V tem mestu, Novi Gorici, se kljub nenehnim proslavam nadvse trudimo, da bi se spomini brisali, da se ne bi spomnili več. Nikoli. Ničesar. Nekoč smo pisali, da je mesto v kamen ujet kolektivni spomin. Pisali smo o monumentalnosti. Victor Hugo v Notredamski cerkvi v Parizu piše o arhitekturi in mestu kot o kamniti knjigi. Mesto je okameneli pripovedovalec zgodb.
Kako lep je občutek, ko prideš v neko mesto, Dunaj na primer, in greš na kavo v Loosov American bar, kjer si nekoč davno, pred štiridesetimi in več leti v prijetni družbi pil kavo. In bar je natančno tak, kot je bil takrat, le malo patine se je nabralo.
Mi smo sijajni Bacchus bar, ki ga je zasnoval arhitekt Peter Kerševan, zradirali že po desetletju …
Stvarem ne dopustimo, da se postarajo. Raje jih porušimo in zgradimo nove, kakor da bi jih vestno vzdrževali, tako malo je potrebno za to.
(Ne)trajnost arhitekture
Arhitekti so (po definiciji) kreativni, kar pomeni agresivni. Na ruševinah starega sveta bi ustvarili nov svet in novega človeka. Zveni to nekam znano?
Le Corbusier bi porušil pol starega Pariza za svoje »zračno mesto« (Ville radieuse), Plečnik bi (po eni varianti) porušil ljubljanski grad in tam postavil parlament, Albert Speer bi porušil pol Berlina za večni tretji rajh.
Davno nazaj so vrli urbanisti v Solkanu v prid »mobilnosti« (pišem ravno v tednu »mobilnosti«) pred solidno zgradbo ob cesti IX. korpusa, bivši Svetogorski cesti, ki jo je sprojektirala Sonja Ivanc, posekali nekaj dreves in v širši pločnik z zelenico zarezali izogibališče za mestne avtobuse. Malenkost, bi rekli.
Prej sta podolžna zgradba s trgovinami v pritličju in stanovanji v nadstropju in cesta tekli vzporedno, kot tečejo hiše, pločniki in ceste v vsakem klasičnem mestu.
To, da se je porušilo sozvočje med cesto in hišami, me je takrat udarilo naravnost sredi čela. A to ni tisto, kar hočem reči. Tisto, kar je boleče, je to, kako hitro se navadimo na odsotnost nečesa lepega ali vsaj normalnega. Pozaba, brisanje spomina je morda evolucijska pridobitev, da ob permanentni destrukciji (smrti) sploh lahko preživimo kot vrsta.
Tako kot Bacchus baru se je podobno zgodilo tudi trgovini Narodna umetnost v Nebotičniku z izredno lepim pohištvom, Erjavčevemu drevoredu, Magistrali s kandelabri po sredini, hotelu Park s krasnim letnim vrtom in enkratnimi valovitimi arkadami pred njim, slavnim Argonavtom s sončno uro skupine OHO, promenadi, kjer je poudarjeno potezo rdečih pranih plošč s kandelabri zamenjal cenen kitajski granit, ki je preplavil cel trgovski center, tudi tam, kjer so bile granitne kocke. Enaka usoda je doletela ploščad med občino in banko, ki jo je tako kot Ljubljansko banko (današnjo NKBM) nekoč skrbno oblikoval arhitekt Bogdan Mikuž. Namesto da bi spoštovali prednike in ploščad uredili tako, kot je nekoč bila, so z novim fensi-densi tlakom zbrisali spomin nanjo. Še huje se je zgodilo Nebotičniku, ki so ga prebarvali v tisto grozno oranžno …
Podobno kot objektom se godi urbanističnim zasnovam. Ravnikarjev načrt mesta je bil že po dobrih petih letih pozabljen, po desetih pa je Viljem Strmecki izdelal novega, ki je ravno tako kaj hitro zatonil v poplavi parcialnih zazidalnih načrtov, ki se vsaj v središču mesta nikoli niso izvedli, ker so jih povozili novi načrti in tako naprej do danes. Razvoju mesta vlada načelo, da vsak naslednji arhitekt ali urbanist uniči zasnovo predhodnika.
Dandanes se mesto ne gradi več, se le tetovira.
Oče moderne Adolf Loos pravi: »Okras je zločin.« Tetovirajo se primitivci. A Levi Strauss je v Divji misli dokazal, da primitivci ne obstajajo, so le drugače misleči.
Tako mlado mesto in toliko destrukcije.
Ob otvoritvi spomenika Edvardu Rusjanu (11. september 1960) je bilo veliko slavje. Postavljen je bil v park z visokimi topoli v ozadju. Park ni pravi izraz, tisto je bila bolj travnata površina s topoli in prečnimi potmi od hotela Park in slaščičarne preko Erjavčevega drevoreda do občine. Na spomeniku se je nabralo 57 let patine. Danes, po lepotni operaciji, deluje kot nov, iz plastike, narejen s 3D tiskalnikom.
Ob otvoritvi izjemne skulpture Janeza Lenassija je tam blizu še vedno stala Frnaža, objekti opekarne z ogromnim dimnikom, trgovsko »središče« nastajajočega mesta. Frnaže se spominjam, ker smo tam kupovali konjsko meso za polpete in ker sem tam nekje v živo poslušal Đorđa Marjanovića, jugoslovansko pop zvezdo šestdesetih. Karavana pevcev je spremljala karavano kolesarjev dirke Kroz Jugoslaviju.
Parki in zelenice
Nova Gorica naj bi bila po prvotni zasnovi mesto park, a postala je mesto zelenic. Ta preobrat
se je zgodil zaradi zaradi tistega, na kar je nekoč opozorila železna lady: »Težava socializma je ta, da ti sčasoma zmanjka tujega denarja.«
Tipologija zgradb in morfologija mesta sta nezdružljivo povezani. Ravnikarjeva zasnova je razpadla takoj, ko se je ta povezava pretrgala. Zaradi ekonomske šibkosti – vsedržavna pomoč je po nekaj letih presahnila – se je spremenila tipologija stanovanjskih blokov iz 24 stanovanjskih v manjše 6-8 stanovanjske bloke. Posledica je bila, da se je mesto-park (»ruski bloki«) pretvorilo v mesto zelenic (ob Erjavčevi ulici). Sprememba tipologije zgradb je spremenila morfologijo mesta.
Paradoksalno je, da je edini pravi park v 1016 let starem Solkanu.
Na mestu, kjer je park, je bilo nogometno igrišče kluba Volga. Klub se je tako zagotovo poimenoval pred informbirojem. Tam nekje po letu 1950 so iz nogometnega igrišča naredili park. Na sredini parka je bilo otroško igrišče z bazenom. V tistem bazenu, velikem približno 8 x 4 m in globokem približno 0,7 m, smo se okoliški otroci učili plavati tako, da smo hodili po vseh štirih in držali glavo pod vodo. Učili smo se tu, naučili pa smo se v Soči.
Si lahko danes predstavljate, da bi občinski možje preselili nogometno igrišče na Ajševico, tam, kjer je zdaj, pa uredili park?
Čas ne teče od slabega k boljšemu, čas kar nekaj bluzi.
Tisti bazen je deloval veliko let, potem pa je desetletje, zapuščen, zgolj spominjal na bazen.
Tam nekje po letu 1985 je nek nono, ki je živel ob parku, na lastno pobudo ponovno usposobil bazen. V njem so eno poletje čofotali celo moji otroci.
Potem pa ga je neka mona z občine ali komunale zasula z gramozom, verjetno zaradi »sanitarnih« razlogov ali pa zaradi prevelike porabe vode.
Leta 2000, v času Špacapanovega županovanja, je Nova Gorica tekmovala na Entente Floreale, hortikulturnem tekmovanju evropskih mest. Lepotna tekma je tekma in zanjo se je bilo treba skrbno nališpati. Mesto se je olepševalo na raznih koncih. Tudi Krajevna skupnost Solkan je predlagala nekaj manjših olepševalnih projektov.
Eden teh je bila odstranitev ostankov z gramozom zasutega bazena v parku. Tam, kjer je bilo otroško igrišče in bazen, se je z granitnimi kockami začrtalo krog, ki bo morda nekoč spodbuda, da tja postavijo kakšno skulpturo (eno so že) ali doprsni kip kakega pomembnega Solkanca.
Krog je delno zabrisan in preraščen s travo. A granitne kocke lahko trajajo tisoč let.
Mimogrede, Nova Gorica je na omenjenem lepotnem tekmovanju dobila bronasto medaljo.
Novo mesto, muzej
Nekoč so bili skoraj vsi novogoriški arhitekti zbrani v Projektu, ki je nastal z združitvijo Projekt biroja in Zavoda za urbanizem. Projekt je takrat slovel po enotedenskih razuzdanih sindikalnih izletih in prav tako dolgih strokovnih ekskurzijah. Tam sem bil v službi združenega dela tri leta, od takrat delam kot svobodnjak oz. po takratnih klasifikacijah obrtnik.
Na eni takih ekskurzij smo obiskali tudi znamenito angleško novo mesto Milton Keynes.
Mestni urbanisti so nas sprejeli v nekakšnem informacijskem centru, ki je bil sočasno muzej preteklosti in prihodnosti. Prikazan je bil nastanek mesta in razvojne vizije.
Ali je v Novi Gorici možno kaj podobnega?
V davnih časih (glede na starost mesta) je vsako leto prek Urbanističnega inštituta, ki ga je takrat vodil nedavno umrli urbanist Braco Mušič, skupina ameriških študentov prišla v Novo Gorico. Novo Gorico smo ponosno prikazovali kot moderno novo mesto, zgrajeno v dobrih tridesetih letih. Po mestu jih je vodil Niko Jurca, jaz pa sem jim običajno prikazal diaprojekcijo z dvema carousel projektorjema, ki je ob spremljavi Vivaldijevih Štirih letnih časov in s citati iz Malega princa prikazovala elemente mesta stare in nove Gorice, od detajla do celote. Skratka, solzava zgodba o tem, kako moraš gledati s srcem in o tem, da vrtnico vzljubiš samo, če jo skrbno zalivaš vsak dan.
A tisto, kar sem hotel povedati, je nekaj drugega. Mi smo ameriškim študentom ponosno pripovedovali, kako smo v tridesetih letih zgradili povsem novo mesto z 12.000 prebivalci. Phoenix v Arizoni je, na primer, v enakem obdobju zrasel za 700.000 prebivalcev. Le kaj bi danes govorili kitajskim študentom? Tam gradijo milijonska mesta (ghost cities) za rezervo.
Še zavedali se nismo, kakšne budale smo najbrž izpadli!
Muzej novega mesta? Koga to briga?
Pred nekaj leti me je prijatelj Vito opozoril, da namerava lastnik ostankov bivšega SGP Gorica skuriti arhiv podjetja. Ko sem nekoč iskal po raznih arhivih gradivo za mojo raziskovalno nalogo o prvih petindvajsetih letih mesta, sem v arhivu SGP-ja našel v raznih načrtih kar nekaj zazidalnih situacij, iz katerih je bilo razvidno marsikaj. SGP Gorica je bil ekskluzivni graditelj mesta. Arhiv je bil eden od pomembnih pričevalcev nastajanja mesta, ne samo v prostorskem, ampak tudi v ekonomskem in socialnem smislu.
O nameri sem takoj obvestil župana in odgovorne na občini. Trikrat lahko ugibate, kakšen je bil odgovor.
Le direktor Pokrajinskega arhiva je na moje opozorilo poslal eno od arhivark, ki me je prosila, naj ji pojasnim, kaj bi bilo smiselno ohraniti. Skoraj vse je šlo k vragu.
Tuneli
»U tunelu usred mraka,« smo peli včasih. V predoru pod Kostanjevico na zbledeli plastični tabli piše: »Tukaj sva se ljubila ti in jaz popolnoma gola.«
To izjemno novico smo prvi objavili v glasilu GLAS, junija 2002. GLAS za kakovost življenja, podnaslovljeno: Glasilo civilne družbe na Goriškem, je izdajalo Goriško društvo za kakovost bivanja. Izšlo je šest številk. Bili smo med redkimi, ki smo, med drugim, opozorili na kanibalizem igralništva. V ekonomiji se takemu pojavu (igralništvu) reče »prekletstvo resursov«. Kjer odkrijejo zlato žilo, nafto ali kokoš, ki nosi zlata jajca, je vse ostalo obsojeno na stagnacijo in propad. Slot machine je stroj, ki je omogočil (poleg wash machine) največjo krajo v zgodovini.
Tam blizu je še en tunel, tisti, po katerem pod cesto in železnico v Italijo teče potok Koren. Arhitekt Brane Zbačnik mi je pravil, da mu je nekdo pripovedoval zanimivo zgodbo o dokaj znanem srbskem arhitektu, ki naj bi pred nekaj leti umrl v New Yorku. Ta arhitekt naj bi bil pravzaprav prvi pravi s strani beograjske vlade poslan načrtovalec Nove Gorice. Da bomo zgradili novo Gorico, je odločil gospod Tito v Beogradu. Seveda je poslal svojega arhitekta, da si ogleda teren, kjer naj bi stalo mesto po modri odločitvi ministra Mačka. Področje si je ogledal do potankosti. Jugoslavija je bila takrat neprepustno zastražen komunistični lager. Arhitekt je baje naredil nekaj zasnov novega mesta, a ker naj se nekaj ne bi ujemalo, je zaprosil za ponovni ogled terena ob meji.
Zagledal je luč, ne rdečo zvezdo, na koncu predora in po Kornu zbežal v svobodni svet …
Zgodba zveni zanimivo in verodostojno. Varovana naj bi bila kot največja skrivnost. Kakšna blamaža bi bila za državo vzhajajočega socializma, če bi se razvedelo, da je nesojeni snovalec mesta, ki naj bi sijalo preko meje, pod njo gladko spizdil v gnili kapitalizem.
Moje mesto
Blizu tunelov je kotalkališče, ena legendarnih točk nastajajočega mesta. Kot majhen otrok sem s starejšim bratom hodil po neskončno dolgi makadamski Prvomajski cesti iz Solkana na kotalkališče gledat hokejske tekme na kotalkah. Hokejski klub je bil, če se ne motim, nekajkrat državni prvak Jugoslavije. To, da so bili klubi le trije ali štirje, temu ne zmanjšuje pomena.
Na kotalkališču smo solkanski osmošolci v rokometu premagali novogoriške.
V mladinskem klubu, ki je tudi bil na kotalkališču, sem imel še kot gimnazijec svojo prvo razstavo od treh v mojem slikarskem ustvarjanju, ki se je pri štiriindvajsetih letih za vedno izpelo. Tudi Van Gogh je slikal le par let.
Opa, skoraj bi pozabil. V cerkvi na Kostanjevici sem se poročil. Moja soproga je hči Slovenca in Furlanke. Doma so bili kmetje. Večino njiv so njim in drugim kmetom nacionalizirali, torej ukradli. Na njih je sčasoma zraslo mesto. Domačija je sredi mesta. Še danes stoji tam. Vse življenje so jim grozili, da jim bodo hišo porušili, saj kmetija razrednega sovražnika ne sodi v novo proletarsko mesto. Zaradi nenehnih groženj je niso obnavljali, čeprav so si to srčno želeli.
Kruto mesto jim je uničilo življenje.
Socializem je bil za mnoge ena be-da-ri-ja.
Odkar so se moji starši leta 1948, ko so začeli graditi Novo Gorico, preselili iz Baške grape izpod Porezna v Solkan, živim v čuvajnici ob poti, ki vodi na breg, k Soči.
Vse moje zgodnje otroštvo se je odvijalo ob Soči in na travniku med železniško progo in z zidom ograjenim posestvom velike paladianske vile, ki je na italijanski strani. Na vogalu posestva je bila v sklopu zidu manjša hiša z enim samim, s kovinskimi rešetkami zamreženim oknom, ki je zrlo v komunizem. V hiši je živel fantek naših let. Ob oknu je ždel in gledal, kako se igramo na travniku. Ni nas razumel in mi ne njega, a kljub temu smo se sčasoma toliko sporazumeli, da nam je včasih zaupal »džornaline«: tako smo rekli revijam za otroke s stripi v nadaljevanjih. L’intrepido se je imenoval »džornalin«, v katerem sem prvič slišal za Buffala Billa in princa Valianta. Stripe smo videli veliko prej kot ostali otroci v Sloveniji, ki so prvi strip Mikija Mustra, Zvitorepčeve prigode, lahko videli v tedniku TT (Tedenska tribuna).
Travnik med železnico in nekdanjo državno mejo ter med Veliko potjo in Potjo na breg je znameniti travnik že desetletje razvpitih »soških vil«.
Historiat te zgodbe je ogledalo vse bede prostorskega načrtovanja v občini, kot tudi Sloveniji.
Najprej je bil ta prostor del industrijske, obrtne, poslovne cone, v PUP-ih obarvan vijolično. Potem, ko je nekomu uspelo odkupiti vsa zemljišča, je čez noč postal stanovanjska cona, obarvana v rumeno. Trenutno je spet obarvana vijolično, a v predlaganih spremembah OPN-ja je ponovno predvidena rumena barva. Namesto da bi občina ščitila javni interes in interese občanov, se nadvse trudi, da bi javnosti neznanemu lastniku reševala kožo, ker je zaradi požrešnosti zavozil investicijo v zemljišča. (PUP-i, PIP-i, OPN-ji, OPPN-ji, PPIP-i so kratice planersko-urbanistične butalščine.)
Jugoslovanske državne železnice (JDŽ) so od stare Avstrije podedovale solidne železnice z lepo urejenimi postajami in tipskimi čuvajnicami ob vsej Bohinjski železnici – Transalpini.
Postaje in čuvajnice so imele lepo urejeno okolico. Pred našo čuvajnico smo imeli »džardin«, pravi manjši park s potkami in veliko različnega cvetja, ki so ga vzdrževali čuvaji, povečini so bile ženske. Čuvajnica je bila namreč razdeljena na dva dela. V enem je bilo stanovanje, v drugem pa soba za čuvaja, ki je noč in dan zapiral zapornice na naši poti in na Veliki poti. Zapornice so se zapirale in odpirale ob vsakem vlaku ne glede na to, da dolga leta tod nismo videli nobenega avtomobila, pa še stometrski pas državne meje je bil tam. Čuvaj je ročno zapiral obe zapornici. Ko je šel vlak mimo, je z rdečo zastavico v roki stal v drži »mirno«. JDŽ so bile paravojaška družba.
Remiza
Vse večje železniške postaje so imele v parkih ob zgradbi fontane z ribnikom, kjer sem prvič videl rdeče in zlate ribice. Tak ribnik je bil tudi ob Prvomajski ulici, ob remizi, pred lepo zgradbo, v kateri so bile pisarne. Moj sin Matej je oblečen čofnil v tisti ribnik, ker smo tja dol hodili občudovat staro lokomotivo, pa tudi ribe v vodnjaku.
Majske poljane so vse to zradirale. Ostala je le razsuta mehanična delavnica, v kateri so popravljali vagone in lokomotive, ter osameli vodni stolp sredi parkirišča trgovskega centra Supernove.
V remizo naj bi, tako je bilo rečeno, umestili kulturne vsebine. Jaz bi predlagal še prosvetne, saj kultura in prosveta, to naša bo osveta!
Le kako lahko uravnotežimo povampirjeno potrošništvo, če ne ravno s kulturo in prosveto?
Pred nekaj desetletji smo v tovarnah, na primer v nekdanjem Cimosu v Šempetru, po stenah postavljali slike goriških umetnikov, v tovarne smo vnašali umetnost, kultivirali proletariat. Kulture ni nikoli dovolj, pravijo. Ne mine proslava brez recitiranja, muziciranja in petja domoljubnih pesmi s ščepcem folklore.
Zrukana mehanična delavnica z gnilo železno strešno konstrukcijo, krito z grozečo azbestno salonitno kritino, z okni brez stekel, saj so vsa razbita, s povsem gnilim obodom. To naj bi obnovili za kulturne, kreativne dejavnosti. Nova Super Nora.
Novoletni sejem
V petdesetih letih so pred novim letom, takoj po božiču, na koncu magistrale iz svežih desk zbili barake in v njih razprodajali razno šaro, na primer blago na meter in buteljke vina. Tam je bil ringlšpil z južnjaško glasbo, pa tudi neke vrste predhodnica, zlovešča znanilka igralništva. Kupil si leseno tablico, na kateri je bilo štiri ali pet številk, ne spomnim se več dobro. Na neke vrste primitivnem zaslonu so pognali lučko, ki je nekaj časa skakala gor in dol po številkah, potem pa se je na eni ustavila. Če si imel tablico s to številko, si dobil nekaj malega denarja, ki si ga, če te je prijela hazarderska strast, kaj kmalu spet zapravil.
Novoletni sejem na južnem koncu magistrale je bil bedna socialistična alternativa Andrejevemu sejmu v Gorici.
Seveda smo otroci in odrasli veliko raje hodili na »svetiandrej«, otroci na avto-škontro, starši pa po bambole in mandolat.
Od drevoreda do bazena
Erjavčev drevored, ali pozneje, ko so posekali kostanje, Erjavčeva ulica, se je na zahodu končal v bodeči mreži državne meje oz. še prej v zapornicah železniške proge. Dostop na postajo je bil v železnih časih z vzhodne strani, ker je bilo v stometrskem pasu gibanje omejeno in prepovedano.
Kostanjev drevored je bil enkraten, zlasti spomladi, ko so kostanji cveteli v ritmu rdeče, belo, rdeče, kot da bi s tem hoteli kaj povedati. Ko so jih posekali, so rekli, da zato, ker bodo ulico posodobili in razširili, v resnici pa je posek baje zaukazal sam Ivan Matija Maček, ker je bila smer v gnili kapitalizem preveč poudarjena.
Če si šel v drugi smeri drevoreda, ki je nekoč davno vodil na bivše goriško pokopališče, naprej do Grčne, si prišel na Vodovodno pot. Fragmenti te poti še obstajajo v kaosu »industrijske cone« brez industrije. To je bila lepa poteza, kak kilometer dolg raven nasip, po katerem je potekala pot – po njej si lahko šel le peš ali s kolesom. Malo pred koncem poti v Kromberku je bil bazen s kampom, kamor smo iz Solkana hodili peš po vročem asfaltu mimo »macela«, klavnice, ki je še vedno tam, le da je zamaskirana v night club Faraon.
Spomenik graditeljem
Podobna ravna pot je vodila od sedanje uprave Gostola na Prvomajski do občine. Po tej poti smo vsak dan hodili v gimnazijo. Bila je ostanek trase ozkotirne železnice, ki so jo uporabljali za dovoz materiala za gradnjo Nove Gorice.
V času, ko je obstajal še Studio AXA, je naš pokojni kolega Dare Poženel – Slavc, izreden človek, planer, urbanist, mislec, aktivist, trapoler in še marsikaj, predlagal, da bi nekje staknili tak voziček, kot so vozili po ozkotirni železnici, in ga postavili nekje v središču mesta kot spomenik graditeljem Nove Gorice. Žal se zamisel ni uresničila, a Daretova pobuda in zasluga je, da ima mesto bronasto maketo Ravnikarjeve idejne zasnove mesta, kar je verjetno edinstven primer na svetu.
Ob maketi zasnove mesta je bila še nedavno zelo smiselno in sozvočno postavljena skulptura akademskega kiparja Zmaga Posege, posvečena brigadirjem, graditeljem tistega mesta, ki je upodobljeno na maketi.
Permanentno delujoča destrukcija je skulpturo degradirala na nevidno senčno, zakotno stran občinske zgradbe.
Stara in Nova Gorica kot twin city
Prav tako je zasluga Slavca, pa tudi Nika Jurce, da se je fenomen Nove in stare Gorice (twin cities), vsaj v strokovnih krogih pojavljal na kongresih IFHP (International Federation for Housing and Planning) in drugih srečanjih urbanistov po svetu. Ni naključij. Federacijo (IFHP) je leta 1913 ustanovil Ebenezer Howard, začetnik gibanja za vrtna mesta (garden cities), mesta v parku. AXA je dvojčici, Gorico in Novo Gorico, predstavila leta 1991 na IFHP – International Conference v Berlinu, leta 1992 v Torinu na Urban Marketing in Europe – International Conference, prav tako leta 1992 na 41st IFHP World Congress v Jeruzalemu, leta 1994 na Habitat 94 – International Congress v Edmontonu v Kanadi in leta 1995 na IFHP International Conference v Belfastu na Severnem Irskem.
Po razpadu Studia AXA ter dolgotrajni in mučni bolezni Dareta Poženela je predstavljanje fenomena mest dvojčic na različnih mednarodnih srečanjih prevzel Niko Jurca.
Toliko za ohranjanje spomina.
Mest dvojčic, ki se zlijejo v enotno urbano aglomeracijo, je v svetu veliko. Tudi mest, ki jih je razdelila meja, je kar nekaj. Mest, ki jih je generirala meja, pa skoraj ni. Tu sta dve, paradigmatično različni mesti, ki se zlivata v celoto. Mesto moderne in klasično mesto, globalno enkraten urbani fenomen.
Po trasi tiste že omenjene ozkotirne železnice graditeljev Nove Gorice sva z Davorinom Škarabotom vsak dan hodila preko polj solkanskih kmetov iz Solkana v Novo Gorico v gimnazijo. Štiri leta sva gulila isto klop. Nekaj let se nam je ob nedeljah pridružil žal že pokojni Mičo (Mitja Čubrilo); popoldneve smo prebluzili v mestu in nakladali štose, ob 18. uri pa šli v kino. Ta je bil v veliki dvorani občinske zgradbe in je imel tudi balkon, kamor so radi zahajali zaljubljenci. Ob 20. uri ni bilo priporočljivo iti v kino, ker je za nas, gimnazijce, veljala nepisana hora legalis. Če te je profesor Perne slučajno videl, ti je navil ušesa.
Kakšni časi, danes prileze mladina na »dan« šele ob 22. uri, Nova Gorica pa nima kinodvorane.
Kot najstniki smo hodili v kino v Solkanu. Ne vem, ali je bil v tisti dvorani najprej kino in potem gledališče ali obratno, je pa jasno, da je bil najprej sabato fascista, prostor za kulturne, športne, paravojaške in politične aktivnosti.
V zadnjem obdobju, preden je crknil kino v Solkanu, je bilo treba zbrati vsaj deset gledalcev, da so film vrteli. Če smo hoteli kaj videti, smo potencialne gledalce zbirali po placu. Spominjam se, da smo gledali Imitacijo življenja in je pol dvorane jokalo, ob Fellinijevem Sladkem življenju pa je polovica gledalcev zapustila dvorano sredi predstave.
Če me kdo vpraša, kaj je največja znamenitost Nove Gorice, že nekaj let odgovarjam, da je to stara Gorica. Nedavno sem temu še dodal: če ne bi bilo stare Gorice, bi bila Nova Gorica eno slabo Velenje.
Kaj praznujemo letos?
Od takrat, ko se odločimo, da bomo imeli otroka, pa do takrat, ko se rodi, je treba postoriti kar nekaj stvari. Od dneva, ko je bil otrok zaplojen, pa do rojstva preteče kakih devet mesecev.
Letos praznujemo 70-letnico zaploditve Nove Gorice. Rodila se je devet mesecev pozneje, kar so vedeli prednamci in so petdesetletnico praznovali leta 1998, šestdesetletnico pa deset let pozneje. Mi pa se obnašamo kot Cerkev, človek je za nas v celoti človek že ob zaploditvi, ko se združita jajčece in semenčece. Ideja mesta je takoj meso postala.
Morda pa je bil otrok res prezgodaj rojen in je bil zato kilavo dete, zblojen pubertetnik, in pozneje zavožen kockar …
Preden se je moje brskanje po urbanem spominu izpelo, sem se, ne vem kako, spomnil še zbornika Občina Nova Gorica 1947–1977. Takih zbornikov ne znamo več narediti. V njem je lepo podana kronologija od 15. septembra 1947, ko je stopila v veljavo mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, prek 13. junija 1948, ko je bil položen temeljni kamen prve zgradbe v mestu, pa do 21. avgusta, ko je bil na območju občine Nova Gorica hud naliv.
Kronist beleži skoraj vse, od tega, da so v Opatjem selu odprli vrtec (občina je bila takrat bistveno večja kot danes), v Solkanu pa poslovalnico »Putnika«, da je v livarni Gostol zasedal prvi delavski svet, da je na pot odšla Titova štafeta graničarjev in da je novogoriško občino obiskal sekretar CK ZKS Miha Marinko.
Dve dejstvi sta me v tem zborniku presenetili.
Prvo je količina datumov o otvoritvi spomenikov, obeležij, plošč in objektov v večni spomin na zmage in slavne čase.
Drugo pa se nanaša na razne ujme, toče, hudourja in nalive. Global Warming in Climate Change se nista začela včeraj.