Starost

Ameriška filozofinja Martha Nussbaum je nedavno v spletnem pogovoru z mlajšima sogovornikoma nepričakovano izjavila: »Mislim, da trenutno nihče ne bi smel imeti otrok.« Moderator, novinar Shadi Hamid, je ob izjavi nasršil obrvi, njegova sogovornica pa je nemoteno nadaljevala: »Individualno odločitev za rojstvo otrok bi morali pretresti v globalnem kontekstu, z ozirom na stanje okolja, preskrbo s hrano v Tretjem svetu …« Ko je Hamid prišel do besede, je Nussbaumovo opomnil, da se danes soočamo z globalnim upadom rodnosti: v večini svetovnih držav je ta že padla pod raven, ki še omogoča naravno obnovo populacije, tj. dveh otrok na žensko v plodni dobi. A Nussbaum se ni dala: »V Indiji živi poldruga milijarda ljudi, to je mnogo preveč.« (Ni čudno, da je širši javnosti dotlej neznana filozofinja čez noč postala bête noire indijskega medijskega diskurza.) »Prebivalstvo je vsekakor treba zmanjšati. Šele nato lahko začnemo ponekod, denimo v Evropi, razmišljati o tem, ali si lahko privoščimo ohranjati obstoječe število prebivalstva, ne da bi ogrozili vzdržnega življenjskega standarda,« je vztrajala. »Toda,« je oporekal Hamid, »a se zavedate, da to pomeni svet, v katerem bo veliko več ostarelih kot mladih, kar vodi k krizo socialne države, pokojninskih sistemov? …« »Indija itak nima nič od tega,« je Nussbaum avtoritativno končala diskusijo.

A tudi argumentum ad Indiam ne zdrži. Indija je v zadnjih desetletjih zgradila soliden, čeprav ne vsesplošen sistem socialne varnosti, ki se v trenutku, ko država trka na vrata kluba razvitih, že sooča z dolgoročno perspektivo starajoče se družbe: Indija ima danes takšno stopnjo rodnosti in podoben trend upadanja kot Španija, ko se je konec sedemdesetih let podala na svojo zapoznelo pot v družbo blaginje; pričakovana življenjska doba pa je že danes podobna ruski ali ukrajinski. Skratka, tudi Indija se bo kmalu soočala z demografskimi tegobami »Prvega« in »Drugega sveta«.

V polemični izmenjavi je šlo za trk generacij. Nussbaum, letnik 1947, pripada generaciji, ki je odraščala s tesnobnim obetom prenaseljenega planeta. Hamid, letnik 1983, vidi svet, kjer je celo v deželah, kot so Bangladeš, Mehika ali Iran, ki so še do nedavnega veljale za »populacijske bombe«, rodnost padla pod raven, ki zadostuje za naravno ohranjanje obstoječega števila prebivalstva; v vzhodni Aziji pa je zdrknila na ravni, ki bržkone nimajo precedensa v zgodovini človeštva. Kolumnist Ross Douthat je koncizno komentiral nepripravljenost Nussbaum za soočenje z novo stvarnostjo: »Očitno je tudi najbolj briljantnim ljudem zelo težko razumeti, da kriza, ki so jo v strahu pričakovali, ko so se intelektualno formirali, ni kriza, ki je dejansko nastopila«.

In res, danes ima visoko rodnost le še podsaharska Afrika: a tudi tam nikjer ne presega ravni, kakršne so bile značilne za najpočasneje rastoče evropske populacije poznega 19. stoletja (denimo za slovenske dežele). Spričo teh številk je populacijsko paniko, ki jo anahronistično še vedno propagira Nussbaum, zamenjala demografska panika z obratnim predznakom, ki jo umetniško dobro povzemata distopiji Otroci človeštva (Children of Men) in Deklina zgodba (The Handmaid’s Tale). Tudi ta se bo nekoč izkazala za pretirano in škodljivo. Obdobju padanja bo bržkone sledila stabilizacija. A če smemo iz razvoja v Evropi informirano špekulirati o državah, ki so šele nedavno stopile na enako trajektorijo, bodo minila dolga desetletja, preden se bo vzpostavilo novo ravnovesje. In jasno je že, da se bo med tem prebivalstvo na globalni ravni zelo postaralo. Smo na pragu realnosti, ki je človeštvo še ni poznalo: družbe, kjer bo starostnikov skoraj povsod več kot mladih. Smo nanjo pripravljeni?