Upor & Kosovel

»Ko bo ves svet globaliziran, ga boš lahko zažgal z eno samo vžigalico,« je zapisal René Girard. Danes se nam še bolj kot nekdaj zdi, da je imel francoski mislec prav. A vendar: ali ni naš svet že zgrajen na pogorišču takšnega požara? Kaj pa sta bili obe svetovni vojni in vsi totalitarizmi 20. stoletja, če ne velikanski požar, ki je zajel svet belle époque? Ta je bil tako tesno prepleten, da smo podobno stopnjo povezanosti dosegli šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V Sarajevu je mlad radikalec prižgal šibico, ki je zažgala ta globalizirani svet. Sledili so poskusi vrnitve v umišljeno arhaičnost in izgradnje sveta, totalno emancipiranega od tradicije, skoki v futurizem in imaginarno mitično preteklost, utopije internacionalizma in avtarkičnosti, kolektivizmi na razredni, nacionalni in rasni podlagi.

Srečko Kosovel je živel na začetku »kratkega dvajsetega stoletja« in bil seizmograf njegovih nad in tesnob: predvsem slednjih. Kosovela je mogoče razumeti na veliko načinov – in v Razpotjih smo ob stoletnici njegove smrti, v skladu z našim poslanstvom, odprli prostor za dialog med različnimi interpretacijami – a mogoče ga je misliti tudi kot pesnika, ki se zaveda, da živi na pogorišču slavne civilizacije; v vmesnem času, ko se strahovi in upanja njenih sirot še niso izkristalizirali v dogmatične programe prihodnosti. Kot je v istih letih zapisal njegov italijanski sodržavljan Antonio Gramsci: »Staro umira, novo se še ne more roditi in v tem vmesnem času vznikajo bolestni pojavi«. Ta občutek liminalnosti in strašljive odprtosti prežema tudi Kosovelov opus.

V tem je bil Kosovel otrok svojega časa. Bil pa je tudi zasidran v domači tradiciji. Pomislimo na Prešernov Krst pri Savici. Njegov Uvod je značilna pesnitev o tragičnem uporu. »Manj strašna noč je v črne zemlji krili kot so pod svetlim soncem sužni dnovi«: šolski primer romantičnega patosa, ki »upornika z razlogom«, čigar poraz zaseje seme kasnejših zmag, ustoliči kot enega osrednjih likov zahodne kulture. Toda v samem Krstu se ta lik razblini v nekaj mnogo bolj izmuzljivega. Težišče pesnitve se prenese na čas po uporu. Zgodovina je že izrekla svojo sodbo, vzvišena tragičnost upora se je iztekla. Ostaja vprašanje: kaj bo z nami po propadu sveta, ki je dajal smisel našim življenjem?

Ta dilema se danes, ko nam vojne, podnebne spremembe, kriza demokracije in umetna inteligenca spodmikajo tla pod nogami, zdi zelo aktualna. Iz istih razlogov je aktualno Kosovelovo pesništvo, prežeto z občutkom življenja med dvema kataklizmama – eno, ki je razrušila svet nekdanjih gotovosti, in drugo, ki se mora še zgoditi.

Toda za razliko od Kosovela in Prešerna smo mi sinovi sveta, ki slavi upor in ga celo povzdiguje v nekakšno dolžnost. Prevrednotenje, kreativna destrukcija, disrupcija – sodobne slogane, ki od nas terjajo neprestano uporniško držo, smo ponotranjili in jih povzdignili v superego, ki nas bombardira z nemogočimi zahtevami in se nam nato posmehuje, ko nam spodleti. Slavoj Žižek rad opozarja, da je sodobnega človeka sram, če ne uživa. Podobno je skoraj vsakega od nas sram, če ni vsaj malček uporniški. Obenem pa občutimo, da je ta zahteva del potrošniške kulture, kodificirana in komodificirana do absurda, vsrkana in kvantificirana v algoritme, ki določajo naša življenja.

Morda je čas, da opojno romantiko uporništva zamenjamo za treznost tistega, ki na svojih ramenih čuti odgovornost do sveta v krizi. Še zlasti, ker je ta kriza posledica objestnih napadov na varovalke, postavljene, da bi preprečile ponovitev katastrof, ki jim je bila priča Kosovelova generacija.