“Ugleh: Illusion Diffusion”
»Eden od problemov v politični misli – v najširšem pomenu besede, ki vključuje politična stališča posameznikov – je težnja po koherentnosti. Paradoksna trditev? Že Hannah Arendt je bičala ideologije, ki z logičnim razvojem aksiomatskih izhodišč kot valjar sploščijo realnost in uničujejo common sense, tisti temeljni zdravi razum, brez katerega skupni svet razpade v razosebljeno izoliranost množičnih družb. Toda sam merim na nekaj drugega, na koherentnost dispozicije, temperamenta, sloga – in na usklajevanje s stališči, ki v danem trenutku veljajo za neobhodno značilnost gibanja ali ideologije, s katero se identificiramo.«
Kdo bo protestiral, da mešam pojme. Skladnost z mnenji drugih ni koherentnost, temveč konformizem. A SSKJ konformizem definira kot »sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi«, jaz pa ne merim na ugodje, korist ali stremuštvo. Če že, lahko govorimo o želji po pripadnosti, ki je ena od temeljnih (in pogosto zapostavljenih) političnih strasti in ima pomembno vlogo pri fenomenu državljanskih vojn. A gre še za nekaj drugega, za nekakšen osmotski pritisk po uskladitvi naših stališč »z duhom časa«, s sistemom, ki uravnava razmerja med prepričanji v določenem zgodovinskem trenutku in prostoru ter jih dela razumljiva in dovolj predvidljiva, da lahko služijo kot priročno sredstvo politične komunikacije.
Če zagovarjam X in Y, se od mene pričakuje, da bom zagovarjal tudi Z. Včasih je med propozicijami tesna korelacija oziroma izhajajo iz skupnih ekspliciranih vrednot. V tem primeru je koherentnost nujna, odstop od nje pa smemo – in moramo – kritizirati kot protislovje ali hipokrizijo. Pomislimo na SDS-ovce, ki navijajo tako za Trumpa in Orbána kot za Ukrajino. Ali na levičarje, ki se zgražajo nad Možinovo obsodbo postopanja partizanov v Dražgošah, hkrati pa na podlagi enakih izhodišč kritizirajo oboroženi odpor Ukrajincev in našo podporo le-temu. Ali obtožujejo ukrajinske oblasti soodgovornosti za civilne žrtve, ker da vojaške enote umeščajo v gosto naseljena območja, nato pa pri vojni v Gazi njihova kritika izostane, čeprav je mogoče Hamasu takšno taktiko zares dokazati.
Toda ta notranja (moralna, logična, normativna) nekonsistentnost je pravzaprav odraz tiste usklajenosti z »duhom časa«, na katero usmerjam kritiko. Bolj kot za konformizem gre za potrošniški pristop do dejstev, ki je, paradoksno, močnejši na antikapitalistični levici kot pri zmerni desnici ali liberalni sredini. V supermarketu fragmentarnih dejstev, ki so na voljo v internetni dobi, izberem tiste, ki ustrezajo mojemu narativu.
V družbi, kot je slovenska, ki ji je Muanis Sinanović nekoč hudomušno diagnosticiral osebnostno motnjo shizoidnosti, to vodi v razcvet »norih eruditov«, intelektualnih posebnežev, ki so med »raziskovanjem« po spletu zašli v lastno, idiosinkratsko zajčjo luknjo. Nemalo takšnih posameznikov v Sloveniji velja za »izvirne mislece«. Njihova priljubljenost odraža željo po begu iz uveljavljenih, predvidljivih nizov ideoloških propozicij, ki so se v globaliziranem svetu razkrinkali kot arbitrarni. Pri odzivih na pandemijo covida smo denimo videli, da se nasprotovanje cepljenju in maskam po svetu veže na povsem raznorodne ideologije.
Tu se vrnemo k problemu koherentnosti. Kar je danes skupno političnim ortodoksijam, ki požirajo dejstva in normirajo stališča, ni toliko tista »logika ideje«, ki jo je bičala Arendt. V sodobnih ideologijah bomo redko našli logično pedantnost, ki je zaznamovala 20. stoletje. Gre za željo biti v koraku s tem, kar velja za »napredno« ali pa »konservativno«. Imeti stališča, ki bodo pripoznana kot koherentna, saj se razvrščajo v prepoznavne nize in vzorce. Ker delimo isti svet in čas, je takšna predvidljivost naravna. Ne bi se je smeli ikonoklastično otresati v želji po provokativnosti. A preden iz X in Y skočimo na Z, bi morali vsakič znova premisliti, ali sledimo lastni miselni in etični konsistentnosti ali svoja stališča usklajujemo s tem, »kar se danes misli«.