Državljanska vojna: pod grozovitostmi skrit mladostniški optimizem

Film Državljanska vojna (Civil War) postavi zanimivo, kontroverzno in agresivno izhodišče: zgodba se odvija v bližnji prihodnosti, kjer so Združene države Amerike zapadle v državljansko vojno. Ta se ne bije med Republikanci in Demokrati ali organizacijami, ki bi jih predstavljale na metaforični ravni, saj je unija razpadla v plejado različnih frakcij, medtem ko v prestolnici vlada samodržec, ki si je zgradil iluzijo skorajšnje zmage. Dogajanje je osredotočeno na skupino novinarjev, ki se trudi prebiti iz New Yorka v Washington, da bi naredili poslednji intervju s predsednikom, preden zahodne sile Kalifornije in Teksasa potolčejo njegove zadnje pristaše. Ekipo, ki si deli terenca, sestavljajo uveljavljena fotoreporterka Lee, Reutersov poročevalec Joel, starosta (tega, kar je ostalo od) New York Timesa Sammy in mlada, nadebudna, neizkušena fotografinja Jessie, ki želi stopati po Leejinih stopinjah. Njihova pot iz New Yorka skozi različne fronte in območja raznovrstnega nasilja ter vsiljenega miru je v številnih vidikih navdihnjena s prelomnim protikolonialističnim romanom Srce teme (Heart of Darkness) Josepha Conrada, ki ga je za prikaz tega, kako vojna razkroji človeški duh in človečnost, pomenljivo izkoristil že Francis Ford Coppola v monumentalnem filmu Apokalipsa danes! (Apocalypse Now!). In prav tako kot pri Coppolovem remake delu je tudi pri Državljanski vojni Conradova zgodba zgolj kažipot, medtem ko vsebino filma polni družbeno-politični komentar aktualnega stanja sveta.

Kot je scenarist in režiser Alex Garland poudarjal v številnih intervjujih, film Državljanska vojna ni nujno zgodba o ZDA, temveč bi jo lahko apliciral tudi na Združeno kraljestvo, Brazilijo, Evropsko unijo in mnoge druge države po svetu. Bistveno sporočilo Garlandovega filma naj bi bilo opozorilo pred pretirano polarizacijo družbe, ki vodi v vse večje ekstremizme, dokler nasilje ne postane edini način razrešitve nastalega konflikta. Dogajanje se je odločil postaviti v ZDA zlasti zato, ker je po zaslugi globalnih medijev razkol v ZDA mednarodno bistveno bolj izpostavljen kot razkoli v drugih državah, poleg tega pa je od tam tudi produkcijska hiša A24. Seveda ne gre spregledati tudi finančnega motiva, saj je nedvomno lažje tržiti kontroverznost filma o sodobni državljanski vojni v ZDA kot pa v katerikoli drugi državi. Ironično, kakopak, ga je še najlažje tržiti prav radikaliziranim bojevnikom različnih obstoječih frakcij. Čeprav je zastavljeni cilj filma, da bi gledalce odvrnil od ekstremizma, ne bi smelo biti nepričakovano, da je vsaj določen del publike nanj gledal kot na dokumentarec.

Popotovanje od New Yorka do Washingtona

Poglobimo se torej v vsebino in analizirajmo, kar je prikazano na platnu. Prva scena je New York, protivojni protest, v katerega nenadoma priteče ženska z ameriško zastavo v roki in opasanimi bombami, ki jih raznese sredi množice. Junaki so pretreseni in se odločijo odpraviti na odisejado v Washington, a zaključijo večer v varnem hotelu, polnem novinarjev. Slednje je podobno doživetjem vojnih poročevalcev iz t. i. tretjega sveta. Nekaj dni kasneje, v novem varnem zavetju begunskega taborišča, tudi sami ugotovijo, da so nekoč potovali na vojna območja s ciljem opozoriti domače občinstvo o nevarnostih, ki jih prinaša vojna, a to očitno ni zaleglo. Vmes so priča dvema grozodejstvoma: najprej na črpalki (kjer plačajo s konvertibilnimi kanadskimi dolarji) vidijo obešene napol mrtve, pretepene in mučene domnevne nasprotnike lokalcev (a morda gre zgolj za osebno maščevanje?), nato se bratijo z vojaki v havajskih srajcah, ki se na območju nekega pisarniškega kampusa borijo z vojsko in na koncu usmrtijo ujetnike. Druga ključna doživetja so obisk navidezno miroljubnega mesta, ki se z vaškimi stražami na strehah pretvarja, da tam ni vojne, zaseda nevidnega ostrostrelca ob nekakšni božični skulpturi, debate o uničenju Filadelfije in maoističnih silah v Oregonu ter seveda najbolj strašljiva scena ob srečanju z vojaki, ki kopljejo množični grob in jih povsem očitno nameravajo zakopati zraven, če niso »pravi« Američani.

Večina filma je posnetega iz perspektive skupine novinarjev. Režiser to izkoristi, da prikaže dogajanje na bolj površinski način, brez poglabljanja v zgodbe posameznikov, v konkretne politične dileme in cilje vojskujočih se strani, čeprav vojni poročevalci v svoje reportaže zmeraj vključijo prav te vidike. Vseeno so naši junaki v edinstveni nuji, da ujamejo predsednika, dokler je še v Beli hiši. To je fokus zadnjega dela filma, ki preklopi iz prvoosebne žurnalistične perspektive v bolj klasično filmsko, skoraj blockbustersko ekstravaganco. Čeprav tudi ta del zgodbe formalno še vedno sledi Srcu teme, saj nas pripelje do tukajšnjega »Kurtza«, prestrašenega in izgubljenega v razblinjeni iluziji lastne veličine, je vizualno vendarle bližje Sestreljenemu črnemu jastrebu (Black Hawk Down), s prikazom polne veličine sodobne vojaške mašinerije. Medtem ko je v prejšnje spopade, ki so jim priča junaki, vključena le peščica vojakov na obeh straneh, smo v zadnjem delu filma priča pravi ofenzivi in brezkompromisnemu uničenju washingtonskih znamenitosti, ki so obenem tudi simboli ZDA. Pri tem je treba izpostaviti, da se Garland za razliko od denimo Michaela Baya (Transformerji, Pearl Harbor) izogne tako mastrubatornemu poveličevanju vojaške mehanizacije kot tudi organističnemu zravnanju spomenikov z zemljo, kakršnemu smo priča v filmih Ronalda Emmericha (Dan neodvisnosti, Napad na Belo hišo). Prikazana vojaška operacija je brutalna, a učinkovita, povsem osredotočena na zadani vojaški cilj prevzema oblasti.

Za trenutek si oglejmo še predstavljeno politično sliko ZDA v primežu državljanske vojne. V tem vidiku se Garland namerno izmika podrobnostim in celoviti razlagi razkroja družbe, vendar vseeno poda nekaj zanimivih iztočnic. Prva je vsekakor navezava Kalifornije in Teksasa v »Zahodne sile«, ki se zdi glede na trenutno politično stanje še posebej neverjetna, saj je Kalifornija docela demokratska, Teksas pa republikanski – na zadnjih predsedniških volitvah je na zahodni obali slavil Biden s 63 %, v Teksasu pa Trump z 52 %. A kot je poudaril Garland v intervjuju, so prebivalci obeh zveznih držav znani po tem, da ne prenašajo ukazov »od zunaj«, in diktator, ki ga nobena od obeh držav ne bi sprejela za svojega, bi ju lahko kaj hitro povezal, s tem pa tudi združil izredno gospodarsko moč dveh največjih ameriških zveznih držav. Izvemo tudi, da Zahodne sile niso edina frakcija, obstaja namreč tudi Floridska aliansa in več drugih lokalnih armad, prikaz navidezno miroljubnega mesta in nekatere druge scene iz filma pa nazorno prikažejo, kako globoka je atomizacija ameriške družbe v svetu te državljanske vojne.

Objektiv in objektivnost

Vrnimo se k avtorjevemu zastavljenemu cilju opozarjanja na družbeno polarizacijo. Ta interpretacija je vsekakor ustrezna, a film je kompleksno, celovito umetniško delo in v primeru Državljanske vojne se zdi ta interpretacija vseeno nekoliko preveč preprosta. Sploh ob dejstvu, da je Garland v številnih intervjujih med obsežno novinarsko promocijo podal tudi nekatere druge poglede in namige o navdihu za film. Ne gre spregledati niti izbire žariščenja zgodbe skozi objektive in objektivnost protagonistov. Ključna funkcija vojnega poročevalca je, da domači publiki prenese informacije o dogajanju s terena, vendar jih ob tem zmeraj interpretira oziroma obarva publiki primerno (za podrobnosti o tem ni treba pogledati dlje od aktualnih naslovov poročanja iz izraelske okupacije Gaze v medijih različnih držav). Kot večina filmov, ki poveličujejo lik novinarja, tudi Državljanska vojna ignorira ta vidik, saj junaki nikoli ne razmišljajo o tem, kako predstaviti svoja odkritja oziroma ujete podobe, temveč kvečjemu o tem, kako jih bo publika sprejela (kot da škarje in platno ne bi bila prav v njihovih rokah). Veliko bolj so namreč osredotočeni na dejstvo, da doživljajo ZGODOVINSKI TRENUTEK, gledalec pa dobi občutek, da ga skušajo predvsem začutiti in ne toliko razložiti na razumski ravni.

Možno interpretacijo za izbiro te perspektive je Garland mimogrede navrgel v nekaterih intervjujih, ko je razlagal o svojem odnosu do novinarstva. Njegov oče je namreč delal za časopis kot karikaturist, Garland pa je v želel postati dopisnik. Kot je povedal, se je med mladostniškim klatenjem po svetu precej družil z vojnimi poročevalci in se jim je imel namen tudi pridružiti (glede na njegovo starost najverjetneje v zgodnjih devetdesetih letih v Iraku, nekdanji Jugoslaviji, Somaliji ali Ruandi). Po njegovem pričevanju naj bi mu eden od starejših kolegov razložil, da to ni poklic za mladce, ki iščejo adrenalin, in naj si raje poišče kak drug hobi. Garlanda je to streznilo in je perspektive, ki jih je pridobil od vojnih poročevalcev, raje uporabil pri pisanju svojega prvenca, Obala, ki si zasluži nekoliko bolj podroben pogled.

Roman Obala (The Beach) je danes znan predvsem po filmski adaptaciji Dannyja Boyla iz leta 2000 z Leonardom DiCaprijem v glavni vlogi, ki – zlasti zaradi zvezdnikove takrat spolirane podobe – znatno spremeni dogajanje glede na literarno predlogo in junaka predstavi v skoraj pozitivni luči. Garlandov protagonist Richard pa je vse prej kot to – je nihilističen hedonist, ki se mu med raziskovanjem tajskih džungelskih otokov v glavi vri Apokalipsa danes! (najbrž ni naključje, da se referenca na Coppolov film znova pojavi v Državljanski vojni), nakar zaradi bujne domišljije, drog, narcisoidnosti in zabušantskega izmikanja odgovornosti pusti vse na cedilu in s tem ne le uniči utopične družbe, temveč tudi njeno idejo. Ni težko videti vzporednic med Richardom in mladim Alexom Garlandom, ki z varne razdalje sledi vojnim poročevalcem in sanjari o tveganih doživetjih. In čeprav Richard predstavlja avtorjevo zavrnitev te fantazije in mladostniškega hrepenenja po nevarnosti in vojni, so njegovi protagonisti v Državljanski vojni videti kot Richard, ki nikoli ni odrasel. Izjema je ostareli Sammy, ki skuša svojo kariero skleniti v neko smiselno celoto, medtem ko sta izkušena Lee in Joel adrenalinska odvisnika, ki se trudita upravičiti svoje početje z visokoletečimi krilaticami o pravici do informiranosti, objektivnosti in morali. Mlada vajenka Jessie pa je pravzaprav različica Richarda, ki za razliko od njega ni izgubljena in prisiljena tavati sama, temveč je našla mentorje, ki jih spoštuje … a jih bo na koncu ravno tako pustila na cedilu.

Podobno kot lahko ugotovimo, da junaki Državljanske vojne temeljijo na ekstrapoliranih Garlandovih mladostniških idejah in idealih, lahko tudi njegove izpričane namene za film označimo za skorajda adolescentno naivne. To še zlasti velja za omenjeni cilj opozarjanja na probleme polarizacije, saj obenem skozi like v filmu izrazi dvom v uspeh tovrstnega početja: spomnimo, Lee ugotovi, da poročanje o vojnah v tujini ni ustavilo vojne doma. To očitno protislovje bržkone ni naključje in postavi Garlandove trditve o namenu filma v drugo luč. Ob predstavitvi napovednika filma in skopih podatkih o dejanski zgodbi so mnogi sklepali, da ima film protitrumpovsko sporočilo, kar sta Garland in produkcijska hiša nemudoma zanikala. Kot je opisano zgoraj, se film izdatno trudi ločiti zgodbo od aktualne politične situacije in to mu tudi uspe. Ampak glede na to, da film izrecno zanika možnost, da bi dosegel načelni cilj svarila pred polarizacijo, je vredno ponovno pogledati metaforični potencial likov in dejanj. In ne glede na to, da je osnutek za scenarij nastal pred volitvami 2016 – in torej pred »predstavo« Donalda Trumpa –, si je težko razlagati, da je predsednik ZDA v podobi Nicka Offermana karkoli drugega kot metafora zanj.

Na tej točki je pomemben tudi uvodni citat Alexa Garlanda, ki ga je podal v nekem intervjuju, češ da je primarni cilj državnih inštitucij preprečevanja fašizma. Državljanska vojna namreč prikaže, kaj se zgodi, ko te inštitucije zatajijo in fašizem vendarle prevlada. Vrstijo se grozodejstva in teror, a najdejo se posamezniki in ustanove, ki na različne načine vzpostavijo civilizacijske minimume in ne glede na razhajanja ter razlike se na koncu zbere koalicija, ki fašizem potolče. Zgodovinsko gledano, ta ideja ni na trhlih nogah, a je iz sodobne perspektive ne glede na avtorjeva srednja leta, tragičnost zaključnih scen in vzglede v Srcu teme in Apokalipsi danes! izredno mladostniško optimistična. Kar je najbrž najboljši pristop, ko se zazremo v brezno družbene polariziranosti, ki nam ga ponujajo novice in družbena omrežja v letu 2024.