Domoljubje brez prihodnosti

Sredi maja so v državnem zboru obravnavali novelo zakona, s katero bi preprečili možnost vstopa tujih vlagateljev v solastništvo 27-kilometrske železniške trase med Divačo in Koprom. Za en glas je nadaljevanje obravnave padlo. Predlagatelj novele je bila opozicija brez SNS, proti pa koalicija in SNS. Dejanska tema seje je bilo vprašanje, ali naj Madžarska vstopi v izgradnjo drugega tira z 200-milijonskim vložkom, v zameno pa ji Slovenija uredi 40.000 kvadratnih metrov prostora v Luki Koper. O sodelovanju z Madžarsko pri projektu se je sicer menila tudi Cerarjeva vlada, a je Šarčeva to namero opustila, dokler je ni zopet prevzela vladajoča stranka, ki je sicer namero Cerarjeve stranke kritizirala.

A zdaj so v igri druge zadeve: vladajoča stranka mora – v imenu države Slovenije – nekako začeti vračati usluge vladajoči stranki na Madžarskem, ki deluje v imenu države. Madžarska bo s tem pridobila strateško prometno pot, Slovenija pa jo izgubila na račun naložb v propagandne medije vladajoče stranke. (Prodaja državnih bogastev – in strateška lega dejansko je eno ključnih slovenskih bogastev – na račun vladajoče elite je bil sicer način delovanja v postkolonialnih afriških državah in eden ključnih razlogov za njihovo revščino.)

Skratka, stranke, ki se imajo za domoljubne, glasujejo za vstop tujega kapitala, stranke, ki jih slovenstvoljubne stranke označujejo za liberalne in s tem protislovenske, pa so proti. Takšno postavitev bi morali razumeti kot paradoks, a ga žal ne. Logika namreč deluje po principu, da je boljše lastništvo v tujih rokah kot v rokah slovenskih (nekdanjih) komunistov. Saj veste, sosedova krava pa to. V tem smislu je ena izmed kljunih točk domoljubja zavist – če jaz nimam, tudi ti ne boš. A kako je lahko zavist domoljubna?

Domoljubi torej brez težav prodajajo slovenska podjetja in slovensko zemljo. Kaj pa branijo? Kulturo? Prav zdaj smo priča uničevanju kulturne in medijske sfere, ker je pač levičarska. To uničenje pa ne prinaša neke druge kulture, saj trenutni oblasti ne gre za nikakršno kulturo. Če že, naj bo ta ljubiteljska, torej folklorne plesne skupine in zbori, pa seveda tista, ki preživi na trgu, torej narodnozabavna. Ker neke druge, svoje kulture ne razvijajo, je boljše, da ni nobene.

Seveda so nizka vlaganja v kulturo in znanost ter s tem nazadovanje splošne izobrazbe in kulturnega stanja stalnica celotne tridesetletne zgodovine Slovenije, a so se »leve« vlade vsaj obnašale kulturno in pri tem niso toliko opletale z domoljubjem. Tu pa smo priča domoljubju, ki svojo kulturo kaže kot prostaštvo. To pa je zgolj drug opis tega, da na tem področju nimajo nikakršne agende. Kakšna je točno vsebina tega domoljubja, ki ni niti za državno lastništvo niti za neko kulturno vsebino naroda? Lahko bi rekli »naše tisočletne korenine«. Zato smo morali domovino na jugu ograditi pred ilegalnimi prebežniki iz pretežno muslimanskih držav, da ne bodo uničili teh naših korenin in onečastili naših žensk.

In tu pridemo do Štajerske varde. Ta ideološko izhaja iz društva Hervardi, poimenovanega po domnevni karantanski udarni vojski, ki naj bi branila samostojno Karantanijo pred vpadi. Zanje tudi slovenska država ni dovolj domoljubna in so zato zadeve prijeli v svoje roke in se osebno lotili varovanja meje.

A ko sami branijo dom z iskanjem prebežnikov na meji, spregledajo, da se zasedba domovine dogaja pred očmi vseh. Šiškovi hervardi, ki so vmes postali že vseslovenska varda, nekako spregledajo, da so izvirni hervardi branili Karantanijo predvsem pred napadi tujih vojsk, ki so vedno imele tudi svoj gospodarski cilj, ne pa pred posameznimi ubežniki iz drugih kraljestev. Prav varda bi se zato dejansko morala boriti proti razprodaji premoženja, proti lakirnici v Hočah, proti privatizaciji naravnih virov itd.

A govorjenje v ekonomski perspektivi bodo mnogi domoljubi razumeli kot marksizem in zato nekaj levičarskega. Borci proti tuji gospodarski prevladi so namreč levičarji, antiglobalisti in posledično antifa. Torej tisti, ki jih domoljubi imajo za sovražnike slovenstva. Vse te borbe so zanje nekaj zelo abstraktnega, ne pa nekaj konkretnega kot narod. Tako konkretnega, da ga je potrebno iskati v daljni zgodovini prek zaprašenih ali celo izmišljenih virov, namesto da bi analizirali stanje slovenskega naroda danes.

Slovenija je imela dve strategiji: postati samostojna država in se kot taka takoj zatem vključiti v Evropsko unijo in Nato. Oziroma drugače: oditi iz Balkana na Zahod. V tridesetih letih dejansko nihče ni proizvedel druge strategije in perspektive. Če nimaš ideje za prihodnost, ti ne preostane drugega, kot da se ukvarjaš z (domnevno) mogočno preteklostjo, naj bo to Noriško kraljestvo ali Karantanija, ali pa pograbiš, kolikor ti pač uspe. A domoljubje bi dejansko moralo bilo razvoj strategije za svojo domovino. Vsaj za naslednjih trideset let.