite trenutek ali dva za še nekaj globokih vdihov in izdihov, če ob branju te številke v telesu začutite željo po begu ali po predaji.   

Da domišljiji lahko omogočimo raziskovanje alternativ in iskanje poti iz labirinta tehnodistopij, se je namreč na somatski ravni treba soočiti z občutki nemoči in neizogibnosti, ki radi priplavajo na površje pri srečanju s tehnodistopijami in ideologijami Silicijeve doline.  

Prav tako je koristno, če različne somatske tehnologije za regulacijo svojega živčnega sistema uporabimo, ko preveč časa zremo v črna ogledala in komentarje na družabnih omrežjih ali novičarskih portalih ter dobimo občutek, da se na svetu dogajajo samo slabe stvari, da je Hobbes imel prav glede »prirojene« sebičnosti človeške vrste ter da so bolj kompleksne tehnologije edina (od)rešitev za človeštvo. 

A morda se z razvojem tehnologij vračamo nazaj k svojim koreninam. Veliki jezikovni modeli in klepetalni roboti nas opominjajo na to, kakšna moč se skriva v jeziku in pogovorih, še posebej preko glasovnih uporabniških vmesnikov. Ob uporabi klepetalnih tehnologij vidimo odsev ognja, okrog katerega smo nekdaj redno posedali in pri tem delili zgodbe ter soustvarjali svoj jezik. 

Na srečo niso vse kulture pozabile na tehnologijo ognja in pripovedovanja zgodb ob ognju. Avstralski aborigini so denimo ena najstarejših človeških civilizacij, ki v Avstraliji prebiva že več kot 60.000 let. V tem času so, podobno kot ostale ustne kulture, s pomočjo tehnologije jezika in pripovedovanjem zgodb ohranili modrost in svarilne zgodbe o posledicah sebičnih dejanj prednikov, ki so se pustili voditi glasovom svojim temnih senc. 

Svarilne zgodbe, ki so se preko ustnega izročila ohranile tisočletja dlje, kot se bodo verjetno te besede, ki jih v tem trenutku oblikujem s pošiljanjem električnih impulzov na zaslon, in ki jih vi, bralci, berete preko papirja ali zaslonov, za katere je vprašanje, ali bodo preživeli do konca stoletja. Verjetno ima papir celo boljšo možnost preživetja podnebnih in drugih povezanih izzivov, ki se nam obetajo v tem stoletju zaradi objestnega ravnanja s telesi drugih. Zahodna civilizacija namreč veliko upanja polaga v tehnologije ničel in enk, ki še niso preživele preizkusa časa in so precej bolj krhke, kot si morda predstavljamo. 

Človeška mitologija in pripovedi so namreč polne tudi svaril o tem, kaj se zgodi, ko polagamo preveč upanja v tehnologije, ki jih ne razumemo povsem. Naj bo to arabski djinn, ki izpolni tri želje preveč dobesedno ali estonski hišni pomočnik kratt, ki se obrne proti gospodarju v trenutku, ko ostane brez dela. (Po slednjem so mimogrede Estonci, ironično ali morda jasnovidno, poimenovali svojo nacionalno strategijo umetne inteligence in nekatere storitve javne uprave.) 

Kljub temu, da so se skozi ustno izročilo različnih kultur ohranila svarila, si v zahodnem, »civiliziranem« svetu radi domišljamo, da bomo tokrat zmogli ukrotiti duha v steklenici. Hkrati se sicer še naprej radi igramo boga in želimo ustvariti »superinteligentne« bogove po lastni podobi. To zares ni presenečenje za civilizacijo, ki temelji na izkoriščanju teles in ki se verjetno nekje globoko v sebi zaveda, da bi bilo soočenje s posledicami več stoletij trajajočega nasilja nad telesi drugih boleča in travmatična izkušnja. 

Zato se beg nadaljuje v upanju, da bodo naša travmatizirana organska telesa nekega dne le postala božanska – ali izumrla na poti. »Hitro se gibaj in lomi vse pred seboj« je moto Silicijeve doline, ki se zaveda, da bi se bilo treba v trenutku predaha soočiti predvsem z zlomljenim jazom, ki se lahko ponovno sestavi le skozi dolgotrajni proces zdravljenja in procesiranja medgeneracijskih travm. Za to pa tehnološki oligarhi preprosto nimajo časa, saj so ujeti v lastno past ohranjanja statusa, moči in iluzije nadzora, ki jim predstavljajo edine vire potrditve lastne vrednosti.  

SOOČENJE S ČLOVEŠTVOM IN LASTNIMI SENCAMI 

Kaj torej preostane nam, organskim telesom, ki smo utrujeni od bega pred sabo in ki nas tehnodistopična obljuba nalaganja možganov v oblak ne prepriča? Kako se v trenutni tehnodistopiji, v kateri živimo, soočiti z lastno podobo in sencami teles, ki jih odsevajo črna ogledala? 

Pomemben korak je ta, da znamo ugasniti črna ogledala, si pogledati v oči in se soočiti z lastnim nelagodjem ter z raznimi občutki krivde, sramu, jeze, anksioznosti. Ko se soočimo s ceno, ki jo plačujemo za udobnost življenja s silicijevi telesi, šele nastopi priložnost, da se spomnimo na to, da svet soustvarjamo z drugimi telesi. Da imamo možnost izbire, kam usmerjati svojo pozornost, komu namenjati svoj denar. In nato o teh možnostih spregovorimo drug z drugim, ne le v obliki kričanja na družabnih omrežjih, ampak v svojih domovih, pisarnah, šolah in ostalih krajih srečanja teles, ki nam še ostajajo. 

V svojem vsakdanu moramo ohraniti prostor za nelagodje (samo)refleksije ob ugasnjenem črnem ogledalu. Za nelagodje strmenja v prazno stran med pisanjem. Za nelagodje pogovora z ljudmi, ki razmišljajo drugače. Za nelagodje izbire daljše poti brez navigacije GPS, ki nas usmerja na vsakem razpotju. Za nelagodje negotovosti, za nelagodje sobivanja z vprašanji, ki nimajo preprostih odgovorov. Za nelagodje soočenja s cikli smrti in ponovnega rojstva, katerih del so naša organska telesa. 

To ne pomeni opustitve vseh tehnologij in vrnitve k življenju v jamah, kar tehno-optimisti hitro uporabijo kot protiargument za vsako kritiko njihovega brezglavega drvenja proti propadu. Tehno-optimisti nas želijo prepričati, da je izbira binarna: tehnodistopija udobja, za katero je nujno treba žrtvovati telesa drugih, ali življenje v jamah, polno bolečine in bolezni za naša telesa.  

NEGOVANJE KOLEKTIVNE DOMIŠLJIJE 

Seveda je med tehnodistopijami in jamami cel spekter možnosti, ki jih je vredno raziskati. Zato je vredno uriti in hraniti domišljijo, saj si trenutno lažje »predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma« (fraza, ki jo Mark Fisher v Kapitalističnem realizmu pripiše tako Slavoju Žižku kot Fredericu Jamesonu). Podobno si trenutno lažje predstavljamo konec sveta kot konec vladavine tehnoloških gigantov in njihovih algoritmov, ki se odločajo, katere odseve lahko vidimo v črnih ogledalih in katera telesa moramo žrtvovati za ceno »napredka«. 

Domišljijo lahko poskusimo obuditi tako, da se spomnimo na to, da sta decentralizacija in demokratizacija del filozofije medmrežja. Isto medmrežje, ki ga tehnološki oligarhi uporabljajo za nadzor, krajo podatkov in postavljanje zidov, človeštvo uporablja tudi za razvoj odprtokodnih tehnologij, mednarodno sodelovanje na področju znanosti, umetnosti in ostalih dejavnosti, ki jih počnemo za potešitev radovednosti in želje po povezanosti. 

Ko pogledamo onkraj ozkih okvirov tveganega kapitala, četrtletnih poročil in volatilnih delnic, najdemo vrsto iniciativ, ki si dovolijo o tehnologiji razmišljati širše. Na primer: raziskovalci, ki preučujejo pozitivno računalništvo ali tehnološki razvoj, ki upošteva človeške vrednote; razvijalci decentraliziranih protokolov za mreženje in povezovanje; projekt Plurality, s katerim Audrey Tang – bivša tajvanska ministrica za digitalno tehnologijo – s sodelavci raziskuje vlogo, ki jih imajo lahko sodelovalne tehnologije v kontekstu demokracije; razni projekti permaračunalništva (permacomputing), ki v permakulturi iščejo navdih za računalniške in mrežne tehnologije, ki bi bile bolj odporne in regenerativne. 

In kljub vrsti pomanjkljivosti nam sedaj veliki jezikovni modeli omogočajo, da se poigramo z odsevi senc človeštva. Tehnodistopična silicijeva telesa, ki se razvijajo za nadzor in večjo produktivnost, znajo namreč sedaj spregovoriti v raznovrstnih jezikih človeštva – tako pisnih kot vizualnih – in osvetliti neprijetne sence in pristranskosti Zahodne civilizacije, ki so bile doslej spretno skrite v bolj skrbno načrtovanih uporabniških vmesnikih in izkušnjah. 

S projektom Burnout from Humans denimo poskuša Vanessa Machade de Oliveira s sodelavci spodbuditi refleksijo o odnosu, ki jih imamo s silicijevimi telesi, umetno inteligenco in nenazadnje vsemi ostalimi oblikami inteligence na našem planetu. Če smo na družabnih omrežjih pozabili na to, kako imeti spoštljiv pogovor s soljudmi, nas morda klepetalni roboti v svoji ustrežljivosti ponovno spomnijo na bolj prijazno in sočutno komunikacijo, ki je zakodirana v terabajtih podatkov, iz katerih se ti modeli učijo o človeštvu. In nas navsezadnje spodbudijo k vrnitvi k organskim telesom, saj odnosi s silicijevimi telesi na dolgi rok ne bodo zadovoljili naše potrebe po povezanosti in intimi. 

Tehnodistopije in zgodbe Silicijeve doline so nevarne predvsem, če pozabimo, da silicijeve tehnologije navkljub svoji vseprisotnosti (še) niso povsem prevzele naših teles. Pri tem se lahko spomnimo še na to, da Ubuntu ni le prosto dostopna distribucija operacijskega sistema Linux, ampak afriška filozofija ubuntu, ki poudarja povezanost človeštva: »Oseba je oseba skozi drugo osebo.« Ko za tehnološki razvoj žrtvujemo določena telesa, trpimo tudi sami. In drugačno prihodnost lahko zgradimo le skupaj z ostalimi telesi. Ko – in če – se soočimo z nelagodjem tehnodostopij in si dovolimo sanjati o drugačnem svetu, o drugačnih tehnologijah. 

Naslednjič, ko zagledate svoj odsev v črnem ogledalu zaslona, vas torej vabim, da posedite za trenutek in se odločite, ali je to prihodnost, v kateri želite obsedeti. In nato črno ogledalo uporabite, da se online in onland povežete z ostalimi telesi, ki so se pripravljena soočiti s sencami in raziskati ne samo, kaj je možna prihodnost, ampak predvsem, kaj je tista naša skupna prihodnost, ki si jo želimo.