Elite

»Vi ste bodoča elita,« so nam govorili profesorji na novogoriški gimnaziji. To so bila devetdeseta leta in zanos nadgradnjo nove države se je mešal s tesnobo spričo spreminjajočih se družbenih norm. Besede so bile mišljene kot opomin, a tudi kot bodrenje in spodbuda. Šlo je za klic k odgovornosti, ki je slonel na nedvoumni vrednostni sodbi: »elita« je nekaj pozitivnega, ključen element pri izgradnji politične kulture in družbenega etosa nove države.

Retorika naših profesorjev je bila odraz diskurza, značilnega za tedanje obdobje. Navduševali smo se nad kanonizacijo znanih osebnosti, ki se je kazala v izboru obrazov na tolarskih bankovcih, v književnosti smo začeli na novo vrednotiti dotlej zapostavljene avtorje in bogatiti literarni kanon, zgodovinarji pa so se začeli veliko bolj posvečati nekdanjim elitam na Slovenskem in njihovi kulturni zapuščini.

A v času, ko je beseda »elita« zvenela izrazito pozitivno, so se že kazali obrisi populistične reakcije. V delu javnosti je brbotal odpor proti ljudem, ki so politično moč v socializmu preobrazili v ekonomsko moč v kapitalizmu. Drugi so težko preboleli odločitev, da se premoženje, nacionalizirano po drugi svetovni vojni, vrača v naravi. Obojim pa je bil skupen prezir do novih bogatašev, ki so vzniknili v času tranzicije.

Prav slednji so bili pogosto odkrito sovražni do vsake kulturne produkcije, ki je niso razumeli. Tako so postali podpihovalci protiintelektualnega in protikulturnega ozračja v Sloveniji, z njimi pa mediji, ki so pristali v njihovi lasti. Gnev ljudi, ki so čutili, da so poraženci tranzicije, so uspešno preusmerili proti posameznikom, osumljenim, da so uzurpirali kulturni kapital. V času, ko smo maturantje novogoriške gimnazije začeli z odločnejšimi koraki vstopati v poklicno in javno življenje, je beseda »elita« postala malodane žaljivka.

Katalonski pisatelj Lluís Maria Todó v knjigi Igra izmišljevanja opisuje ozračje v Barceloni po smrti diktatorja Franca, ko se še ni vedelo, kam se bo obrnil politični veter. V začetnem prizoru se obiskovalci Liceja, prestižne barcelonske gledališke hiše, pred odhodom preoblečejo v skromnejša oblačila, razvežejo kravate in skrijejo nakit, da bi šli čim bolj neopaženo mimo jeznih anarhistov, ki se zbirajo pred vhodom. Nekako tako se je generacija Slovencev, ki so jim v mladosti vcepljali zavest, da bodo gradnik samostojne države, navadili skrivati atribute, ki bi utegnili vzbuditi sum, da pripadajo osovraženi »eliti«. V časih populističnega ozračja je namreč nevarno imeti simbolni kapital, ne pa tudi ekonomskega.

Pojav, ko ljudje svoje navade in obnašanje prilagodijo znižanim pričakovanjem glede lastnega družbenega statusa, ima v ameriški »pop« sociologiji posrečeno ime: prole drift. Pojem označuje težnjo srednjega razreda, da se zmanjšani socialni mobilnosti prilagodi tako, da prevzame vedenje in norme nižjih razredov. Obenem gre za mimikrijo, s katero prepreči, da bi postal tarča zavisti tistih, ki se jim godi bistveno slabše.

Značilen primer prole drift v Sloveniji je samoumevnost, s katero posamezniki, v katere je družba investirala veliko sredstev, da bi prevzeli odgovorne položaje na svojih področjih, napadajo samo idejo elite. To je po eni strani odraz nelagodja spričo lastnega prekernega položaja, po drugi pa zavračanje odgovornosti, da s svojim znanjem, izobrazbo in včasih gmotnimi sredstvi dejavno prispevajo h krojenju družbenih norm, vrednotenj in kulturnih usmeritev. Ko se nihče več noče imeti za elito, se nihče več ne vede tako, da bi lahko bil zgled ostalim. A družbene, politične in ekonomske hierarhije ostajajo – le da so ljudje na položajih moči nesramnejši in manj odgovorni.