Ne bom skrival, da mi je težko pisati o teh dogodkih. Lagal bi, če bi trdil, da mi ustreza pisati svoje vtise. Ne ustreza mi. Zakaj? Morda, ker je še prekmalu, ali morda zato, ker se zadnje čase nerad lotevam razprav, ki se globoko dotikajo bistva mojih političnih prepričanj. Zagotovo pa mi je težko, ker so bili dogodki tiste nedelje, 1. oktobra 2017, kruti.
Tista oktobrska nedelja se je zame začela pred več kot tridesetimi leti. Lahko bi rekel, da se je začela sočasno z rojstvom moje politične zavesti. Nisem pa mogel pričakovati, da bo trideset let kasneje neka nedelja zaznamovala preostanek mojega življenja.
Zadeva je pravzaprav preprosta. Doma smo Katalonci. Dobro, zdaj je moj sin pol Katalonec pol Slovenec, ampak družina, v kateri sem se rodil, je katalonska. To pomeni, da govorimo katalonsko, naša kulturna dediščina je katalonska. Hkrati smo tudi humanisti. Oče, zdaj že upokojen, je bil odvetnik, ki je med drugim pomagal ljudem brez denarja, mati pa psihologinja z neskončno empatijo. Razumevanje drugega, vera v solidarnost in sodelovanje, pomoč sočloveku je zmes vrednot, s katero sem zrasel. To je bilo v kontekstu postfašistične Španije, od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, ko je bilo katalonstvo tolerirano, čedalje bolj pa tudi odkrito ponižano s strani določenih medijev in centrov realne moči, in v kontekstu vse večje in bolj odkrite korupcije ter postopnega ekonomskega slabljenja vseh slojev prebivalstva, razen najbogatejših. Skratka, za katalonskega humanista skoraj ni bilo druge možnosti kot upanje v ustvarjanje nove države, ki bi cenila vse državljane in jim ne glede na kulturo, v katero so se rodili, in na njihovo socialno-ekonomsko ozadje pomagala na poti v boljše življenje. Na žalost ni nič kazalo, da se utegne španska kraljevina preobraziti v takšno državo. Katalonska republika pa bi to lahko postala.
V nedeljo, 1. oktobra 2017, smo bili prepričani, da se bo ne glede na vse pozive večine strank v španskem parlamentu, ne glede na vse ukrepe tožilstva in ustavnega sodišča, ne glede na vse grožnje vsakovrstnih državnih aparatčikov, veliko katalonskih državljanov udeležilo referenduma, ki so ga je sklicale katalonske oblasti. Nekateri ljudje so, kot da bi slutili najslabše, prenočili kar na voliščih (v šolah in drugih javnih poslopjih), da jih španska policija ne bi mogla zapreti še pred začetkom glasovanja. Moji starši so bili na volišču že ob petih zjutraj, da bi s svojo prisotnostjo, skupaj s stotinami drugih volivcev, onemogočili zaprtje volilnega centra. Jaz sem se jim pridružil okoli pol osme, ne da bi slutil strah, ki se je spuščal na nas.
V teh morda naivnih, a kot vedno nedolžnih trenutkih, ko smo se srečali na volišču, smo šli še na kavo in sendvič. Še zdaj se spomnim, da sem naročil pa amb tomàquet i fuet, to je kruh, namazan s paradižnikom in obložen z narezano klobaso. Res je, da sem že čutil nekakšno tremo v trebuhu. Tako pravzaprav doživljam politiko: ob vsakih volitvah čutim nekakšno mravljinčenje v telesu, dokler ni razglašen končni izid. Tokrat pa se je ta trema že navsezgodaj začela spreminjati v nekaj žarečega. Medtem ko sem s starši jedel zajtrk ob jutranji kavi, je katalonski informativni program začel predvajati dogajanje na enem od katalonskih volišč.
Nekaj minut pred odprtjem volišč se na zaslonu prikažejo prizori, kakršnih nismo vajeni ob imenih katalonskih krajev. Policija na silo vleče državljane, zbrane pred vhodom v šolo. Brutalnost nas osupne. Policija meče na tla ljudi ne glede na njihovo starost. Na vsak način želijo preprečiti, da bi mediji fotografirali katalonskega predsednika, ko daje glasovnico v volilno skrinjico. Po tem, ko so španske stranke (tako desne kot leve) mesece ponavljale, da referenduma ne bo, da ne bo glasovnic in ne volilnih skrinjic, ni presenetljivo, da hočejo španske oblasti na vsak način preprečiti nastanek fotografije, ki bi postavila na laž njihova zaklinjanja in jih osmešila pred domačo in svetovno javnostjo. Kar nas preseneča in zaskrbi je, da poskušajo glasovanje onemogočiti s tako grobostjo kljub kameram s polovice sveta. V tem trenutku s starši plašno in nemirno rečemo le: »Vau!« Skoraj ničesar drugega ne zmoremo izreči, kot da bi se bali, da bi naše besede prebudile zle duhove frankizma. Na nas leže zlovešč občutek.
Vrnemo se na volišče, kjer je zbranih čedalje več ljudi. Starša imata čez sedemdeset let, oče je tudi invalid. Ljudje nas takoj spustijo v predsobo volišča, kjer so tudi stoli. Notri je skoraj toliko ljudi kot pred stavbo. Zagotovo nas je približno sto. Vsi smo še neučakani in veseli, čeprav se že mrmra o nasilju, ki ga je začela izvajati španska policija. Začnemo glasovati, a v določenemu trenutku računalniški sistem neha delovati. Vsi vemo, zakaj. Španska policija je že v tednih pred glasovanjem začela napadati serverje vseh strani, kakorkoli povezanih z referendumom. Tega niti ne skriva, saj se na cenzuriranih straneh pojavlja logotip paravojaške policije. Čez kakšno uro čakanja se lahko glasovanje znova začne. Premagane cenzure se veselimo kot velike zmage, sploh ker nas zdaj že začenja biti strah. Kruti posnetki policije, ki se znaša nad državljani na voliščih po vsej Kataloniji, se že predvajajo tudi na našem volišču. Zato želijo ljudje čimprej glasovati in se vrniti domov, zlasti starejši. Seveda jih ljudje spustijo čez vrsto, da lahko glasujejo pred ostalimi. V mojem telesu odmeva vse hujši strah, v glavo se mi zagrize vprašanje: »Kdaj bodo prišli sem?« Starše pošljem domov in kljub strahu ostanem na volišču. Odločil sem se, da bom ostal do konca dneva (še približno 12 ur), saj poleg strahu čutim tudi veliko odgovornost do svojega sina. Zdaj, ko imam priložnost, da se rešim tega sistema, ki je sposoben pretepati svoje lastne miroljubne državljane zgolj zaradi njihovih političnih prepričanj, je moja odgovornost, da se mirno borim za osvoboditev (ne želim, da bi se moral on soočiti z isto težavo, ko odraste). Misel na sina mi pomaga premagovati strah, ki iz ure v uro narašča.
Ure minevajo v vse bolj napetem ozračju. Skupina organizatorjev na volišču me je nekako vzela za svojega in tako pomagam urejati čakalne vrste in druge malenkosti. Čedalje več ljudi prihaja oddati svoj glas. Številni pridejo s sosednjih volišč, ki so bila napadena ali so bile vrste predolge. Vmes je španska policija še nekajkrat onesposobila računalniški sistem. Računalničarji ga uspejo vsakokrat znova vzpostaviti. Vrste se daljšajo. »Kdaj nas bodo prišli pretepsti?« Ne morem se znebiti te misli. Eden od organizatorjev mi zaupa, da so med nami infiltrirani pripadniki tajnih služb. Čeprav se trudijo, da bi ostali neopazni, jih odkrijemo: njihova energija je povsem drugačna od energije ostalih. Eden prizna, da je policaj. Medtem ko smo mi nemirni, se oni vedejo kot šerifi. Občasno preslišimo kakšen njihov ošabni komentar: »Bodo videli, ko bo prišel tisti s pendrekom …« Policaji glasujejo (seveda imajo tudi oni to pravico) in opazujejo situacijo. Občutek, da samo čakajo, kdaj nas bodo napadli, je grozen. Ko stopijo ven, jih slišimo, kako se pogovarjajo o situaciji, v smislu: tu bo težko napasti.
K sreči dan mine brez večjih težav za nas. Zdi se, da se je popoldne španska policija umirila. Moj oče je vmes prišel nazaj, da bi preveril, kako sem, in mi povedal, da je mati šla branit sosednje volišče. Tudi sam se odpravim tja; ne želim, da je sama. Srečava mojega prijatelja iz otroštva. Komentiramo napeto stanje. Do zaprtja volišč je še pet ur. Prijatelj ima ženo, Argentinko, in otroka doma; moja žena, Slovenka, in otrok sta prav tako ostala doma. Obe najini partnerki sta zaskrbljeni. Pogovarjamo se še z njegovim urugvajskim prijateljem, fantom, ki je preživel diktaturo in že vrsto let živi v Kataloniji. Prestrašeno mu zaupam: »Skrbi me, ali bo policija prišla tudi k nam.« Njegov umirjeni odgovor mi še zdaj odmeva v glavi: »Mene pa ne skrbi, ali bo prišla policija ali ne. Skrbelo bi me, če bi nas danes sem prišlo premalo.« Stavek si hranim pri srcu za čase, ko bom moral znova zbrati pogum, ki ga nimam.
Dan se zaključi mirno. Vsaj za nas. Vrnemo se domov in se zavedamo: to je bila zmaga za demokracijo. Španski vladi je padla maska in mi bomo vztrajali naprej, da se rešimo te avtoritarne miselnosti.