Foto: UKOM
»Pokojninski sistem, kot ga danes poznamo, se bo moral soočiti z največjim izzivom 21. stoletja – staranjem prebivalstva in pritiskom na medgeneracijsko solidarnost. Slovenija spada med hitro starajoče se države. Projekcije kažejo, da bo leta 2050 Slovenija demografsko med najstarejšimi državami v EU. Staranje prebivalstva je za Slovenijo eden ključnih dolgoročnih izzivov, ki se bo odrazil na področju trga dela, dolgotrajne oskrbe, zdravstva, izobraževanja in v številnih drugih družbenih sistemih. Učinek demografskih sprememb se mora zato zelo resno upoštevati pri pripravi vseh strateških razvojnih dokumentov za obdobje do leta 2030.«
Demografske projekcije, ki kažejo na znatno povečanje javnofinančnih izdatkov za pokojnine, postavljajo izziv vsem generacijam. S tem namenom sta bili v Sloveniji v letu 2020 sprejeti dve zelo pomembni odločitvi, in sicer ustanovitev Urada za demografijo ter vzpostavitev Demografskega sklada za zagotavljanje dodatnih sredstev za pokojnine ter sofinanciranje izgradnje namenskih nepremičnin za starejše. Žal so bili ti ukrepi z nastopom nove vlade sredi leta 2022 ukinjeni.
V tem članku razmišljam, kako lahko Slovenija s pokojninsko reformo ustvari trajnosten in pravičen sistem, ki bo odgovarjal na demografske in ekonomske izzive prihodnosti.
Demografske projekcije za EU in Slovenijo
Demografske projekcije iz Poročila Evropske komisije o staranju (2018) za obdobje 2016–2070 nakazujejo, da se v prihodnjih desetletjih prebivalstvo EU ne bo bistveno povečalo, bo pa prišlo do velikih sprememb v starostni strukturi evropskega prebivalstva: delež otrok do 14. leta bo do leta 2070 ostal praktično nespremenjen (15 %), delež starejših nad 65 let bo zrasel za 10 odstotnih točk (z 19 % v letu 2016 na 29 % v letu 2070), bistveno pa se bo zmanjšal delež delovno sposobnega prebivalstva (med 15 in 64 let), in sicer s 65 % v letu 2016 na 56 % v letu 2070. V tem obdobju se bo najbolj povečal delež starejših nad 80 let (s 5 % na 13 %). Pričakovano povečanje deleža starejših od 80 let bo močno obremenilo dolgotrajno oskrbo in zdravstveni sistem, kar zahteva tesno usklajevanje med politiko pokojnin in drugimi javnimi politikami. Stopnja obremenjenosti s starim prebivalstvom bo v prihodnjih desetletjih strmo naraščala: razmerje med številom starejših (65 let ali več) in številom delovno sposobnih prebivalcev (15-64 let) je leta 2010 znašalo 25 %, leta 2016 že 29,6 %, do leta 2070 pa bo razmerje zraslo na 51,2 %. To pomeni, da so bili leta 2010 štirje delovno sposobni ljudje na enega starejšega (nad 65 let), medtem ko bosta leta 2070 le še dva delovno sposobna človeka na enega starejšega (nad 65 let).
Kaj vemo o izhodiščih pokojninske reforme ta hip?
Žal je nova vlada sredi leta 2022 ukinila Urad za demografijo, demografskih izzivov pa do danes ni resno naslovila, čeprav gre za enega največjih izzivov naše družbe v danem trenutku. V pripravi je pokojninska reforma, o kateri se pogajalska skupina, ki jo sestavljajo vlada in socialni partnerji, pogajajo za zaprtimi vrati, zato podrobnosti, razen izhodišč vlade, niso znane. Slednje sicer predvidevajo dvig zakonsko določene starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine s 60 let na 62 let oziroma iz 65 let na 67 let od leta 2028 naprej, ter za tri mesece na leto vse do leta 2035, ter da naj bi obdobje zavarovalne dobe (40 let) ostalo nespremenjeno. Je pa znano, da reforma zasleduje tri ključne cilje, ki so opredeljeni v Beli knjigi o pokojninah iz leta 2016: večja blaginja upokojencev, vzdržnost pokojninske blagajne in izboljšanje zaupanja v sistem z bolj transparentno odmero. Dvig starostne meje za pridobitev starostne pokojnine s 65 na 67 let bo usklajen s podaljševanjem pričakovane življenjske dobe, vendar bo zahteval prilagoditve na trgu dela, da bodo za starejše na voljo primerna delovna mesta.
Predlogi Državnega sveta za spremembe sistema pokojninskega zavarovanja
Sistem pokojninskega zavarovanja je zadnji večji poseg sicer doživel konec leta 2012, sledilo je še nekaj popravkov – večinoma delnih posegov v posamezne elemente sistema, ki so se skozi leta izkazali za nepravične ali neustavne.
Nekaj predlogov sprememb je tudi posledica aktivnosti Državnega sveta v času sedanjega, sedmega mandata pod vodstvom predsednika Marka Lotriča. Med drugim smo v DS na pobudo svetnikov predlagali spremembe izračuna pokojninske osnove za invalide, ki delajo ali so delali s krajšim delovnim časom, ob tem pa so prejemniki delnega nadomestila po aktualnih ali prejšnjih predpisih s področja pokojninskega ali invalidskega zavarovanja; isto velja za možnost ponovne pridobitve pravice do invalidnine tudi za telesne okvare, ki so posledica poškodbe zunaj dela in bolezni, na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je bil v veljavi do 1. januarja 2013. Podlago za priznanje navedenih pravic med drugim predstavlja tudi novi seznam telesnih okvar, k sprejemu katerega je Državni svet pozival vrsto let, saj je bil do njegove novele veljaven še Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar iz 80-ih let prejšnjega stoletja. Tudi sicer smo se v Državnem svetu v tem in preteklih mandatih večkrat dotaknili vprašanj, ki ostajajo aktualna še danes – med drugim dejanske solidarnosti v sistemu pokojninskega zavarovanja z vidika razmerij med vplačanimi prispevki in izplačili iz sistema.
Tudi predstavniki interesov kmetov v DS vztrajno opozarjajo na slabši položaj prejemnikov pokojnin, ki so bili zavarovani za ožji obseg pravic iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, ter prejemnikov pokojnin po starostnem zavarovanju kmetov. Odprta ostajajo tudi vprašanja v zvezi z obveznostmi in pravicami samozaposlenih, kakor tudi zagotavljanja dostojnih pokojnin za obrtnike in podjetnike.
Skozi leta je prav gmotni položaj upokojencev osrednji del razprav. Posamezniki ali posamične družbene skupine pogosto dvomijo o pravičnosti ureditve odmernih odstotkov skozi čas – tako z vidika različnih generacij kot med spoloma. Rešitev in sprememb si želijo predvsem tisti, ki so zaradi ustavne spornosti morebitnih retroaktivnih posegov v sistem soočeni z dejstvom, da so delali in se upokojili v zanje najbolj neugodnem času, saj niso bili deležni ponovnih odmer višine pokojnin ob nekaterih korekcijah sistema, ki so posameznim generacijam vendarle prinesle izboljšane pogoje ob upokojitvi. Vse te vidike je treba pri vsakični pokojninski reformi ustrezno nasloviti.
Pogled naprej
Trendi na področju demografije so nedvoumni: zmanjševanje rodnosti, podaljševanje življenjske dobe, tudi izseljevanje mladih spreminjajo družbeno-ekonomske razmere – danes, jutri in pojutrišnjem. Zato bodo morali snovalci pokojninske reforme izdelati čim natančnejše ocene in projekcije, da bomo lahko zasnovali čim bolj pravično ureditev pokojninskih shem na način, ki bo tudi finančno vzdržen in stabilen.
Sistem socialnega zavarovanja za starost, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, mora državljankam in državljanom zagotoviti mirnost v pričakovanju varne starosti. To je pomemben element medgeneracijske solidarnosti, medgeneracijskega zaupanja in družbene kohezivnosti. Zavedati pa se moramo, da je pokojninski sistem izjemno soodvisen od mnogih politik in družbenih podsistemov, kot so gospodarstvo, trg delovne sile, davčni sistem itd., če sploh ne odpiramo vprašanj dolgoročnih geopolitičnih izzivov EU, dasiravno jih vseeno ne smemo zapostaviti. Geopolitika je po epidemiji covida z začetkom vojne v Ukrajini že povzročila energetsko krizo v Evropi, ki je pomembno vplivala na slabitev konkurenčnosti našega gospodarstva, prav tako tudi na energetsko občutljivost in energetsko revščino socialno šibkega prebivalstva. Dolgoživost družbe je kompleksno vprašanje v času miru, še bolj pa v času zaostrenih geopolitičnih okoliščinah, ki jih mora prihodnja pokojninska reforma vzeti v zakup.
Razprava o enem izmed ključnih sistemov socialne varnosti je nujna, zato bo treba strokovni in laični javnosti čim prej predstaviti glavne idejne predloge za spremembe na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter o njih razviti najširšo politično in družbeno razpravo. Posledice pokojninske reforme bomo prej ali slej čutili prav vsi – sedanji in bodoči zavarovanci, prejemniki različnih nadomestil ter v določeni meri tudi tisti, ki že žanjejo sadove preteklega dela kot prejemniki pokojnin. In vsi jih bomo morali občutiti kot vsaj približno pravične v kontekstu družbene medgeneracijske pogodbe, kar pokojninski sistem v naši državi je.
Bistvenega pomena je tudi vse morebitne spremembe v sistemu čim bolj razumljivo, jasno in transparentno predstaviti vsem, ki se jih spremembe dotikajo. V preteklosti smo se namreč že naučili, da lahko imajo prehitri in obsežnejši posegi v sistem, ki niso dobro premišljeni in hkrati tudi ne celovito predstavljeni širši javnosti – predvsem pa tistim, ki se jih v tistem trenutku najbolj dotikajo –, izrazito negativne posledice.