osebni arhiv: zajeta ruska vojaška oprema z razstave v vojaškem muzeju Vytautasa Velikega
»Nemara dvomite, da se bliža vojna? Vojna med liberalno demokracijo in diktaturo? Nam, ki živimo v vzhodni Evropi – tisti, ta pravi vzhodni Evropi med Baltskim in Črnim morjem –, je vsaj že par let, če ne desetletje, jasno, da smo napadeni. V srednjeevropski Sloveniji, nekakšni »fejk« vzhodni Evropi, je tega razumevanja manj. Nerazumljivo in nerazumno. Če ne bo ruski in kitajski ekspanzionizem ustavljen v svoji neposredni soseski, bo imel za posledico ne le razdejanje, smrt in trpljenje v sosednjih državah, temveč bo korenito spremenil način življenja v najbolj – in še toliko bolj v srednje oddaljenih kotičkih sveta.«
Kdor bo zmagal v tem prihajajočem boju, bo krojil tudi tehnološko politiko vsakdanjega življenja širom sveta – bodo tudi Slovencem kitajske videokamere na podlagi javnega vedenja izračunale družbeni kredit, bodo tudi slovenske oblasti kot v Rusiji na podlagi zasebnih računalniških klepetov, nemara celo všečkov na družbenih omrežjih, državljane spravljale v zapor, itd.
Moja teza je, da bosta izumiteljstvo in praktična uporaba tehnologije odločilni dejavnik v prihajajoči vojni med liberalno demokracijo in diktaturo. Teorija in zgodovina lahko služita kot osnova za napoved, da je od narave institucionalnega okvirja odvisna kakovost in uporabnost izumov in tehnologije. Torej bi liberalna demokracija teoretično morala zmagati v tem boju. A vseeno: nič ni bolj neznanstvenega kot napovedovati prihodnost na podlagi preteklih vzorcev, kot pravi filozof in ekonomist Friedrich Hayek, v nasprotju s historičnima deterministoma Heglom in Marksom).
Kot prebivalec Litve, kjer živim, delam in plačujem davke in tudi kot mož in oče, si ne želim prihodnosti, v kateri se bom moral boriti proti visokotehnološki diktaturi. Res, Oče, tega keliha nočem ne zase, ne za mojo družino, ne za mojo novo domovino. A prihodnost se bo zgodila ne glede na moje pacifistične želje in bolje kot se bomo vsi skupaj znali pripraviti na bližajočo se nevihto, manj škode bomo utrpeli. Za začetek moramo prenehati z zanikanjem, da smo že v vojni. Če mi s pričujočim zapisom uspe spreobrniti vsaj eno slovensko dušo, bom zadovoljen.
Droni ali izstrelki, odvisno od cene
Skoraj po naravi stvari se v vsaki novi vojni preizkusi uporabnost najnovejše tehnologije, ki je plod najbolj dovršenih znanstvenih raziskav in industrijskega razvoja. Aitehnologija ima to lastnost, da zlahka spolzi iz rok ene v roke druge ali več vojskujočih se strani. Ključni del prizadevanj Rusije in Kitajske na pohodu k svetovni prevladi je uporaba tehnologije v vojaške namene, pri čemer igrajo brezpilotni sistemi na bojišču pomembno vlogo, a še zdaleč ne najpomembnejše. Kinetična vojna, ki za zdaj divja samo v Ukrajini, izpostavlja predvsem osupljiv napredek v rabi brezpilotnih plovil.
»Večino žrtev na fronti povzročajo ruski droni«, mi je pred časom dejal Valdas, eden najbolj znanih prostovoljcev v Litvi. Valdas zbira stare avte, jih popravlja in vozi v Ukrajino (tudi moj stari avto je peljal tja). Zadnjič, ko sva se videla, sva pametovala o tem, da je teoretično možno sklatiti dron, če ga 1) opaziš pravočasno in 2) ohraniš trezno glavo, obstaneš na mestu in streljaš, dokler ne zadaneš. Kmalu po najinem srečanju ga je v Ukrajini dosegla pošta, paket neznanega pošiljatelja. Ko je odprl škatlo, mu je eksplozija raznesla tri prste in le vrhunskim ukrajinskim kirurgom se lahko zahvali, da je trajno izgubil samo enega. Ruska zahvala tistim, ki pomagajo Ukrajini.
O žrtvah dronov poročajo tudi Združeni narodi. Opazovalna misija Visokega predstavnika ZN za človekove pravice v Ukrajini navaja, da so januarja letos največ civilnih žrtev v Ukrajini povzročili droni in da so še posebej zaskrbljujoči napadi dronov s prvoosebnim pogledom (angl. first-person view, FPV), kjer operator prek videa usmerja smrtonosni tovor. Še podrobnejša in bolj grozljiva poročila iz pokrajine Herson piše ameriško-ukrajinska novinarka Zarina Zabrisky: ruski okupatorji z levega brega reke Dneper izvajajo pravi »človeški safari« na drugem bregu in s FPV droni lovijo in morijo nedolžne ljudi v njihovih dnevnih sobah, na balkonih, v hišah, v stanovanjih, na dvoriščih, na ulici, v avtobusih. To mora biti res zabavno, kajti neposredna videopovezava operaterju daje vtis računalniške igrice …
Večja mesta in elektrarne ruska vojska so običajno tarče napadov z roji dronov, predvsem iranskih šahedov (perzijsko: priča). To so kamikaze droni z dosegom med nekaj sto do par tisoč kilometrov, odvisno od teže bojne konice. Ker šahedi letijo relativno nizko, jih mnogi Ukrajinci pred udarom v stanovanjske bloke ali hiše prepoznajo po tipičnem brnenju, zaradi česar se jih je prijelo ime mopedi. Šahedi so lep primer tega, kako diktature sodelujejo in na vse možne načine dostopajo do obstoječe tehnologije: ukrajinski forenziki so iz sestreljenih dronov ugotovili, da komponente izvirajo iz ducata držav, med katerimi so tudi ZDA, Švica, Japonska in Kitajska. Če bo šel rusko-iranski tehnološki razvoj naprej s tako hitrostjo, bo doseg šahedov lahko kmalu za malo denarja – v primerjavi z dragimi balističnimi izstrelki (izraz, ki je pravilnejši od rakete) – ogrozil vojaške baze v Evropi.
Drone se praviloma sloveni kot letalnike, a v rusko-ukrajinski vojni so se odlično izkazali tudi pomorski droni. Ukrajinska vojska je praktično brez lastne mornarice uspela izničiti večino ruske črnomorske flote s pomočjo plovil brez posadke. Potem so tu še ukrajinski zemeljski robotski sistemi, ki na fronto dovažajo strelivo, evakuirajo ranjence ipd. Se kdo spomni tistih robotskih psov, katerih posnetki so se nam pred kakšnim desetlejem še zdeli smešni – kako smo takrat zbijali šale na račun firme Boston Dynamics, češ da živimo v filmu Terminator? No, ukrajinski vojaki robotske pse že uporabljajo na bojišču, med drugim za izvidništvo in odstranjevanje min. V sovražnikovo zaledje jih lahko dostavijo tudi zračni droni.Vendar, zakaj navsezadnje droni? Kaj tiči v ozadju njihove razširjene uporabe? Cena je zagotovo eden od dejavnikov. Spomnimo se, da je Rusi pričakovali nekakšen blitzkrieg (z nemškim militarizmom iz prve polovice prejšnjega stoletja jih ne povezuje samo ta beseda), in da so se ukrajinska mesta odločili zravnati z zemljo šele, ko so uvideli, kako trdovraten je odpor. Po obupanih ukrajinskih klicih na pomoč je Zahod obotavljajoče začel dobavljati najprej proti-tankovsko orožje, nato topovje, nato sisteme zračne obrambe. Iranski in doma proizvedeni droni so za Ruse relativno poceni način za grenjenje življenja Ukrajincem do skrajnosti; z uničevanjem civilne infrastrukture upajo, da se bodo zaradi zmrzovanja in električnih mrkov Ukrajinci kar hitro predali. Res je, da ukrajinska vojska dela prave čudeže z ameriškim sistemom zračne obrambe Patriot. Vedno znova znajo prestreči hiperzvočne balistične izstrelke, kot so Kinžal (rusko: bodalo) in Iskander, za katere se je Rusija nekoč hvalila, da so neubranljivi. Vendar cena enega sistema Patriot sega skoraj do vrtoglave milijarde dolarjev in en sam izstrelek stane med enim in štirimi milijoni dolarjev. Na drugi strani Rusija za en sam »moped« plačuje med nekaj deset do nekaj sto tisoč dolarjev in zlahka preobremeni ukrajinsko zračno obrambo. Zato je ena največjih ukrajinskih dilem, kako prepoznati in s katerimi sredstvi uničiti zračne tarče. Večino šahedov in drugih dronov je sicer možno sestreliti s strojnicami: z vrha socialističnih blokov, s prtljažnika terenskega vozila … A ne vseh – kar se prebije čez zračno obrambo, seje smrt in uničenje. Od oktobra leta 2022 je to nova ukrajinska realnost.
Digitalni seznam za odstrel
Ena od najnovejših tragedij je primer novinarke Tetjane Kuljik in njenega moža Pavla Ivančova, ki ju je v njunem domu v Buči, ki leži severozahodno od Kijeva (!) konec februarja ubil ruski dron. Tetjana je bila ena izmed bolj znanih novinark v državi, televizijska voditeljica in odgovorna urednica; njen mož je bil onkolog in predstojnik katedre za kirurgijo na univerzi ter so-avtor več kot 200 znanstvenih člankov.
To je skladno z rusko vojno politiko: kot smo izvedeli tik pred vseobsežno invazijo, je Rusija za okupirano Ukrajino pripravila t. i. sezname za odstrel, na katerih so se znašli vsi, ki bi bili nezaželeni: učitelji ukrajinskega jezika, znanstveniki, veterani, politiki, duhovniki, nevladniki. Vam to zveni znano – če ne iz poljske zgodovine pa vsaj iz slovenske? Verjetno najbolj odmeven primer take politike je bil udar na priljubljeno picerijo Ria Lounge v donbaškem mestu Kramatorsk poleti 2023, kjer so se zbirali novinarji, prostovoljci in aktivisti. V času večerne gneče so Rusi na restavracijo poslali izstrelek Iskander, ki je umoril 13 civilistov. Med njimi je bila pisateljica in borka za človekove Viktorija Amelina, ki je dokumentirala ruske vojne zločine v Ukrajini. Iskanderjev udar je izjemno natančen, zato ne more biti dvoma, da je bila tarča izbrana namerno. Pri tem velja opozoriti, da za take zgodbe izvemo zgolj zato, ker Rusom ni uspelo povsem okupirati Ukrajine – na okupiranih območjih ruska vojska vzpostavlja nadzorne točke in taborišča za filtriranje, kjer mimoidočim in beguncem prečešejo osebne predmete, pregledajo telefone in internetno zgodovino in se na podlagi tega odločijo, ali bo ta oseba sploh smela živeti še naprej (grozno življenje). Nekakšen Auschwitz s Facebookom in Instagramom. Kdor hoče zbežati z območij pod nadzorom ruske vojske, mora ne le spakirati vse svoje življenje v eno torbo ali majhen kovček, temveč mora izbristati tudi malone vso svojo digitalno identiteto, vse aplikacije, fotografije, objave, celo všečke – vse, kar bi lahko nakazovalo na lojalnost ukrajinski državi. In kot da vzporednic z enim od najtemnejših poglavij polpretekle zgodovine ni dovolj, so tukaj še tetovaže: po pravilu so najbolj temeljitemu pregledu na nadzornih točkah izpostavljeni moški, saj je zanje bolj verjetno, da imajo telo prekrito s kakšnim nezaželenim simbolom. A ravno tako, kot se ne da izbrisati tetovaže, je tudi brisanje obremenjujočih vsebin s pametnih telefonov kočljivo, saj Rusi točno vedo, kako najti varnostno kopijo.
V vojni smo – prej, kot to spoznate, bolje bo
Zakaj se tukaj na Baltiku bojimo, da nas čaka podoben scenarij? Zgodovina je stroga učiteljica, pretekle izkušnje je težko izbrisati iz spomina. To, kar vidimo v Ukrajini, pričakujemo tudi tu in visoki ruski politiki so večkrat napovedali, da nas bodo izučili – oziroma so s kakšno drugo slabo metaforo povedali, da nas čaka ponovna ljubezniva združitev s toplo materjo Rusijo. Menda je treba zaščiti ruske govorce.
Geopolitika je kruta reč. Najhujši možni scenarij je, da hkrati z rusko zasedbo vzhodne Evrope pride do kitajskega napada na Tajvan in severnokorejskega na Južno Korejo. V takem scenariju nam Američani res ne bodo priskočili na pomoč, ker tega preprosto ne bi zmogli. Upati je le, da so se Tajvanci do sedaj dovolj naučili na ukrajinskem primeru in da bodo z relativno poceni oborožitvijo svoj otok spremenili v utrdbo, na kateri si bo kitajska »ljudska« armada polomila zobe. Tudi Tajvanci računajo na defenzivni potencial dronov in tudi njim bo, tako kot nam Rusija v baltskem morju, Kitajska verjetno najprej potrgala podvodne kable. Ker so se baltske države letos končno odklopile z ruskega električnega omrežja, nas lahko hibridni napad na podatkovne kable najprej odreže z interneta, nakar nas kinetični napad s pehoto in oklepniki v t. i. suwalški vrzeli (po kraju Suwalki poimenovan pas poljsko-litovske meje, ki bi ga Rusija rada zavzela s silami iz Kaliningrada in okupirane Belorusije) spravi v električni mrk.
Ruski, kitajski in severnokorejski politiki so svoje napadalne želje izrazili večkrat, izrecno, in povsem javno. Zato je treba situacijo vzeti resno in se vprašati, kako lahko skupaj, kot skupnost vrednot, kot skupina držav v politični skupnosti in vojaškem zavezništvu, prispevamo k skupni obrambi. Vsaj tu, v Evropi. Četudi vi ne mislite, da ste v vojni z Rusijo, to še ne pomeni, da Rusija same sebe ne dojema, kot da je v vojni z vami. Če živite v državi, ki nima neposredne meje z Rusijo, vas to ne bo ničesar odrešilo. Rusija ne bo odnehala, dokler obstajata EU in NATO, dokler ji ne uspe ponovno vzpostaviti nekdanjega imperija in temeljito destabilizirati vsega, kar bo ostalo od Zahoda.
Ne glede na to, kdaj se je rusko vodstvo odločilo za bolj konfontalen pristop, je Rusija ves čas od Zahoda prejemala denar za dobavo fosilnih goriv in visoko tehnologijo v zameno za ruski denar. S kupovanjem ruskega plina smo Evropejci desetletja financirali izgradnjo ruskega vojaškega stroja in tega še vedno financiramo, medtem ko je izogibanje sankcijam na izvoz tehnologije z dvojno rabo (civilno in vojaško) izredno dobičkonosno za marsikatero zahodno podjetje. Sam sem precej pesimističen, da bomo lahko popolnoma odrezali tehnološki pretok med Zahodom in Rusijo, čeprav se da še marsikaj storiti za to, da bo Rusija proizvedla manj dronov in izstrelkov s pomočjo zahodnih komponent. Denimo s sekundarnimi sankcijami.
Še bolj sem pesimističen glede notranje kohezije institucij, ki so hkrati naš najmočnejši imunski sistem in naša najšibkejša točka. Liberalna demokracija in vladavina prava, tržno gospodarstvo – na to vse lahko pozabite, če bo Rusija dobila svoje v Ukrajini, tj. vso Ukrajino. Potem bodo imeli ruski vojaški načrtovalci dovolj časa, da se ponovno oborožijo na raven pred letom 2022 in bodo pripravljeni sprožiti še kakšno invazijo. Poskusite si predstavljati. Če zaradi neustreznega odziva na zasedbo baltskih držav razpade NATO, zakaj mislite, da bo kdo še resno jemal EU? Samo radikalni ekonomski libertarci so – precej bedno, po mojem mnenju – argumentirali, da bo dogodek, kot je Brexit, pripeljal do svobodnejše trgovinske politike za Združeno kraljestvo. Bolj verjetno je, da brez EU lahko pozabite na prosto trgovino in relativno poceni potrošniške dobrine, kot so hrana, obleke in domača elektronika. Namesto liberalne, ki zagotavlja temeljne svoboščine, bomo dobili upravljano demokracijo; namesto vladavine prava vladavino zakonodajalcev, kjer so dovoljene samo sistemske stranke; namesto relativno prostega trga – mehko obliko državnega gospodarstva.
Odsotnost Amerike iz mednarodnih odnosov in evropska dezintegracija bosta imeli za posledico novo svetovno ureditev, ki bo podobna sferam imperialnega vpliva iz 19. stoletja, kjer velja golo pravilo močnejšega. Nemara je to pravi cilj trenutne ameriške vlade – a kdo bi vedel pri vsej tej neokusni zmešnjavi, ki se jo gredo.