Igra učinkovitosti

Problem metalegitimacije vednosti Lyotard poda prek razlike med denotacijo in preskripcijo, pri čemer lahko jezikovno igro razumemo kot partikularno (ali lokalno) rešitev tega problema. Običajna predpostavka zahodne epistemologije je, da ne moremo prek ene ravni pojasniti drugo, kar tvori t. i. is-ought problem ter različne poskuse razrešitve te distinkcije. Poskus tvorjenja preskriptivnih izjav iz denotativnih je v osnovi neznanstven, saj narativizira znanost. Lyotardova poanta je, da vsakokrat, ko v znanost vnesemo npr. koncept napredka, smo neznanstveni, saj to ni izjava, ki pritiče znanosti, temveč filozofiji ter vprašanju metalegitimacije, na katerega znanost nima in niti ne more imeti prepričljivega odgovora: znanost ne misli, slavno izpostavlja Heidegger. Kako vprašanje metalegitimacije rešiti globalno, torej ostaja ključna naloga, zastavlja pa se tudi možnost, da je to samo po sebi stvar arhaizma moderne, ki temelji na metapripovedih, postmoderna pa jih, vsaj po mnenju avtorja, ne potrebuje. Kljub temu drži, da Lyotard sam ni v celoti zadovoljen z jezikovno igro v vsej partikularnosti ter da predlaga nadgradnjo dotične oblike legitimacije prek koncepta paralogije, po drugi strani pa v knjigi izpostavlja tudi alternativno možnost rešitve tovrstne zagate, za katero ne moremo preprosto reči, da je atavizem moderne. Ta možnost je namreč možnost legitimacije prek koncepta učinkovitosti, kar pa ni pot, ki jo Lyotard zasleduje, saj v njej najde še eno obliko globalnega odrejanja in posledično instrumentalnosti, kar zanj ne more biti nekaj, kar je adekvatno radikalni pluralnosti postmodernega stanja.

Lyotardov koncept paralogije je v knjigi zastavljen kot alternativa predhodnim poskusom razrešitve legitimacije vednosti, in sicer subjektu spoznanja, praktičnemu subjektu in učinkovitosti (več v nadaljevanju). V nasprotju z njimi paralogija ne le afirmira dejstvo, da je dokaz možno utemeljiti le v posamičnih jezikovnih igrah, temveč tudi, da je rešitev legitimacije vednosti mogoče razumeti na način prostega tvorjenja novih potez v obstoječih igrah ali vzpostavljanja novih, ki spreminjajo bistvo iger samih. Smoter legitimacije v tem primeru ni zunanji igranju iger, temveč v nenehnem generiranju novih potez, ki se izogibajo možnosti okostenenja same prakse igranja ali vzpostavitvi igre, ki je zmožna vse druge spraviti pod isti imenovalec. Paralogija je metaigra razlike in nestabilnosti, cilj le-te pa je ravno prehajanje med načini igranja ter s tem raziskovanje prehodnosti, kar ne le spodbuja diverziteto na ravni samega igranja, temveč tudi skrbi, da se polje generiranja novih potez nikoli preveč ne poenoti ter da praksa igranja dejansko producira nabore pravil brez skupnega imenovalca, ki jih je vseeno mogoče medsebojno povezovati in nadalje raziskati. Ne glede na to, se zdi, da Lyotard z uvedbo paralogije dejansko zakrije svojo najpomembnejšo ugotovitev v knjigi, in sicer prelomno definicijo igre učinkovitosti. Tudi zato ima Postmoderno stanje v kulturnem imaginariju status le še ene postmoderne teorije in ne nečesa, kar je postmodernizem v nekem smislu že zapustilo oziroma zanj že ponudilo rešitev ali alternativo. Namreč, igra učinkovitosti po eni strani ravno ni metaigra v klasičnem smislu, saj razreši tisto, za kar se je prej dozdevalo, da se ne da razrešiti. To je, uspe ji dokazati, da je vprašanje metalegitimacije mogoče razrešiti prek denotacije same. Kajti v kolikor bi lahko dokazali, da je denotacija zmožna samoutemeljevanja, da tisto, kar je res, lahko govori samo zase, potem bi učinkovitost in ne paralogija dejansko bila “resničnejši” odgovor na problem stanja vednosti, ki ga lahko enačimo s postmoderno kot tako. Igra učinkovitosti v tem primeru ne bi bila le odziv, temveč tudi odgovor na Postmoderno stanje, tj. še eno “zlobno knjigo”, pri čemer se je avtor že od prve – Libidinalne ekonomije – odločno distanciral. A morda je ravno to genialnost Lyotarda: da pove več kot bi smel in da bi morali dejansko vedeti, kam pes taco moli in kje se nahaja prelom z obstoječim.

Poskusi metalegitimacije vednosti

Lyotard najprej vzpostavi razliko med narativno in znanstveno jezikovno igro. Ti dve igri sta resda nenehno v konfliktu, a hkrati druga drugo potrebujeta. Znanost potrebuje narativno igro zato, ker problem legitimacije razreši le v denotativnem smislu, umanjkajo pa ji druge razsežnosti legitimacije. Z druge plati pa je znanost ravno tista igra, ki spodbija legitimnost narativne igre, ki problem legitimacije resda razreši, a nepopolno, saj se ne sprašuje po legitimnosti referenta, na katerega se sklicuje. Znanstvena igra zlahka postavi narativno igro pod vprašaj, saj izpodbija legitimnost tega, na čemer je ta utemeljena, radikalni skepticizem do referenta pa je za Lyotarda bistvena lastnost Zahoda ter razlog za izpodbijanje (ter izganjanje) tradicije v njegovem imenu. Zahod, kot to izpostavlja Lyotard, vodi zahteva po legitimaciji in ta, kot bomo videli, vedno bolj postaja materialno vprašanje, saj se utemeljuje v dejstvu samem: le tisto, kar dokazuje resničnost, preživi, pri čemer Lyotard tu bolj zveni kot Nick Land in kot nekdo, ki v radikalnem smislu anticipira akceleracionizem. Zahod je (tudi) zanj epistemološki projekt, ki se napaja na tovrstnem radikalnem preizpraševanju legitimacije, njegov motor pa je ravno poglobljeno preverjanje tega, kaj je resnično. Nietzschejevev nihilizem je ime tega gibanja, njegov vznik pa historično prav tako sovpada s krizo referenta: evropskega krščanstva in smrtjo Boga, ki ga mora nadomestiti volja do moči. Hrbtna plat tega gibanja je evropski imperializem in kolonializem ter brisanje in izpodbijanje resničnosti alternativnih kozmologij, ki zanj do nedavnega niso bile smiselne, saj niso bile sposobne podati dokaza lastne resničnosti (vprašanje referenta se jim je izmikalo).

Lyotard zagovarja tezo, da je vednost mogoče na metaravni legitimirati le prek pripovedi in vsaka izmed njih ima do nje drugačen odnos oziroma jo na drug način narativizira. Morda najbolj absolutno in spekulativno se je vprašanja legitimacije lotil nemški idealizem, kjer je vednost sama postala metasubjekt, tovrstna pripoved pa je pripoved subjekta spoznanja. Tu vednost utemeljuje samo sebe skozi gibanje spekulativnega duha ali življenja, če tu namesto Hegla za trenutek izpostavimo Fichtejev koncept, spekulativni duh pa je način, na katerega vednost prepozna in utemeljuje samo sebe. Tovrsten odnos do spekulativne vednosti kot načina metautemeljevanja je te filozofske projekte delal za sistematične, njihov odnos do nje pa je vodil v tvorjenje enciklopedij ter (znanosti) logike, ki je obstoječe vednosti zmožna sistematizirati in v tovrstnem delovanju najti njihovo bistvo: njihovo gibanje spoznanja kot načina samolegitimacije uma samega. Heglu se rado očita antiempirizem ravno zaradi tega dejstva, saj dotičen odnos do vednosti vodi do tega, da posamične discipline ne same po sebi dostopajo do nje na metaravni, četudi to generirajo, saj je šele filozofija kot metavednost tisto področje, kjer se različne vednosti oplemenitijo in kjer je vednosti omogočen dostop do samozpoznanja. V vsakem primeru je metasubjekt vednosti specifičen način, na katerega je nemški idealizem poskušal rešiti krizo legitimacije, njegov največji dosežek je v tem, da je proces metalegitimacije vednosti vpisal v vednost samo, pri čemer je tovrstna logika utemeljevanja notranja metodi sami, tj. načinu, na katerega vednost napreduje proti lastnemu samospoznanju. Kljub temu pa je zavoljo proliferacije znanosti in zmage empirizma ta oblika sistematizacije na koncu 19. stoletja zašla v krizo, tovrstni projekt ene same metaznanosti pa v večji meri v pozabo.

Nasprotje subjektu spoznanja je praktični subjekt, ki vprašanje vednosti razreši, vsaj z naše perspektive, bolj klasično, saj vednost instrumentalizira. Njena funkcija je sedaj v službi avtonomne kolektivnosti, za katero vednost generira kopico denotativnih izjav, ki zanjo, za njeno udejanjanje in svobodno delovanje, izrisujejo horizont mogočega. Vednost tu, vsaj v končni instanci, “nima druge končne legitimnosti kot služenje smotrom, h katerim teži praktični subjekt”, ki je narod ali celo človeštvo samo. Vednost je tu instrumentalizirana na način, da je njena raba podrejena subjektu in njegovemu osvobajanju, njena legitimnost pa temelji na tem, da moralnosti omogoča, da postane realnost. Subjekt je torej tisti, ki narekuje njeno rabo in čemur ta služi na metaravni, avtonomni kolektivi pa v tej pripovedi postanejo smisel in mesto spoznanja. Vednost tako postane povsem vpeta vanj in njegovo potrebo, da sam sebi določa norme in načela delovanja, s tem pa je vednost del širšega smotra osvobajanja kot načina samolegitimacije, ki ji je v tej pripovedi vse podrejeno. Ker je tu subjekt sam ključno gibalo pripovedi in ne vednost kot taka, je osrednje merilo, po kateri se meri vednost, proces osvobajanja in vedno večja zmožnost samoutemeljevanja, kjer subjekt sam sebi določa, torej čedalje bolj ločeno od zunanjih dejavnikov ali narave, kaj je prav ter k čemu je treba stremeti. Praktični subjekt je s postmoderno prav tako zapadel v krizo, saj je do neke mere izgubil radikalno svobodo, na kateri se je utemeljeval, njegovo pretirano instrumentaliziranje vednosti pa je privedlo do tega, da so njegova lastna načela in preskripcije postala instrumentalizirana. V imenu osvobajanja je postalo delovanje praktičnega subjekta prav tako podvrženo načelu učinkovitosti, njegovi zastavki pa modelirani prek sistemske teorije, kibernetike in informatizacije, kjer je družba razumljena povsem funkcionalno in kjer sistem beleži najboljše razmerje med inputom in outputom ter na takšen način poskuša izboljšati lastno delovanje in samoregulacijo. A s tem je praktični subjekt zapadel pod vpliv druge igre, saj optimiziranje v smer učinkovitosti čedalje bolj celovito zamejuje kakršnokoli utemeljevanje izven tega okvirja, posledično pa ukinja ravno tisto, na čemur se je praktični subjekt utemeljil, tj. na svobodi (političnega) samoodločanja in samoutemeljevanja. Njegov neuspeh posledično priča o nezmožnosti tovrstnega načina metalegitimacije na dolgi rok, erozija praktične pripovedi pa je posledica tega, da se ta čedalje težje sooča z razliko v pertinentnosti med denotativnimi in preskriptivnimi izjavami, kjer slednje čedalje težje upravičujejo primat nad prvimi.

Tretja možnost metalegitimacije temelji na učinkovitosti, ki, podobno kot subjekt spoznanja, vednost legitimira notranje. Ključna značilnost učinkovitosti je, da v sistem vnese kriterij optimizacije, torej nenehno išče najbolj optimalno razmerje med inputom in outputom ter načine, kako to razmerje vseskozi izboljševati in nadgrajevati, pri čemer tovrstni proces nadgrajevanja ter izboljševanja poteka prek tehnike. Učinkovitost s tem vnese smoter optimizacije v celoten krog proizvodnje, kar na vseh točkah (re)produkcije uvede en in isti kriterij, kar je vidno tudi na sistemski ravni, kjer učinkovitost prav tako spreminja parametre resničnega in pravičnega. Kot to povzame Lyotard: “možnosti, da je neki red obravnavan kot pravičen, bi se večale z možnostmi, da se ga izvaja, te pa z učinkovitostjo predpisovalca.” Učinkovitost se notranje legitimira na način, ki dodobra zaobide klasične distinkcije in v tem smislu predstavlja specifično obliko pojmovne diagonalizacije: dva nasprotujoča koncepta združi, njuno sovpadanje pa je sedaj sovpadanje v kibernetičnem smislu. Denotacija in preskripcija sta v igri učinkovitosti združeni prek tehnike in dejstva, da je učinkovitost samonanašalna in da posledično lahko producira lasten prav. Tehnika je ključna zato, ker spreobrne razmerje med sredstvi in smotri, pri čemer so z njeno prevlado smotri v ospredju. Tehnična zmožnost je v tem smislu zmožnost proizvajanja rezultatov ter s tem izpostavlja absolutni primat empirije nad resničnostjo. Tisto, kar se proizvaja, postaja čedalje bolj resnično, in zmožnost proizvajanja je pogoj resničnosti. V tem smislu učinkovitost generira lasten dokaz in na ta način razreši problem metalegitimacije, saj samo sebe utemeljuje skozi dejstvo. Kriterij resničnosti tu dobesedno temelji na dokazovanju in igra učinkovitosti je najbolj uspešna ravno v tem, tj. v zmožnosti samodokazovanja kot načina samolegitimacije. Učinkovitost legitimacijo črpa iz moči, moč pa s tem postane sredstvo razrešitve problema metalegitimacije ter tudi ena od možnosti, kako filozofsko ovreči t. i. is-ought problem ali pa naturalistično zmoto. Empirična zmožnost samogeneracije s tem postane transcendentalni kriterij, ključni preboj v razmerju do spoznavnega subjekta idealizma pa je v tem, da učinkovitost ponazarja isto težnjo, a to takoj ponazori v realnosti oziroma iz nje izhaja. Igra učinkovitosti je zato ena od potencialnih razrešitev nemškega idealizma, saj empirizem povzdigne v spekulativno pripoved. Empirizem s tem, ko se samoproizvaja, stopnjuje lastno resničnost ter zmožnost metalegitimacije in metautemeljevanja, to dejstvo pa ni konceptualno demonstrirano, temveč realno dokazano. Če je torej idealizem logika utemeljevanja vednosti v ideji, je transcendentalni empirizem njena implementacija, vsaj to bi bila teza zagovornikov te misli (ali tovrstnega udejanjenja).

Učinkovitost kot delna razrešitev metalegitimacije vednosti

Lyotardovo teoretiziranje o učinkovitosti ponazarja alternativno možnost razrešitve metalegitimacije vednosti v postmoderni, tj. v dobi jezikovnih iger. Bistvo teh je, kot smo že dejali, da preprečujejo obstoj zunajigralnih dejstev, na katere bi se bilo mogoče sklicevati. Jezikovne igre zato preprečujejo klasične načine preverjanja resničnosti in smotrnosti določenih pravil, saj je to početje mogoče (in smiselno) le v posamičnih jezikovnih igrah, globalno vrednotenje verodostojnosti posamičnih dejstev pa je posledično vprašanje, ki je zunaj teh iger. Igra učinkovitosti je v tem smislu skeptičen odziv na to dejstvo, tj., da se ne moremo dokopati do zunanje perspektive in da zato vednosti ne moremo na preprost način utemeljevati, saj to bodisi zahteva določeno transcendenco – opazovalca zunaj igre, kar je nesmisel v Wittgensteinovi teoriji – bodisi interno utemeljevanje, kar ne zadosti želji vednosti ter potreb po utemeljevanju na metaravni.

Učinkovitost torej zaznamuje predvsem drugačen način preverjanja, kjer to poteka posredno, tj. na način, da različna pravila tekmujejo med seboj, brez da bi vnaprej predpostavljali resničnost kateregakoli izmed njih (ali iger samih). Paradoks legitimacije prek učinkovitosti je torej sledeč: pravila so pravzaprav pretendenti za prava pravila, zato tudi obstaja toliko pravil, toliko vzporednih sistemov, med katerimi pa odloči nekaj drugega in ne pravila sama. Igra učinkovitosti je posledično predvsem nekakšen motor, ki skrbi, da pravila, ki imajo večjo zmožnost utemeljevanja, postanejo resničnejša ter s tem prehitijo druga pravila in druge poskuse legitimacije. To utemeljevanje pa, kot Lyotard izpostavlja sam, temelji prek moči. Pravila, ki so se sposobna bolj utemeljiti, si v večji meri priskrbeti dokaz, so s strani igre nagrajena, saj jim pravilne poteze prinesejo objektivni kriterij verodostojnosti v sistemu, ki je denar (ali kapital). Kapital je namreč povsem nezavezujoče sredstvo moči v sistemu, ki lahko sistem spreminja toliko, kolikor kapitala premore in kako dobre poteze z njim dela. To je, kako dobro kapital reinvestira ter s tem, v kolikor je reinvesticija bila uspešna, še dodatno poveča intenziteto lastne moči ter resničnost lastnega pravila.

Igra učinkovitosti je, vsaj v nekem smislu, povsem raziskovalna dejavnost, dejansko zelo podobna znanosti, če tu izpostavimo ljub enačaj Nicka Landa med znanostjo in kapitalom. Različni filozofi, primarno pa Land, so ravno zato v njej videli alternativen način razrešitve vprašanja metalegitimacije in samoutemeljevanja, ki je povsem samozadosten, saj je kibernetičen, in ne potrebuje subjekta ter s tem političnih (in transcendentnih) nevarnosti, ki s tem pridejo zraven. Ravno zaradi tovrstnega utemeljevanja, ki poteka posredno in na nek način povsem neosebno, saj ni nobenega vnaprejšnjega predpisa, katera pravila so bolj zaželena napram drugim, deluje tudi kot nekakšen posthumanistični vektor, ki človeško zgodovino preobraža v kapitalistično singularnost iz prihodnosti. Kapitalizem kot pozitivna povratna zanka je potemtakem specifičen model metalegitimacije, saj izvaja nenehno preverjanje med pravili, specifično obliko tekmovanja med njimi, s tem pa si, v kolikor (upravičeno ali ne) nekoliko antropomorfiziramo kapital, priskrbi potrebno inteligenco, tehniko in resurse za spoznavanje sveta in odkrivanje tega, kaj je dejansko resnično. Iz postmoderne kontingentnosti se s tem vrnemo v specifično obliko determinizma, a ker vnaprej ne poznamo pravila, ta determinizem deluje kot lovke iz prihodnosti.

Do te točke je vprašanje metalegitimacije spravila akceleracionistična filozofija, ki je prek igre učinkovitosti predstavila alternativno možnost razrešitve problema. Vseeno pa se zdi, da gre tu za polovično rešitev, za filozofski hibrid, bi dejal Laruelle, saj učinkovitost v kapitalizmu še ni v celoti avtonomna, posledično pa igra učinkovitosti ni zares samozadostna, kot je to, vsaj v teoriji, subjekt spoznanja v nemški klasični filozofiji. Namreč, učinkovitost se še vedno utemeljuje prek moči, tj. prek zunanjega referenta, ne glede na to, da ima z njim intimen stik in da ga ravno izrablja za notranje utemeljevanje, tj. generiranje lastnega dokaza. Ključna težava je v tem, da dokaz v tem primeru ostaja netransparenten, tako za sistem kot za igro samo, ter da pravilo ni bilo nujno prepoznano, kaj šele globalno posredovano po celotnem omrežju (ali blockchainu). Wittgenstein seveda izpostavlja, da sledenje pravilu še ne pomeni razumevanje pravila in da dobro igranje v igri ne nujno zahteva dejansko razumevanje igre. Zdi se, da je nekaj podobnega na delu z učinkovitostjo tudi v sedanjem sistemu, kjer je značilnost kapitalizma ravno to, da kljub nenehnemu uvajanju novosti ne napreduje zares, kar je tudi slavni problem konca zgodovine ali “temnega Fukuyame”, kot to pojasnjuje Vincent Garton. Ker se ta ne more izkopati iz nenehnega odkrivanja tople vode, sam vodi v postmoderno, tj. v stanje, kjer pravila po definiciji postanejo netransparentna in kjer sistem izgubi ves nadzor nad globalnim razumevanjem/urejanjem le-teh – sistem s tem ni več igralec, ki igra najdaljšo igro, temveč le še infrastruktura, na kateri se črpajo posamične igre, kar vodi v njihovo nadaljnjo fragmentacijo. Ključni razlog za nezadovoljstvo v postmoderni je torej v tem, da se sistem, kljub nenehnemu odkrivanju, ne more ničesar zares naučiti, saj nikakor ne uspe preiti iz netransparentnosti v transparentnost oziroma eksplicitnost. Ker utemeljevanje še vedno deluje prek moči, sistem ne zahteva dejanske eksplikacije, posledično pa igralce ne prisili v dejansko igranje po pravilih, temveč omogoča njihovo izkoriščanje ter uzurpacijo za alternativne oblike interakcije, ki s tem izgubijo kakršenkoli stik z resničnostjo. To je žal tragična usoda trenutnega stanja igre učinkovitosti, ki se predvsem kaže politično in skrbi, da akceleracionizem razen popolne predaje posthumanistični prihodnosti ostaja frivolen, kar se tiče sistemske kritike in sistemske alternative.

Problem igre učinkovitosti je, da sistem, kljub nenehnemu preizpraševanju pravil, dejansko ne omogoča njihove eksplikacije – ne dopusti, da sam prispe do optimalne rešitve, do optimalnega pravila, saj pot do njega nenehno zabrisuje; tudi po tem, ko je bilo “pravo” pravilo že najdeno in spoznanje na voljo. Sistem v tem smislu ni zadovoljen z ugotovitvami, ki jih daje sam sebi, posledično pa privede do tega, da se kot mrhovinar davi na lastnem (trohnečem) telesu. V tem smislu utemeljevanje prek moči ne zadostuje, saj moč ne uspe posredovati, zakaj določeno pravilo deluje ter zakaj ga je smiselno zasledovati. Večanje moči zato večinoma ne privede do večanja agenstva, saj agenstvo zahtevo ravno eksplikacijo pravil, kajti le tako je mogoče tovrstna dognanja smiselno sistematizirati ter postopoma prevzeti nadzor nad eksplikacijo pravil ter nad samim razumevanjem igre, ki je dejansko na delu. To je metaigre ali igre, ki je optimalna v globalnem smislu in ki posledično omogoča vzpostavitev globalnega agenstva kot nadzora nad igro samo ter s tem nad sistemom, s katerim imamo opravka in nad potezami, ki jih je mogoče izvesti na ravni te relacije. Kot to profetsko izpostavlja Lyotard: “Ne gre za spoznanje tistega, kar je na nasprotni strani (narava), temveč gre za vednost o tem, katero igro igra.” Igra učinkovitosti se s tem tiče možnosti napovedovanja (prediction), zmožnostjo razumevanja tega, s katerim sistemom imamo opravka ter po kateri logiki oziroma pravilu ta deluje. Kot to že izpostavlja Wittgenstein, je v času jezikovnih iger največ, kar lahko spoznamo, ravno pravilo in pravila so v tem primeru ravno načini redukcije kompleksnosti sistemov, ki jih preučujemo ter s tem možnost nadzora nad njimi ter njihovim nadaljnjim udejanjanjem. Tovrstno redukcijo je seveda mogoče izvajati le prek tehnike, saj so sistemi, ki jih preučujemo čedalje bolj kompleksni, tovrstna kompleksifikacija pa učinkovitost ter tovrstni proces eksplikacije inherentno zveže s tehniko samo. Pravzaprav bi lahko dejali, da sta učinkovitost in tehnika dva dela iste zanke ter da gre, kot o tem priča sodobna znanost, vedno bolj očitno za eno in isto stvar.

Ključna ugotovitev pa ostaja: višja oblika igre učinkovitosti bo nastopila tedaj, ko se učinkovitost ne bo zmožna le utemeljevati skozi dejstvo, temveč ko bo tovrstno utemeljevanje zmožna tudi eksplicirati. Le takrat bo uspešno rešila vprašanje metalegitimacije, s tem pa ne bo obveljala le za delno rešitev, temveč za dejansko revolucijo v mišljenju, saj bo slednjega dejansko utemeljevala prek dejstva oziroma ga uspešno implementirala. A morda je tovrstni zasuk že na delu, npr. v polju umetne inteligence, kajti učinkovitost se utemeljuje prek tehnike, slednja ji torej priskrbi dokaz, a tehnika deluje ravno zato, ker temelji na eksplikaciji, v nasprotnem primeru namreč ne bi bila zmožna izvesti redukcije kompleksnosti ter s tem prevzeti nadzor nad sistemom, ki ga preučuje. Tehnika si posledično ne le sama priskrbi dokaz, temveč dejansko ponazarja, zakaj ta deluje. V tem smislu ta predstavlja vsaj zametek višje oblike učinkovitosti, saj v celoti razreši vprašanje metalegitimacije prek utemeljevanja dejstva: ni zmožna le samoutemeljevanja, temveč moč tudi materialno eksplicirati, saj simbolno, v tem smislu pravilo kot način redukcije, tudi uspešno vpne v realnost samo. Tehnika je torej specifična razrešitev metafizičnega stika med logosom in materijo, je tehnologos, če tu izpostavimo koncept Wolfganga Ernsta, utemeljevanje prek moči pa prek tehnike dejansko postane zanesljivo, posledično pa privede do tavtološkega razumevanja bistva (višje oblike) igre učinkovitosti: resnično je tisto, kar uspe dokazati, da je resnično. S tem se učinkovitost osvobodi klasičnih očitkov, tj. da ni nič bolj “realna” kot katerokoli drugo “dejstvo”, prav tako pa uspešno realizira akceleracionistični projekt transcendentalnega preizpraševanja referenta, saj se v dobi tehnike (ali umetne inteligence) lahko ohrani le tisto, kar je zmožno generirati lasten dokaz, s tem pa eksplicitno utemeljiti razlog, zakaj določeno pravilo obstaja in zakaj so pravila specifične jezikovne igre več kot le konsenz med njenimi igralci.