»Columbo je inverzna detektivka. V običajni detektivki je policist tisti, ki sprašuje, preiskuje in dvomi. Njegova postava se od skepse krivi v obliko vprašaja: Ali je res mogoče, da bi bila morilka žena? V kritičnem trenutku se izravna in prepozna krivca: Vseskozi je bil sosed, pisatelj! Poročnik Columbo pa ne koleba. Po skrivnostnem navdihu ugotovi, da mora pred ženo, pred butlerjem, pred ljubico umorjenega obiskati soseda, pisatelja. Ta ga sprejme odprtih rok. Elokventno mu predstavi svoj črkarski posel. Sočutno ga vpraša po svojcih umorjenega. – Ampak postopoma, ko se Columbovi obiski zvrstijo en za drugim, ko Columb iz plašča povleče šest romanov, se začne on, njihov avtor, slavni pisatelj, spraševati. Ali lahko ta klošar ve, da sem ubijal jaz? Skepsa postane dvom, dvom postane sum in sum postane gotovost: Ja, nobenega dvoma ni, da Columbo ve! – V Columbu je pravi detektiv morilec.«
Detektivke so skoraj vedno hvalnice tehniki. Tehniko tu razumemo v najširšem smislu besede. Sherlock Holmes ali oče Brown sta mojstra sklepalne tehnike, se pravi dedukcije. (Ugibamo lahko, da je oče Brown dedukcijo osvojil s svojo teološko izobrazbo.) Klasični detektiv ima pri sebi lupo in potrebščine za zbiranje prstnih odtisov. Moderne kriminalne drame pripeljejo slavljenje tehnike do skrajnosti: policist prinese v laboratorij peščeno zrno, ki so ga pri obdukciji odkrili v krvavem ušesnem kanalu žrtve; geološki izvedenec mu potrdi, da je zrno lahko samo z Grenlandije, kamor vsako leto letijo gosi; in z ostrim gosjim peresom piše … sosed pisatelj. Tehnika detektivu omogoča, da lahko bere svet kot omrežje premis in sklepov. Toda Columbo je radikalno brez tehnike. Ne zbira odtisov, dokazov ne nese v laboratorij, redko pregleda truplo (vse kaže, da iz moralnih ali estetskih razlogov ne prenese pogleda na mrtveca), ne meni se za balistiko, kajti sam še streljati ne zna. Tudi takrat, ko na glas razmišlja o primeru, ne izvaja dedukcije, temveč se pomenkuje. Kot je Sokrat opustil filozofijo naravoslovcev, ki so hoteli razumeti red narave sam po sebi, in se odpravil na mestni trg, da bi spoznaval v pogovoru, tako Columbo opusti detektivsko tehniko, ki manipulira z rečmi, in raje kramlja z ljudmi (ali specifično: z morilcem). Columbo se požvižga na tehniko in to je najbolj razvidno pri njegovem avtomobilu.
Morilci so v Columbu dovršeni ljudje. V prvi vrsti so profesionalci: igralka, šahist, motivacijski znanstvenik, zvezda v muzikalih, pisatelj, kemičarka, založnik, pevec (igra ga Johnny Cash), kirurg, psihoterapevt-hipnotik, matador, fitnes guru, veleposlanik, ravnatelj v vojaški šoli ali čarodej. Vedno prihajajo z vrha poklicne hierarhije. Vinar iz epizode Vsaka rešitev je dobra (Donald Pleasence) ni samo pridelovalec z vinogradom ali dvema; je svetovno priznani somelje in predsednik ameriške vinarske zveze, ki ga ob pretopli buteljki zajame besnilo. Pevka v muzikalih je zvezda in vlogi primerno jo igra Janet Leigh; šahist ni le mojster, temveč svetovni prvak. Morilec je vedno premožen, vendar ne zaradi kapitalskih donosov ali dediščine, temveč po zaslugi poklica. Zato ne more držati površni vtis, da je serija ustvarjena na razredni razliki, na boju med kapitalom (bogatim morilcem) in delom (revnim Columbom, uslužbencem, človekom s plaščem in avtomobilom iz štiridesetih). Serija temelji na razliki med tehniko, v kateri se je dovršil morilec, in radikalno odsotnostjo tehnike pri Columbu; vsaka epizoda je boj med absolutnim profesionalcem in detektivom brez pištole.
Gledalec že takoj ve vse. Vsaka epizoda se začne s sekvenco, ki pokaže pripravo na umor in njegovo izvršitev. Ampak zločinci iz Columba niso samo morilci. So tudi mojstri utvare. Vedno poskrbijo, da je njihov umor videti kot nekaj, kar v resnici ni. Denimo, preden fotograf v Dvojni osvetlitvi ubije tiransko ženo, jo fotografira zvezano, kot da bi bila ugrabljena, in v ozadje namesti uro, ki kaže napačen čas – čas, za katerega ima alibi. Psiholog s sugestijo pripravi pacientko k skoku z balkona in njena smrt je videti kot samomor; kirurg pri operaciji na srcu uporabi šive, ki se bodo sčasoma raztopili in sprožili infarkt, podoben naravni smrti; ravnatelj vojaške šole poskrbi, da ob častni salvi top eksplodira in ubije človeka; tragedija, seveda, ampak videti je kot nesreča. Zločinec s svojo tehniko ustvari alibi, iluzijo, protizgodbo. Columbo je v tem pogledu moralistična serija. Je obsodba človeške odličnosti. Vsaka veščina, v kateri se lahko človek odlikuje, ima potencial prevare. Biti odličen v šahu, čarodejstvu, glasbi, kirurgiji, fotografiji, znanosti itd. pomeni imeti moč prevarati druge. Z veščino lahko druge pregovoriš k veri v neresnico; lahko jih prepričaš v tisto najmanj resnično stvar: da morilec nisi ti.
Odličnost v tehniki vedno spremlja ponos. Vrhunski operativec CIA (Kriza identitete) je ponosen nase, prav tako čarodej iz Zdaj ga vidiš ali dirigent iz Etude v črnem (igra ga John Cassavetes, odličen režiser). Biti najboljši v neki stvari daje vsakemu tvojemu gibu gotovost. Vse, kar si lastiš, imaš po lastnem trudu, zaradi svoje genialnosti, in ne zaradi sreče na borzi ali pri rojstvu. S tem ponosom pa se začne drama vsake epizode. Ker je morilec ponosen na svojo tehniko, si ne more pomagati, da Columbu ne bi govoril o njej. Kirurgi mu predavajo o skrivnostih človeške anatomije, igralke mu klepetajo o odrski iluziji, psihologi o dovzetnosti človeškega duha, fotografi o osvetlitvi in vinarji o vinu. Ampak tu so na spolzkih tleh. Vedno namreč pozabijo, da je veščina, s katero se postavljajo, hkrati njihovo morilsko orožje ali vsaj sredstvo, s katerim so zakrili umor. Columbu razkrivajo skrivnosti tehnike, ki jim je pomagala moriti. – Zakaj to počnejo? Zakaj se spozabljajo in se hvalisajo pred tem postopačem, Italijanom ali Judom, bojda inšpektorjem? Naredimo miselni eksperiment. Recimo, da bi bil Columbo klasičen detektiv, kot ga najdemo v Na kraju zločina (gre torej za franšizo CSI) ali katerikoli inkarnaciji Sherlocka Holmesa. V tem primeru bi gledali tekmo med dvema veščinama. Detektiv bi uporabljal laboratorijsko analizo ali sklepanje, da bi se prebil čez utvare, ki jih je morilec postavil z lastno tehniko. Morilcu ne bi padlo na pamet, da bi se začel s svojo veščino postavljati; veščino ima zato, da premaga detektivovo tehniko, in ne zato, da se izkaže v detektivovih očeh. Toda prav to se zgodi v Columbu. Ker je Columbo radikalno brez tehnike, ker nima pištole in ker resnici na ljubo še avtomobila ne bi smel voziti, je ob veščini drugega človeka osupel. Čudi se vinarjevi prefinjenosti in igralskemu opusu Janet Leigh, ne more razumeti, kako lahko človek tako hitro igra na klavir, tako dobro na šahovnici, tako prepričljivo v gledališču. Morilec pokaže drobec svoje veščine in Columbo obstane na mestu, sredi besede, s cigaro med prsti. »How did you do that?« Njegovo čudenje je pristno. A hkrati deluje kot povabilo. Morilec ga razume takole: Rad bi vedel več o tej veščini. Začni se hvalisati. Spozabi se – spregovori o svojem morilskem orodju.
Med kramljanjem z zločincem Columbo rad omeni svojo ženo. »Ne bo mi verjela, da sem govoril z vami,« reče televizijskemu kuharju, »vaša največja občudovalka je, včeraj je naredila pečenko po vašem receptu.« Če je morilec dirigent, je bila na njegovem koncertu, če je šahovski velemojster, potem šah igra njen brat, Columbov svak, če je morilec fotograf, se Columbo spomni, da si je žena vedno želela lepše poročne fotografije. Morilec pomolči. Pripombo vzame kot dokaz Columbove preproščine. Ampak gledalec ve, da ima Columbova žena v nanizanki poseben status: ne vidimo je. Ne slišimo je govoriti po telefonu ali iz ozadja prizorišča, ne vidimo njene fotografije, ne kaže je v hrbet, ko bi psu postregla s hrano, ne kaže njenih rok, ki bi likale Columbov plašč. V vidnem in slišnem polju nanizanke je ni. Zato Columbovo govorjenje o ženi deluje kot poseben signal. Morda je žena Columbova izmišljija. Morda se vsak večer vrača k večerji iz konzerve, v družbo psa in televizorja. Če to drži, potem Columbo govori o ženi z nekim namenom, sklepa gledalec. O njej govori zato, ker hoče ustvariti vtis, da je nenevaren. Ko morilcu polaska, da je žena njegova fenica, ga razoroži s svojo odkritostjo in se hkrati pokloni njegovi tehniki. Torej mora biti navajanje anekdot o ženi Columbov trik. In če si je Columbo izmislil ženo, ali ni potem iluzija tudi Columbova podoba v celoti? Ali niso razmršeni lasje, dežni plašč, stara kripa, dogorela cigara in starikavi pes samo rekviziti, s katerimi Columbo prepriča morilca, da ima opravka s človekom brez veščine? Če bi to držalo, potem je treba črtati vse, kar smo napisali o odsotnosti tehnike pri Columbu. Kajti videz odsotnosti tehnike bi bil ravno Columbov trik, del njegove tehnike. Slabega detektiva prepoznaš na prvi pogled, dobrega detektiva prepoznaš šele tedaj, ko imaš zanko že za vratom: morda Columbo sledi temu načelu. Če je to res, potem se Columbo ne razlikuje od Sherlocka Holmesa, očeta Browna ali vrste brezimnih policistov iz franšize CSI. Morilčevo tehniko napade z lastno tehniko. Njegova novost bi bila zgolj v tem, da svojo tehniko preobleče v odsotnost tehnike.
O tej dilemi je govoril Peter Falk, ko je nekega večera gostoval pri Davidu Lettermanu. Opisal jo je v naslednjih besedah. Nekateri ljudje pravijo, da je Columbo bungler, torej »šalabajzer« ali nemarnež. Ti ljudje vzamejo njegovo podobo (plašč, avtomobil itd.) zares, razumejo jo kot dokaz Columbove neveščosti. Drugi ljudje, nadaljuje Falk, menijo, da Columbo igra neumneža, plays at being dumb. Lahko si predstavljamo, da se imajo ti drugi za posebej inteligentne. Menijo, da so spregledali Columbovo igro in ugotovili, da je odsotnost tehnike le videz, v katerega se zakrinka njegova tehnika. Toda nobena od dveh interpretacij ne drži, predlaga Falk (in kdo bi bolje vedel). Columbo ni niti neumen niti nekdo, ki se pretvarja, da je neumen. Zanj je značilna »popolna odsotnost prenarejanja«. Columbo je distracted, perplexed, preoccupied, pravi Falk. Je raztresen, osupel, zatopljen. Takšen pa je lahko samo človek, ki ga je resnično presunila veščina drugega (velemojstra, dirigenta itd.), a ga na tej veščini nekaj zmoti.
Zamislimo si Columba, kako kramlja z zločincem. Ali ni čudno, da se je žrtev tuširala pred telovadbo, da je letalo strmoglavilo prav na čistino, da je častno salvo ravno danes sprožil gost, top pa mu je razneslo v obraz? Zločinec razloži. »Ne, nič čudnega ni. Če bi vi telovadili, bi vedeli, da ljudje radi trenirajo sveži, po tušu.« Columbo se prime za glavo. Seveda, saj ga žena vedno opominja, da bi moral začeti skrbeti za kondicijo. Zločinec prikima, že vidi poročnika segati po klobuku. Toda Columbo se obrne. Nekaj ga je zmotilo. »Samo ena stvar še,« just one more thing. V tem klicu se zgosti njegova raztresenost, osuplost, zatopljenost. Razumeti pa ga moramo natančno, saj vsebuje paradoks. Po eni strani pravi, da je stvar, ki sledi, obrobna. Je »samo ena stvar«, »just one thing«, malenkost, ki si jo ljudje na hitro povedo med vrati, po tem, ko so se že poslovili. Toda hkrati je ta stvar nekaj več, je »a thing more.« Če bi bila nepomembna, potem je ne bi bilo vredno dodati po slovesu; in ker je dodana naknadno, je presežek in zato nekaj odločilnega. Stvar, ki jo napove Columbo, je torej just in more obenem, malenkost in hkrati nekaj več. Toda kaj je ta paradoksna reč? Kaj je lahko majhno in odločilno hkrati? Morilec nemudoma ve: to je nekaj, kar je dovolj majhno, da si spregledal, a dovolj veliko, da te bo pogubilo. Je luknja v tvoji tehniki, ki jo opazi samo tisti brez vsakršne veščine.