Jane Rogoyska: »Pri zgodbi o Katinu je najbolj izjemna dolgotrajna in premišljena konstrukcija laži.«

Ilustracija: Lucija Zucchiati

Pogovarjava se na simbolen dan: 1. septembra, na obletnico začetka druge svetovne vojne. Čeprav je splošno znano, da se je vojna začela z nemškim napadom na Poljsko, je v širši zgodovinski zavesti še vedno precej manj prisotno dejstvo, da je nemški invaziji kmalu sledila sovjetska.

Tako je. Na Poljskem sovjetsko invazijo pogosto označujejo kot nož v hrbet. Stalin je 17. septembra 1939 napadel Poljsko brez vojne napovedi. V kaosu, ki je nastal ob nemški invaziji, so se poljske enote umikale, komunikacije so bile prekinjene, razmere na terenu so bile zelo težke. Ko so poljski vojaki videli, da jih preletavajo sovjetska letala in se jim približujejo enote Rdeče armade, jim je bilo zelo težko razumeti, kaj se dogaja in kako naj se odzovejo: so jim Sovjeti prišli pomagat v boju proti nacistom ali so jih napadli? Kmalu je postalo jasno, kakšen je bil njihov pravi namen.

Poljska vojska se je takrat umikala proti jugovzhodu in se poskušala zateči v Romunijo …

Da, in na Madžarsko, saj sta bili takrat obe državi nevtralni. Sredi oklenitvenega napada, ki je prihajal z zahoda in vzhoda, je za kratek čas nastal koridor, ki je vodil proti jugu na Madžarsko ali v Romunijo. Veliko ljudi se je rešilo po tej poti, vključno s poljsko vlado, in po naključju tudi družina mojega očeta. Toda večina poljskih enot se ni umaknila in tisti, ki so se zaradi bliskovite hitrosti nemške invazije – blitzkriega, kot je kmalu postal znan – v precejšnjem kaosu umaknili proti vzhodu, so padli v roke Rdeči armadi. Načelnik poljskega generalštaba, ki je sam zapustil državo, je sprva izdal navodilo, naj se ne borijo proti sovjetskim enotam. V tem ozračju zmede je skoraj četrt milijona poljskih vojakov padlo v roke prodirajočih Sovjetov. Ti so se kmalu odločili, da nečastnikom dovolijo, da se vrnejo domov. Večino ujetnikov so torej precej hitro izpustili, pridržali pa so veliko število zajetih častnikov. Približno 14.500 so jih odpeljali v tri ločena taborišča v Sovjetski zvezi: eno je bilo v kraju Kozelsk blizu Smolenska v Rusiji, drugo v Ostaškovu blizu Tvera, prav tako v Rusiji, tretje pa v Starobilsku v vzhodni Ukrajini, med Harkovom in Luganskom. Na tisoče častnikov so odpeljali tudi v zapore NKVD v Belorusiji in Ukrajini: njihova usoda je znotraj zgodbe o Katinu manj znana, vendar so tudi oni všteti v končno število žrtev, ki je bilo ugotovljeno v devetdesetih letih.

Vaša knjiga govori o usodi teh častnikov v sovjetskem ujetništvu. To je ena prvih knjig, ki sistematično sledi zgodbi ujetnikov od samega začetka ter poskuša pojasniti, kaj se jim je zgodilo v času med zajetjem in pobojem. Več kot polovica vaše knjige je posvečena zimi 1939/1940.

Moja motivacija za pisanje knjige o Katinu je bila, če smem tako reči, znova vdahniti življenje v te ljudi. Večina pisanja o Katinu je, iz očitnih razlogov, osredotočena na sam zločin: večina knjig se razmeroma malo ukvarja z njihovimi izkušnjami v taboriščih, veliko več pozornosti pa namenja naravi zločina in nato neverjetno dolgim desetletjem prikrivanja. Sama pa sem želela dogodke obravnavati kronološko, kot so se zgodili. Zato nisem obravnavala le žrtev, temveč tudi preživele in pri tem postopoma razkrivala novice in stvarnost, kakor so jo doživljali ujetniki sami.

Ujetniki so v taboriščih preživeli približno sedem do osem mesecev. Taborišča je vodila NKVD, Stalinova tajna policija, predhodnica KGB in današnje FSB, in bila so nenavaden hibrid. Ti možje so bili vojni ujetniki, zato bi lahko pričakovali – in tudi so pričakovali –, da bodo obravnavani v skladu z ženevsko konvencijo, čeprav Sovjetska zveza ni bila njena podpisnica. Vendar so bila to zasliševalna taborišča. Niso bila koncentracijska niti delovna taborišča – to ni bil gulag –, niso bila pa niti oficirska taborišča za vojne ujetnike, v katerih bi bili ujetniki deležni pozornosti, kakršna bi jim pripadala po ženevski konvenciji.

Kakšno je bilo življenje v teh taboriščih?

Razmere so bile na splošno zelo slabe. Sprva so bili ujetniki v globokem šoku: zaradi poraza poljske vojske, pa tudi zato, ker so stražarji NKVD z njimi ravnali na ponižujoč način. Od konca septembra do novembra 1939 niso imeli nobenih stikov z zunanjim svetom. Čeprav niso stradali, je bila hrana slaba in v mnogih primerih so morali ujetniki sami obnoviti svoje taborišče. Pri tem je treba poudariti, da je bila sestava ujetnikov presek višjih slojev tedanje poljske družbe. Le približno polovica jih je bila namreč poklicnih častnikov, druga polovica pa so bili rezervisti, torej možje, ki so do nedavnega opravljali poklic v civilnem življenju: bili so odvetniki, učitelji, zdravniki, predavatelji, inženirji, arhitekti … Ker je bilo med njimi veliko poklicnih gradbenikov, arhitektov in inženirjev, so se zelo dobro organizirali in se z veliko predanostjo ter navdušenjem lotili obnove taborišč. Svoje delo so opravili odlično. V Starobilsku, na katerega se osredotočam v večini svojih raziskav, so barake obnovili tako, da so daleč presegli standarde, ki jih je postavilo vodstvo taborišča.

Ko je začetni šok minil, so se začeli organizirati in skušali čim bolje izkoristiti položaj, v katerem so se znašli. Njihov vsakdan je bil strukturiran okoli dela, ki so ga morali opravljati: gradnje, sečnje drv, skrbi za kuhinjo, priprave hrane. Organizirali so tudi podtalna predavanja, da bi ohranili svežino misli. To so bila predavanja, povezana z raznoraznimi strokovnimi področji: zgodovino, geografijo, književnostjo, karkoli si zamislite. Hkrati jih je NKVD začel klicati na zaslišanja. Zasliševali so jih na različne načine, odvisno od tega, koliko je bil posameznik zanimiv za NKVD. Obenem je NKVD začel uvajati propagandni program: predvajali so sovjetske filme, organizirali razprave, delili knjige in časopise – vse z namenom, da bi ujetnike spreobrnili v komunizem.

Pravite, da so živeli v slabih razmerah, da so z njimi ravnali v nasprotju z ženevskimi konvencijami … Vendar ko slišimo, da je nekoga zaprl NKVD, si običajno predstavljamo precej drugačno sliko od tiste, ki izhaja iz vaše knjige. Kljub težkim razmeram niso živeli v ozračju terorja, kajne?

Ne, sploh ne. Prav to sem imela v mislih, ko sem rekla, da so to bila nenavadna, hibridna taborišča. Imenujem jih »zasliševalna taborišča«, saj je bil njihov glavni cilj pridobiti obveščevalne podatke od ujetih častnikov in jih spreobrniti v komunizem. V taborišču Ostaškov je bilo veliko policistov, sodnikov in obmejnih stražarjev, toda večina ujetnikov je bila vojaških častnikov. Zasliševalci so uporabljali metode NKVD, vendar brez fizičnega nasilja. Izkušnja teh ujetnikov se je zelo razlikovala od izkušnje ljudi v zaporih NKDV, denimo v moskovski Lubjanki, ki so po sovjetskem pravnem sistemu veljali za zločince in jih je bilo mogoče mučiti. V teh zasliševalnih taboriščih ni bilo fizičnega nasilja, bile pa so prefinjene metode pritiska in izsiljevanja: marsikaj je bilo odvisno od narave zasliševalcev, nekateri so bili zelo prefinjeni, drugi bolj surovi. Ujetnike so skušali prepričati, da je vsak odpor proti združenim silam Nemčije in Sovjetske zveze nesmiseln, opozarjali so na vse, kar je bilo narobe v poljski predvojni družbi, in jih spodbujali, naj se pridružijo komunistični stvari.

Dejali ste, da so ti častniki predstavljali presek izobraženih slojev poljske druge republike. Razlikovali so se po narodnosti, jeziku in veroizpovedi ter imeli različna politična stališča. Kako so se različne skupine ujetnikov odzvale na te poskuse indoktrinacije? 

Kot ste rekli, je bila predvojna poljska družba zelo multikulturna, multietnična in versko raznolika. Bila je veliko bolj mešana kot kasneje, v povojnem obdobju. Ta pluralizem se je odražal v oficirskem kadru. Njegova sestava je bila zelo pestra, zato je bilo tudi precej navzkrižij interesov in različnih odzivov. Bilo je veliko ljudi, ki bi jih lahko označili za nacionaliste, drugi so bili socialisti ali pa privrženci politike Piłsudskega … Veliko je bilo Judov, nekoliko manj Ukrajincev in Belorusov, tu so bili ljudje nemškega porekla, »folksdojčerji«. Šlo je za zelo različne profile ljudi, a na splošno je bila velika večina povsem nezainteresirana za sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Vendar je bila med njimi tudi manjšina, ki je sodelovala s Sovjeti, predvsem posamezniki, ki so bili po prepričanju komunisti, pa tudi drugi, denimo Zygmunt Berling, ki je postal zelo pomembna osebnost med prosovjetskimi Poljaki. Od približno 14.500 častnikov jih je bilo na sodelovanje pripravljenih le kakšnih sto.

Ali je ta množična zavrnitev komunistične indoktrinacije vplivala na odločitev oblasti, da pobijejo ujetnike? Ali so imeli Sovjeti, ko so zajeli poljske častnike, sploh kakšno predstavo, kaj z njimi po končanem zaslišanju? 

Mislim, da je odgovor na vaše zadnje vprašanje nikalen. Ko so jih ujeli, zagotovo niso načrtovali, da jih bodo ubili. Zdi se, da je bila odločitev, da jih usmrtijo, sprejeta precej pozno. Pisni ukaz je datiran s 5. marcem 1940, usmrtitve pa so se začele izvajati pozneje v istem mesecu in nato aprila ter se končale maja. Žal nimamo dokumentacije, ki bi prikazovala sam postopek odločanja: imamo le dokumente, ki kažejo na končno odločitev. Tako smo še vedno prepuščeni ugibanju, zakaj sta se Stalin in Berija, vodja NKVD, odločila za likvidacijo. Imamo nekaj indicev, da je Berija morda imel pozneje odločitev morda imel za napako. Če se spustim na raven utemeljenih špekulacij, bi sklepala, da so se na neki točki zavedali, da nimajo možnosti, da bi te ljudi spreobrnili v komunizem; izdali niso nobene koristne obveščevalne informacije; vzhodni predeli predvojne Poljske, ki se v poljščini označujejo kot Kresy (obmejno območje), so bili vključeni v Sovjetsko zvezo kot del zahodne Ukrajine ter zahodne Belorusije in v interesu Sovjetske zveze je bilo zagotoviti, da se Poljaki, ki so ostali na tem območju, ne bodo upirali; v taboriščih so zadrževali številne posameznike, ki bi utegnili nasprotovati sovjetski oblasti. Zato je bila sprejeta zelo drzna odločitev, da se jih odstrani kot nepomirljive sovražnike Sovjetske zveze.

Mimogrede, istočasno so nacisti v preostalem delu okupirane Poljske izvajali enako politiko obglavljanja poljske družbe. Tudi nacisti so množično pobijali intelektualce, politične voditelje in duhovnike. Metode so se v marsičem razlikovale, ideologija je bila drugačna, vendar je bil končni cilj podoben: znebiti se ljudi, ki bi lahko predstavljali grožnjo v razdeljeni in okupirani Poljski.

Marca 1940, ko so se začeli poboji, se je zaključevala tudi zimska vojna proti Finski. Ali menite, da je pri odločitvi za pokol morda igral vlogo tudi nezadovoljiv izid te invazije? Sovjetska zveza je bila takrat videti še posebej šibka, v isti sapi pa je načrtovala nadaljnje aneksije na Baltiku in v vzhodni Romuniji. Ali menite, da so se Sovjeti bali, da bodo težko »prebavili« toliko na novo okupiranih ozemelj, poseljenih s pretežno sovražno nastrojenim prebivalstvom?

To je povsem mogoče. Širile so se govorice, da želijo Sovjeti taborišča uporabiti za finske vojne ujetnike … Vendar tega ne morem trditi z gotovostjo. Preprosto nimamo vpogleda v proces odločanja, vemo le, kdaj je bila sprejeta končna odločitev.

V začetku marca je bila sprejeta odločitev, konec marca so se začeli poboji. Toda – in to je morda najbolj srhljiv del vaše knjige – ujetniki še vedno ne vedo, kakšna usoda jih čaka.

Da, in to je bil še en razlog, zakaj sem hotela posvetiti toliko prostora prikazu življenja teh mož. Večji del poljske literature na to temo se osredotoča na zločin, zato osebnosti žrtev in razlike v njihovih značajih pogosto ne pridejo v ospredje. Obenem pa sem želela prikazati ravno to, kar pravite – da niso vedeli. Niso prišli v uničevalno taborišče, to ni bilo koncentracijsko taborišče, niso vedeli, kaj se bo zgodilo. Tu se začne kazati izredna narava zgodbe o Katinu, in sicer način, kako je NKVD prikrival, kaj počne. Ustvarili so lažno sled in širili govorice, da bi te može prepričali, da jih bodo v okviru izmenjave ujetnikov poslali domov. To so počeli z izjemno prefinjenostjo in pozornostjo do podrobnosti: tu in tam so dajali drobne namige, v barakah »po naključju« puščali sporočila, v taborišču zaposlili ljudi, da so govorili določene stvari … NKVD je bil zelo dober v podtikanju zgodb in ustvarjanju kampanj dezinformacij. Skoraj ni treba opozoriti, da se te metode ustvarjanja lažnih pripovedi od takrat niso kaj dosti spremenile …

Ujetniki so taborišča zapustili v ozračju radostnega sodelovanja, ko pa je napočil trenutek usmrtitve, so jih ustrelili enega za drugim, vsakega posebej. Samo pomislite na velikost te operacije – to je nekaj izjemnega! V glavnem so jih streljali v uradih NKVD zraven krajev, kjer so bila taborišča. Vkrcali so jih na vlake, vsakega posebej usmrtili in jih šele nato odvrgli v množična grobišča. Ubili so jih z metodo, ki jo je izpopolnila ČEKA v začetku dvajsetih let: ustrelili so jih v tilnik, kar je zelo čist način ubijanja. Krogla gre naravnost skozi možgane, izguba krvi je minimalna in smrt je takojšnja. 

Ta »proces«, če mu smemo tako reči, je trajal več tednov, v smrt so jih pošiljali s transporti po 60, 100, 200 ljudi. Postopoma so se taborišča praznila, dokler ni ostalo zelo malo ljudi. Najmanjši transport je bil proti koncu, v njem je bilo 12 ljudi.

Stopiva korak nazaj in naj vam postavim očitno vprašanje: kako je z viri? Kako ste rekonstruirali te zgodbe, zlasti na ravni posameznikov?

Gradiva je veliko. Moj doprinos je bil, da sem vzela dva sklopa virov in ju tako rekoč »poročila«. Po zaslugi raziskovalcev, ki so v devetdesetih letih prejšnjega in v prvem desetletju tega stoletja lahko dostopali do velikega števila sovjetskih virov, imamo veliko dokumentov NKVD. Iz njih je mogoče razbrati vsakodnevno operativno poslovanje taborišč. Nimamo pa zapisnikov z zaslišanj. Ti so bili uničeni leta 1959 na predlog takratnega vodje KGB. Toda dnevni zapisi NKVD nam dajejo neverjeten vpogled v praktične vidike taborišča, pa tudi v dejanja zapornikov. Po drugi strani pa imamo na voljo tudi nekaj objavljenih spominov. Teh je malo, vendar mi je uspelo izslediti nekatere, ki doslej niso bili objavljeni.  Zlasti taborišče Ostaškov je bilo v preteklosti precej zapostavljeno, morda zato, ker so bili v njem zaprti predvsem policisti: toda v arhivu Poljskega inštituta in muzeja Sikorskega v Londonu sem našla zelo koristne spomine, ki so ostali v rokopisu. Po vojni so preživeli podali ogromno pričevanj, zlasti na Maddenovi komisiji leta 1952, ki je zbrala res obsežna pričevanja ljudi, ki so bili v teh taboriščih. To gradivo sem torej navzkrižno preverila. Pogosto je v spominih omenjeno nekaj, kar se je zgodilo v taborišču, meni pa je uspelo najti navedbo NKVD o tem dogodku.

Omenili ste preživele. Nekateri ujetniki so preživeli, ker so se Sovjeti odločili, da ne bodo pobili vseh. Kakšen je bil razlog za to odločitev: zakaj je bilo nekaterim prizaneseno?

To je precejšnja skrivnost: ne vem. Za nekatere preživele lahko sicer navedemo razloge, ki so botrovali odločitvi: to je najbolj očitno pri tistih redkih posameznikih, ki so bili pripravljeni na sodelovanje. Kasneje so postali znani kot »rdeči ogel«. Potem so bili tu še »folksdojčerji«, poljski državljani nemškega porekla, ki so bili izpuščeni na prošnjo nacistične Nemčije. Bilo je tudi nekaj pripadnikov litovske manjšine, ki so jih poimensko zahtevale litovske oblasti. Za večino rešenih pa pravzaprav ne vemo, zakaj jim je bilo prizaneseno. Zanimiv je primer generala Jerzyja Wołkowickega, izjemne osebnosti, ki je kot mladenič služil v carski vojni mornarici in je bil med rusko-japonsko vojno leta 1905 odlikovan zaradi dejanj velikega junaštva. Njegovo herojstvo je bilo ovekovečeno v priljubljenem ruskem vojnem romanu Cušima, zato obstajajo ugibanja, da mu je bilo prizaneseno zaradi njegove slave. Toda Wołkowicki je bil tudi strasten poljski patriot, ki je taboriščnim oblastem povzročal ogromno preglavic. Nekateri ujetniki, ki so bili rešeni skupaj z njim, so bili prav tako goreče domoljubni in skrajno protikomunistični … Šlo je za nadvse nenavaden nabor posameznikov. Veliko jih je bilo mlajših od povprečja, a nikakor ne vsi. Preživelo je vsega 395 mož. Tisti, ki niso vedeli, zakaj so bili rešeni, so se vse življenje spopadali z vprašanjem: zakaj ravno jaz? Vendar moram dodati, da je zelo malo mož živelo dovolj dolgo, da so lahko v celoti spoznali, kaj se je zgodilo njihovim tovarišem.

Preživelo je torej manj kot 400 ljudi. Koliko pa jih je bilo ubitih?

Približno 22.000. Sprva so vedeli za 14.500 žrtev, število je naraslo kasneje, ko so zgodovinarji v devetdesetih letih ugotovili, da je isti ukaz zajemal usmrtitev ujetnikov, ki so bili zaprti v zaporih NKVD v Belorusiji in Ukrajini. Treba je dodati, da zaradi še vedno trajajoče postkomunistične diktature v Belorusiji, ki ni omogočala dela zgodovinarjem, ni bilo mogoče poimensko ugotoviti in preveriti vseh žrtev.

Prestavimo se na 9. april 1943. Nemci so poleti 1941 napadli Sovjetsko zvezo, spomladi 1943 pa so v okolici Smolenska odkrili množična grobišča. 

Da, nemška vojska, ki je zasedla Smolensko regijo, je v Katinskem gozdu našla množično grobišče s približno 4.000 trupli. Niso vedeli, koliko trupel so našli: sprva so rekli, da so našli 10.000 trupel, ker so vedeli, da je to približno število pogrešanih, ki jih je iskala poljska vlada v izgnanstvu. V vmesnem obdobju so imeli namreč Poljaki priložnost oblikovati poljsko vojsko na sovjetskih tleh in so ugotovili, da je večina njihovih usposobljenih častnikov pogrešana. Izvedli so obsežna iskanja, da bi jih našli, in pri tem večkrat iskali informacije pri Stalinu, Višinskem, Molotovu in najvišjih častnikih NKVD. Na vsakem koraku so naleteli na popolno zamegljevanje. Zato je poljska vlada že dlje časa močno sumila, da se je zgodilo nekaj strašnega, čeprav niso pričakovali pokola takšne razsežnosti. Preostali svet pa je takrat prvič karkoli slišal o pokolu poljskih ujetnikov. 

To je bila za naciste priložnost za veličasten propagandni udar proti zavezniškim državam. Goebbels si je od veselja mel roke ob priložnosti, da svetu pokaže na barbarstvo Sovjetov in obenem izzove velik spor med zavezniki. Ne smemo pozabiti, da so bili Nemci, ko so odkrili grobišča, ena od zgolj dveh skupin ljudi, ki sta poznali resnico: Nemci so vedeli, da teh umorov niso zagrešili, Sovjeti, vsaj na najvišji ravni, pa so vedeli, da so jih. Toda preostali svet tega ni vedel.

Nemci tako svetu razbobnajo, kaj so odkrili, in okrivijo boljševike. Stalin se nemudoma odzove z besnim ugovorom, rekoč: »Ne, tega nismo storili!« Sovjeti vrnejo obtožbo Nemcem, češ da so pokol izvedli nacisti leta 1941, ko so nemške sile zasedle ta del Rusije – torej več kot leto po tem, ko se je poboj dejansko zgodil. Skušajmo si predstavljati: piše se april 1943, ljudje na Poljskem živijo pod brutalno okupacijo, v Varšavi je prišlo do vstaje v getu – za številne Poljake je bilo sprva težko sprejeti, da so zločin zagrešili Sovjeti. Po drugi strani pa je poljska vlada v izgnanstvu, s sedežem v Londonu, že pred tem pridobila precej informacij, ki so kazale na enak zaključek kot nacistična trditev. Dejstvo, da se je po marcu in aprilu 1940 prenehala vsa komunikacija z ujetniki in da so bila prizadevanja, da bi jih našli v Sovjetski zvezi, brezplodna – vse to je kazalo na sovjetsko krivdo.

Velika Britanija in ZDA so se znašle v politično kočljivem položaju. Področje, kjer so odkrili trupla, je bilo vojno območje. Poljaki so si prizadevali, da bi preiskavo opravil Mednarodni rdeči križ, saj bi bil to edini resnično nevtralen način za presojo o resnici tega, kar se je zgodilo. Nacisti so bili s predlogom zelo zadovoljni. Toda za kaj takega je bilo potrebno soglasje vseh treh vpletenih strani, kar je Sovjetska zveza seveda zavrnila. Še več, predlog je uporabila kot dokaz, da nacisti in Poljaki sodelujejo proti Sovjetski zvezi.

Toda nacisti so še vedno hoteli čim bolj izkoristiti najdbo. Ko je postalo jasno, da uradne preiskave Mednarodnega rdečega križa ne bo, so se odločili, da povabijo zavezniške medicinske strokovnjake, ki so bili v nemškem vojnem ujetništvu, ter zdravstveno komisijo, sestavljeno iz forenzičnih strokovnjakov iz okupiranih držav in držav, ki so bile nemške zaveznice, da pridejo, preiščejo trupla in jih pokopljejo. Ti so pripravili poročilo, ki se je izkazalo za zelo strokovno in popolnoma natančno. Tudi poljski Rdeči križ je moral poslati delegacijo, ki je izkopala in pregledala trupla: tudi oni so prišli do zaključka, da so ujetnike ubili Sovjeti. Povabili so tudi veliko število novinarjev, da so spremljali preiskave in postavljali vprašanja strokovnjakom.

Eden najbolj bizarnih odlomkov v vaši knjigi je opis telefonskega klica, ki ga je 9. aprila 1943 prejel predsednik poljskega Rdečega križa od predstavnika nemškega generalnega guvernerja v Varšavi …

Tako je, v okupirani Varšavi Wacław Lachert, ki je bil vodja Rdečega križa, prejme telefonski klic. Na drugi strani slušalke je visok nemški uradnik, ki ga pozove na sedež okupacijske oblasti. Lachert je seveda prestrašen, misli, da se bo zgodilo nekaj strašnega, noče iti, toda Nemci so neverjetno vljudni, obljubijo mu, da ga bodo čez dan znova poklicali in ga seznanili z rezultati sestanka … Popolnoma nadrealističen prizor. Toda Nemcem je bilo v interesu, da so o svojem odkritju popolnoma odkriti. Prvič zato, ker niso hoteli biti obtoženi tega zločina, in drugič zato, ker so hoteli zagotoviti, da bo krivda padla na Ruse, kar bi skrhalo odnose med zavezniki.

Zame se eden najbolj grozljivih delov te zgodbe tiče delegacije poljskega Rdečega križa, ki je morala več tednov izkopavati trupla ljudi, ki so jih pogosto osebno poznali. Vse breme je padlo na mladega zdravnika Mariana Wodzińskega, ki je bil edini forenzični strokovnjak v delegaciji. Bili so na sovražnem ozemlju, obkroženi z nemškimi vojaki, ki so jim sicer omogočili, da so se posvetili svojemu delu, vendar so bili pogoji, v katerih so delali, skrajno neprijetni.

Paradoks je, da so Nemci transparentni in se vedejo brezhibno, vživijo se v gentlemansko vlogo …

Da, v njihovem interesu je bilo, da so transparentni in da poskušajo pridobiti čim več verodostojnih prič. In treba je povedati, da je vsakdo, ki je obiskal prizorišče pobojev, odšel v prepričanju, da Nemci v tem primeru govorijo resnico. Toda Sovjeti so vpletenost Nemcev pri razkritju zločina izkoristili kot izgovor, da so zavrnili ugotovitve in diskreditirali vse vpletene. Stalin je situacijo izkoristil za prekinitev diplomatskih odnosov s poljsko vlado, kar je tako ali tako nameraval storiti.

Ko so Sovjeti osvobodili območje Katina, so ustanovili lastno komisijo, kajne?

Da, januarja 1944 so Sovjeti v Katin poslali svojo zdravniško komisijo, ki jo je vodil profesor Nikolaj Burdenko. Vse je bilo zelo nadrealistično. Poimenujejo jo »Posebna državna komisija za ugotavljanje in preiskovanje okoliščin ustrelitve poljskih vojnih ujetnikov s strani nemških fašističnih okupatorjev v Katinskem gozdu« in pošljejo oficirje NKVD, da na trupla podtaknejo »dokaze«, denimo ponarejene dnevnike ujetnikov. Komisija, ki so jo povabili Nemci, je na truplih namreč našla veliko dokumentov, od katerih nobeden ni bil datiran po marcu 1940. Zato je sovjetska tajna policija na trupla podtaknila nekaj dokumentov, na katerih so bili natisnjeni poznejši datumi. Tudi Sovjeti so povabili nekaj zavezniških novinarjev: v bistvu so ponovili enak postopek kot Nemci, le da so uporabili ponarejene informacije. Šlo je za parodijo. Kljub temu so zaveznikom predstavili svoje poročilo in dejstvo je, da je zmagala realna politika. Za Roosevelta in Churchilla je bil glavni cilj vojne premagati Hitlerja in vedela sta, da to ni mogoče brez Stalina. Zato sta se odločila, da si s političnega vidika ne moreta privoščiti, da bi obtožila Stalina. Zato se zatečeta v relativizacijo: »Resnice se ne da ugotoviti, nemogoče je vedeti, kaj se je v resnici zgodilo«. Poljaki pa so bili v strateško šibkem položaju, zato je bil njihov glas utišan.

Medtem ko so se zavezniške oblasti odločile, da v zadevo ne bodo dregale, pa novinarjev in opazovalcev, ki so jih povabili Sovjeti, predstavljena zgodba ni prepričala, kajne?

Sovjetski različici dogodkov je verjel en sam novinar, ostalih pa niso uspeli prepričati. V sovjetski zgodbi je bilo namreč veliko nedoslednosti. Sovjeti so sprva trdili, da so se poboji zgodili poleti 1941, takoj po nemški zasedbi območja. Ko je veliko ljudi opozorilo na dejstvo, da so vsi pobiti možje nosili zimska oblačila, vključno s podloženimi plašči in zimskimi škornji, so datum popravili na jesen 1941. Da bi bila sovjetska različica dogodkov resnična, bi morala biti trupla v zemlji veliko krajši čas, kot so bila v resnici, kar pa se ni skladalo s stanjem njihovega razkroja. To je privedlo do grotesknega prizora, ko je Burdenko med seciranjem trupel zamahnil s koščkom smrdljivih jeter na konici skalpela in vzkliknil: »Poglejte, kako lepa in sveža so videti.« Poleg tega so predložili le devet protidokazov v obliki dokumentov, datiranih po letu 1940. Sovjetski komisiji ni uspelo prepričati skoraj nobenega zunanjega opazovalca, vendar, kot sem rekla, je bilo za zaveznike politično oportuno, da ne razjezijo Stalina.

To se začne spreminjati z začetkom hladne vojne. Kako je bila zgodba obravnavana po letu 1945?

Pred letom 1945 je bila zgodba potisnjena na stranski tir zaradi nujnosti, da se konča vojno. V prvih letih po vojni pa je prav tako potisnjena pod preprogo z odločitvijo, da vsi vojni zločini, storjeni v vzhodnem delu Evrope, spadajo pod sovjetsko jurisdikcijo. Pokol v Katinu je postal tabu tema. V tistem delu Evrope, ki se je znašel pod sovjetsko okupacijo, se v uradno različico dogodkov ni smelo dvomiti, postavljeni so bili spomeniki z napisi, da gre za nacistični zločin, storjen leta 1941, enako je pisalo v zgodovinskih knjigah itd. Na Zahodu so si v petdesetih letih močno prizadevali, da bi zadevo vendarle osvetlili. To je vključevalo tako imenovano Maddenovo komisijo, ki jo je leta 1951 ustanovil predstavniški dom ameriškega kongresa. Ta si je zelo prizadevala zbrati pričevanja z vseh strani (razen Sovjetov, seveda) in pripravila izčrpno poročilo, ki je javno dostopno: vsakdo ga lahko prebere. Gre za resnično izjemno zakladnico informacij, ki so jih podale neposredne priče, vključno z nekaterimi vpletenimi Nemci.

Kljub temu zahodne vlade niso uradno izzvale sovjetske različice zgodbe vse do propada komunizma. Šele leta 1990 je Gorbačov končno priznal, da je šlo za stalinistični zločin, in Poljakom izročil s tem povezane dokumente NKVD. Zahvaliti se moramo ruskim in poljskim raziskovalcem, ki so v osemdesetih letih začeli trkati na vrata, da bi dobili dostop do dokumentov. Predvsem po njihovi zaslugi se je celotna zgradba laži začela rušiti in ruske oblasti so nazadnje sklenile, da je bolje razkriti resnico.

Skoraj polstoletno prikrivanje resnice je eden najbolj pretresljivih vidikov zgodbe. Ko opisujete sovjetsko zagrizenost pri zanikanju resnice v šestdesetih in sedemdesetih letih, zapišete, da človek dobi vtis, da so v nekem trenutku začeli verjeti lastnim lažem …

Človek bi skoraj to pomislil, ja. Ljudje pogosto sprašujejo, zakaj bi nas moralo skrbeti za Katin. V vrtincu vsesplošne brutalnosti 20. stoletja gre za številčno razmeroma majhen zločin: kar je pri njem tako izjemno, je dolgotrajna in premišljena konstrukcija laži ter sistematično zatiranje resnice. Laž je bila tako zapletena, ker so pobili tuje državljane in ne sovjetskih. To je posebnost Katina, ne število žrtev. Poudarimo, da so nacisti aprila 1943 odkrili tudi množično grobišče v Vinici v Ukrajini, v katerem je bilo na tisoče Ukrajincev, umorjenih s skoraj identičnimi metodami med stalinističnim terorjem v tridesetih letih, njihova trupla so zakopali pod rekreacijskim parkom … V prikrivanje Katina so vložili nenavadno veliko energije in NKVD se je spopadal z velikanskimi težavami, ko je poskušal zatreti priče, ki niso bili sovjetski državljani. Sovjeti so v povojnem obdobju preganjali vse, ki so imeli karkoli opraviti z nemško preiskavo: uradnike poljskega Rdečega križa, forenzične strokovnjake, vse, ki so poskušali spregovoriti, so preganjali in jih skušali utišati.

Travma Katina za poljsko družbo ni le v številu žrtev, temveč tudi dejstvu, da so bili to večinoma rezervni častniki, mobilizirani iz izobraženih slojev. Njihov množični umor je pomenil obglavljenje intelektualne elite naroda – to so na svojem okupacijskem območju poskušali storiti tudi nacisti, vendar jim to nikoli ni uspelo na tako sistematičen način.

Absolutno. To je bilo tako zelo travmatično in je tako močno prizadelo poljsko družbo, da bi težko našli družino iz izobraženskega miljeja, ki ne bi imela sorodnika, ki je umrl v Katinu. Ko sem raziskovala za knjigo, sem odkrila, da je bil v Katinu ubit moj prastric, česar nisem vedela. Poboj je prekinil številne perspektivne kariere: med pobitimi so bili izjemni znanstveniki, intelektualci, matematiki, resnično nadarjeni posamezniki. Mislim pa, da je širša travma povezana s tem, da se je moralo o tem tako dolgo molčati. Zlasti hudo je bilo za vdove in družine, ki niso smele javno priznati, kaj se je zgodilo njihovim možem, očetom ali sinovom.

Knjigo končujete z zgodbo, ki je v zahodni javnosti še manj znana kot Katin: preganjanje poljske manjšine v Sovjetski zvezi v poznih tridesetih letih, še pred sovjetsko-nemškim paktom. Čeprav je preganjanje Poljakov v Sovjetski zvezi izpostavila že Hannah Arendt v svoji knjigi Izvori totalitarizma, pa je zunaj Poljske danes precej pozabljeno. Zakaj menite, da je tako? 

Stalinov teror je bil tako razširjen in je zajel toliko različnih skupin v sovjetski družbi in je bil v svojem času tako malo poznan, da je težko vedeti za vse njegove žrtve. Stalin je očitno sovražil Poljake, to je nesporno, bili so ena njegovih prvih in glavnih tarč, vendar le ena izmed mnogih. Razlog, zakaj sem to zgodbo postavila na konec knjige, je v poskusu, da bi razumela Katin z vidika Stalinovih motivacij. Kako umestiti ta zločin v kontekst vseh drugih zločinov stalinistične dobe? Nanj lahko gledamo kot na nadaljevanje Stalinovega uničevanja Poljakov, ki se je začelo že pred vojno, vendar ne moremo z absolutno gotovostjo trditi, da je bil en zločin nadaljevanje drugega.

V sovjetski Ukrajini in Belorusiji je živelo 600.000 Poljakov, od katerih jih je bilo vsaj 110.000 umorjenih. Ko sem prebral te številke, sem se spomnil, da je leta 1941 v t. i. Neodvisni državi Hrvaški živelo približno dva milijona Srbov, po sodobnih ocenah pa naj bi jih fašistični ustaški režim umoril približno 300–350 tisoč. To je skoraj popolnoma enako razmerje! Danes le še najbolj otopeli zanikovalci trdijo, da NDH ni izvajala genocida nad Srbi, le redki pa sploh omenjajo genocid nad Poljaki v Sovjetski zvezi. Zakaj takšno neskladje?

Katin moramo ločiti od vélikega terorja v tridesetih letih, ki je prizadel zelo veliko etničnih in drugih skupin. Poljaki so bili le ena izmed prvih tarč. Morda bo prišel dan, ko se bo Rusija v celoti soočila s stalinistično preteklostjo. V minulih desetletjih je bilo upanje, da se bodo te stvari končno razčistile. Žal pa je v sedanjih razmerah to vse manj verjetno.

Morda je prednost tega, da sem se te teme lotila tako pozno, toliko let po dogodkih, da nimam želje, da bi s prstom kazala na krivce. Menim, da lahko v sodobni zahodni misli gledamo na 20. stoletje tako, da ta dva morilska režima primerjamo na rigorozen zgodovinski način. Pri tem imam v mislih knjige, kot je delo Krvave dežele (Bloodlands) Timothyja Snyderja. Na Zahodu se tradicionalno pojavlja težnja po podcenjevanju stalinističnih zločinov ali njihovem ignoriranju. Če se vrnem na začetek najinega pogovora, je na Zahodu dejstvo, da je Sovjetska zveza v prvih tednih vojne napadla Poljsko, danes zelo slabo poznano; v zgodovinskih učbenikih za otroke se to denimo komajda obravnava. Ljudje začnejo biti pozorni na vojno zgodovino Sovjetske zveze šele, ko ta postane zaveznica zahodnih držav, prej pa ne. Neprijetno obdobje prvih dveh let vojne je v veliki meri zanemarjeno, saj ne ustreza splošni pripovedi o tem, za kaj je šlo v drugi svetovni vojni.