Fumata incerta

Vendar je bilo večkrat težko določiti barvo dima; takrat se govori o »negotovem dimu« – fumata incerta. Najbolj znan primer je iz leta 1958, ko je iz dimnika najprej nekaj minut izhajal bel dim. Takrat so že objavili novico o izvolitvi novega papeža, ko je dim nenadoma postal črn.

Mislim, da zdaj vsi živimo v svetu, nad katerim visi fumata incerta. V tem svetu ni več ničesar gotovega – niti vojne niti miru niti demokracije niti avtoritarizma, ni nobenih zagotovil za stabilnost, svet je postal prizorišče igre senc.

Sivi dim

V distopičnem romanu iz leta 2017 z naslovom Siwy Dym. Pięć Cywilizowanych plemion (Siv dim. Pet civiliziranih plemen) je poljski pisatelj Ziemowit Szczerek razvil vizijo bližnje prihodnosti, v kateri se Evropa potopi v naslovni siv dim – neznano snov, ki povzroča, da izginjajo ljudje, mesta, celo države in njihove meje ter se pojavijo v povsem drugačni, novi in nikakor ne boljši realnosti kot prej.

»Sivi dim je prihajal iz Ukrajine, Podolja, Galicije, nato preko Karpatov, Zakarpatske Ukrajine – v Madžarsko, se stiskal v pusto in iz puste, kjer se je v nekaterih mestih zadržal, se razširil v vse smeri. Sivi dim se namreč širi kot izpuščaj, v madežih, tu in tam, nepravilnih. Ena večja, druga manjša. Siv dim v vzhodni Evropi izgleda kot herpetični mehurček na obrazu najstnika, en tu, drugi tam, brez smisla, reda, sestave in posledic. Kajti to je edino pravilo, s katerim lahko opišemo siv dim – popolna odsotnost smisla, reda, sestave, pravil in posledic. Znotraj sivega dima se je lahko zgodi vse. In samo tiste legende.«

Ko opazujem realnost, vedno bolj prihajam do zaključka, da se od vsaj marca 2020 vedno bolj pogrezamo v tem sivem dimu, v megli, v kateri je vedno težje razlikovati dobro od zla, realnost od fikcije.

Ko je Putin jeseni 2016 javno izjavil, da »meje Rusije nikjer ne končajo«, nisem mislil, da je prišel začetek konca sveta, kot ga poznamo, in da v Evropi prihaja čas fumata incerta, sivega dima, ki je januarja 2025 prečkal Atlantik in prekril tudi ogromne prostore Združenih držav Amerike.

Ko sem spomladi 2022 sedel doma in osuplo gledal v računalniški monitor, sem mislil na mnoga mesta, kamor sem prej redno zahajal, a so takrat zame postala abstrakcija; nisem še vedel, da bom spomladi 2024 stal na glavni železniški postaji v Przemyślu in z grozo gledal množice, ki so se valile čez bližnjo mejo iz države, ki je postala žrtev brutalne agresije. In takrat nisem vedel, da bom naslednjo pomlad v istem Przemyślu poslušal zgodbe o tem, da za to mejo ni nobene vojne. Metamorfoza, ki se je v teh treh letih zgodila v mnogih evropskih družbah, je, če jo gledamo od strani, skoraj neverjetna.

Odprte kavarne in vojna, ki je ni

Zadnji teden smo imeli nekaj prostih dni zaradi praznikov (na Poljskem je tudi 3. maj dela prost dan, v spomin na ustavo iz leta 1791), jaz pa sem priložnost izkoristil za novo potovanje s konvojem pomoči v Ukrajino. Iz Švedske smo odpeljali tri gasilska vozila in en poseben avtobus, opremljen z opremo za prevoz invalidov. Ta je odšel v Herson, gasilska vozila pa v Poltavo, Kramatorsk in Zaporižje na vzhodu dežele.

V Ukrajini je reševalna oprema kritično potrebna, saj jo med zračnimi napadi sistematično in namerno uničujejo, reševalci pa so eden od ciljev teh napadov. Od začetka invazije jih je bilo na ozemljih pod nadzorom ukrajinskih oblasti ubitih že več kot 1.500; tisti, ki so preživeli, so na okupiranih ozemljih zaprti v koncentracijskih taboriščih, kjer so izpostavljeni mučenju in zlorabam. Skupno je trenutno v teh taboriščih na okupiranih ozemljih več kot 15 tisoč civilistov!

V Lvovu sem se pogovarjal z mladeničem iz Odese, ki je prišel po opremo za Herson. Bil je v mornariški pehoti med obleganjem Mariupola, nato pa je bil leto in pol v ruskem ujetništvu, kjer so ga mučili in stradali.

»Med obleganjem sem izgubil vero v Boga, ker sem videl grozne stvari, ki nasprotujejo obstoju Boga,« mi je povedal. »Med ujetništvom sem prenehal verjeti v človeštvo, ker tisti, ki so nas mučili, niso ljudje. To niso ljudje,« je ponavljal. Sedaj, po rehabilitaciji na Švedskem, je ustanovil majhno neprofitno organizacijo in pomaga demobiliziranim vojnim invalidom. Ostal je brez dveh reber in ima nepremične prste na levi roki.

»Nobene vojne ni, gospod,« sem slišal od vesele in razigrane družbe prejšnega dne v Przemyślu, 10 km od meje. »To so vse lažnive novice, izmišljotine. Ste bili kdaj v Lvovu? Tam so vse kavarne odprte nonstop, družba se veselo zabava za naš denar, nekdo služi milijone!«

Seveda sem bil v Lvovu. Seveda so bile kavarne odprte (čeprav seveda ne »nonstop«: v mestu velja policijska ura) in seveda ljudje poskušajo živeti normalno, saj je normalno življenje … pač normalno prizadevanje vsakega normalnega človeka. In res, kavarne so delovale tudi v Zagrebu in Splitu med vojno v Hrvaški, v istem času, ko je bil bombardiran Dubrovnik in je pod ognjem oblegovalcev gorel Vukovar. Kavarne so delovale tudi v Varšavi in Krakovu med nacistično okupacijo, v Evropi, ki je trpela svetovno vojno. Človek vedno in povsod stremi k normalnemu življenju, kjerkoli je mogoče. To samo prizadevanje je nasprotje vojne, je odpor proti njeni nenormalnosti. Medtem pa naše vsakdanje življenje – tudi brez vojne – postaja vse bolj nenormalno. Val neomejenega populizma – to je tisto, v kar so se spremenile naše domače demokracije.

Populizem, ki ubija

Poglejmo okoli sebe. Od Romunije na jugu do Litve na severu nad Evropo visi fumata incerta. Desnica je dejansko prenehala biti desnica, levica pa levica. Vse je »ultra«, vse je radikalno, vse je populizem. Politiki od desnice do levice se predvsem ukvarjajo s trgovanjem s strahom in fobijami, ki si jih pogosto sami izmišljajo, da bi se nato »borili« proti njim. Polarizirane družbe sploh niso opazile, kako so prešle v stanje trajne notranje vojne same s seboj. Na Poljskem so prejšnje populistične vlade, ki so se same imenovale »patriotični tabor združene desnice«, že leta širile narativ intenzivnega iskanja notranjega sovražnika – enkrat so to postali »požrešni« zdravniki, drugič »pohlepni« učitelji, tretjič študenti, ki jim »vrti v glavah«, ali na splošno »izobraženci«, ki »ne razumejo zdravih potreb naroda«. In seveda vedno geji, libertinci, migranti, »zlobni Bruselj«.

Prehoda nismo opazili do te mere, da smo zamudili trenutek, ko je populizem začel ubijati. Dobesedno. Prejšnji teden je frustriran pacient v krakovski univerzitetni bolnišnici z nožem zabodel zdravnika. Včeraj, 7. maja, je neuravnovešen študent z sekirico na delovnem mestu ubil zaposleno varšavske univerze.

Medtem pa posamezni kandidati za najvišji državni položaj v poljskih predsedniških volitvah, ki bodo potekale 18. maja, še vedno kot mantro ponavljajo prazne in nesmiselne fraze o »varnosti Poljakov«, ki naj bi bili ogroženi zaradi »masovnih migracij«.

Pri tem pa se dogaja, da vsi tisti, ki poskušajo »preproste ljudi« strašiti z »migranti«, »begunci« in še zlasti z »radikalnim islamom« ali »islamskim fundamentalizmom« v državi, v kateri muslimanov praktično ni, sami predstavljajo nič drugega kot radikalizem in fundamentalizem.

Vsi se namreč zavedamo, da v 99,9 % primerov agresije, s katero se srečujemo v naši državi, niso krivi islamisti, fundamentalisti, priseljenci ali begunci, ampak naši sodržavljani, tisti, ki trdijo, da se bojijo migrantov. Naši rojaki, ki so napolnjeni s steroidnim turbopatriotizmom in željo po boju, so pripravljeni ubiti katerikoli objekt svoje frustracije, bodisi s sekiro ali nožem; in na čudežen način, to storijo, ne da bi se česarkoli bali.

Z grozo mislim na prihajajoče predsedniške volitve na Poljskem, ki so pred nami v manj kot dveh tednih, ko poslušam, kaj govorijo kandidati. In bojim se pomisliti, kaj resnično mislijo. Z grozo opazujem zelo podobne ali celo hujše težnje v državah, ki so mi blizu in ki jih pogosto obiskujem.

V poljski južni sosedi skuša Robert Fico z vsemi silami potopiti Slovaško v primitivni avtoritarizem po vzoru Mečiara – in v ekspresnem tempu nadoknaditi razdaljo, ki ga loči od režima, ki ga je ustvaril Viktor Orbán.

Za Karpati se pravkar odvija drugi krog romunske volilne farse, kjer se sanje o veličini v sivem dimu mešajo z diskurzom o »fejk vojni« in hvalnicami na račun »stabilnega genija« z druge strani oceana, ki se je že povsem potopil v dim negotovosti, iz katerega se odločno bori v gledališču senc, ki ga sam uprizarja. Deșteaptă-te, române – zbudi se, Romun, bi si želeli reči v skladu s prvim verzom romunske himne, ki jo je napisal Andrei Mureșanu, romunski pesnik, tribun ljudske pomladi 1848.

Zbuditi se bi bilo resnično koristno ne le za Romune.

Hrepenenje po svetu, ki spi

Konec lanskega leta sem v živo opazoval študentske proteste v Novem Sadu in Beogradu, v državi, ki je že več let potopljena v letargijo in nemoč, katere vzrok je vseprisotna korupcija Vučićevega režima in skoraj popolna odsotnost perspektiv za mlade v tej državi.

V začetku aprila pa sem v Skopju z žalostjo poslušal Makedonce, ki so ogorčeni govorili o situaciji, v kateri se je znašla njihova država, kar je samo še enkrat potrdila tragedija v Kočanih. »Bugari vo ustava e predavstvo« (Bolgari v ustavi je to izdaja) – je bilo napisano na velikem napisu na obali Vardaru v centru Skopja – v zvezi z zahtevami, ki jih Sofija postavlja vladi v Skopju v zameno za odpravo ovir za evropsko integracijo.

Hodil sem po Skopju, gledal omet, ki se je krušil z vseh strani psevdoantičnih in avtentično jugoslovanskih fasad, travo, ki je rasla na divjem odlagališču, ki je bilo površno ograjeno z valovito pločevino v samem centru mesta, v neposredni bližini sprehajalne ulice Makedonija, in pomislil, da evropska integracija že zdavnaj ni več privlačna.

O tem mi je na povedal Blagoj Veselinov, nadarjen igralec, ki je igral v filmu Andreja Košaka Vsi proti vsem, ko sva se pogovarjala v kavarni skopskega gledališča Komedija. O tem je govoril tudi sam Košak v kavarni Bukva, kjer je potekalo spletno srečanje z nekim ameriškim avtorjem kolažev. Govoril je pisatelj Aleksandar Prokopiev, avtor romana Špegavec. Vse te pogovore je prevevala žalost, ki jo je težko opisati – v makedonščini ji pravijo t’ga. In resentiment proti velikemu svetu, ki sem ni prišel v zameno za dotedanjega, jugoslovanskega, ki se je končal; vse, kar je ostalo, je atrap z razpadajočega mavca in valovite pločevine.

O tistem svetu, ki je propadel, sem razmišljal v Gazimestanu, pred spomenikom, kjer sem stal in gledal prazna polja ter poslušal vetrič v štirih konstrukcijah, ki so spominjale na trobente v vogalih zidane stolpa, ki je bil osrednji element spomenika. Spomenika, pred katerim je 28. junija 1989 govoril Slobodan Milošević in s svojim govorom napovedal krvavi razpad Jugoslavije – in vojne, ki jih takrat vsaj (skoraj) nihče ni označil za »lažne«.

Ta veliki svet se je danes izkazal za izgubljenega in nemočnega, ne ve, kako pomagati drugim, niti sebi, tava v megli in ne ve, kam naj gre in kako.

Omejena brezmejnost

V Gorici in Novi Gorici, kjer sem bil februarja, sem spremljal otvoritev projekta Evropska prestolnica kulture, ki poteka pod motom »Brez meja«. O tem sem povedal italijanskemu karabinjerju, ki me je naslednje jutro pet minut pred odhodom vlaka v Trst prosil, naj mu pokažem dokument. Stal sem na peronu in razmišljal o pogovoru o Mussoliniju, ki sem ga imel z nekim italijanskim sogovornikom v kontekstu njegovega častnega meščanstva Gorice; moj sogovornik je poudarjal, da duceja ne smemo »demonizirati«. Ne smemo ga gledati izključno skozi prizmo fašizma, je vztrajal; spomniti se je treba, da je njegova osebnost za mnoge povezana s »stabilnostjo« in hrepenenjem po življenju v časih, ko »so vsi imeli delo«, »maslo ni stalo bogastva« in – kar je verjetno najbolj pomembno – ni bilo migrantov. Iz teh razmišljanj me je prekinil italijanski graničar, ki je z utrujenim pogledom pregledal mojo osebno izkaznico, nato pa še novinarsko, in na moje vprašanje odvrnil, da je »brezmejnost« sicer čudovita stvar, vendar pa migrazione illegale živi svoje življenje.

Na poti z vlakom v Trst, ne vem že kolikrat od marca 2020, sem v mislih ponavljal besede, s katerimi je Drago Jančar leta 1978 – letu mojega rojstva – zaključil svoj roman Galjot: »Izmazal se bom, je pomislil, izmazal se bom. Zjutraj bom trezen in teh prekletih sanj ne bo nikjer več.«

8. maja 2025, Krakov