Če se ne motim, je film osnovan na resničnih dogodkih?
Res je. Ko sem bil v prvem letniku gimnazije, je dekle iz tretjega naredila samomor. To je bilo kmalu po začetku šolskega leta in spomnim se tesnobnih občutkov , ki so nas takrat prevevali. Poleg novega okolja, drugačnega in predvsem resnejšega načina dela smo se prvič soočili tudi s smrtjo vrstnika. Ta grozljiva atmosfera in strah nas je dijake zelo močno povezal, kar so začutili tudi profesorji. Na nek način sta se oblikovala dva tabora, zelo podobno kot v filmu. Sošolci pokojnega dekleta so bili gonilna sila nekakšnega upora, uperjenega proti profesorjem in šolskemu sistemu. Zelo živo se spomnim, kako so med poukom zasedli šolsko radijsko postajo in prekinili pouk z branjem manifesta. Po stopnišču so razpostavili bele svečke … Mislim, da je manjkalo zelo malo, da stvari niso ušle izpod nadzora, tako kot se zgodi v filmu. Sam sem bil takrat fazan, tako da sem uporniške aktivnosti spremljal kot opazovalec na šolskih hodnikih, nisem pa vedel, kaj se je dogajalo znotraj skupine teh uporniških dijakov. To sem zvedel precej kasneje in iz tega je nastala osnova za zgodbo Razrednega sovražnika.
Kakšen je pa bil tvoj pristop do tega dogodka, ko si se odločil da boš iz tega naredil film?
Ti dogodki so bili tako močni, da sem se jih zelo živo spominjal še po desetih letih. In ko sem razmišljal o temi, ki bi bila dovolj močna, da bi bila vredna, da se o njej posname film, sem se vedno znova vračal k tem dogodkom. Zanimalo me je, kaj se je dogajalo med štirimi stenami učilnice, iz katere so sošolci pokojnega dekleta vodili t. i. upor. Ker sem bil sam priča le zunanji manifestaciji upora, sem se odločil, da z njimi naredim serijo intervjujev, v katerih sem raziskal različne poglede na dinamiko medsebojnih odnosov. Od obdobja pred samomorom, ko so bili precej razdrobljeni po skupinicah, do samomora, ki jih je povezal in združil v skupnost, ki je močno pretresla temelje gimnazije v Novem mestu. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi v tej enotnosti ostali še malce dlje, tako kot sem to prikazal v filmu … V resničnem življenju je njihova revolucija pojedla svoje otroke, še preden so uspeli premagati skupnega sovražnika. Mislim, da je bil največji »problem« njihovega upora, da niso imeli jasnega sovražnika. Celoten učiteljski zbor, ki naj bi predstavljal šolski sistem, je preveč abstraktne sovražnik. Zato sem se odločil, da bo v filmu razredni sovražnik le en profesor. S tem se je pozornost osredotočila nanj, hkrati pa se je enormno povečal tudi konflikt med stranema, ki je nujno potreben za gonilo močne in učinkovite pripovedi.
Kako je nastal scenarij?
Kot sem že omenil, celotna zgodba sloni na resničnih dogodkih, ki pa smo jih s soscenaristoma v nekaterih podrobnostih zaostrili do te mere, da so omogočali dramaturgijo celovečernega filma. Intervjuji z resničnimi akterji zgodbe so nam postregli z dogodki, opisanimi v nepredstavljive detajle, ki jih je težko ustvariti v lastni domišljiji. Vse te drobce je bilo potrebno povezati in umestiti v mozaik. Med raziskovanjem srednješolskih samomorov v Sloveniji sem našel situacije, ki so imele podobne momente uporniškega gibanja. Seveda smo nekatere motive vzeli tudi od tam. Uporabili smo vse, kar je gradilo zgodbo na dodatnih nivojih. Vendar lahko rečem, da je vsaj tri četrtine filma povzetih iz dogodkov na moji gimnaziji. Resnično življenje je lahko najboljši scenarist če imaš zanj odprte oči in srce. To je tisto kar me zanima. Vendar to je samo eden od načinov ustvarjanja filmske umetnosti. Naj se ne sliši kot edina prava …
Ti si tudi učil v šoli dve leti. Kako je ta izkušnja vplivala nate?
Učiti sem začel leto pred začetkom snemanja Razrednega sovražnika, nadaljeval pa sem še naslednje leto, ko je bil film v postprodukciji. Zdržal sem dve leti, potem pa sem se predal. Vendar mi je ta izkušnja zelo pomagala pri razumevanju tako ene kot druge strani. Učil sem v srednji medijski šoli, predmet snemanje in montaža. Imel sem praktični pouk v sodobnem televizijskem studiu, kakršnega smo si na AGRFT lahko le želeli. Moja vizija dela na začetku šolskega leta je bila povsem drugačna od tega, kar smo dejansko udejanjili. Kljub temu, da je bilo med nami le 8 let razlike, je bila to nepremostljiva generacijska luknja, ki je nisem znal premostiti. Moj cilj je bil namreč, da bi z dijaki posnel vsaj kratki film ali več kratkih igranih filmov. Na koncu pa sem se zadovoljil z realizacijami triminutnih vremenskih napovedi v studiu. Glede na komentarje dijakov sem bil med bolj strogimi profesorji, čeprav sam nisem imel tega občutka, saj sem jim dopuščal veliko svobode pri ustvarjanju. Vendar je res tudi to, da ta svoboda ni pomenila, da jim pri mojih urah ni treba delati. Spomnim se da mi je ob zaključku leta eden izmed dijakov, ki je bil na snemanju Razrednega sovražnika statist v razredu, dejal, da sem skozi celo leto govoril iste stavke kot profesor Zupan v filmu. Takrat sem se zavedal, da imam veliko skupnih lastnosti s tem likom. Za razliko od njega pa sem šolstvo zapustil. To je njegovo poslanstvo, moje je film.
Tvoja izkušnja je bila torej popolnoma negativna?
Kljub občutku, da jih nisem ničesar naučil, mi je dragocena izkušnja z dijakom, ki je vsak teden šprical tri ure pouka pri profesorju, ki je imel njegovo skupino, da je lahko še dodatno prisostvoval na mojih urah. To je največji kompliment za moje pedagoško delo, kar sem ga lahko dobil. Da se nekdo pri 17. letih zavestno odloči za neopravičene ure in ukor razrednika, zato da je lahko bil na mojih urah in ne v mestu na kavi in cigareti. Če sem uspel s filmom okužiti enega mladega, je to že nekaj. Občudujem tiste profesorje, ki delajo s srcem. Mislim, da v šolstvu obstajata le dve vrsti profesorjev: srčni, ki jih je z vsakim letom manj, ker jih življenje slej kot prej ustavi, in taki, ki se sprijaznijo s tem, da itak ne morejo ničesar spremeniti, in potem sledijo linji najmanjšega odpora. Javno šolstvo je zelo kompleksen problem; odgovora nanj nimam.
Kdo lahko, po tvojem, sploh kaj spremeni?
Mislim, da so ključni profesorji. To so zelo odgovorne funkcije v naši družbi, ker vzgajajo celotne generacije. Od enega profesorja je lahko odvisno, ali bo imela ena generacija pozitiven odnos do neke vsebine ali ne. Če sam ne bi imel odlične profesorice za slovenščino v gimnaziji, danes ne bi bil režiser. Takrat sem bil v naravoslovnem oddelku, kjer so nas dobesedno vzgajali za znanstvenike. Poudarek je bil na matematiki, fiziki in kemiji. Zahvaljujoč profesorici slovenščine, ki je v meni ponovno prebudila ljubezen do književnosti in dramatike, sem se vključil v gimnazijsko gledališko skupino. Temu je sledila poletna filmska delavnica, kjer sem prišel v stik s filmom in režijo. Pri 17. se lahko tako močno zaljubiš, da to lahko traja vse življenje.
Če bi profesorico slovenščine že prvi dan ubila moje zanimanje do Cankarja, ki ga takrat še ne bi razumel, bi zasovražil tako Cankarja kot slovenščino in gledališče. Skratka vse. Danes pa bi bil nesrečen inženir na kakšnem kemijskem inštitutu. Srednješolski profesorji so dosti bolj usodni, kot si mislimo. Zato mislim,da bi morali na pedagoških fakultetah uvesti zelo stroge sprejemne izpite, kjer pogoj ne bi bil le odlično znanje, temveč tudi čut za sočloveka. Ljudje brez izoblikovanih socialnih veščin so namreč tempirana bomba v razredu.
Kako to misliš?
Če se vrnem na film, je na nek način tempirana bomba sam profesor Zupan. On je izreden profesor, izvrsten poznavalec nemščine in književnosti Thomasa Manna, po drugi strani pa zelo slab pedagog. Če malce omilim, pedagog iz nekega drugega časa. Njegov problem je tudi ta, da ne zna komunicirati z nikomer. Ne s študenti ne s kolegi v zbornici.
Dogodki, ki jih prikazuje film, so oddaljeni deset let. Misliš, da se je kaj spremenilo od takrat?
Spomnim sem eseja, ki ga je v Ekranu objavil gospod Dušan Merc, ta zvezdnik med slovenskimi ravnatelji. V eseju pravi, da je Razredni sovražnik film, ki prikazuje »zgodovino«. Danes bi se kaj podobnega le stežka zgodilo, saj so po njegovem mnenju današnje generacije pokorne in prilagodljive. Dijakov, ki bi bili pripravljeni kreniti v konflikt z vladajočim razredom, to je z učitelji, institucijo, ki so pripravljeni »razrednemu sovražniku« povedati vso resnico, za katero so prepričani, da je edina prava, je vedno manj. Takšni dijaki so vse redkejši, skorajda nemožni v današnjem pedagoškem prostoru in času. Vendar je po drugi strani tudi učiteljevo zaničevanje in posmeh do pedagoške realnosti slovenske družbe, kakršno pooseblja profesor Zupan, žal vedno redkejše.
Ali je vedno nujno, da revolucija oziroma upor sloni na izključevanju nekoga?
Ko smo ustvarjali film, nisem razmišljal o tem revolucionarnem momentu v filmu. Čeprav je očiten, zame ni bil na prvem mestu. Ko se poglobiš v upor v filmu, ugotoviš da je ta identičen uporu proti Nemcem, ki smo ga imeli v 2. svetovni vojni ali pa v uporu v Francoski revoluciji. Vse revolucije so pač osnovane na tem, da moraš izoblikovati nekega skupnega sovražnika, ko je ta definiran, premagan, je treba dobiti novega, da gre revolucija naprej; če se ga ne najde, se ta enotnost izgubi. Akterji, ki so bili do tega trenutka povezani, se spopadejo med sabo, tako da se dobimo vedno znova na začetku. In to se stalno ponavlja. Odličen primer iz naše polpretekle zgodovine je slovenska osamosvojitev leta 1991. V boju proti skupnemu sovražniku, ki ga je poosebljala JLA, smo dosegli zgodovinsko enotnost. Na plebiscitu se je 95 % ljudi izreklo za samostojno Slovenijo. Ta enotnost je bila največje in najmočnejše orožje, kar smo ga Slovenci kdajkoli premogli. Žal se 25 let kasneje tega lahko tega le spominjamo z nostalgijo. Ko je bil premagan skupni sovražnik, je enotnost izginila, zavladali pa so nam interesi privatnega kapitala.
Se pravi, da se strinjaš s profesorjem, ki v filmu trdi da »istem deluje in bo vedno deloval, ker je mrzel« …
Seveda, da bo deloval. In v notranjosti sistema so vgrajeni tudi protesti in revolucionarna gibanja. Te so le eno kolesce sistema, ki nas zamotijo z upanjem, da se bo kaj spremenilo. Isto je bilo z vseslovensko vstajo pred dobrim letom in pol. Ljudstvo se je končno zbralo, odločeno da zamenja pokvarjeno politično elito. V tistem kratkem času protestov nas je vse navdajal občutek, da se bo končno nekaj spremenilo tudi v naši zatohli Sloveniji, vendar smo se krepko ušteli. Občutek imam, da so bili protesti kmalu po spontanem začetku uporabljeni za preusmerjanje pozornosti. Medtem ko smo mi zmrzovali pred parlamentom in se prerivali s policisti, so se v ozadju dogajale usodne kupčije, ki jih bo naš narod odplačeval še dolgo.
Katere so teme, ki bi jih rad raziskoval v svojih filmih?
Privlačijo me zgodbe, ki imajo močan stik z resničnim življenjem. Tako po tematiki kot po izvedbi, načinu igre itd. Čedalje bolj me zanima hoja po robu med dokumentnim in igranim filmom. Gledalec se tako ves čas sprašuje, ali je priča resničnemu življenju ali »le« filmu. Živimo v času, kjer je prisotno ogromno igranja, tako v medosebnih odnosih, v politiki kot resničnostnih šovih, kjer vsi igrajo in to še presneto slabo za povrh! Zato se mi zdi neprecenljivo, če si soočen s pravo, avtentično emocijo pri sočloveku (ne le v filmu). Zato cenim filme, ki so ustvarjeni na tak način. Hkrati pa mi je to tudi izziv, ker je to tako presneto težko ujeti v objektiv kamere … Gre za žanr, ki sem ga šele začel dobro raziskovati in verjetno bo trajalo celo življenje, da se ga naučim. Trenutno sem povsem osredotočen na naslednji film z naslovom Družina, ki ga nameravam dokončati v začetku naslednjega leta.
Tuji kritiki in opazovalci, predvsem v Italiji, so v tvojem prvencu opazili prvine severne kinematografije. Nekateri so trdili, da film deluje zelo mrzlo, avstrijsko, spet drugi so izpostavili vzporednice z deli Michaela Hanekeja. Kaj meniš o tem »severnem«, avstrijskem vplivu – ne la na tvoj filmski izraz, temveč na slovensko kulturo na splošno?
Slovenci smo bili skozi velik del zgodovine tesno povezani z avstrijsko kulturo. Bili smo del Avstro-ogrskega cesarstva in način imperialnega življenja je zašel tudi v naš »genski material«. Naši južnoslovanski bratje nam ne zaman pravijo dunajski kočijaži … Za razliko od njih se pri nas lahko začutiti določeno čustveno zaprtost, hladnost. Mislim, da smo skozi stoletja prevzeli identiteto, ki so nam jo vsilil močnejši narodi. Verjetno je bil to edini način, da smo ohranili svoj jezik in del svoje kulture, uspelo nam je celo vzpostaviti lastno državo, kar ni uspelo marsikateremu večjemu narodu. Vendar smo po drugi strani izgubili skoraj vse zavedanje o tem, kdo smo. Zgodovina, ki so nas jo učili v šoli o tem, kako smo Slovani kot horda divjakov prišli na to ozemlje izza Karpatov, se iz dneva v dan izkazuje kot pravljica na trhlih nogah. Hkrati se med ljudmi krepi zavedanje o izjemno močni podobnosti in povezanosti med slovanskimi jeziki, ki dokazujejo jezikovno enotnost med nami in hkrati duhovno osnovo našega specifičnega jezika. Po drugi strani pa o slovanskih bogovih, razen njihovih imen, ne vemo skorajda ničesar. A ni zanimivo, da nam je sedaj bližje vera pastirskih ljudstev z bližnjega vzhoda?