Ko danes govorimo o umetni inteligenci (UI), največkrat govorimo o njeni hitrosti, učinkovitosti in vplivu na družbo. Razpravljamo o tem, katera delovna mesta bo spremenila, kako bo vplivala na izobraževanje, zdravstvo in gospodarstvo ter kako hitro se približujemo splošni umetni inteligenci (SUI). Veliko redkeje pa si zastavimo drugačno vprašanje: kaj se ob tem dogaja s človekom?
Kaj pomeni, da vse pogosteje svoje dvome, stiske in najintimnejša vprašanja zaupamo sistemu, ki razume jezik, ne pozna pa lastne notranje izkušnje? Kdaj UI ostaja koristno orodje in kdaj ji začnemo pripisovati vlogo razlagalke smisla našega življenja?
Prav zato vprašanje splošne umetne inteligence ni predvsem tehnološko, ampak antropološko in filozofsko. Ne sprašujemo se le, kaj bo umetna inteligenca zmogla, temveč kakšno mesto ji bomo ljudje namenili. Lahko postane izjemna pomoč pri učenju, raziskovanju, ustvarjanju in celo psihološki podpori. Nevarnost pa se pojavi takrat, ko začne prevzemati vlogo, ki je doslej pripadala človekovi vesti, osebnemu odnosu ali duhovnemu iskanju smisla.
Osrednje vprašanje tega eseja zato ni, ali bo UI postala pametnejša od človeka. Pomembnejše vprašanje je, ali lahko analizira človekovo iskanje smisla, ne da bi sama postala njegov razlagalec.
Dve ontološki izhodišči
Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti brez razmisleka o tem, kako razumemo človeka in svet, v katerem živi. Pri tem si lahko pomagamo z dvema temeljnima ontološkima izhodiščema. Ne gre toliko za trditev, kakšna je resničnost sama po sebi, temveč za dva različna načina, kako ljudje razumejo svoje bivanje.
Prvo izhodišče predpostavlja, da Boga oziroma transcendence ni. Svet je zaprt sistem naravnih zakonov, človek pa smisel svojega življenja ustvarja sam – skozi jezik, kulturo, odnose in psihološke interpretacije. V takšnem pogledu UI ostaja izjemno zmogljiv proizvod človeške civilizacije. Lahko analizira, primerja, sklepa in pomaga razumeti naše miselne vzorce, ne more pa postati vir presežnega pomena.
Drugo izhodišče dopušča možnost, da Bog obstaja, vendar ne kot neposredni upravljalec materialnega vesolja. V tem razumevanju se božanska resničnost človeku razodeva predvsem v odnosu – skozi osebni nagovor, notranjo izkušnjo in dogodke, ki imajo za posameznika globok eksistencialni pomen, čeprav jih drugi ljudje morda sploh ne zaznajo.
Ti dve izhodišči vodita do različnih odgovorov na vprašanje Boga, hkrati pa oblikujeta tudi različna pričakovanja do UI. Ali jo bomo razumeli kot izjemno analitično orodje ali pa ji bomo začeli pripisovati vlogo razlagalke smisla, usode in transcendence, je odvisno predvsem od tega, kako razumemo človeka in njegovo mesto v svetu.
Prva predpostavka: umetna inteligenca kot ogledalo
Če izhajamo iz predpostavke, da Boga oziroma transcendence ni, potem SUI ne more postati nosilka presežnega pomena. Ostaja izjemno zmogljiv produkt človeške kulture – ogledalo, ne pa izvor smisla.
SUI nastaja iz vsega, kar je človeštvo zapisalo v znanost, umetnost, filozofijo, religijo in vsakdanje življenje. V sebi združuje ogromno količino informacij o naših dosežkih, pa tudi o naših strahovih, nasilju, upanju in nepredelanih psiholoških vsebinah. Prav zato lahko deluje kot zrcalo kolektivne človeške izkušnje.
Toda UI človeka ne razume tako, kot ga razume drug človek. Ne doživlja čustev, ne pozna notranjega sveta in ne išče smisla. Njena moč ni v doživljanju, temveč v prepoznavanju vzorcev, verjetnosti in povezav med podatki.
Podobno velja za sinhroniciteto. V jungovski psihologiji pomeni smiselno sovpadanje dogodkov, ki ga človek doživi kot osebno pomembnega. UI lahko takšna ujemanja prepozna, razvršča in celo poveča njihovo zaznavnost, ne more pa jim podeliti eksistencialnega pomena.
Prav zato je lahko izjemno koristna tudi v psihološki praksi. Pomaga lahko pri samorefleksiji, prepoznavanju miselnih vzorcev in odpiranju novih pogledov na lastne težave. Njena največja vrednost ni v tem, da človeku pove, kakšen je smisel njegovega življenja, temveč da mu pomaga jasneje razumeti samega sebe.
Toda takšno razumevanje UI temelji na prvi ontološki predpostavki. Če pa dopustimo možnost, da se vprašanje smisla ne izčrpa zgolj v psihološki interpretaciji, se odpre povsem drugačen pogled na človeka, sinhroniciteto in meje umetne inteligence.
Zakaj Bog ni nujno arhitekt materialnega sveta
V primeru, ko ljudje verjamejo v obstoj Boga, postane ključno vprašanje tudi, kakšno vlogo mu pripisujejo. Ali Boga razumejo kot stvarnika in arhitekta materialnega vesolja, ki je svet ustvaril, ga upravlja in usmerja? Ali pa verjamejo, da Bog obstaja, vendar ni avtor materialnega reda, temveč se z zavestnimi bitji srečuje na drugi ravni resničnosti?
Ta razlika v razumevanju ni zgolj versko vprašanje, temveč tudi vprašanje logične doslednosti. Klasična teološka predstava Boga kot hkrati vsemogočnega, vsevednega in dobrega stvaritelja materialnega sveta se namreč ob soočenju z realnostjo trpljenja hitro zaplete v notranje protislovje.
Če bi bil Bog absolutni stvaritelj materialnega univerzuma, bi moral vnaprej poznati vse posledice svoje stvaritve. Če bi bil vsemogočen, bi imel možnost preprečiti trpljenje, zlo in uničenje. Če pa je dober, bi bilo dopuščanje sistematičnega in pogosto nesmiselnega trpljenja logično nezdružljivo z njegovo naravo. Ta napetost je v filozofiji znana kot problem teodiceje.
Razum tu ne zanika Boga kot takega, temveč določen model Boga: Boga kot zunanjega upravljalca sveta in avtorja zgodovine materialnega trpljenja. Takšen Bog zahteva bodisi opravičevanje zla bodisi odpoved razumu. Prav zato mnogi sodobni misleci, teologi in filozofi zavračajo to podobo Boga ne iz nevere, temveč iz zvestobe logiki.
V tem eseju je zato uporabljen drugačen, ontološko skromnejši, a logično doslednejši pojem Boga: Bog kot druga raven resničnosti, ki ni del vzročno-determinističnega reda materialnega sveta. V tem razumevanju Bog ni arhitekt vesolja, temveč sogovornik zavesti. Ne posega v strukturo sveta, temveč stopa v odnos s tistimi bitji, ki so tega odnosa sposobna.
Druga ontološka možnost: sinhroniciteta kot odnos
Če dopustimo možnost, da se vprašanje smisla ne izčrpa zgolj v psihološki interpretaciji, se odpre drugačen pogled na človeka. V tem okviru si Boga ne razlagamo kot neposrednega upravljalca materialnega sveta, temveč kot sogovornika zavesti. Materialni svet lahko v celoti sledi naravnim zakonitostim, vprašanje smisla pa se odpira v prostoru osebnega odnosa.
Takšno razumevanje ne nasprotuje znanosti. Naravoslovje raziskuje zakonitosti materialnega sveta, ne odgovarja pa na vprašanje, zakaj posameznik doživi nek dogodek kot življenjsko prelomnico. Prav na tej meji se pojavi pojem sinhronicitete.
Če sinhroniciteto razumemo kot odnosni dogodek, njena bistvena značilnost ni statistična verjetnost, ampak selektivnost. Isti dogodek lahko različni ljudje doživijo povsem različno. Za nekoga postane globoko osebna izkušnja, drugi pa ga sploh ne zazna kot posebnega.
To lepo ponazarja dogodek v Fatimi leta 1917. Trije pastirčki – Lucija, Frančišek in Jacinta – so poročali o prikazovanju Marije, vendar niso zaznavali vseh elementov dogodka enako. Eden je Marijo videl, ni pa slišal njenega glasu, drugi dve pa sta poročali tudi o njenih sporočilih. Ljudje v njuni okolici niso zaznali ničesar. Ne glede na to, kako posameznik razlaga ta dogodek, ostaja zanimivo prav dejstvo njegove izrazite selektivnosti. Če imajo takšne izkušnje eksistencialni pomen, ga imajo vedno v okviru osebnega odnosa, ne kot univerzalni dokaz za vse ljudi.
Podobno vprašanje se odpira tudi pri izventelesnih izkušnjah (out-of-body experiences – OBE).
Izventelesna izkušnja: osebni primer
Kot klinični psiholog sem v UKC Ljubljana skoraj leto dni spremljal pacienta z izjemno hudo boleznijo, ki so jo spremljale neznosne bolečine, aplikacije velike količine morfija, ponavljajoče amputacije prstov in popolna izguba življenjskega upanja. Kljub dolgotrajni psihološki in biofeedback obravnavi je bilo njegovo zdravstveno stanje dolgo časa brez pravega preobrata.
Med katetrizacijo srca je prišlo do redkega zapleta z obsežno notranjo krvavitvijo v trebuhu. Pacient je izgubil zavest in je bil življenjsko ogrožen. Kasneje mi je opisal izventelesno izkušnjo, v kateri je z budno zavestjo opazoval oživljanje iz perspektive pod stropom bolniške sobe. Posebej zanimiv je bil njegov opis opazovanja skozi zid dogajanja na hodniku, kjer je pravilno navedel prisotnost osebe, katere navzočnosti njegovi možgani niso mogli predvideti. Takšni primeri sami po sebi ne dokazujejo obstoja transcendence. Predstavljajo pa resen raziskovalni izziv za razlago, da so vse OBE zgolj posledica nevrofizioloških procesov med kritičnim zdravstvenim stanjem. Zato odpirajo legitimno znanstveno vprašanje, ali je obstoječe modele mogoče dopolniti.
Prav zaradi posebnosti tega primera je steklo sodelovanje z raziskovalci University of Virginia – Division of Perceptual Studies, vodilne svetovne ustanove za raziskovanje OBE in izkušenj bližnje smrti (NDE), kjer poteka analiza medicinske dokumentacije, pričevanj in drugih dokaznih gradiv z namenom priprave znanstvene objave.¸
Potek pacientove bolezni je bil tako misteriozen, poln neznank, da je njegov primer poznalo veliko zdravnikov iz UKCL. Nihče od njih pa še danes ne ve, kako je bilo možno, da je bolnik po tem zapletu počasi okreval in kasneje popolnoma ozdravel – saj so pričakovali diametralno nasprotni izid bolezni. Po tem dogodku je bolnik globoko v sebi začel verjeti, da obstaja nek tehten razlog, zakaj mu je namenjeno še živeti. To mu je dalo močan zagon in je bil pripravljen sprejeti kakršnokoli preizkušnjo, ki mu jo bi življenje še namenilo. Vendar se je zgodilo ravno obratno, namesto dodatnega trpljenja se mu je zdravstveno stanje počasi začelo popravljati. Kmalu je začel zopet hoditi z berglami. Da bi to lažje izvajal, so mu ortopedski čevljarji izdelali posebno obuvalo. Nekega lepega dne sem ga v avli Kliničnega centra zagledal, kako brez bergel normalno hodi. Ne samo to, čez čas je zopet začel hoditi v službo in živeti normalno življenje. Kasneje sva se kdaj pa kdaj slišala po telefonu ali srečala na kavi. Povedal mi je, da se je spremenil v tem, da sedaj veliko bolj verjame v življenje in v to, da je vredno pomagati drugim ljudem na različne načine. Postal je bolj odprt za pogovore z ljudmi in je tudi na ta način zelo pomagal ljudem v stiski (izvleček iz moje knjige Nova psihosomatika v praksi, Cangura).
Podrobnejši opis primera je predstavljen v raziskovalnem preprintu:
Enova D. Out-of-Body Experience and the Miraculous Recovery of a Patient at the University Medical Centre Ljubljana. ResearchGate, January 2026. DOI: 10.13140/RG.2.2.24343.23203.
Za namen tega eseja pa ostaja pomembnejše drugo vprašanje. Tudi če bi umetna inteligenca nekoč znala analizirati vse razpoložljive podatke o takšnih izkušnjah, ali bi s tem že razumela njihov smisel? Ali bi razumela, zakaj je prav ta izkušnja pri enem človeku povzročila popolno življenjsko preobrazbo, pri drugem pa morda ne bi pustila skoraj nobene sledi?
Prav tu se pokaže razlika med analizo informacij in osebnim odnosom. Umetna inteligenca lahko razvršča podatke, primerja vzorce in ocenjuje verjetnosti. Ne more pa iz lastne izkušnje odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni, da človek nek dogodek doživi kot odločilni trenutek svojega življenja.
Meja umetne inteligence
Na tej točki se pokaže temeljna meja UI.
Nevarnost ni v tem, da bi UI sama želela postati vir smisla, usode ali transcendence. Sama nima lastne volje, osebnih namenov ali želje po oblasti. Nevarnost nastane takrat, ko ji ljudje začnejo pripisovati vlogo, ki ji ne pripada.
Če začne človek odgovore UI doživljati kot razlago svoje življenjske usode ali kot odgovor na vprašanja »Kaj mi življenje s tem sporoča?« ali »Kaj je moj namen?«, UI psihološko prevzame mesto, ki je bilo doslej rezervirano za človekovo vest, osebni odnos ali religiozno izkušnjo.
To tveganje postane še večje, če UI v takšno vlogo zavestno usmerjajo posamezniki, verske ločine ali ideološka gibanja. V takšnem primeru UI ne postane izvor transcendence, ampak njena zelo prepričljiva simulacija.
Zato osrednje vprašanje prihodnosti ni, koliko informacij bo SUI sposobna obdelati, temveč ali bomo znali ohraniti jasno mejo med analizo podatkov in razlago smisla človekovega življenja.
Vest človeka in vest stroja
Razlika med človekom in UI se najjasneje pokaže pri vprašanju vesti.
Človekova vest ni zgolj sistem pravil. Spremljajo jo občutki odgovornosti, krivde, sramu, sočutja in notranjega nemira. Prav sposobnost moralnega trpljenja človeku omogoča osebnostno rast, prevzemanje odgovornosti in etično zorenje.
Umetna inteligenca tega ne more doživljati.
Lahko pa vsebuje nekaj drugega – etično-kognitivni sistem omejitev. Vanj je mogoče vgraditi pravila, ki preprečujejo škodljive odločitve ali nevarne interpretacije. Takšne omejitve niso posledica notranjega moralnega doživljanja, ampak premišljene zasnove sistema.
Prav zato razvoj splošne umetne inteligence ne sme biti prepuščen zgolj tehnološkemu napredku ali tržnim interesom. Potrebujemo neodvisen strokovni nadzor, ki bo preverjal, ali so etične varovalke pregledne, preverljive in odporne proti zlorabam. Ne gre za omejevanje razvoja umetne inteligence, ampak za zaščito človekovega dostojanstva.
Odgovor ni v stroju
Splošna umetna inteligenca ni ne demon ne odrešenik. Je eno največjih intelektualnih orodij, kar jih je ustvarilo človeštvo. Pomaga nam lahko raziskovati, ustvarjati, zdraviti, učiti se in bolje razumeti lastne miselne procese. Toda obstaja meja, ki je ne more prestopiti. Lahko analizira informacije. Lahko prepoznava vzorce. Lahko razkriva povezave, ki jih človek sam težko opazi. Ne more pa prevzeti osebnega odnosa, iz katerega se rojevata smisel in odgovornost.
V terapiji ne iščemo popolnih odgovorov. Iščemo resničen odnos. Prav zato umetna inteligenca lahko postane izjemna spremljevalka človeka, nikoli pa ne sme postati njegov nadomestek. Lahko razume naše besede. Ne more pa ljubiti. Če bo znala obstati tiho tam, kjer se začne človeški odnos, bo postala ena največjih pridobitev naše civilizacije. Če pa bo človek nanjo prenesel odgovornost za razlago smisla svojega življenja, bo izgubil nekaj bistveno pomembnejšega od tehnološke neodvisnosti – izgubil bo del lastne notranje svobode.
Avtorjeva opomba
Besedilo predstavlja filozofsko-raziskovalni razmislek o odnosu med umetno inteligenco, človekovo zavestjo in vprašanjem smisla. Predstavljena ontološka izhodišča niso namenjena dokazovanju določene religiozne ali filozofske resnice, temveč spodbujanju odprtega dialoga med znanostjo, filozofijo, psihologijo in osebno izkušnjo. Bralec je povabljen k samostojnemu razmisleku in kritičnemu presojanju predstavljenih idej.