“Mir in varnost sta dve plati iste medalje. Poznamo njuno nasprotje: tudi vojna in negotovost sta dvojica. Sledijo jima še drugi pari, kot sta okupacija in odpor, napad in samoobramba, ki v različnih oblikah vselej sledijo istemu pravilu: nasilju se zoperstavijo z nasiljem. To vez je težko pretrgati. Za to je potrebno več kot le lahkomiselnost – potreben je pogum. Kdor premore intuicijo, da predvidi spremembo, je izpostavljen obtožbam, da je izdal svoje. Sposobnost prekiniti s pridobljenimi gotovostmi je dar, ki ga imajo le redki. Opustitev ustaljenih referenčnih točk je strašljiva; raje jih trpimo, naj bodo še tako pomanjkljive in neprijetne. O tem je veliko pisal Amos Oz.”
Ni naključje, da se tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu pogosto prav posamezniki, katerih življenja je dramatično in neizbrisno zaznamovalo nasilje, odrečejo skušnjavi, da bi obračunali s tistimi, ki so kršili njihov mir. Alternativa zoperstavljanju med nami in njimi se žal prepogosto pokaže šele, ko nas preplavi praznina, ki jo za seboj pusti izguba ljubljene osebe. O tem nam pripoveduje roman Apeirogon Columa McCanna, resnična zgodba o Ramiju in Bassamu, izraelskem in palestinskem očetu, ki sta v spopadih izgubila ljubljeni hčeri in se srečata v organizaciji Bojevniki za mir, ki združuje nekdanje borce, zdaj pa si prizadeva za mir. Rami in Bassam nista sama, z njima je več sto tisoč Palestincev in Izraelcev, ki se borijo, združeni v želji po vzpostavitvi miru s sodelovanjem in dialogom.
To je upor tistih, ki si želijo miru, čeprav so pogoji zanj slabši kot kadarkoli prej. Podpora rešitvi dveh držav se je bistveno zmanjšala, odstotek ljudi, ki zanikajo legitimnost druge države, pa se je povečal. Tako palestinska kot izraelska mladina sta prepričani, da je končni namen druge strani, da jim odvzame njihove pravice in uniči njihovo družbo. To je predvsem zato, ker najmlajši nikoli niso imeli neposrednega človeškega stika z drugo stranjo. Zaradi politike ločevanja in zidu naroda nista postala le sovražnika, temveč popolna tujca. Izginil je človeški vidik, ki ljudem omogoča, da priznajo dostojanstvo drugega, kar je temeljni pogoj za vzpostavitev zaupanja in empatije, ki spodbujata odprtost za dialog.
Toda emancipacija bo mogoča le, če bosta naroda znala v spravi najti vodilno načelo nove politične vzgoje, ki bo osvobodila ne eno, temveč obe ljudstvi, ki sta vklenjeni v logiko večne vojne.
Hillel Schenker, sourednik revije Palestine-Israel Journal, je leta 2017 predstavil nekaj zanimivih hipotez o primitivnosti tega konflikta v luči inovativnih elementov, ki so Severni Irski in Južni Afriki omogočili, da sta dosegli rešitev. Prvič, v obeh omenjenih primerih je bila narava spopada v veliki meri sekularna. V Palestini in Izraelu pa je z leti prevladala verska komponenta, ki daje vse več prostora fundamentalistični in fanatični pripovedi, ki spopad le še zapleta s tem, ko mu pripisuje verska stremljenja in upravičenja. Drugič, medtem ko je imela pri razrešitvi konfliktov na Irskem in v Južni Afriki mednarodna skupnost ključno vlogo, se v izraelsko-palestinskem sporu namesto mednarodnega bloka, ki bi podpiral mir kot najpomembnejši cilj, vzpostavljata bloka v korist ene ali druge strani.
Čeprav imata civilna družba in organizacije, ki jih vodijo ženske, nedvomno pomembno vlogo pri razreševanju sporov, uživata v obeh družbah precej manj spoštovanja kot skupine, ki hujskajo k vojni. Mednarodna sredstva namenjena Hamasu in izraelski vojski so veliko večja od sredstev namenjenih civilni družbi, čeprav je razorožitev na obeh straneh ključna za dosego miru. Tu sta pomembna dva vidika: prvi, očitnejši, je vprašanje vodstva, ki je tako v Izraelu kot na zasedenih ozemljih zelo kompromitirano. Drugi, manj očiten vidik, je vloga diaspore. V izraelsko-palestinskem kontekstu je velik del ljudi, ki živijo v tujini, doslej zavzemal agresivno stališče, namesto da bi prispeval k umirjanju konflikta.
In vendar, naj se zdi situacija še tako nepopravljiva, bo rešitev mogoča le, če bomo tudi mi sposobni sprejeti nujne ukrepe, ki jih je treba kritično opredeliti, izolirati napake, premagati logiko obračunavanj in povračilnih ukrepov. Le tako bomo lahko dosegli mir. Ko vanj še nihče ni verjel, je Mandela dejal, je treba znati sanjati.