Tehnodistopije

Iz zgornjega citata Williama Gibsona iz nekega intervjuja v devetdesetih pravzaprav veje optimizem. Čeprav si je boter kiberpanka v svojih delih zamišljal antiutopične prihodnosti, v katerih življenje ni prilagojeno človeku, temveč tehnologiji in birokraciji korporacij, je v prihajajoči revoluciji informacijskih tehnologij vseeno videl možnost izigravanja sistema z znanjem, denimo znanjem hekanja v korporativne sisteme, in skozi to potencial za osvoboditev. Ali pa so to v njegovih delih vsaj hoteli videti drugi.

V tistem obdobju je popularizacija interneta – skupaj s prvimi stopicljaji v svet navidezne resničnosti – obljubljala preboj demokracije onkraj mastodontov političnih strank in režimov, podjetništvo mimo korporacij in birokracije ter možnost umetniškega izražanja na višji ravni. Ta preblisk bržkone sodi med bolj naivne trenutke človeške civilizacije. In to ne zgolj iz današnje perspektive, ko se družbena omrežja (kot evolucijska nadgradnja internetne povezljivosti) vse bolj kažejo kot krvniki medijev in demokracije, temveč bi si za vzgled morali vzeti tudi zgodovino. Prav zgodnja informacijska tehnologija preluknjanih kartic, ki jo je tržila ameriška korporacija International Business Machines (IBM), je bila namreč ključni sestavni del učinkovite izvedbe holokavsta v nacistični Nemčiji – in pri tem ne gre spregledati dejstva, da je IBM stroje in potrošni material dobavljal in vzdrževal skozi vso vojno.

Silicijeva dolina je morda res zrasla v bližini hipijske meke San Francisca, njihovi ustanovitelj in zaposleni pa so se radi ponašali z razgledanostjo in (vsaj navidezno) progresivnimi vidiki, a ni trajalo dolgo, da so se spajdašili z vojaško-orožarskim kompleksom. Pri tem sta prednjačila Oracle z organizacijo podatkov o vseh in vsakomur in Microsoft, ki je z Xboxi in rešitvami za VR pomagal uriti vojake. Nova generacija podjetnih informatikov je šla še korak dlje z razvojem dronov in sistemov za samodejno prepoznavanje sovražnikovih tarč na bojišču s pomočjo umetne inteligence. A med njimi je ena ključna razlika – medtem ko so prvaki stare garde in njihovi vodilni zaposleni prisegali na kiberpank in poskušali uveljaviti koncepte, kot so »kiberprostor«, »matrica« in »metaverse«, ki so jih našli v teh knjigah, novi povzpetniki (in njihovi investitorji) črpajo svoje ideje iz fantazijskih del, saj so svoja podjetja poimenovali po ključnih konceptih iz Gospodarja prstanov, če za primer vzamemo zgolj Palantir, Andulir in Mithril. Ta preobrat je na simbolni ravni nedvomno izredno poveden za celotno sodobno družbo in prodore politikov, ki gradijo programe na konceptih iz 18. stoletja, a pokaže tudi pomembno stičišče vseh tehnoloških velikanov: njihovo dojemanje osnovnih konceptov branja literature in razumevanja delovanja družbe je porazno. Ideje in pojmi, ki jih propagirajo ta znanstvenofantastična in fantazijska dela, so v popolnem nasprotju z vsem, kar ta podjetja proizvajajo.

To je bil eden od vzgibov za temo te številke, tehnodistopje, saj nas je zanimalo, kakšne perspektive na to temo in na aktualni razvoj dogodkov lahko ponudijo avtorji in misleci, ki se (za razliko od tehnoloških milijarderjev in kriptobratcev) ponašajo s širino misli in poglobljeno analitiko. Rezultat nas je presenetil, saj se je odzvalo rekordno število piscev s svežimi in udarnimi predlogi za eseje in tako bomo v prihodnjih številkah uvedli rubriko Tehnodistopija, da jih bomo lahko še vključevali in tako prispevali k razpravi o tem, kakšno prihodnost dejansko želimo.

To je še pomembneje v luči tega, kako se svet v zadnjih letih bliskovito spreminja – in v letu 2025 še toliko bolj. A nobenega dvoma ni, da je pri tem uvajanje prihodnosti vse manj enakomerno in enakopravno.