Emilio Gentile: »Trije totalitarizmi niso različne veje istega drevesa, temveč tri drevesa različnih sort z nekaj skupnimi vejami.«

Za boljše razumevanje je najbrž treba pojavu fašizma povrniti jasno in točno določeno zgodovinsko svojskost. Nobenih provokacij, retoričnih vprašanj in dvomljivih odgovorov – zgodovinska dejstva, samo ta štejejo. Je sploh mogoče prenašati vednost o zgodovinskem poglavju fašizma brez nepotrebnega zatekanja k čustvom, brez razburjanja, navduševanja, pristaštva in sovraštva, brez spektakla?

Že petdeset let preučujem pojav fašizma, izvajam raziskave, pišem in objavljam članke, eseje, knjige z edinim ciljem spoznati, razumeti in pojasniti, kaj se je v Italiji zgodilo med letoma 1919 in 1945. In sicer z iskanjem zgodovinskih virov, njihovo kritično analizo in zgodovinopisno uporabo – v mejah svojih zmožnosti – na podlagi racionalne metode pri razvoju zgodovinske vednosti, ki jo sam uresničujem skozi to, čemur pravim temeljne kategorije zgodovinskega razuma: časovnost, specifičnost, individualnost in kompleksnost. Vse moje pisanje na temo fašizma teži k povečevanju in utrjevanju racionalnega in kritičnega vedenja proti sleherni obliki spektakularnih, čustvenih ali kako drugače podobnih sugestij. Opisujem gola dejstva, tako kot so se pripetila in kot jih je mogoče dokumentirano rekonstruirati, bralcu pa puščam svobodno presojo na podlagi njegovih vrednot in idej. Pri opisovanju zgodovine se od nekdaj zgledujem po vodilu Čehovega: »Vi hočete, da kadar opisujem konjskega tatu, rečem: krasti konje je grdo. A to že vsak ve, brez mene.«

Bi nam za bolj razločno in celostno sliko ponovili izvirno opredelitev zgodovinskega fašizma? Iz vaših spisov izhaja, da jo radi trislojno delite na organizacijsko, kulturno in institucionalno raven. 

Skozi svoje raziskovanje sem razpoznal vrsto ključnih zgodovinskih dejavnikov, ki opredeljujejo pojav fašizma kot orientacijske točke v nekakšnem okvirnem konceptualnem zemljevidu, ki ga ločujem na tri posamične razsežnosti: organizacijska kaže na družbeno sestavo, strukturo združevanja in oblike strankarskih bojev; kulturna razsežnost zajema oblike dojemanja človeka, množic in politike, torej ideologijo in njene nazore, vrednote, smotre; institucionalna pa nazadnje pojasnjuje zapleteno celoto institucionalnih struktur in razmerij, ki značilno določajo fašistični režim. Tridimenzionalnost pogleda odraža, kolikor mogoče natančno, zgodovinsko krivuljo fašizma.

a) Organizacijska razsežnost:

1) množično gibanje, ki sicer združuje različne razrede, a v njem na vodilnih mestih in v militantnih vrstah prevladujejo mladi iz srednjih slojev, v političnem delovanju večidel novinci, organizirani po izvirnem, nikdar prej videnem načelu »miličniške stranke«, ki svoje identitete ne utemeljuje na podlagi družbene hierarhije ali razredne pripadnosti, temveč čuta za tovarištvo, sebe pa dojema kot nositeljico poslanstva narodne pomladitve v trajnem bojnem stanju proti političnim nasprotnikom, ker teži k političnemu monopolu z izvajanjem terorja, poslanskega taktiziranja in kompromisa med vodilnimi skupinami za vzpostavitev novega režima in popolno uničenje parlamentarne demokracije.

b) Kulturna razsežnost:

2) kulturni nazor, utemeljen na mitskem mišljenju in tragičnem ter aktivističnem dojemanju življenja, zasnovanem kot udejanjanje volje po moči, mita o mladosti kot stvariteljici zgodovine, militarizacije politike kot bivanjskem in družbenoorganizacijskem modelu;

3) po naravi protiideološka in pragmatična ideologija, ki se razglaša za protimaterialistično, protiindividualistično, protiliberalno, protidemokratično, protimarksistično in je v splošnem populistična in protikapitalistična, ki se prej kot teoretično izraža estetsko skozi nov politični slog in mite, obrede in simbole nekakšne laične religije, ustanovljene z namenom prevzgoje, socializacije in fideističnega vključevanja množic v načrt »novega človeka«;

4) totalitarno in prednostno dojemanje vloge politike kot celostne človeške izkušnje in trajne revolucije, ki skozi totalitarno državo uresničuje stapljanje posameznika in množic v organsko in mistično enost nacije kot etnične in moralne skupnosti, ki sprejema nujne diskriminatorne in pregonske ukrepe proti vsem, ki po njeni presoji ne sodijo v skupnost, ker so sovražniki režima, pripadniki nižjih ras ali kako drugače nevarni za nacionalno integriteto;

5) državljanska etika, temelječa na brezpogojni podrejenosti državljana državi, na popolni predanosti posameznika nacionalni skupnosti, na disciplini, možatosti, tovarištvu, bojevniškem duhu.

c) Institucionalna razsežnost:

6) policijski aparat, ki preprečuje, nadzoruje in zatira, tudi z uporabo organiziranega terorja, vsakršno nesoglasje in opozicijo;

7) enostrankarski sistem, ki z obvladanjem samostojne milice zagotavlja oboroženo zaščito režima, sestavljene celote javnih ustanov, ki jih na novo ustanovi revolucionarno gibanje; ki obenem skrbi za kadrovanje novega vodilnega aparata in oblikovanje »vodstvene aristokracije«; ki totalitarno določa življenje množic z vključevanjem v pedagoški proces trajne mobilizacije čustev in zvestobe; ki v režimu izvršuje »trajno revolucijo« v luči permanentne uveljavitve mita totalitarne države v institucijah, družbi, mišljenju in navadah;

8) na sožitju režima in države temelječi politični sistem, hierarhično urejen po z vrha imenovanih vlogah, nad katerimi bdi lik »vodje«, svetostno karizmatičen, ki ukazuje, usmerja in usklajuje delovanje stranke, režima in države same kakor nedotakljiv vrhovni razsodnik med spori režimskih mogočnikov;

9) korporativno organizirano gospodarstvo, ki ukinja sindikalno svobodo, širi področje državnega vpliva in teži k izvrševanju režimskega nadzora nad produkcijskimi sloji na podlagi tehnokratskih in solidarističnih načel za doseganje čim večje režimske moči ohranjujoč zasebno lastnino in razredno delitev družbe;

10) zunanja politika v službi iskanja nacionalne moči in veličine s ciljem imperialističnega širjenja v luči ustoličenja nove civilizacije.

Trdite, da je fašizem italijanska pot v totalitarizem. Bi nam pomagali opredeliti razlikovalne značilnosti italijanskega totalitarizma?

Pojem »totalitarizma« se je v Italiji prvič pojavil 2. junija 1925 v članku marksista Lelia Bessa, objavljenem v protifašistični reviji La Rivoluzione Liberale, ki jo je ustanovil in ji urednikoval Piero Gobetti. Dve leti pred tem sta pridevnik »totalitaren« uvedla liberalni protifašist Giovanni Amendola in katoliški demokrat, ravno tako protifašist Luigi Sturzo. Z novo skovanko so trije protifašisti nameravali opredeliti novo oblastniško prakso, ki jo je fašizem po prevzemu vlade vsilil za dosego monopolne oblasti in nasilno preprečitev političnega delovanja strankam in politikom, ki so mu nasprotovali ali se niso podrejali njeni nadvladi.

Značilnosti fašističnega totalitarizma so od samega vzpona na oblast torej sledeče: teroristična praksa, državljanska vojna proti drugim strankam, enačenje vladajoče stranke z nacijo in državo, ločevanje državljanov na kasti gospodarjev in hlapcev, kult vodje, ideologija kot politična religija, država-stranka.

Pojem totalitarizma so torej na novo skovali italijanski protifašisti za obsojanje fašizma, potem pa ga je slednji prevzel za svojega z željo po poveličevanju nasilne vzpostavitve enostrankarskega režima. Italijanski protifašistični izgnanci so vse od leta 1926 neologizem »totalitaren« pomensko razširili na komunistični režim, po letu 1933 pa ga pripisujejo še nacističnemu režimu. Samo kdor ne pozna izvora totalitarizma, lahko torej trdi, da gre za ideološko samopredstavo fašizma, a skovanka se dejansko nanaša na resničnost nove enostrankarske vladavine, ki jo fašisti vsilijo državi in družbi. V izvornem pomenu torej fašistični totalitarizem ni oznaka za to, kar naj bi fašizem načrtoval za prihodnost, temveč za to, kar že počne v sedanjosti, odkar se je nasilno uveljavil kot prevladujoča politična sila – z uničenjem vseh ostalih. Totalitarizem je torej fašistična resničnost vse od leta 1922, in ne slika prihodnjih namer.

V svojih knjigah o fašističnem totalitarizmu pišete kot o eksperimentu – kaj to pomeni?

S pojmom totalitarizem, v smislu zgodovinskega pomena, ki ga pripisujemo trem izvirnim enostrankarskim režimom v obdobju med dvema svetovnima vojnama, merim na eksperiment politične vladavine, ki ga uresničuje revolucionarno gibanje, organizirano v vojaško disciplinirano stranko na podlagi fundamentalističnega pojmovanja politike, ki si prizadeva za monopol oblasti; ko pa ga po zakonitih ali nezakonitih poteh doseže, začne uničevati in preobražati obstoječi sistem vladanja z izgradnjo nove države, sloneče na enostrankarskem režimu, katerega glavni cilj je osvajanje družbe, torej podrejanje, vključevanje in poenotenje vladanih na podlagi načela integralne političnosti bivanja, bodisi individualnega bodisi kolektivnega, razumljenega skozi kategorije, mite in vrednote institucionalizirane ideologije v obliki politične religije, z namenom predrugačenja posameznika in množic skozi sito antropološke revolucije, ki naj bi prenovila človeka in ustvarila novega človeka, z dušo in telesom predanega uresničevanju revolucionarnih in imperialističnih načrtov totalitarne stranke s ciljem ustvarjanja nadnacionalne nove civilizacije.

Svojo opredelitev izražam enopovedno v želji, da bi izpostavil zgodovinsko sosledje različnih stopenj totalitarnega eksperimenta, kot je razvidno iz resničnosti treh prvih in temeljnih enostrankarskih režimov.

Fašistični totalitarizem je, kot vsak drug totalitarizem 20. stoletja, eksperiment v smislu, da svoje izvirne temeljne značilnosti razvija s prilagajanjem novonastalim razmeram na podlagi potreb iz spremenjenih okoliščin, in v sledenju glavnim ciljem, ki si jih zadaja totalitarna stranka – v primeru fašizma antropološke revolucije, ki naj bi ustvarila novo italijansko raso, povsem podrejeno državi in usojeno življenju v trajnem vojnem stanju pod narekom imperialne politike.

Totalitarizem kot povsem nov in izviren eksperiment politične vladavine, ki se v Evropi pojavi po prvi svetovni vojni, ni projekt, ki ga je treba izvesti, ni cilj, temveč orodje za dosego cilja, ki je pri vsakem totalitarizmu drugačen: za boljševike je uresničitev komunizma in univerzalna osvoboditev svetovnega proletariata; za fašiste je osvojitev evropskega in kolonialnega imperija, stvaritev nove civilizacije po vzoru fašistične Italije; za naciste je izničenje judovstva in svetovna nadvlada arijske rase. Smešno bi bilo trditi, da je bil totalitarizem skupni cilj boljševizma, fašizma in nacizma; v resnici je bil orodje, ki so ga uporabili pri uresničevanju svojih različnih načrtov nadvladja. Trije totalitarizmi niso različne veje istega drevesa, temveč tri drevesa različnih sort z nekaj skupnimi vejami.

Velja poudariti, da komunistični totalitarizem v svoji zgodovinski in ideološki matrici kljub vsemu stremi k osvobajanju in svobodi vseh ljudi, čeprav je totalitarna metoda, ki so jo ubrali boljševiki, nazadnje zanikala ta univerzalni človečanski smoter. Fašistični totalitarizem v svoji zgodovinski in ideološki matrici pa v izhodišču vsem ljudem popolnoma odreka sleherno osvobajanje in svobodo, ker stremi k prevladi višje rase nad tistimi, ki jih ima za manjvredne, in si jih zato podjarmlja ali jih izkoreninja – totalitarna metoda obeh režimov je povsem skladna z njunimi cilji. Naj k temu takoj dodam, da na evropskih tleh po letu 1921 ni bilo drugih boljševiških revolucij in nobenega totalitarnega režima po modelu Sovjetske zveze, medtem ko so od leta 1922, po pohodu na Rim, celi dve desetletji – tako rekoč drug za drugim – cveteli vojaške nacionalistične diktature, gibanja in režimi, ki so se navdihovali in posnemali totalitarni fašizem, medtem ko so med drugo svetovno vojno celo komunisti pri svojem protifašističnem odporništvu sprejeli pravila parlamentarne demokracije.

Je fašizem enak mussolinijevstvu?

Fašizma ni mogoče enačiti z Mussolinijem, čeprav je bil slednji njegov glavni akter. Naj spomnim, da za razliko od Lenina in Stalina, pa tudi samega Hitlerja, v fašističnem gibanju in stranki vsaj do leta 1926 Mussolini nikdar ni bil uradno vrhovni vladar. Po pobudi za ustanovitev Zveze bojevnikov (Fasci Italiani di Combattimento) leta 1919 ni bil na čelu gibanja, temveč le eden od članov izvršnega sveta ali pač vidni predstavnik milanskega fašizma. Fašizem, ki je leta 1920 s škvadrizmom prerasel v množično gibanje, ni bil Mussolinijev otrok, temveč je nastal na pobudo mladih voditeljev pokrajinskega fašizma, ključnih gonilnih sil državljanske vojne proti političnim in sindikalnim predstavništvom proletariata. V prvih treh let življenja torej ne smemo izenačevati »mussolinijevstva« in fašizma, temveč ravno nasprotno – izpostavljati moramo navzkrižja med njima. Prvo takšno navzkrižje zabeležimo že v poletju 1921, ko je Mussolini skušal vsiliti svojo vodstvo novonastalemu fašističnemu škvadrizmu in izsiliti sprejem spravnega dogovora s socialistično stranko na podlagi demilitarizacije fašističnega gibanja. Upor škvadrističnih vodij je izpodbijal Mussolinijevo očetovstvo fašizma. Mussolinija niso hoteli priznati za svojega dučeja. Ko je ta, zelen od jeze, odstopil iz izvršnega sveta in škvadriste obtožil, da so fašizem spremenili v revolucionarno gibanje čistega nasilja, so ga ti povračilno oklicali za izdajalca: Mussoliniju so očitali, da je fašizem izdal enako, kot je svojčas izdal socializem. Spopad za oblast znotraj novega fašističnega gibanja se je končal z zmago škvadristov in Mussolinijevo predajo. Mussolini je fašizmu najprej grozil z uničenjem, nato pa obrnil hrbet spravni pomiritvi s socialisti in sprejel diktat škvadristov, ki so terjali preobrazbo stranke v oboroženo milico. Mussolini dejansko ni vodil niti novoustanovljene Nacionalne fašistične stranke (PNF). Kongres je za generalnega sekretarja PNF izvolil Micheleja Bianchija, ki je resnično krojil usodo organizacije in usmerjal nasilno delovanje stranke celo leto 1922 vse do prevzema oblasti. Pretežno na njegovo pobudo je stekel celo »pohod na Rim«, kakor dokazujem v knjigi E fu subito regime. Il fascismo e la marcia su Roma (In takoj je bil režim. Fašizem in pohod na Rim, 2012).

Mussolini je vedno nekomu sledil, nikdar ni bil gonilna sila. Celo po pohodu na Rim je pri vseh ključnih odločitvah, ki so med letoma 1922 in 1926 vodile k vzpostavitvi totalitarnega režima, Mussolinijeva težnja po osebni centralizaciji oblasti pogosto trčila ob vodilne osebnosti fašističnega škvadrizma, ki so pričakovale takojšnjo in popolno osvojitev oblasti. Skozi vso leto 1923 je prihajalo do žolčnih spopadov med Mussolinijem in vodji pokrajinskega fašizma, celo v javnosti: tedaj se je tudi v taboru protifašistov prvič govorilo o mussolinijevstvu in fašizmu kot o sprtih pojavih, kajti mnogi škvadristični vodje so vztrajali v nasprotovanju Mussolinijevi osebni politiki, ki je na čelo fašistične stranke postavljala enega samega, absolutnega vodjo – njega. Po Matteottijevem umoru so vodje brezkompromisnih fašističnih struj in poveljniki oddelkov Prostovoljne milice za državno varnost (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale) negotovemu Mussoliniju, odrevenelemu od strahu spričo obtožbe umora, vsilili obrat, s katerim je 3. januarja 1925 fašizem dokončno stopil na pot enostrankarskega režima.

Osnovne temelje totalitarnega fašističnega režima, po katerih se je zgledovala Mussolinijega vlada v letih 1925 in 1926, je izvorno konceptualno postavil Roberto Farinacci, predstavnik omenjenih »brezkompromisnikov«, ki so od vzpona fašizma na oblast zahtevali ukinitev protifašističnih strank in popolno osvojitev države. Šele po enostrankarskem obratu leta 1925 je Mussoliniju s podporo državnih oblasti in razprtij med fašističnimi vodji uspelo doseči nadzor nad svojo stranko ter iztrgati priznanje sebe kot nespornega dučeja, kot je določal – prvič nasploh – novi statut PNF leta 1926.

Opozoriti pa je treba, da je kljub nesoglasjem s pokrajinskimi vodji Mussolini z njimi od začetka soglašal z nasilno metodo kot sredstvom za boj; s politično in včasih celo fizično eliminacijo nasprotnikov; z željo po uničenju liberalne države in uveljavitvijo popolne in vrhovne nadvlade fašistične stranke nad državo in družbo. Totalitarni cezarizem je skupni dosežek Mussolinija in fašističnih hierarhov. V vsem totalitarnem eksperimentu, od enostrankarskega režima do vzpostavitve imperialistične, rasistične in antisemitske države, je lahko duče računal na polno sodelovanje fašističnih hierarhov. In s podreditvijo kralja, vodje države, volji predsednika vlade in fašističnega dučeja: v monarhiji, fašistični in totalitarni je duče ukazoval in kralj podpisoval.

Za nami je stota obletnica pohoda na Rim, ki ga sami opredeljujete kot izvirno in ustanovno dejanje fašizma. Če prav razbiram vaša dela, pravite, da se je v tem trenutku »začel« zgodovinski fašizem. Kaj pa triletje pred tem? 

Naj vas popravim: začetka »zgodovinskega fašizma« ne postavljam v trenutek pohoda na Rim. Naj najprej pojasnim, kaj mislim s to sintagmo. Z »zgodovinskim fašizmom« mislim na pečat, ki ga je fašizem pustil na zgodovini 20. stoletja, torej na pojav, ki je iz italijanskih okvirov prerastel v evropski in za časa druge svetovne vojne celo svetovni pojav. Jasno, uradna ustanovitev Zveze bojevnikov je 23. marec 1919, čeprav je Mussolini šele 3. julija istega leta svoje gibanje prvič opredelil s pojmom »fašizem«. A tudi fašizem iz leta 1919 ni bil povsem novo gibanje, temveč nadaljevanje interventističnih revolucionarjev (Fasci d’azione rivoluzionaria interventista) iz leta 1915. Mussolini sam je nanj gledal kot na prehodno gibanje, ki mu ni namenjena dolga prihodnost. Kot dokazujem v knjigi Quando Mussolini non era il duce (Ko Mussolini še ni bil duče, 2019), tedaj še ni nameraval nasilno prevzeti oblasti. Fašizem iz leta 1919 je bilo nasilno in hrupno, a maloštevilno, v bistvu obrobno gibanje. Konec leta 1919 je Zveza bojevnikov po vsej Italiji štela pičlih 800 članov. Mussolinijevski fašizem je konec tega leta po popolni volilni polomiji skoraj izumrl, čeprav so na strankarskih listah visela mednarodno odmevna imena, od Artura Toscaninija do Filippa Tommasa Marinettija. Mussolini je tedaj prejel manj kot pet tisoč glasov in resno razmišljal, da bi zapustil politiko. Še konec leta 1920 je fašiste zmerjal s »političnimi cigani« brez vsakršnega akcijskega načrta za prihodnost. Večina fašistov, kakih deset tisoč po vsej Italiji, se je takrat prepoznavala v dučeju, ki ni bil Mussolini, temveč poveljnik z Reke D’Annunzio.

»Zgodovinski fašizem«, to smrtno znamenje novejše zgodovine, se torej začne po letu 1920 s škvadrizmom, ki Zvezo bojevnikov razširi v množično gibanje, do konca leta 1921 organizirano v stranko z izvirnimi značilnostmi miličniške stranke, ki je z nasilnimi sredstvi uničevala nasprotnike z odločnim namenom, da bi si prilastila popolno nadvlado nad družbo in državo. Drugod po Evropi so sicer cvetela desna in leva paravojaška gibanja, a ni bilo nobene nacionalistične, protikomunistične, protidemokratične in revolucionarne miličniške stranke, ki bi z oboroženim nasiljem metodično spodkopavala organizacije proletariata, socialistične stranke, komunistične stranke, pozneje še republikanske in ljudske stranke. Ko se je fašizem odločil za osvajalni pohod na oblast, je škvadrizem z diktatorskimi metodami že prevladoval v mnogih deželah severne in srednje Italije.

Je bil pohod na Rim torej državni udar ali je, nasprotno, imel določeno legalnost ali celo demokratično legitimnost?

Ne, v fašističnem vzponu na oblast ni bilo nič demokratičnega v nasprotju z nacistično stranko, ki je dosegla močno relativno večino na volitvah v nemški parlament leta 1933. Ko je kralj zaupal Mussoliniju nalogo za sestavo nove vlade leta 1922, je v poslanski zbornici sedelo le pičlih trideset fašističnih poslancev. Vlada je dobila zaupnico parlamenta šele potem, ko je fašizem sprožil vsedržavni oboroženi upor in zasedel vse državne organe, medtem ko se je Mussolini tajno dogovarjal s starimi liberalnimi predstavniki za nastavitev nekaterih fašističnih ministrov v novo koalicijsko vlado. Slednje ni rodilo političnega kompromisa med fašizmom in monarhijo, temveč izsiljevanje z do zob oboroženo vstajo, ki je kralja prisililo k predaji oblasti vodji vojaško organizirane stranke, ki je imel za sabo šele šestnajstmesečni poslanski staž. Nič demokratičnega ni bilo niti v delovanju fašističnega vodje in stranke po podarjeni zaupnici. Fašisti so začeli javno razglašati, da je fašizem prišel na oblast »nepreklicno«. Fašistična stranka je uporabila škvadrizem, Mussolini pa državne organe, ki si jih je podredil svoji oblasti, da je prevzem oblasti zapečatil kot dokončen. Ravno zato so začeli nekateri protifašisti že zgodaj govoriti o »fašističnem režimu«, »totalitarnem sistemu« in »državi-stranki«.

V svojih delih poudarjate vidik te uzakonitve fašistične revolucije, in sicer uničenje liberalne države na račun totalitarnega enostrankarskega sistema. Republikanski parlamentarizem po drugi svetovni vojni sloni ravno na zavesti, da smo se pošteno opekli, da monarhični okvir ni zajezil totalitarne poplave, da se temu izognemo z omejevanjem in uravnovešenjem absolutno suverene oblasti, ki se ji ljudstvo očitno zlahka podreja.

O »zakoniti revoluciji« smemo, seveda, upravičeno govoriti samo s formalnopravnega gledišča v smislu, da je novo zakonodajo, ki jo je vzpostavil totalitarni režim, izglasoval parlament, ki je bil takrat že v rokah fašistov. Fašistični vzpon na oblast ni temeljil na ljudskem soglasju niti na večinskem glasu na volitvah, kot se je enajst let pozneje zgodilo s Hitlerjem v Nemčiji. Fašistična večina, ki jo je poslanska zbornica izglasovala leta 1924, je posledica ugodne, fašistični stranki in škvadrističnemu nasilju naklonjene zakonodaje. Večina Italijanov v času pohoda na Rim niso bili fašisti. Bili so kvečjemu siti burnega in prepirljivega desetletja: od vojne v Libiji leta 1912 do revolucionarnih vstaj ob »rdečem tednu«, pa nasilnih izgredov med interventisti in nevtralisti, tri in pol leta izčrpavajoče vojne, vročičnega povojnega »rdečega dveletja« do škvadristične vojne »črnega dveletja«. Da ne omenjam pretresljivih sprememb v družbi, inflacije, brezposelnosti, nasilja razrednega boja.

Če povzamem, fašistična »zakonita revolucija« ni bila demokratična, temveč polno totalitarna. Izvršena je bila s soglasjem kralja, ki je po tej poti usodno zvezal monarhijo s fašističnim režimom in leta 1928 privolil v preobrazbo velikega sveta (Gran consiglio del fascismo), vrhovnega strankarskega organa, v vrhovni ustanovni organ monarhije, ki je postal pristojen za imenovanje novega predsednika vlade in celo kraljevega naslednika.

Italijanska država je med letoma 1926 in 1939 razvila izvirno in hibridno ustavno ureditev: postala je monarhija totalitarno režimske vrste, v kateri se kralj skozi različne faze totalitarnega eksperimenta niti enkrat ni uprl dučejevim zakonom. Naj podam primer: marca 1938 je dučeju, ki je bil med vojaščino navaden desetnik, podelil najvišji vojaški čin, prvega maršala cesarstva, ki ga je priložnostno izumil na pobudo sekretarja vladajoče stranke. Kralj je novembra 1938 s podpisom zakona uradno uzakonil rasizem in antisemitizem. Leta 1939 je razglasil razpustitev poslanske zbornice, ki je bila kljub popolni fašistizaciji po letu 1926 in plebiscitu leta 1929 zadnji organ volilnega značaja; nadomestila jo je fašistična zbornica (Camera dei fasci e delle corporazioni), katerih člane je neposredno nameščal in odstavljal duče. Leta 1940 je na predvečer vstopa Nemčije v vojno kralj pooblastil dučeja za vrhovnega poveljnika vseh oboroženih sil.

Pravljico o domnevnem »dvovladju« fašistične države si je leta 1944 izmislil Mussolini, ko je poskušal na čelu Italijanske socialne republike zmanjšati odgovornosti režima v preteklih dveh desetletjih in kralja obtožiti izdajstva zaradi državnega udara 25. julija 1943, ko je Viktor Emanuel podprl vojsko proti že odpisanemu dučeju, ki je bil na kolenih zaradi vojaškega poraza v vojni, h kateri je samovoljno pristopil sam.

Do te točke ste govorili pretežno o dogajanju na strankarskem prizorišču; kje pa so ljudske množice? Kako se je večina odzvala na na glavo obrnjene razmere: z nemim soglasjem, sodelujoče, sobivajoč, sprejemajoč nujno zlo, kaj tretjega?

Kar zadeva ljudski odziv na fašistični režim, začniva s samoumevno ugotovitvijo, da v totalitarnem režimu preverjanje osebnih prepričanj prebivalstva ni mogoče. Pod predpostavko, da se večina ljudstva tako rekoč nikjer ni aktivneje upirala vzponu fašizma na oblast in vzpostavitvi totalitarnega režima, smemo za poznejša obdobja reči, da je prebivalstvo prehajalo od sprejemanja iz utrujenosti in brezbrižnosti do podrejanja iz strahu in obupa. Sledilo je obdobje čustvene privolitve z občasnimi izbruhi navdušenja za Mussolinijeve resnične ali namišljene uspehe v notranji in zunanji politiki pod vztrajnimi, neprekinjenimi udarci propagande, ki dosežejo vrhunec z razglasitvijo cesarstva po osvojitvi Etiopije. Pozneje, po letu 1936, sta se oglasila nezaupanje in zaskrbljenost zaradi neprestanega nadaljevanja bojevniške politike, ki sta preraščala v odpor do pospešitve vse bolj vsiljivega in zatiralskega totalitarnega eksperimenta. Po začasnem izbruhu evforije leta 1940 – v iluziji zmagovalne in kratkotrajne vojne – in vojaškem porazu v Grčiji oktobra istega leta je ljudstvo navkljub valovanju čustev ob nemških zmagah postajalo vse bolj in bolj sovražno do režima, tja do njegovega konca 25. julija 1943.

Vprašanje konsenza fašističnemu režimu je bilo desetletja kamen spotike. Sam sem od nekdaj zagovarjal, da gre za slabo postavljeno vprašanje – konsenz namreč ni ključna značilnost totalitarizma. Zlasti pri fašizmu je bolj od tovarne konsenza ključno to, kar imenujem tovarna poslušnosti: načrt režima je bil, da naj konsenz sledi poslušnosti, in ne obratno. Ni naključje, da je fašizem okrepil delovanje tovarne poslušnosti v drugi polovici tridesetih let, torej takrat, ko je izgubljal konsenz, da bi izvršil antropološko rasistično revolucijo in nadaljeval z bojevito osvajalno politiko.

Kakšno težo pa so dejansko imela neodrešena ozemlja (terre irredente), ki še danes bleščijo na prvem balkonu Oltarja zmage na trgu Venezia v Rimu, v dialektiki zgodnjih fašistov, bojevnikov in škvadristov, tik po koncu prve svetovne vojne? Sta jadranski imperializem in iredentizem na državni ravni na začetku dvajsetih let sploh bili prvorazredni politični temi? Drugič pa o zgodnjih fašistih, tistih iz leta 1919, za katere pravite, da so bili sicer proti parlamentarnemu sistemu, a ne protidemokratični niti nasilni. Zgodovina Slovanov v Julijski krajini pravi drugače …

Priključitev »neodrešenih ozemelj« je bil eden od ciljev italijanskega intervencionizma in tajnega Londonskega sporazuma iz leta 1915, ki je določil vstop Italije v veliko vojno proti Avstro-Ogrski. Med demokratičnimi in nacionalističnimi intervencionisti so obstajale precejšnje razlike. Prvi so si zadali uresničitev Evrope suverenih, svobodnih in demokratičnih nacij brez potlačevanja etničnih manjšin; drugi so želeli »odrešiti« še Dalmacijo in uveljaviti italijansko prevlado nad Jadranom z dodajanjem novih kolonij. Izid »pohabljene zmage« (vittoria mutilata) je pomenil dokončen poraz demokratičnega intervencionizma in odprl vrata vojaškemu vstajništvu D’Annunzia in njegovemu pohodu na Reko ter fašizmu, ki mu je sledil. Fašizem je raznetil mit »neodrešenih ozemelj«, ki je čista izmišljotina, saj je Italija dosegla svoje cilje in uresničila »varne meje« s priključitvijo ozemelj s tujerodnim prebivalstvom. Sam Mussolini je izjavil, da pogodba z Avstrijo, podpisana v Saint Germainu, udejanja »enega osnovnih vojnih ciljev Italije«, saj zemljepisne meje usklajuje s političnimi, medtem ko italijanski vladi nalaga izvajanje demokratične politike do nemške tujerodne skupnosti zagotavljajoč, da Italija nima »zatiralskih in raznarodovalnih namenov« in spoštuje njihov jezik in navade ter zagotavlja »potrebne upravne avtonomije« brez vsakršnega poseganja po »nasilju in represiji – to ni v našem značaju«, kot je zapisal 11. septembra 1919, dan po podpisu pogodbe in dan pred začetkom D’Annunziovega pohoda na Reko. Mussolini in fašizem sta privzela sovražno držo do slovanskih manjšin na vzhodnih priključenih ozemljih, ker so se Hrvatje in Slovenci bojevali proti Italiji, Mussolini pa je novorojeno kraljevino SHS v isti sapi obtoževal ekspanzivne politike v škodo Italije. Za nameček je še pred koncem vojne zavrnil program svobodnih narodov, predviden po Londonskem sporazumu, in kot pogoj za popolno italijansko prevlado nad Jadranom zahteval še priključitev Dalmacije.

Fašistični program iz leta 1919 je predvideval radikalne demokratične reforme, kot so ukinitev dosmrtne rente za senatorje, splošna volilna pravica za moške in ženske, decentralizacija državne uprave, ustavodajna skupščina in vrsta drugih političnih in socialnih reform, ki so sovpadale z reformnim programom Splošnega delavskega združenja in Republikanske stranke. Demokratični program seveda ni izključeval uporabe nasilja. Kot sem podrobno dokumentiral v knjigi Zgodovina fašistične stranke (Storia del partito fascista), je Mussolini oblikoval oborožene škvadre že konec leta 1918, čeprav te do konca leta 1920 pri širjenju fašizma niso igrale odločilne vloge, saj je ta na državni ravni ostajal obrobno nasilno gibanje – z izjemo Julijske krajine. V svojem delu namreč pišem, da je bil »obmejni fašizem« v Julijski krajini najmočnejša in najvplivnejša oblika fašizma vse od začetka leta 1920, podprta s strani italijanskih vojaških oblasti in podžgana pri svojem naglem razvoju od protislovanske ksenofobije. V Trstu so že delovale vojaško organizirane škvadre, ustanovljene maja 1920, ki so se odlikovale s požigom Hotela Balkan 13. julija in tri mesece zatem z razdejanjem sedeža socialističnega glasila Il Lavoratore«. Škvadristično nasilje v Julijski krajini je s svojimi dosežki postalo zgled in spodbuda za poplavo škvadrizma v Padski nižini ob koncu leta 1920, zato ga v tem smislu na podlagi temeljne značilnosti oboroženega gibanja, ki z nasiljem vsiljuje svojo diktatorsko oblast najprej v severnih in pozneje še preostalih italijanskih deželah, smemo imeti za prototip »zgodovinskega fašizma« in miličniške stranke.

Naj v potrditev prioritetnega pomena, ki ga ima obmejni fašizem za nasilno in revolucionarno prakso škvadrizma tako proti etničnim manjšinam kot proti drugim strankam in liberalni državi nasploh, še enkrat poudarim, da so se škvadristični napadi kot najzgodnejši uvod v pohod na Rim odvijali ravno na priključenih ozemljih. Tu mislim na fašistični državni udar na Reki 2. marca 1922 proti predsedniku Riccardu Zanelli, ki je bil prisiljen v odstop z mesta predsednika ustavodajne skupščine Svobodne države Reka, ustanovljene z Rapalsko pogodbo, in izgnan iz mesta za vso dvajsetletno totalitarno obdobje. Mislim tudi na škvadristično zasedbo Bocna 5. oktobra 1922, da bi izsilili odstop civilnega komisarja Luigija Credara. Zgodovinarka Marina Cattaruzza v svoji knjigi L’Italia e il confine orientale (Italija in vzhodna meja) pravilno ugotavlja: »Reka in Bocen veljata kot dokazno gradivo za značilno tehniko pritiska na politično oblast, ki ji pravimo pohod na Rim«. Pritiskanje fašistične stranke je preraslo v izsiljevanje, ki je kralja in razklan nemočen vladajoči sloj, ki prave narave fašizma še ni poznal, prisilil prepustiti oblast devetintridesetletnemu politiku, komaj dobro leto poslancu brez sleherne administrativne in vladne izkušnje na področju javnega dobra. Moža, ki je le nekaj tednov prej razglasil, da bo nova fašistična država prepovedala nasprotnikom prosto gibanje.

Kakšna je torej zgodovinska teža jadranskega poglavja, to je raznarodovalne drže režima do avtohtonih slovanskih prebivalcev na zasedenih severnojadranskih in balkanskih ozemljih, pri procesu fašistizacije? Poglavje, ki je za dvomilijonski narod ključno, je lahko za šestdesetmilijonskega postranskega, slabo razumljenega ali celo ničnega pomena.

Prepričan sem, da so številna zgodovinska dela o fašizmu v Julijski krajini, začenši z raziskavo Elia Apiha iz leta 1966, obširno opisala preganjanje in zavojevanje slovanskih ljudstev pod fašistično državo. Prej omenjena knjiga Marine Cattaruzza doživlja ponatise, zdaj tudi angleški prevod, je študijsko gradivo na univerzitetnih programih. Če pa s »slabo razumljenim« merite na stopnjo zgodovinskega znanja med sedanjim italijanskim prebivalstvom, bi smeli pridevnik razširiti na vso zgodovino fašizma, ne le na zgodovino slovanskih narodov pod fašističnim režimom. Podobno velja za vprašanje rasizma v italijanskem fašizmu. Če je res, da ga je država uradno uvedla šele po zasedbi Etiopije z rasistično in antisemitsko zakonodajo leta 1938, je treba poudariti, da se to ključno vprašanje totalitarnega eksperimenta v Mussolinijevi politiki pojavlja vse od prvega vladnega leta, z njegovo obsedenostjo s prenovitvijo italijanske rase, ki naj bi jo stoletna podložnost pokvarila, z željo po kovanju nove fašistične rase osvajajočih in gospodujočih vojščakov. V svoji še sveži Zgodovini fašizma (Storia del fascismo) sem obsežno dokumentiral izvore in izvedbo mussolinijevske antropološke revolucije in dokazoval, da rasistična politika iz leta 1938 ni bila »izroditev« pod pritiski zavezništva z nacizmom, temveč dosledno razvitje totalitarnega eksperimenta, ki se najbolj ubijalsko zažene proti avtohtonim prebivalcem Libije, Etiopije in Balkana med vojaškimi zasedbami za časa druge svetovne vojne. Prisilna italijanizacija slovenskega in tudi hrvaškega in nemškega prebivalstva, preganjanje bodisi laičnih bodisi verskih slovenskih iredentistov in smrtne obsodbe proti domnevnim krivcem terorističnih atentatov s strani posebnega sodišča, ki se je dvakrat preselilo v Trst za izvršitev postopkov, so značilnosti fašistične represije proti tujerodcem (allogeni), kot so jim sami pravili; še več, spadali so v totalitarni eksperiment antropološke revolucije z namenom fašistizacije italijanskega prebivalstva. Ne preseneča, da so same italijanske protifašiste preganjali kot »Neitalijane«, kot pripadnike sovražne rase, tiste Slovence pa, ki so sprejeli raznaroditev, mešane zakone in fašistizacijo, so polno vključili v režimsko življenje.

Katere so konceptualne in metodološke meje protifašizma? Je njegova nestrpna črno-belost – z nami ali proti nam – v povojnih desetletjih do danes dejansko mistificirala to, kar naj bi kritizirala, in z opozicijsko držo dejansko preprečevala kompleksno spoznanje in duhovno osvobajanje, kot je opozarjal že filozof Augusto Del Noce? Sta mit in protimit zrcalni sliki obolelega duha? Je treba za odčaranje fašizma preseči dosedanji negativni urok?

Najprej bi morala razčistiti, o katerem protifašizmu govoriva. Mnogi protifašisti so od samega rojstva miličniške stranke razumeli, da gre za množično gibanje, ki je nezdružljivo s preživetjem liberalne države zaradi njegove vojaške organiziranosti in nagnjenosti k diktatorskemu vzpostavljanju enostrankarske nadvlade: tu mislim na republikanske in demokratične protifašiste, kakršen je bil Luigi Salvatorelli. Liberalni protifašist Giovanni Amendola in katoliški protifašist Luigi Sturzo sta leta 1923, kmalu po pohodu na Rim, razumela »totalitarno« novost režima, kot dokazujem v delu Totalitarismo 100. Ritorno alla storia, do te mere, da sta zanj skovala ta pojem, reformistični socialist Claudio Treves je skoval pojem »država-stranka« za označitev fašistične vlade, liberalni katolik Novello Papafava pa je fašizem opredelil kot miličniški despotizem, osnovan na dogmatizmu politične religije. S svojimi zgodnjimi uvidi, temelječimi na trezni, realistični oceni novosti oblastnega sistema, ki ga je fašizem vsiljeval od samega začetka, so dokazali izredno spodobnost predvidevanja. Drugače je bilo z maksimalističnimi in komunističnimi protifašisti, ki novosti fašističnega »totalitarnega sistema«, kot ga je Amendola imenoval maja 1923, sploh niso razumeli, saj so vse rešili z enačbo buržujske reakcije, ki naj bi se posluževala škvadrističnega terorizma za ustavitev neizogibno zmagovalnega pohoda proletarske revolucije – kajpak zaman. Komunisti so šele sredi tridesetih let počasi odprli oči za realnost fašističnega totalitarizma in začeli soglašati z analizami, ki so jih liberalni, katoliški in demokratični protifašisti podali že deset let pred tem. Protifašizem je v zadnjih sedmih desetletjih na splošno uspel pridelati znanstveno utemeljeno zgodovinopisje fašizma, ki je sposobno samokritično obravnavati omejitve in zmote protifašistov in ni zamolčalo tako imenovanih »dobrih stvari«, ki jih je prinesel fašizem; fašizem pa, vključno z neofašizmom, po svoji iracionalni naravi in mitičnem mišljenju nikdar ni bil zmožen razmišljati, kaj šele pisati o zgodovinopisju fašizma s kančkom znanstvene dostojnosti, temveč je mitološko astrologijo mussolinijevskega režima vedno opeval kot najboljšega izmed možnih svetov.

Katoliški filozof Augusto Del Noce je podobno kot drugi filozofi, politologi in sociologi predlagal teoretično interpretacijo fašizma, ki zelo koristi pri usmerjanju zgodovinskega raziskovanja v smeri različnih vidikov fašizma na sebi – tudi sam pozorno upoštevam koristne nasvete njegove teoretične interpretacije. A če naj parafraziram komunističnega, pozneje socialističnega protifašista Angela Tasco, enega prvih zares pristnih zgodovinarjev izvorov fašizma, trdim, da kdor interpretira fašizem, piše njegovo zgodbo, ne sme imeti drugega namena kot razumeti in pojasniti, kaj se je zares zgodilo, na podlagi obstoječih virov, ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma, kot sem uvodoma omenil. Zgodovinski razum, kot ga sam razumem in ga skušam zasledovati s svojim zgodovinopisnim delom, izključuje sleherno možnost vzvratnega obsojanja, analogij in teološko zvenečih enačb, kakršne so »moralna bolezen«, »nacionalna zavest«, »večni fašizem« in »popolni totalitarizem«, ki so lastne zgodovinopisju, ki ima s historiografijo toliko skupnega kot astrologija z astronomijo.