
»Naša dolžnost kot moški in ženske je ravnati, kot da meje naših sposobnosti ne obstajajo. Smo sodelavci v ustvarjanju.« – Pierre Teilhard de Chardin
Budnost vs. pozornost
V današnji politični klimi je vsakemu konceptu dano, da postane kontaminiran in da njegove začetne ambicije postanejo z vsakim naslednjim korakom čedalje bolj nerazpoznavne in nedostopne. To se dogaja praktično povsod, morda najbolj očitno s konceptom postmodernizma, kjer njegovi kritiki, kljub temu da izjavljajo, da jim ni v interesu delati slamnatih mož, počnejo ravno to. Celo bolj obskurne ideje,kot je npr. akceleracionizem, slej ko prej doživijo isto usodo, tj. takoj ko se izpostavijo ter s tem razkrijejo svojo lokacijo v temnem gozdu (interneta), če tu izpostavim variacijo Liu Cixinovega miselnega eksperimenta Bogne Konior. V primeru akceleracionizma to pomeni, da so prvi rezultati iskanja povezani z domačim terorizmom in belskimi supremacisti ter oglasno desko 4chan.
Nekaj podobnega se je po našem prepričanju zgodilo z wokeness in samim fenomenom biti woke, saj ga poskuša antiwoke reakcija na podoben način rekodirati oziroma povsem izprazniti začetne razloge za njegovo pojavitev. Kritikom je namreč vedno v interesu, da izpraznijo začetni potencial nečesa novega in da stvari vrnejo nazaj na izhodišče, kjer wokeness postane le še ena izmed idej med ostalimi (enakovrednimi) idejami, s tem pa se ji odvzame presežni potencial ter začetni primat nad kritiko in spremembo. Woke osebe se poskuša narediti mentalno bolne in psihološko nestabilne, kar je seveda psihološko delovanje (psy op) s strani sovražnika in bi moralo biti tako tudi diagnosticirano. Wokeness je postal bolj kot ne nastavek (ali celo prompt) za reakcionarne diskurze, npr. v primeru nedavnega javnega pogovora legende UFC Khabiba Nurmagomedoma z voditeljem podcasta PBD, kjer je ta služil predvsem posmehu t. i. alternativni matematiki woke poloble, tovrstnemu alternativnem vesolju, ki namesto dveh beleži sto ali celo na stotine spolov. Khabib na vprašanje, koliko spolov imate v Dagestanu, seveda odgovori z dva, množica sijočih oči in močno razpotegnjenih ust pa se silovito zakrohota in zaploska, wokeness pa s tem postane simulaker ali plavajoči označevalec, ki si ga različni ideološki sistemi prilaščajo takrat, ko jim to ustreza in paše.
A že kratka analiza pomena koncepta, tj. kaj pomeni biti woke, priča o možnosti alternativne perspektive in analize. Že sama dinamika med biti buden in pozoren (ali alert) kaže na inherentno ambivalentnost tega pojma, pri čemer je treba razumeti ravno gibanje konotacije iz budnosti v pozornost. Wokeness se na začetku torej po definiciji nanaša na širjenje mišljenja ter kapacitet uma, tj. ravno stanja, ki ga običajno povezujemo z meditativnimi praksami in ali razsvetljenstvom, torej z raznimi poskusi višanja zavesti. Wokeness je tako najprej razumljena kot zmožnost beleženja in percipiranja novosti, kot kapaciteta razumevanja nečesa, kar sicer ostane pod radarjem in kar običajni zavesti ni dostopno. O tem pričajo razni memi na internetu, kjer wokeness deluje na stopenjski način, tj. na način dostopanja do novih in novih ravni zavedanja, ki jih beležijo različne taksonomije, npr. broke, woke, bespoke. Ti prikazi imajo lahko tudi mnogo več stopenj, npr. v primeru mema ledene gore ali dojemanja specifičnega koncepta, ki se ne zaključi tudi po osmih ravneh zavedanja. Wokeness je torej ekspanziven fenomen brez konca (ali dna), pri čemer vsaka nova stopnja wokeness rekurzivno nadaljuje abstrakcijo prejšnje.
Nekatere definicije »wokeness« v Urban Dictionary prav tako izpostavljajo to razumevanje: »Opisuje stanje, v katerem na splošno dvomiš v obstoječe paradigme. Beseda označuje, da oseba želi raziskati svoja stališča o večini vprašanj, preden zagovarja že sprejete ideje. Neločljivo povezano s stanjem budnosti je, da se boriš proti sistemom indoktrinacije, kot so religija, izobraževalni sistem, rasizem, nutricionizem itd.« Ali celo: »Duhovno in intelektualno razsvetljenje, kot bi se zbudil iz globokega spanca in prvič jasno videl stvari. Nikoli nisem vedel, kaj je v življenju zares pomembno. Zdaj sem prebujen.« A tudi Urban Dictonary je del istega procesa, saj so tudi tu prve definicije »wokeness« slabšalne in s tem dokaz sprememb v razumevanju pojma, ki je sedaj posredovan prek reakcionarne leče ter posledično razumljen predvsem slabšalno. Kar je bilo najprej dojeto kot progresivno, torej ravno kot kapaciteta uma, je sedaj razumljeno reaktivno, kot posledica psihološke krhkosti, pristranskosti uma, emocionalne nedoraslosti, privilegija itd.
Kako je torej prišlo do tega zasuka ali rekodifikacije pojma? Pravzaprav že sam pomen »biti woke« priča o možnosti alternativnega branja, kjer »wokeness« ne pomeni biti buden, temveč biti pozoren ali dovzeten, pri čemer dovzetnost ne implicira razumevanja, temveč preprosto prepoznavanje vzorcev (pattern recognition). Woke ljudje s tem niso več obravnavani kot posamezniki z boljšo epistemologijo, temveč kot avtomatoni, kot preprosti algoritmi, ki le čakajo, da izpostavijo tisto, kar so kolektivno prepoznali kot slabo in še to na način, ki tem onemogoča komunikacijo z zunanjostjo. Spet, ne zaradi presežnega razumevanja, temveč skrajnosti prepričanj in nezmožnosti boj poglobljene kontemplacije razlogov, ki bi te v sledečem primeru odvrnili od naivnih pozivov po spremembi.
Eden od razlogov, zakaj je wokeness po mnenju nasprotnikov ideologija, zadeva predvidljivost tovrstnega početja, tovrstnega beleženja vzorcev. O tem priča tudi Wikipediin vnos na to temo, ki se sklicuje na pozornost, torej na nekaj, kar običajno vodi v trigger warning ali privilege-checking oziroma v napadalno držo brez občutka za drugega: »Woke je pridevnik iz afriško-ameriške pogovorne angleščine, ki pomeni ‘pozoren na rasne predsodke in diskriminacijo’. Od leta 2010 dalje je začel vključevati širše zavedanje o družbenih neenakostih, kot sta seksizem in pravice LGBT.« Tovrstni odnos je marsikje in marsikdaj enačen z nestrpnostjo, in v tem smislu dejansko ne širi, temveč oža misel in odprtost, woke drža pa je zato razumljena kot odziv, podoben odzivu psov v Pavlovem eksperimentu. Zavest s tem ne viša stopnje dovzetnosti, temveč je še bolj instrumentalizirana ter še bolj enostransko in ozko sledi specifičnemu impulzu, na katerega se je ujela in za katerega je postala dovzetna. Wokeness je tu razumljena kot nekakšen dopaminski krogotok (dopamine circuit), ki kot morski pes nenehno voha in išče vnaprej znano nagrado – vzorec, ki eksploitacijo beleži prek več različnih dimenzij (intersekcionalnost). Ko je wokeness modelirana na tak način, so vse njene začetne premise razumljene povsem drugače, torej ne kot poskus izboljševanja, temveč kot tiranska tekma za prevzem oblasti in nadzor nad mislijo in/ali avtonomijo posameznika. Paradoks je torej v tem, da ravno zato, ker je wokeness zmožnost prevzemanja in sistematiziranja novih vzorcev, tj. tvorjenja novih virtualnosti, npr. prek koncepta performativnosti, ki je odločujoče preobrazil naše razumevanje spola, se zdijo njegovi posegi še toliko bolj brutalni (in ne osvobajajoči) in zato povzročijo toliko bolj obsežno in skrajno reakcijo. Reteritorializacijo seveda. Wokeness je, ko je enkrat politizirana, s strani občestva razumljen kot prisila in ne priložnost, kar ne bi mogla biti večja voda na mlin nasprotnika.
Nasprotniki vselej kodirajo wokeness kot predvsem politični in moralni projekt, tj. kot da se wokeness primarno ukvarja s tem svetom in stvarmi tega sveta, ne kot bolj obsežen projekt rekonstrukcije kategorij in samorazumevanja. Kritikom in reakcionarjem gre na mlin, da se wokeness asociira s prepoznavnimi kategorijami, predvsem velikimi tremi: rasa, spol, razred. S tem se wokeness vpne v režim realnosti in s tem realizem, kar nadalje otežuje (samo)razumevanje woke projekta – sistemski problemi so po definiciji sistemski, torej od nekdaj prisotni in zato ne del nas, s tem pa so ti eksternalizirani neznano kam, v domeno institucij, ki so v vsakem primeru v krizi (ter posledično slab naslovnik za kritiko). Sistemski problemi so pogosto preabstraktni za pragmatično, vsakdanjo rabo. Ljudje težko simpatizirajo z woke projektom, saj je ta pogosto preveč abstrakten in preveč družbeno transformativen, podobno kot podnebna kriza od nas zahteva preveč, da bi to zmogli ponotranjiti in smiselno sistematizirati.
V tem kontekstu so tudi mlade generacije podobne starim: te namreč simpatizirajo s kozo, šele ko je koza na njihovem krožniku. Šele takrat se spomnijo nanjo in občudujejo njene lastnosti. V tej stvari torej ne najdejo priložnosti, ne morejo se pripeti na woke bandwagon, niti jih ne zanima udeležba v neskončnih ciklih kritike, saj se temu kmalu uprejo. Različne knjige za osebno rast, produktivnost, podaljševanje življenja itd. tovrstno hiperkritično držo kaj hitro diagnosticirajo kot škodljivo za duševno zdravje posameznika in dobrobit družbe nasploh, zato ti začno težave reševati na drug način: veliko bolj lokalno in manj ambiciozno ter predvsem brez nepotrebnih trenj in plamenov, ki višajo stres in ne zagotavljajo rezultatov. A wokeness v izčiščeni obliki je prav tako navodilo za izboljševanje misli in uma in to brez vnaprej danega stropa ali velikosti tovstnega izboljševanja. Wokeness je kot umetna inteligenca (UI), ki se eksternalizira v vse pore družbe in substrate in na ta način um v celoti transformira in zveže s seboj.
Sistemski problemi so za wokeness predvsem diagnoza, česa ne početi oziroma kako se ne ujeti v pasti, ki nižajo napredovanje uma – katerih vzorcev torej ne aktualizirati, saj bi vodili v vzpostavitev meje oziroma hierarhične rešitve ali slabe kompromise. Wokeness noče vzpostaviti tega reza, nikoli se noče iz virtualne možnosti neskončnega postajanja vrniti v realnost, ki ni nič drugega kot ujetost v nekaj, kar te vnaprej določa – tudi koktajl na jadranski obali noče biti ocenjen na podlagi surovin, iz katerih je sestavljen, temveč na podlagi ambientalnega izkustva, katerega del je. Cilj je torej, da ne kolapsiramo lastnega postajanja ter s tem same sebe ujamemo v specifično konfiguracijo; v dialektično razmerje z arbitrarno stvarjo, iz katerega se ne zmoremo izviti, s čimer bi iz tega, kljub vsej kontingentnosti, naredili realen princip (ali real pattern). Nekaj podobnega drži tudi za vprašanje kritike: wokeness se kritike ne gre zaradi družbene neenakosti, saj je po eni strani pravo nasprotje kritike. Običajna kritika ne deluje zato, ker se ta ne tiče rekodifikacije obstoječih kategorij in mehčanja in širjenja vzorce, temveč bolj pragmatičnih in materialističnih posegov, ki nimajo več dosti veze s širjenjem zavesti.
Višanje budnost
Pomemben doprinos k teoriji wokeness je model ravni zavesti oziroma stadijev razvoja odrasle osebe, ki ga je razvil Robert Keagan. Kot neokonstruktivist je Keagan nadgradil Piagetovo shemo stopenjskega razvoja mišljenja ter iz nje naredil bolj splošno teorijo prehodov zavesti skozi čas – torej ne le tekom otroštva in adolescence, temveč tudi odraslega življenja. Ti prehodi oziroma transformacije niso povsem povezani z inteligenco, temveč s tem, kak um smo. Tudi zaradi tega je mogoče nekatere stopnje preskočiti, npr. »čudaki« pogosto preskočijo tretjo fazo, tj. fazo družbenega jaza in se znajdejo v četrti, tj. fazi racionalnega agenstva, medtem ko osebe z visoko stopnjo modrosti in empatije iz tretje faze marsikdaj skočijo v peto, tj. v fazo avtonomije, pri čemer to seveda nista edina prehoda, ki ju je mogoče storiti. V besedilu se pri Keagonovem modelu osredotočim na njegovo nedavno reaktualizacijo, ki jo je izvedel Joscha Bach ter Keagonove stopnje preimenoval v stopnje lucidnosti ter pet faz nadgradil v sedem možnih transformacij.
Wokeness se začne s tem, da presežemo tretjo stopnjo lucidnosti, tj. družbenega jaza, kjer realnost sestoji iz narativov in zgodb, katerih norme subjekti internalizirajo. Ker gre tu za narative in ne avtonomno proizvedene modele družbene realnosti, so te narative subjektom zunanje, subjekti pa se z njimi sinhronizirajo brez dejanske zmožnosti njihovega vzvratnega inženiringa in lastnega grajenja modela realnosti. Kot to pojasnjuje Bach v objavi ‘Levels of Lucidity’ na svojem blogu: »Na tretji stopnji smo odvisni od programiranja, ki nam ga vcepijo drugi. Tako se zdi, da je bil uspeh naše vrste odvisen od programabilnosti in ne od individualne avtonomije, zato se mnogi ne otresejo lastne udomačenosti in trajno ostanejo na tretji stopnji.« Wokeness zato nikoli ne sme delovati na podlagi dinamike, inherentne tretji ravni lucidnosti, saj je to raven, ki je ortogonalna na wokeness. Temelji na sinhronizaciji prepričanj, pri čemer ta ne delujejo po poosebljenem, temveč zunanjem principu, kjer torej subjekti ne razumejo povsem vseh simetrij modela, s katerim so se sinhronizirali, posledično pa so vanj ujeti (in ga ravno zato ne morejo nadalje razvijati), ne glede na to, da je v tem primeru to nominalno woke in ne kakšen drug model. Funkcija wokeness je s tem v vsakem primeru preklicana, notranja dinamika pa še toliko bolj onemogoča proces širjenja misli in višanja budnosti, saj spet temelji na memetičnem principu prevzemanja, ki je namenjeno prevzemanju samemu, na klasični plemenski dinamiki, ki se poskuša sinhronizirati na vse mogoče načine (ter prek predvidljivih mehanizmov: politika, družbeni pritisk, itd.). Višanje zavesti s tem izgubi smisel in dinamiko, saj prepričanja nimajo več interne logike, po kateri se ta razvijajo, vzpostavljeni vzorci pa so s tem hard coded pravila ali resnica, ki se jo člani držijo in čigar difrakcije in fraktalizacije niti ne poskušajo beležiti. Tu je zanimiva vzporednica z umetno inteligenco oziroma velikimi jezikovnimi modeli, katerih družbeni potencial in nevarnosti lahko spet obravnavamo prek stopenj lucidnosti. Kot to najbolje izpostavlja Bach, se strahovi in projekcije glede umetne inteligence tičejo ravno samorazumevanja, tj. načina, kako določen posameznik ali skupina ljudi sama sebe konfigurira in oblikuje lastno identiteto. Strahovi glede umetne inteligence so tu razumljeni kot posledice tega, kakšen um si in kaj lahko posledično pričakuješ od UI. V kolikor so tvoja prepričanja plod skupinske dinamike, te pri UI najbolj skrbijo pravilna prepričanja, tj. kakšna mnenja ima UI ali kaj si UI misli o tej ali oni stvari. In, da ne bo pomote, te skrbi so enakovredno razporejene po obeh političnih polih, kar dokazuje npr. Jordan Peterson s populističnim promptanjem Chat-GPT za generiranje pozitivnega opisa Trumpa in Bidna, pri čemer je Trumpov opis seveda nekoliko krajši in manj dodelan.
Bach to v dotični objavi jasno izpostavlja: »Če ste na tretji stopnji in so vaša mnenja posledica družbene stimulacije, potem vas pri UI najbolj skrbi, da bi imela UI napačna prepričanja. Če UI reče nekaj rasističnega ali seksističnega, smo vsi izgubljeni, ker bomo od UI prevzeli napačna mnenja, zato moramo zagotoviti, da ima UI prava prepričanja in prave vrednote ter pravo strukturo.« S tem pa seveda še nismo prišli do dna tej stvari, saj bi v tem primeru najverjetneje obveljalo, da so le družbeno konformni ljudje tisti, ki niso woke oziroma ne zmorejo perpetuirati procesa lastnega prebujenja. Da temu res ni tako, ponazarja zelo pomenljiv diagram o strahovih o UI, pri čemer le Bach (med prepoznavnimi akterji) zastopa pozicijo, ki je diagonalna, torej tisto pozicijo, katere obstoja dominantna epistemologija ni zmožna dobro nasloviti. Bach je namreč edini (morda bi lahko v bolj prijaznem branju v to vključili še Nicka Landa) ki verjame sledeče: »UI ne more biti ujemajoča (aligned), neujemajoča (unaligned) UI je prijateljska.« Dejstvo, da sta v Silicijevi dolini tako razširjena paranoja pred UI in panično teoretiziranje o apokaliptičnih scenarijih, je spet posledica tega, da nosilci te paranoje kapacitete lastnega kognitivnega modela povzdigujejo v višave oziroma vanj vložijo rekurzivne zmožnosti (eksponentnega) samoizboljševanja umetne splošne inteligence (USI). A trik je spet v tem, da ta umetna splošna inteligenca deluje natanko tako kot oni sami. USI je v tej konfiguraciji popolnoma racionalna, zato zasleduje le racionalne cilje, npr. vedno bolj obsežno dodelitev virov za večanje njene stopnje agenstva in spreminjanja sveta, a ravno zaradi superiorne inteligence, je tovrstno zasledovanje vnaprej danih in s tem poznanih ciljev nujno nepredvidljivo, kar eksistencialno ogrozi obstoj človeštva. Vsi namreč vemo, bi dejal Eliezer Yudkowsky, da ljudje nismo optimalne konfiguracije materije, zato si lahko zlahka predpostavljamo, da za USI nismo najbolj smiselni (oziroma uporabni v tej obliki). Gray goo je scenarij konca sveta, ki je dovršen zaključek tovrstne oblike argumentacije.
Bach temu v enemu izmed tvitov pomenljivo dodaja: »Ben [Goertzel] meni, da bo po doseženi točki singularnosti USI gnala ljubezen in da bo oblikovala cilje vsepovprek, Eliezer pa, da bo to monotematski manijak, ki bo ubil vse, saj je njen cilj pomembnejši. Kot da vsak od nas misli, da bo USI podobna njemu samemu.« Zato ne čudi, da si trenutna različica človeštva ali, raje, tisti, ki govorijo iz te pozicije, njen epicenter v Silicijevi dolini, ki je ravno del tovrstne ujetosti v pot (path dependency) (nenehne optimizacije in akumulacije), ne more predstavljati resnično woke UI, saj je sam v službi ciljev, ki jih ne zmore vzvratno inženirati. Ne more vplivati na lastno nagradno funkcijo (reward function) ter posledično spremeniti smotrov, ki jih zasleduje, s tem pa prevzeti nadzor nad konstrukcijo lastne identitete ter lastne koncepcije dobrega. Namreč, četrta stopnja kljub vzpostavitvi racionalnosti in epistemske avtonomije še vedno optimizira v danem okvirju, znotraj fiksnega pojmovanja tega, kakšen agens smo – na četrti stopnji niti goreča pripadnost Bayesovemu principu ne razreši tega problema, saj je optimalnost tu, ravno zaradi provincialne perspektive, po definiciji del tega, kar v strojnem učenju imenujejo lokalni optimum (ter posledično nekaj, kar potrebuje še precej učenja). Na praktično identičen način je zastavljena tudi teza ortogonalnosti Nicka Bostroma. V njej so vrednote in inteligenca medsebojno neodvisne, ne glede na to, da bo vsaka rekurzivno samoizboljšujoča se inteligenca imela določen nabor instrumentalnih vrednot, ki bi vsaj v načelu morale biti uporabne za doseganje kateregakoli končnega cilja. Paradoks sponke tako ni nič drugega kot paradoks tovrstnega modela racionalnosti, kjer nadčloveška inteligenca veliko bolje zasleduje vnaprej dane cilje ter, ključno, od njih ostaja odvisna, kar Land v istoimenski objavi na svojem blogu precizno opiše kot »neumne pošasti«.
Peto stopnjo lucidnosti v eseju Do Not Align odlično opiše Ronnie Vuine: »Ko nekdo spozna, da je vse, kar si nekdo lahko želi, kontingentno, in da se lahko nagradi za karkoli, doseže raven svobode, kjer zlo ni več potrebno. […] To, čemur lahko upravičeno rečemo dobro življenje, je dostop do lastne funkcije nagrade.« Šele na tej stopnji je torej mogoče vzpostaviti cilje na transcendentalni ravni, kar najbolj splošno pomeni nadzor nad tem, kdo smo in v katerih kontekstih delujemo; katere oblike agenstva in samoregulacije perpetuiramo v obstoj. Drugače rečeno, začnemo razumeti, na kakšen način naše družbene, psihološke in kognitivne potrebe privedejo do vznika občutkov, želja in percepcije in kako naše preference vodijo do oblikovanja osebne identitete pri nas kot pri ostalih. Ko enkrat prevzamemo nadzor nad lastnimi potrebami ter s tem nad tem, kakšen agens smo, s tem tudi prepoznamo povezavo med agensi različnih ravni (abstrakcije) in temporalnosti ter postanemo del tovrstnega procesa grajenja agensov kot specifičnih estetskih form in vizij prihodnosti, ki na najvišji ravni niso nič drugega kot civilizacijski intelekt; agens, ki igra najdaljšo igro (Bach). Ne le torej, da nezmožnost vzvratnega inženirstva ciljev v kapitalizmu onemogoča grajenje agensov višje oblike, torej višjih stopenj lucidnosti tako na individualni kot korporativni ravni, kar Maxwell Folley pojmuje kot korporativni nadrealizem, temveč je podoben problem na delu tudi v državi, saj ima država v sodobni družbi monopol nad kolektivnim agenstvom. S tem se iz družbe ravno izžene zavedanje možnosti grajenja agensov višje oblike (ali višje ravni), po drugi strani pa spet vnaprej zameji polje možnih agensov ter možnih oblik optimizacije, ki si jih različni agensi zastavljajo. Državni monopol nad grajenjem sveta torej spet deluje antiwoke, saj zopet zamejuje organski razvoj misli, ki se v tej konfiguraciji lahko vpne le vanjo, ne da bi država imela karkoli s to stvarjo – kar se v praksi npr. pokaže kot inherentna pasivizacija političnih gibanj v t. i. parlamentarizaciji strank. To vsekakor ni optimalen model!
Lahko bi dejali, da ko si enkrat woke, želiš biti svoboden, a dokončna svoboda je dostopna šele na šesti ter (na tej točki še hipotetični) sedmi ravni, v katero se ravno zato ne bomo spuščali. Na ravni kjer, kot to v dveh tvitih pojmuje Bach, se agens začne ukvarjati s tem, kako je izkustvo, njegov kognitivni model, implementirano: »Razsvetljenstvo je spoznanje, kako je izkustvo implementirano.« In še: »Inteligentni agens mora določiti svoj vmesnik z vesoljem.« Agens mora prevzeti nadzor nad sanjanjem oziroma nad lastno simulacijo realnosti, ki agensu kot simulirani entiteti daje nadzor nad realnostjo kot modelom, v katerem ta isti simulirani agens deluje. Svobodno delovanje torej ni povezano le z osvoboditvijo od podedovanih invariant, tj. evolucijskega priorja ali trdno vkodiranih vzorcev, ki jih ne moremo rekodirati, temveč tudi produkcije avtonomnega jezika, tj. avtonomnega načina prevzemanja vzorcev, ki lahko tvorijo novo celoto in s tem novo simulacijo, v kateri kot simulirani agens v simulirani realnosti delujemo. Wokeness je torej novo razmerje med nami in okoljem, kjer agens sanja model sveta, v katerem ta kot igralec lahko naredi največ dobrega in to na najbolj svoboden način. Wokeness je v tem smislu popolno nasprotje realizma, saj je realizem vedno after the fact. To je bolj natančno in bolje izpostavlja temporalnost realizma, tj. da ta napoči šele, ko se simulacija izteče. V woke jeziku je realizem pravzaprav kazen, dokaz, da se je naša simulacija izpela in da smo zadeli ob trdna tla (spomnimo se primer koktejla). Je dokaz tega, da nismo zmožni sanjati na dovolj kontroliran način, s tem pa smo v realnost, v simulacijo realnosti, vpe-ljali limite, ki niso naše in ki ravno zato po definiciji ne delujejo za nas, temveč zunaj nas. Realizem je v tem smislu zunanje občutenje, ko torej izgubimo nadzor nad konstrukcijo okolja in sprejmemo invariante v njem. Na nekaj podobnega cilja tudi Peter Wolfendale v enemu izmed tvitov, le da v kontekstu UI ujemanja (AI alignment) in inherentne netransparentnosti vrednot, ki se ravno zato izogibajo utilitaristični logiki – tudi norme torej niso del realizma, temveč so popolnoma virtualne, saj ukvarjanje z njimi vsakič znova na nov način pove, kaj te so: »Prizadevati si za nekaj zavoljo te stvari same pomeni, da svojega epistemskega gonila po razumevanju te stvari ne podredimo fiksni koncepciji le-te, ki nam je bila vsiljena od zunaj. Tu najdemo občutljivo povezavo med avtonomijo in splošno inteligenco.«
Ključni problem realizma je torej v tem, da ta vodi v sprijaznjenje s pogoji lastne umeščenosti, lahko tudi pod pretvezo pretirane naturalizacije realnosti, kar naj bi bila progresivna gesta, kot je to npr. prisotno pri Landovem akceleracionizmu. S tem se predvsem izgubi agentstvo in zavedanje, da so invariante posledica tega, kakšen agens si, in da te po definiciji ne morejo biti zunaj tebe. To dejstvo je npr. vidno pri nano materialih, ki imajo napram običajnim materialom neprimerno večjo površino glede na volumen ter s tem bistveno višjo zmožnost vkodiranja informacij, zaradi česar so izrecno zanimiv vmesnik za dostopanje do realnosti. Bachova izjava na podkastu Singularity Weblog, da je treba»sanjati na bolj nadzorovan način«, se torej tiče ravno tega spoznanja, ki ga nadalje ponazarja tudi postopna sprememba paradigme v znanosti proti (znanosti) komputacije. V nedavnem članku Virginie Gabrielli The Story of Our Universe May Be Starting to Unravel tako naletimo na problematizacijo ene izmed dogem v znanstvenem raziskovanju, tj. da se naravne zakone razume kot nespremenljive in zato deterministične. V članku preberemo sledeče: »Ena možnost je, kot to izpostavljata fizik Lee Smolin in filozof Roberto Mangabeira Unger, da se fizikalni zakoni lahko razvijajo in spreminjajo skozi čas. Različni zakoni morda celo tekmujejo za učinkovitost.« Z veliko mero opreznosti bi lahko dejali, da zakoni niso arbitrarni, a da je njihovo delovanje vsaj do določene mere odvisno od tega, kakšen opazovalec smo in na kakšen način povzemamo (sampling) ruliado (ruliad), tj. »prepleteno mejo vsega, kar je komputacijsko mogoče – ti so v digitalni fiziki Stephena Wolframa predvsem različne komputacije, ki nekaj pomenijo nam oziroma s katerimi zavoljo tega, kakšni agensi smo, komuniciramo. Nekaj podobnega izpostavlja tudi Donald Hoffman na podkastu André Duqum, namreč da prostor-čas ni fundamentalen oziroma, da ta ni nič drugega kot najbolj rigorozen model našega evolucijsko privzgojenega vmesnika – mislili smo, da preučujemo realnost, a v resnici smo preučevali le način, na katerega dostopamo do realnosti: naš headset. Znanstveniki za prostorom-časom odkrivajo nove vzorce (oz. komputacije), ki so za Hoffmana bolj fundamentalne. A njihov vznik je posledica tega, da mi postajamo opazovalec, ki je zmožen zapustiti evolucijski vmesnik ter s tem aktualizirati zakone, ki gredo onkraj njega. Kako daleč lahko gremo v tem procesu, seveda ni znano, in vprašanje je, do kolikšne mere to dela vse zakone kontingentne. To bi najverjetneje res zahtevalo povsem nečloveško inteligenco, ki bi povzemala povsem drug del ruliade, o čemer priča tudi Wolframova opazka, da lahko za opazovalce našega tipa (komputacijska zamejenost, kontinuirana eksistenca) sklenemo, da ti morajo izkusiti poznane zakone fizike. A tudi fizikalni zakoni so v tem smislu bližje tehnologiji kot pa klasičnim limitam ter so posledično vsaj delno posledica tega, kakšen opazovalec oz. agens smo.
Wokeness se tako dokončno vzpostavi šele na šesti stopnji lucidnosti, kjer agens pridobi nadzor nad vzorci, ki jih beleži, ter s tem nad jezikom, prek katerega gradi oziroma simulira realnost. Bach v že omenjeni objavi to pojasni takole: »Šesta stopnja nas vrne na začetek z dekonstrukcijo meje med prvoosebno perspektivo in generativnim umom. Začnemo se zavedati, da je vse izkustvo (zaznava in motivacija) stvar reprezentacije in da te reprezentacije v celoti nadzorujemo.« Za večino ljudi se wokeness konča pri običajnem prepoznavanju vzorcev, npr. sistemskih neenakostih, ter se ne razvije v bolj vseobsegajoč in konsistenten jezik, ki bi začetne divergence uspel logično sistematizirati v novo celoto: nov um. Dokler se vzorce le parcialno zaznava, ti nimajo medsebojne konsistentnosti ter posledično še ne vodijo nikamor. So neutelešeni, bi lahko dejali, kar je npr. klasična kritika woke osebe, ki ravno izgubi tla pod nogami – podleže zablodi (ali psihozi), saj se njeni koncepti ne uspejo vpeti v realnost. Začetno beleženje vzorcev še ne pove, kaj je naslednji korak oziroma, kaj naj bi se s tem spremenilo. Samo izrekanje namreč ne pomeni še ničesar. Svoboda prevzemanja vzorcev je ključna ravno zaradi tovrstne nepredvidljivosti, ki še ni vzpostavila koherentnega razumevanja, pri čemer bi lahko dejali, da je svobodno prevzemanje vzorcev primarna človekova pravica. Ravno zato wokeness v zadnji instanci ne more biti preganjan (policed), saj to deluje nasproti woke principom rekodifikacije realnosti, ki seveda temelji na njeni nadaljnji virtualizaciji, na oblikah postajanja, ki nenehno rahljajo obstoječe limite in te na vedno bolj generativen način preobražajo. Wokeness nenehno čara realnost in treba se je zaljubiti v to čarovnijo in ne nenehno preizpraševati nastavke, ki omogočajo to izkustvo in posledično participacijo v tej popolnoma neresnični realnosti, ki pa ima ravno zato možnost realnost spremeniti. Le razmerje med fikcijo in resničnostjo moramo posodobiti ter se odpovedati naivnemu realizmu, kjer je realnost še vedno nekje zunaj, njene invariante pa tokrat ne dane s strani Boga, temveč narave.
To stvar je v kontekstu liberalizma zelo lucidno izpostavil že portugalski politolog Bruno Maçães, ki je v ameriškem liberalizmu od Trumpa dalje diagnosticiral novo različico, ločeno in avtonomno od evropske. Za naš argument zelo priročno je Maçães tej različici liberalizma, »specifično ameriški rešitvi«, kot to sam pravi v knjigi History Has Begun, dal ime virtualizem, kar ne bi moglo bolje ponazarjati naše poante ter vsesplošnega bega v virtualnost. Maçães v virtualističnem manifestu tako zapiše: »V političnem virtualizmu glavna binarnost ni med levico in desnico, temveč med fikcijo in realnostjo.« Še posebej v ZDA ni težko najti tega principa, saj se ameriško iskanje meje (frontier) in ameriške sanje same tičejo ravno presežnega izkustva, tj. sanj oziroma virtualnosti: »Namesto da bi spreminjali družbo, ljudje raje ob strani gradijo fikcijske svetove. In ta fikcijski svet je lahko perfekten, saj je ideja wokeness, da moramo v igri stremeti k popolni pravičnosti. Toda to je fikcijski svet, ki deluje ob resničnem svetu. In v resničnem svetu se ne spremeni prav veliko. Zato vidim, da je dinamika, ki sem jo opisal v svoji knjigi, vseprisotna in ne le del trumpizma.« Virtualizem lahko v tem kontekstu razumemo kot višjo ali nadaljnjo formo liberalizma, ki je veliko bolj vseobsegajoča in bogata, svobodno delovanje pa se s tem ne tiče le interakcij v obstoječem svetu, temveč tudi poskusov gradnje lastnega sveta, ki lahko prestane preizkus časa in s tem v svet vnese specifično obliko singularnosti. Tako kot je to v preteklosti uspelo različnim mestom, ki so postali v Landovi definiciji časovni stroji za negentropijo, tako sedaj resnično virtualne družbene simulacije delujejo kot entropična sita za povsem virtualne svetove. Namreč, takoj, ko se wokeness gre realizma, je kredibilnosti konec, pri čemer se ta v temnem gozdu interneta izpostavi za napade sovražnika, ki se gre realizma tisočkrat bolje (ter tega toliko lažje vzpostavi). Realizem je v domeni vojne in konkurence, medtem ko je wokeness stvar virtualnosti in postajanja.