Fotografija: dnevnik.si, avtor: Luka Cjuha
Stara cesta, ki vodi od najsevernejšega dela obale Jadranskega morja proti Ljubljani, na svoji poti prečka center Vrhnike. Tik ob njej stoji vrhniški Cankarjev dom (mlajši brat oziroma soimenjak megalomanske ljubljanske zgradbe arhitekta Edvarda Ravnikarja in povsem samostojen, z njo nepovezan objekt), ki se še vedno ponaša z velikim in opaznim napisom, ki se pne nad glavnim vhodom in je viden tudi iz mimovozečega avtomobila. Obiskovalce še danes obvešča, da je bilo leto 2018 Cankarjevo leto. Zraven stoji še številka 1918, ki nima pripisanega dodatnega pojasnila; v omenjenem kontekstu pravzaprav sporoča le to, da je med enim in drugim letom minilo sto let. Nekje vmes je imel prste očitno tudi Cankar, kaj pa se je takrat zgodilo in čemu je namenjeno, ni jasno. Se pa zdi, da so na to še vedno zelo ponosni.
Od praznovanja obletnic rojstev ali – v tem primeru in vsaj na našem prostoru pogosteje obeleževanj – smrti slavnih osebnosti iz zgodovine prevečkrat ne ostane nič ali le nekaj tako na pol razumljivega, kot je napis na Vrhniki, skorajda arheološki ostanek sodobne zgodovine. Njegova informativna vrednost je danes v bistvu nična. Kvečjemu bi napis lahko razumeli kot odraz lenobe vodstva zavoda, ki spominja na tiste institucije, ki božično okrasje v obliki lučk pustijo na svojem mestu celo leto. Vendar pri tem ne gre zanemariti praktičnosti ohranjanja novoletnih okrasitev, ki so vendarle v uporabi skoraj dva meseca vsako leto. Cankarjevega leta 2018 pa ne bo nikoli več. A verjetno se je nekomu zdelo fino, da se ohrani spomin na nekaj, na kar so vsi drugi že pozabili. Na njegovo leto, ne na Cankarja samega. Še posebej konfuzno pa je, da je občina Vrhnika letošnje leto razglasila za Kettejevo in Cankarjevo leto. Mimoidoči se zato lahko kar dvakrat počuti zavedenega.
Zastareli napis morda opozarja na podhranjeno finančno stanje v kulturi, kjer si niti javne institucije, katerih finančni prilivi so vsaj v večji meri zagotovljeni vnaprej, ne morejo privoščiti tako majhnega dodatnega stroška, kot je odstranitev napisa, nalepljenega na steklo. Da po enem letu razmetavanja sredstev zmanjka denarja celo za minoren poseg, kot je ta, pa kaže še na druge probleme: pomanjkanje strategij v kulturi, pomanjkanje vzdrževanja kontinuitete in nesmiselnost izčrpavanja virov za zgolj eno leto slave, ki ponavadi ni tako učinkovito kot redno lansiranje, informiranje, izobraževanje in nenehno seznanjanje s Cankarjevimi deli, ki lahko le tako zares naredijo vtis na različne generacije, ki njegov spomin ohranjajo še naprej. Enkraten dogodek ali stik je zelo težko zares zapomnljiv, če ni bil nekaj posebnega. Da bi spomin prešel v dolgoročnega, pa mora biti iz kratkoročnega najprej vsaj enkrat priklican, torej vreden spomina.
Spominska leta sama po sebi niso namenjena neznanim, pozabljenim akterjem iz zgodovine, ampak tistim, ki jih vedno znova prežvekujemo in nikoli zares ne pozabimo, njihova izpostavljenost pa je že tako ali tako velika. Ponavadi so del kanona izobraževalnega sistema, torej jih spoznamo vsi že v osnovni šoli. Na mestu je torej vprašanje, ali si dodatne slave zaslužijo samo slavni, saj imajo dovolj »lobistov« na uveljavljenih pozicijah, podobno kot takrat, ko pride v državnem zboru do dodatnih obdavčitev v gospodarstvu, kjer prav zaradi lobiranja vedno zmagajo delodajalci. (Delavci pač nimajo tako močnih zagovornikov, posebej v času, ko se aktivnost in članstvo v sindikatih premo sorazmerno manjšata.) Manjši, pa tudi sodobnejši avtorji bodo težko prišli do dodatne promocije, kaj šele do dveh zaporednih spominskih let v enem desetletju.
Vprašljiva je tudi kvaliteta umetniških del, ki v takšnih letih nastanejo pod pretvezo promocije davno preminulega. V primeru Cankarja so med drugim omenjali celo popularizacijo branja, čeprav je njegov opus preveč zahteven, da bi z njim poskušali spodbujati branje med širokimi množicami. V praksi dodatni namenski razpisi ponavadi napolnijo le žepe tistih, ki se okoriščajo z banaliziranjem njihovih umotvorov, z namenom »približevanja širši publiki«. S tem prežijo predvsem na naivneže, ki se jim denimo pravega Cankarja nikoli ni zares dalo brati. A brez branja izvirnika njegovega dela in njegove kvalitete ne moremo zares dojeti in povsem zaobjeti.
Tudi Cankarjevo leto 2018 je bilo zaznamovano s kupom projektnih izdelkov, ki si v nekaterih primerih ne zaslužijo niti identifikatorja »priredba«, saj so prej kot to reklama za druge proizvode, ki se bodo na podlagi tega prodajali; torej gre za polizdelke ali preprosto posplošitev, ki podcenjuje siceršnje bralstvo. Novih posameznikov, ki doslej niso posegali po knjigah, s Cankarjevimi deli verjetno ne bomo privabili v svet bralstva, saj ga že tako ali tako dajejo mladostnikom v branje prezgodaj, kar je v času, ko bralna kultura pada, ko vse poteka hitreje in svet ni več enak kot v času življenja revežev na klancu, napačna strategija izobraževalnega sistema. Namesto, da bi mladim branje s tem prikupila, jim ga priskuti in jim vsebine ter časovno obdobje še bolj potuji. Za avtorja, kot je bil brkati Ivan, bi lahko počakali, da se mladim najprej razvije čelni reženj in s tem abstraktno mišljenje, da ga lahko ob prvem branju razumejo, namesto da ga za vedno odpišejo, preden bi ga sploh lahko razumeli.
Popularizacija Cankarjevega dela na filmskem traku je imela podoben učinek. Dela niso bila presežki filmske umetnosti in zato težje gledljiva, kar je gledalca lahko hitro odvrnilo ne le od branja literatovih del, ampak tudi od domače kinematografije, ki že dolgo ne navdušuje množic (če ni vsebina na najosnovnejšem skupnem imenovalcu). Slovenski filmski center (SFC) je ob praznovanju jubileja smrti umetnika razpisal poseben natečaj za nove filme, na katerem so izbrali Cankarja režiserja Amirja Muratovića in Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar režiserja Dušana Moravca. Obe deli sta nastali dokaj hitro za siceršnji produkcijski proces filmov, saj ne Ministrstvo za kulturo (ki je Cankarjevo leto razglasilo) ne SFC o tem nista razmišljala ali pa tega vsaj nista javno komunicirala dovolj vnaprej. Kakovost filmov, ki sta vredna kvečjemu predvajanja na televiziji, nikakor pa ne v kinematografih, priča tudi o majhnih zneskih, ki sta jih za izvedbo prejela. Ob resda zelo nizkem proračunu za domači film, ki je bil leta 2018 še med tremi najnižjimi v Evropski uniji, se zdi nesmotrno kos pogače namenjati filmom slabše kakovosti. S tem se ne povečuje zanimanje za filmsko umetnost, saj njene standarde kvečjemu niža, pa tudi ne za Cankarjeva dela, saj taka promocija pač ne more biti uspešna. Morda je bila še najbolj uspešna propaganda v smislu tega, da je tudi slaba reklama dobra reklama.
Za znanost najboljši prispevki Cankarjevega leta verjetno niso bili pravkar opisani artefakti, ampak simpoziji in znanstvene monografije (kot je Ivan Cankar v medkulturnem prostoru Filozofske fakultete Univerze v Mariboru), ki se vršijo tudi brez razglasitev takšnih obletnic, a pred očmi le ozkega in že sicer zainteresiranega dela javnosti. Težko bi torej pripisali razglasitvi nekega leta za Cankarjevo leto to, da so se v akademskih vodah začeli znova ukvarjati z njim, saj se z njim ukvarjajo ves čas.
Med splošno publiko, kjer Cankarjevih del ne poznajo zares, pa pronicajo le bolj popularna dela, ki so dobro oglaševana. Leta 2018 je bila takšna trilogija stripov založbe Škrateljc, narejenih po delih Ivana Cankarja, ki bi jih le zmotno lahko imenovali priredbe, saj so nekateri predvsem posnetki njegovih del. Hlapci Andreja Rozmana Roze in Damijana Stepančiča so bolj kot ne prepis izvirnika, z dodanimi sličicami. Risar, ki je sicer izjemen ilustrator, je tudi tokrat opešal na nivoju montaže in kadriranja, zaradi česar delu skoraj težko rečemo strip, saj naj bi bil ta sekvenčna umetnost, v tem primeru pa gre predvsem za govoreče glave s preveliko količino besed na posamezni strani. Glede na nejasnost razlik med »priredbo« in izvirnikom, pa je še manj razvidno, komu je delo sploh namenjeno. Kdor si želi brati Hlapce v izvirniku, bo verjetno raje posegel po izvirni drami kot po različici s sličicami, saj se stripov še vedno drži neutemeljen sloves, da so »samo za otroke«. Poleg tega sta drugi dve deli iz zbirke očitno namenjeni mlajšemu občinstvu in sta tipičen primer tega, kako se lahko z obletnicami še najbolj okoristijo prav založniki. Zaradi slabe izvedbe trojice stripov se zdi, da so nastali samo zaradi polnjenja blagajne, ne pa tudi zaradi obogatitve domače stripovske in/ali literarne scene. Za kaj takega bi moral vanje precej bolj poseči tudi urednik, za katerega pa se zdi, da je povsem umanjkal. Vseeno ne smemo narediti krivice Hlapcu Jerneju in pasji pravici, stripu iz trojke, ki sta ga ustvarila Tanja Komadina in Boštjan Gorenc – Pižama in dejansko je priredba, celo smešna, vendar tako daleč od izvirnika, da se spet pojavi vprašanje: Čemu?
Prav iz sveta stripa iz leta 2018 prihaja tudi morda najboljši in najbolj smiseln projekt te obletnice; stripovska biografija Ivan Cankar: podobe iz življenja izpod rok scenarista Blaža Vurnika in risarja Zorana Smiljanića, ki sta kronološko zapakirala njegov življenjepis (ali življenjeris, če želite), ga prepredla z odlomki vseh njegovih del ter s tem ustvarila koherentno reprezentativno celoto. Ta v bralcu vzbudi željo po branju še več Cankarjevih stvaritev in je zato verjetno najbolje vplivala na v cankarjanstvo neposvečene, če je bila temu obletnica sploh namenjena. O tem pričata tudi stanovska stripovska nagrada zlatirepec in priznanje za naj knjigo Slovenskega knjižnega sejma, vendar je slednje treba jemati z rezervo, saj pri njenem izboru ne sodelujejo strokovnjaki, ki bi knjige dejansko prebrali, ampak se o umestitvi na seznam najboljših desetih knjig dogovorijo med seboj kar člani programskega odbora, tudi na podlagi tega, kdo so največji razstavljalci na sejmu, ki posledično ne smejo manjkati v tej javni izpostavitvi.
Letošnje leto so razglasili za leto Srečka Kosovela, ki je po vsej Sloveniji prav tako vseprisoten in proslavljen kot Cankar in verjetno ne potrebuje dodatne reklame. Že brez proslavljanja njegovega življenja (oziroma smrti) in del so ga v preteklih letih na piedestal postavili ali ga obudili predvsem glasbeniki. Glede na številčnost izdanih skladb je morda na mestu vprašanje: Zakaj je Kosovel dobil svoje leto? Je zaradi tega kakšen manj izpostavljen umetnik ostal na hladnem, tako kot je lani izostal Miki Muster, katerega delo se je sicer praznovalo, a zgolj »neuradno«oziroma nepriznano s strani razglaševalcev na Ministrstvu za kulturo?
Aktualnost Kosovelovih pesmi so v preteklih letih recimo prikazali duo Silence, ki je za nadaljevanko Dolina rož leta 2022posnel njegovo pesem Vihar, Vihar; ali pa Nika Solce, ki je leta 2018 uglasbila Tiho misel. Rockovsko in popovsko priredbo je pred štirimi leti posnela zasedba Sence, da o izjemnem albumu priredb Proti kapitalizmu zasedbe Borghesia raje sploh ne govorimo, saj bi si njegova obravnava zaslužila lasten članek.
Preobremenjenost z obletnicami, njihova številčnost in poskus približevanja kritičnih del splošni javnosti, ki se od nekdaj zanje zanima le v majhnem odstotku, v resnici ustvarjajo protiučinek: avtorjeva dela poblagovljajo, poenostavljajo, banalizirajo; s tem pa v ozadje postavljajo ravno srž njihove kritične vsebine, saj v primeru Srečka Kosovela in Ivana Cankarja njuna dela obračunavajo prav z naravo malomeščanstva ter njegovih vrednot.