Delo osvobaja

Čeprav sem osebno prepričana, da bi morala biti politika dolgočasna in nespekulativna disciplina, bi rada izkoristila trenutek ter o vprašanjih, ki so tudi politična, spregovorila s povsem nepolitične pozicije in si zato tudi privoščila vso spekulativnost, ki jo premorem. Rada bi vas povabila, da za trenutek s čim manj zadržki in predsodki razmislimo o vprašanju dela.

Piše se enaindvajseto stoletje in že kakšno desetletje se šušlja o prelomu paradigme. Pojmi, na katere so se pri opisovanju svoje družbeno-politične resničnosti naslanjale generacije druge polovice dvajsetega stoletja – naši stari starši in naši starši – so se od pretirane rabe zlizali in od pretiranega prekonceptualiziranja izgubili na pomenu. Dalo bi se reči, da jih je povozil čas. Pravica do dela in koncept zaposlitve za nedoločen čas, ki sta ljudem dovolj dolgo služila kot način organizacije lastnih življenj, sta se med temi premiki in razlomi skoraj povsem porazgubila. Soditi o tem, ali je to samo na sebi dobro ali slabo, je bržkone preveč enostavno, drži pa, da dokler v zvezi z nastalimi spremembami vlada diskurzivna zmeda, vsi udeleženi težko razumemo, kaj od novo nastalega položaja lahko obrnemo v svoje emancipatorično dobro.
A začnimo na drugem koncu – pri svetu, katerega zaton spremljamo, pri družbi, ki ohranja diskurzivni primat, pa čeprav obstaja le še v sledeh, pri družbi politikov, sindikalistov in javne uprave. Pri ljudeh, za katere velja rečenica, ki je nedavno tega zaokrožila po internetu: da stvari ne kupujejo z denarjem, marveč z urami svojega časa. Nekje na obrobju resničnosti leži skrbno varovano območje delovnega prava, ki se z leti počasi, a vztrajno oži. Območje, ki vsakemu delu pripiše konstantno plačilo, vsakemu delavcu pa repertoar izbojevanih pravic in seznam predvidenih nalog. Skrbno kartirano območje, znotraj katerega imajo besede svoje pomene, struktura mesta pa jeasen in zlahka razumljiv spisek lastnosti, v katerega je treba samo udobno leči in v njem preživeti preostanek odraslega življenja.
Ker sem se z letošnjim letom po spletu naključjij znašla v javni upravi, lahko z določeno mero upravičenosti trdim, da lep delež zaposlitev za nedoločen čas navdaja z neprijetnim občutkom, da ljudje vanje ne stopajo toliko zato, da bi naredili kaj koristnega, temveč bolj za to, da ne bi bili pretirano v napoto. Da bi se iztrošili v osemurni strukturi medle futilnosti in da jim ob popoldnevih ne bi ostalo dovolj volje, da bi še zmogli živeti kor suvereni posamezniki. Ali gre za premišljeno zaroto proti svobodni volji ali zgolj za slabo socialno inženirstvo je vprašanje, ki težko nagradi z dovolj premišljenim odgovorom – vendar odgovor nanj ni nujno tisto, kar iščemo. Namesto da bi se izgubljali v špekulacijah, lahko preprosto zaključimo, da tovrstno delo ni v nikogaršnjem interesu in da pravzaprav ne bo prevelike škode, če pristane na odvozu opuščenih evolucijskih zamisli. Večina moje generacije, ki je imela priložnost opazovati svoje starše pri sprejemanju vseh možnih napačnih odločitev, tovrstni koncept dela odklanja. Še sreča, saj do njega tako ali tako ni pripuščena. In tako se znajdemo na drugem koncu problema: večina tistih, ki so vede zastavili socialno varnost za tako imenovano poklicno svobodo, živi na ozemlju, ki ga ne ščiti noben predpis. V sivi coni, v kateri ne zmorejo zares uveljavljati niti pravice do dela, niti pravice do nedela, v utesnjujočem prostoru, v katerem marsikoga preveva občutek, da svojo življenjsko moč meče v prazno. In tako nič hudega sluteč treščimo ob paradoks, da se dozdevni svobodnjaki v svojem položaju počutijo podobno nesvobodno kot kafkovski uradniki.
Morda je edini smisel besedila, ki ste ga bolj prizadevni med vami pravkar prebrali do konca, predvsem v opozorilu, da vprašanje dela potrebuje hrabrejšo in bolj temeljito analizo in da se ga zdi skoraj škoda pustiti v pretres samo tako imenovanim socialnim partnerjem, ki kljub najboljšim nameram ne zmorejo koraka v še ne povsem določeno prihodnost.