Jezik nečloveški

Interpretacije oznake »liberalizem« so različne. Med levičarskimi pisci, za katere je izraz »liberalizem« zmerljivka, predstavlja ideologijo površinske kritike in obupno nepripravljenost za pomenljivejše ukrepanje. Ali pa v njem vidijo zagovarjanje pravic lastnikov premoženja, ki ima svoj izvor v prevajanju v uglajeno retoriko krvavih interesov sužnjelastnikov, ograjevanja in buržoaznega zatiranja. Za druge pisce pa liberalizem – »klasični liberalizem« – pomeni konstitucionalizem, pravico do svobode pred zatiranjem in omejevanje državne intervencije. Zlasti v ZDA lahko »liberalizem« namesto tega pomeni aktivno podporo državnim posegom v korist materialnih, socialnih in ekonomskih pravic. Če se te razlage pogosto zdijo nasprotujoče si, se še vedno zdi, da se približujejo enemu zgodovinskemu pojavu ali pa ga vsaj obkrožajo. Okvirno ga lahko opredelimo kot prevlado jezika. Lastninske pravice, ki jih spodbuja liberalizem, so vpis družbenih odnosov v kristalni jezik prava. Nepripravljenost za pomenljivejše ukrepanje določeni socialisti dojemajo kot zasenčenje delovanja z jezikom. Osrednja točka, v kateri je treba omejiti državo, je svoboda govora – ali pa je treba državo razširiti tako, da bo to svobodo omogočala.

Prvenstvo jezika morda ni zadostna razlaga liberalizma kot totalnega fenomena v lesketanju vseh njegovih raznolikih oblik. Gotovo to ni način, kako bi mnogi od protagonistov liberalizma opisali svoje delo. In vendar je prepričljiva.

Pri obravnavi take lingvistične teorije liberalizma mora osrednji oder zavzeti pravo. Pravna država je arhetipski liberalni ideal. Gre za inverzijo starodavnega izreka, po katerem je bil monarh utelešenje prava. Namesto da bi kralj ali cesar izrekal zakon, mora zakon sam spregovoriti prek sodnika – v jeziku, ki je objektiven, natančen in pregleden. Norma, utelešena v pisani besedi, je tista, ki prevlada pri odločitvi. Starejša razumevanja pravičnosti se danes zdijo komaj razumljiva. Asirologi so na primer dokazali, da Hamurabijev »zakonik« ni bil mišljen kot pravo v sodobnem smislu niti kot sistematičen zapis precedensov, temveč le kot zmagoslaven, a samovoljen niz primerov, ki naj bi bili cenjeni sami po sebi kot dokaz velikodušne vladarjeve pravičnosti. In če so si kitajski pravniki prizadevali abstrahirati od samovoljne volje in preiti k preglednemu, pisnemu pravu, so žalostni rezultati dinastije Qin/Čin pokazali praktične omejitve njihovih ambicij v tedanjih okoliščinah. Liberalni koncept pravne države je v mnogih pogledih zgodovinsko edinstven – ne glede na to, ali je utelešen v dokončnem zakoniku ali v bizantinskih tiskanih zapisih sodnih primerov običajnega prava (common law).

Najosnovnejša politična zahteva liberalizma je bila vedno pravica do svobode govora in do strpnosti do izražanja nasprotnih mnenj. Liberalizem je parlamentarna politika, parlament pa je »prostor govora«. V tej trditvi je implicitno vključena predpostavka, da o vprašanjih, o katerih se razpravlja, ni mogoče nikoli dokončno odločiti: liberalizem je torej šala, ki nikoli ne dospe do poante. V vsakem primeru je bil velik uspeh liberalizma, da je razpravljajoč jezik – pisan ali govorjen – kanoniziral kot središče, celo cilj političnega življenja. To so vsekakor zaznali njegovi kritiki. Carl Schmitt je zviška pisal o svobodi govora kot značilni obsesiji malega novinarja in pamfletista; tudi Nietzsche je zaničeval politiko »parlamentarnega nesmisla« s spoštljivo »dolžnostjo branja časopisa ob zajtrku«. Branje, pisanje in politično izražanje, ki so bili nekoč skrivnostni privilegij aristokrata in duhovnika, so zdaj temeljna dolžnost liberalnega državljana. Politične demonstracije s tega vidika služijo predvsem izražanju stališč in so šele v drugem planu taktična dejanja za dosego konkretnega cilja. Tudi pisanje je bistvenega pomena, četudi gre zgolj za kljukico. V napoleonskih plebiscitih na začetku 19. stoletja je lahko črta na glasovnici služila kot znak aklamacije – utelešena reprezentacija kolektivne interpelacije. V tej obliki ni bila daleč od starodavnih formulacijskih aklamacij, znanih iz cesarskega Rima. V dobi liberalizma pa je treba glasovnico razumeti kot sredstvo razumne, individualne komunikacije. Vsak volilni glas je avtentična, svojstvena izjava – in prav tako vse ostalo. Svet je zapisan v jezikovni simulaciji.

Dozdevno protislovna pomembnost jezika za liberalizem ima filozofski pomen. Konceptualno je njegov nastop tesno povezan z intelektualno konfiguracijo, ki jo je Alexandre Kojève nekoč označil za »sintetično paratezo« dialektike. Če je bila zgodovina človeške misli, odvisna od prepletanja nasprotujočih si odgovorov na njena najosnovnejša vprašanja, mnogokrat preigran antagonizem »teze in antiteze«, je »paratetično« razmišljanje slog kompromisa, ki skuša uveljaviti več različnih, v osnovi nasprotujočih si stališč hkrati. Sveti Pavel je tisti, ki v negativni obliki najjasneje predstavi to vrsto argumentacije. »Mi pa oznanjamo križanega Mesija,« piše v Prvem pismu Korinčanom, »ki je Judom v spotiko, poganom [Grkom] norost.« »Judom«, za katere je bistvo sveta zgolj samovoljna Božja volja, »Grkom«, za katere je resničnost večni kozmični mehanizem vzroka in posledice. Velika večina zapisane filozofije je bila v takšni ali drugačni obliki »paratetična«, saj si je prizadevala doseči sredino, ki bi obnovila in presegla nevarne ugovore skrajnosti. Dolga stoletja po svetem Pavlu so krščanski teologi preživeli v sijajnem boju za uskladitev konkurenčnih zahtev »judovske« teologije in »grške« znanosti. Vsaj v filozofiji pa je bil Kant tisti, ki je to prizadevanje pripeljal do zaključka – do sinteze. V kantovskem sistemu filozofije ne opredeljuje predmet, ki ga želi doseči, temveč metoda, in sicer kritična metoda, s katero misel obravnava misel. Vsa filozofska stališča so na koncu indiferentno reducirana na različne artikulacije te kritične metode. To je metoda brez končne črte. Zato »govoriti s Kantom,« piše Kojève, »pomeni govoriti v neskončnost, govoriti v nedogled, ne da bi si kdajkoli nasprotovali.«

Kolikor je liberalizem režim neparadoksnega jezika, je logično, da se njegovi nasprotniki, tako na levi kot na desni, proti tej vladavini simbolov sklicujejo na maščevalno sodbo suverene resničnosti. Če liberalna demokracija temelji na reprezentaciji, jeziku identifikacije z ljudstvom, potem je prvi odziv radikalne demokracije raztrgati to verigo simbolizma in uveljaviti trditve neposredovane, nereprezentirane obče volje. Generacije političnih ekonomistov so si obenem prizadevale dokazati, da formalna retorika liberalizma o pravičnosti in enakosti služi le za prikrivanje nepravične in brutalne materialne stvarnosti ter zagotavlja mehanizme, potrebne za vzdrževanje simulacije. Ob zavedanju teh kritik so si mnogi, ki so se v 20. stoletju imeli za privržence liberalizma, zelo prizadevali, da bi ublažili vsebino ljudskih zahtev in to materialno podstrukturo prilagodili težnjam, ki jih je nakazoval njihov lastni jezik, kar so zgodovinarji upravičeno označili kot »vgrajevanje« (embedding) liberalizma. Seveda so formalnosti, ki jih danes povezujemo z liberalno demokracijo, še vedno le šibko povezane z vsebino, ki se jim običajno pripisuje: za stare Grke so bile predstavniške volitve očitno oligarhični, in ne demokratični postopki; menjavanje nosilcev oblasti so udobno izvajali tudi srednjeveški italijanski patriciji, ki v politiko niso nameravali vključiti širšega prebivalstva. Vendar pa znana kritika nerealnosti liberalnega jezika v pomembnem smislu zgreši bistvo. Liberalizem ni preprosto neuspešen poskus razvozlavanja fizike nujnosti. V tej vlogi je bil dejansko zelo uspešen. Vztrajno je iskal nova življenjska področja, ki bi jih izvzel iz dominacije nujnih dejstev in raztopil v arbitrarnosti jezikovnega znaka. Če kaj, se ta proces preroško nagiba k razgradnji same dane resničnosti.

Simulacija se ni izkazala za brezhibno. Po eni strani so se še naprej pojavljale različne odporne sile, ki so ustvarjale protislovja, ki so se upirala zajetju v jezikovni tok. Osrednji problem liberalne politične teorije je bila potreba, da v svojo abstraktno sintakso asimilira kolektivne pravice skupin, katerih izvor je trdno zasidran v svetu danih potreb – etničnost, narod, družina, če naštejemo le nekatere. Za premagovanje tega izziva je seveda na voljo delna in že dolgo uveljavljena strategija jezika manjšinskih pravic. Druga, nedavno razvita, je praksa »dekonstrukcije« teh temeljnih lastnosti, tj. njihovo izhlapevanje v poljubne jezikovne predikate. Vendar prva rešitev ni popolna, druga pa ni bila uspešno posplošena, tudi zato, ker bi to pomenilo usmeritev proti njej sami. Brez takšne dopolnitve se bodo v liberalnem omrežju znakov še naprej pojavljale tudi najbolj starodavne politične oblike. Če vzamemo očiten aktualen primer, je zahodni ali vsaj ameriški strah pred kitajsko delovno silo, ne glede na druge vzroke, predvsem izraz starodavnega poganskega nagona, da bi svojo podedovano premoč ohranili kot nespremenljivo dejstvo. Posledica tega je, da čeprav je izraz te premoči v svojem abstraktnem formalizmu – »mednarodnem redu, ki temelji na pravilih« – vedno bolj impozanten, se je praksa liberalizma nujno oddaljila od njegovih bistvenih dosežkov, saj je zoževala in preoblikovala prost trgovinski pretok in vedno bolj spominjala na stari režim, ki ga je nekoč izpodrinila.

Vendar je to konec koncev zgolj problem pomanjkljivega razvoja oziroma premajhne sofisticiranosti. Pomembnejše, resnično notranje protislovje, s katerim se sooča sodobni liberalizem, je posledica njegove širitve same: vladajoči mrk označenca za znakom je privedel do stanja brezsmiselnosti. Simulacija ne simulira več. Šali brez poante grozi, da bo postala niz besed, zgolj zvok in ne več jezik, četudi ji še vedno uspeva vzbuditi zanimanje poslušalcev. Izgubljanje smisla jezika je bilo težko upočasniti, tudi zato, ker je bil pogosto povezan z neiskrenimi ambicijami političnih nasprotnikov. S takojšnjimi družbenimi mediji se je močno pospešilo širjenje reaktivnih in bolj ali manj nekritičnih jezikovnih odzivov na pojave, zgoščene v enostavne naslove, čeprav je to le naslednji korak v procesu, ki se je začel že z izumom tiskanih časopisov; njihova hitrost se je razvijala vzporedno z izgubljanjem dejanskega pomena. Zadnji korak je morda uveljavitev velikega jezikovnega modela kot arhetipske oblike »umetne inteligence«, kar se je lahko zgodilo le v času liberalizma. Veliki jezikovni modeli navsezadnje predstavljajo dokončno avtomatizacijo osrednje dejavnosti liberalizma: produkcije jezika. A ne glede na to, kakšno obliko ima, pospeševanje tega procesa vedno pomeni opustošenje njegovih rezultatov, in ker delo lahko postane delo šele, ko je dokončano, ima nezmožnost dokončanja lahko katastrofalne posledice. Številni skeptiki so seveda trdili, da so izdelki velikih jezikovnih modelov zgolj simulakri človeškega razmišljanja – čeprav to pomeni manj, kot domnevajo –, toda v vsakem primeru takšni modeli rutinsko ustvarjajo rezultate, ki so podobni človeškemu pisanju po obliki in ne po vsebini, artefakte, ki so bili nenavadno in antropomorfno označeni kot »halucinacije«. Opaženo je, da veliki jezikovni modeli, ko so izpostavljeni svojim lastnim proizvodom, hitro izgubijo koherenco – zato je zaskrbljujoče, da njihovi proizvodi zdaj predstavljajo vse večji delež podatkov, ki so uporabljeni za njihovo usposabljanje. Pospešeni znaki izgubljajo svoj pomen, luč dneva pa slabi.

Neskončno govorjenje liberalnega filozofa – oziroma sofista – se lahko konča na dva načina. Prvi je smrt. Neskončna razprava mora predpostavljati večno življenje in liberalna družba je v resnici pokazala izjemno vztrajnost pri tem, da iz svojih modrosti izžene ta stari privid – začenši z izgonom trupel mrtvih iz mest. Prav senca smrti, pripravljenost zastaviti svoje življenje, zagotavlja vzajemno priznanje, ki je predpogoj vsake svobode, vredne tega imena, in nič ni manj liberalnega kot nož, ki je uperjen nad Izakom. Nasprotno pa je odsotnost noža liberalni politični sferi dala značilno igrivo neresnost. Od starega Rimljana, tamilskega dinasta in kitajskega učenjaka so nekoč pričakovali, da si bodo v primeru neuspeha vzeli življenje. Liberalna demokracija je na podlagi dediščine krščanskega univerzalizma in konceptualnega razvoja dehumaniziranega državnega mehanizma namesto tega zgradila zelo učinkovit mehanizem za razpršitev odgovornosti. Ne glede na druge posledice tega dejstva se je to izkazalo za velik blagoslov njene sistemske politične odpornosti. Vendar mora izključitev možnosti smrti kot pogoja za smiselno govorico sama po sebi na koncu težiti k dekoherenci neomejenega jezika, ki smo jo že opazili. Končno je izumrtje človeka, pravzaprav izumrtje inteligence na splošno, natančna in udobna negacija »konca zgodovine«, ki ga predstavlja neskončno despotsko ponavljanje samega obstoja, negacija, ki je tako natančna, da je praktično identična. Takšna možnost bi vsekakor pomenila dokončno izključitev neskončnega govora in v odsotnosti zunanjega posredovanja bi bila dolgočasen, a logičen zaključek tako liberalne dobe kot pripovedi o človeški zgodovini kot taki.

Fizično življenje je seveda radikalno pogojeno s smrtjo. Simulaker človeškega življenja brez smrti – življenje v večnosti – konec koncev sploh ne more predstavljati življenja. Poanta je dovolj banalna, toda napaka in neresničnost sta v tem smislu inherentni. Neupoštevanje smrti je simbol enostranskega mišljenja, trmasto vztrajanje pri eni propoziciji namesto njene enakovredne negacije. Drug način, s katerim se lahko konča liberalni govorni tok, je njegova popolna dopolnitev. V tem primeru bi mreža simbolov postala samozadostna. Namesto nesmisla in dekoherence bi simulacija dosegla samoreferenčni pomen. To je posthistorična možnost, ki jo je Hegel uzrl – a se je od nje odvrnil – v konfucijanskem univerzumu znakov. Namesto da bi uveljavljala različna stališča v skladu s formalnimi transformacijami ene same linearne metode, bi bila takšna mreža že sposobna resnično izraziti karkoli in kot taki bi ji bilo nemogoče nasprotovati. S kantovci je mogoče še naprej neprestano govoriti: vendar brez novosti, se pravi v krogu. Ker je neparadoksalen, ker ne more zajeti smrti, liberalni režim ne more nikoli v celoti obnoviti vseh možnih protislovij – čeprav je pri tem uspešnejši kot katerikoli sistem pred njim. Namesto tega je treba simulacijo potisniti naprej. Vzpostavitev identitete A ne le z A, ampak tudi z ne-A prek medija časa pomeni odločilen prehod od sintetične parateze k avtentični sintezi. Formalno protislovje tako postane nemogoče. »Razprava« v kakršnemkoli posebej smiselnem smislu se konča, saj je bilo vse že povedano. Takšna okoliščina postane mogoča šele z dokončanjem procesa simulacije.

Doslej sem nakazoval, da je liberalizem režim jezika, da je kot vladavina simbolov tudi vladavina simulakra, vendar je ta simulacija nujno nepopolna ali pomanjkljiva. Čas je, da se jasneje opredelimo do narave simulacije kot take. Predpostavljanje nujne manjvrednosti simulakra v primerjavi s simuliranim je predsodek. Narava simulacije kot procesa je v tem, da združuje »magični« in arbitrarni značaj jezikovnega označevanja – svobodno voljo, pripisano Adamu pri dodeljevanju imen – z objektivnim delovanjem fizike na generativen način. V tem smislu je stvarjenje končna simulacija: taumaturško načelo. Z generacijami kritikov se torej lahko strinjamo, da je liberalizem zgolj simulaker, vendar moramo poudariti »zgolj«.

Dolga stoletja so se nasprotniki liberalizma obračali od jezika in se sklicevali na realnost. Avtentični »postliberalec« mora namesto tega iz ostankov fenomenalne nujnosti poseči po popolnosti simulacije, po režimu eksperimentalne rekonfiguracije, ki lahko ustvari nove realnosti in dokončno nadomesti delovanje nujnega dejstva s samovoljno jezikovno odločitvijo. V političnem in pravnem smislu je to tretja pot, ki je onkraj monarha, ki izreka zakon, ter neživega in transparentnega zakona, ki govori prek sodnika. Gre za odločitev, da objektivno pravo samo postane živo – to pomeni, da se uvede umetna inteligenca kot državna forma in tako radikalno združi jezik z dejanjem; pot, ki je le zelo nepopolno napovedana v obliki stagnirajoče in linearne jezikovne produkcije LLM. Če vse to zveni nerealno, je to zato, ker ni rešitve, ki ne bi bila nerealna. Kljub temu pa je preoblikovanje resničnosti v neresničnost naloga, ki je pred nami. Potem bomo lahko resnično govorili o preseganju – in ne le propadu – liberalizma. In to bo dejansko pomenilo konec zgodovine.