»Karl Marx war nie in Chemnitz«. Reportaža iz problematičnega mesta, ki se pripravlja na Evropsko prestolnico kulture

Foto in video: Miha Kosovel

Chemnitz je nedvomno mesto, ki ga spremlja specifični sloves. Čeprav morda izven Nemčije ni toliko poznan, velja za tisti najhujši primerek postsocialističnega mesta, nekoč utemeljenega na industriji, ki je s propadom Nemške demokratične republike izgubilo strateško pozicijo in se poglobilo v večletno depresijo. Tretje največje mesto na Saškem, za Leipzigom in Dresdnom, ter četrto največje mesto nekdanje NDR se vsako leto bolj prazni. Na svojem vrhuncu leta 1980 je imel skoraj 330 tisoč prebivalcev, danes pa dobrih 80 tisoč manj in je v združeni Nemčiji padel na trideseto mesto po številu prebivalcev. Kot spremljevalka propada se je vzredila tudi močna prisotnost skrajno desnih, rasističnih in nacionalističnih skupin. Trenutno je Chemnitz največje nemško mesto z akutnim problemom skrajne desnice, tako v lokalnem parlamentu kot po ulicah mesta.

Zato sem bil kar presenečen, ko sem tisto dopoldne po 14-urnem potovanju z vlakom prispel v mestno središče, ki je delovalo kar živahno in nekako urejeno. Brez lukenj v pločnikih, oškrbljenih fasad, ki jih prekinjajo kričeče pastelne obnove, ki smo jih vajeni iz drugih postsocialističnih mest. Povsod se obnavlja, ureja tlakovanja in gradi. Mesto je v zadnjih letih šlo čez kar nekaj obnov, ki so stavbe iz časa socializma v središču mesta nekako povezale s historičnimi s serijo galerij, nadstreškov, pešpoti in nakupovalnih središč. Čeprav mestu ne moremo pripisati – kot nas opozarjajo v prospektih – »tradicionalne lepote«, bi bilo zelo nepošteno reči, da je grdo. Mesto je obogatelo že v 19. stoletju, ko se je začelo zaradi bližnjih rudnikov industrijsko razvijati, in si tako pridobilo naziv »nemški Manchester«. Takrat se je tudi širilo in nastajale so lepe mrežasto načrtovane četrti, kot je denimo Kassberg. Hitro rast ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja ter bogastvo je opaziti tudi v izgledu mesta, v katerem lahko še danes občudujemo predele, ki predstavljajo ene večjih območij art nouveauja v tem koncu sveta. To seveda ni mehki, prijetni, rahlo dekadentni, rahlo narodnjaški art nouveau, kot ga lahko vidimo na območju habsburških dežel, temveč nekoliko robata, vojaško disciplinirana, pruska verzija, ki pridoda svoj ščepec pri občutku hladnosti mesta, vendar težko govorimo, da je brez estetske vrednosti.

V času nacizma je bil Chemnitz pomemben tudi z vidika oboroževanja in je igral pomembno vlogo med vojno, zato je bil bombardiran. Namesto da bi ga po vojni poskusili rekonstruirati, kot so bližnji Dresden, so se pri Chemnitzu – ki se bo kmalu imenoval mesto Karla Marxa (Karl-Marx-Stadt) – odločili slediti novim smernicam. Poškodovane stavbe so zamenjali z novimi, tako da se arhitekturni slogi art nouveauja, socialnega realizma petdesetih in funkcionalizma sedemdesetih let prelivajo drug v drugega, pri čemer so soseske obdržale iste gabarite. Takšen razpored nam omogoča videti, na katere stavbe so padale bombe in katere so se jim uspele izogniti. Določena območja pa so zradirali, da so postavili ogromne avenije, zaradi katerih se mesto zdi vedno prazno in nekoliko grozeče. V samo središče so postavili Marxovo glavo, največjo na svetu, ki je danes postala edina prava selfi točka v mestu.

* * *

»Za to območje ni nujno zgolj to, da je pridobilo naziv EPK, ključnega pomena je, da ta projekt tudi uspe,« mi pravi Robert Verch, ki sem ga spoznal v Novi Gorici pred nekaj časa na enem izmed srečanj med novogoriškimi in chemniškimi kulturniki, ki jih je organiziral umetniški kolektiv BridA. Sedaj sediva v sicer zaprti kavarni Lokomov – lokalov v Chemnitzu je izredno malo in še ti so odprti predvsem za vikend in v popoldanskih urah –, delu stavbe, ki jo v celoti upravlja Robertova organizacija. V minulih dveh desetletjih se je mesto zaradi krčenja prebivalstva odločilo skrčiti tudi sam obseg mesta. Po mnenju nekaterih se je lotilo nekoliko nepremišljene politike rušenja mesta, da bi na tak način vzpostavili nove površine, namenjene investicijam. Za to konkretno območje nobena pobuda, ki jo je pripravila civilna sfera, ni prepričala odločevalcev, ki so se odločili poleg te stavbe zrušiti še celo četrt stanovanjskih stavb z začetka minulega stoletja. Ker pobude niso zalegle, se je neki dobrotnik odločil kupiti stavbo in jo predati v upravljanje kulturnim organizacijam z namenom oživitve celotnega območja. Stavba sedaj izgleda kot odsekana. Za njo se začne dolg prazen travnik, ki opozarja na njeno skorajšnjo usodo.

»Okolica Chemnitza je najbolj revno območje Nemčije,« nadaljuje Robert, »AfD in druga skrajno desna in nacionalistična gibanja si želijo flopa EPK. Na takšen način bo poražena ideja o liberalnem internacionalizmu, ki lahko predstavlja rešitev za območje. ,Saj smo vam rekli, da tako ne gre, da je to samo skupina izprijencev, ki so se prišli napajat denarja v naše kraje,‘ bodo kričali in se ponovno pokazali kot rešitev. Če EPK ne bo uspel, bomo težko imeli še kakšno priložnost v doglednem času.« Oba sva se strinjala z oceno, da se je institut EPK namenil vstopiti v resnično problematična območja, kjer lahko manifestira svojo transformativno vlogo, vendar je uspeh tu vse prej kot zagotovljen. Chemnitz je v zadnjem krogu premagal dva kulturna velikana Dresden in Nürnberg, tako kot je Novi Gorici uspelo premagati Ljubljano in združena obalna mesta pod taktirko Pirana. To je seveda lahko čast, vendar predstavlja tudi hud pritisk, saj je treba uresničiti in upravičiti naziv z bistveno slabšim izhodiščnim stanjem in ambicijo, ki presega golo kulturno in umetniško ustvarjalnost. Gre namreč za dvig določenega območja iz krize s pomočjo kulture in umetnosti. Kultura tu ni ocenjevana zgolj po kriterijih estetske dovršenosti in visokih parametrih strokovnosti – čeprav (in to je treba posebej poudariti) je program ocenjevan in temu primerno načrtovan prav iz teh kriterijev –, marveč predvsem na podlagi učinka, ki ga ima v prostoru, na podlagi izkazane moči, da reflektira teme in probleme ter jih naslovi na način, da se bodo prebivalci počutili vključeni v ta proces.

Robert se je v pogovoru dodatno obregnil ob Novo Gorico. V mestu, ki je nastalo z načrtom, da bo prinesel utopično blaginjo za vse, s takšnim načrtom torej, ki se nujno sfiži, je vsak nov načrt, ki ponovno obljublja rešitev, pospremljen z zasmehom in skepso. Vse, kar bo odstopalo od velikih obljub, bo hitro sprejeto kot ponoven propad načrta in dokaz, da se v bistvu ničesar ne da narediti. Zato je pametno biti pazljiv pri tem, kaj z EPK obljubljamo, predvsem pa je treba gojiti zdrav in dialoški odnos v času implementacije, da bodo prebivalci razumeli, da so sosnovalci projekta in da se brez njihovega sodelovanja ne bo dalo nič narediti. Paziti se je namreč treba, da se ne zapade v marketinške trike, ki bodo obljubljali mleko in med leta 2025 ter rešitev za vse tegobe našega prostora.

* * *

»Chemnitz je demografsko gledano najstarejše mesto v Evropi.« Ponovno smo s Stefanom Schmidtkejem, programskim direktorjem Chemnitz 2025 – Evropska prestolnica kulture. Okvirno 28 % prebivalstva je starejšega od 65 let, kar je skoraj dvakrat več, kot je mladoletnikov v mestu. To je zelo zahtevna demografija, toliko bolj za projekt, kot je Evropska prestolnica kulture, ki predpostavlja propulzivnost kreativnega sektorja in razvijanje novih idej, ki izhajajo iz prostora in nanj vplivajo. Mesto prav tako nima ne umetniškega ne humanističnega študijskega programa. Ima pa precej veliko tehnično univerzo, ki je dom približno 10.000 študentom, kar je kar velika številka, ki pa se – kot poudarja Schmidtke – ne kaže v prostoru, saj študentje živijo bolj ali manj na relaciji med fakulteto in domom in se v življenje mesta ne vključujejo preveč. Morda bi delež te socialne indolence nekdo pripisal dejstvu, da v nasprotju s svojimi kolegi iz drugih – ne le nemških – mest, ki se bojujejo s stanovanjsko krizo, študenti tu živijo v relativnem luksuzu. Dostopajo lahko namreč do ogromnih starih meščanskih stanovanj z izredno nizko najemnino. Mesto je okoli tega naredilo promocijsko kampanjo, ki je usmerjena v mlade profesionalce in mlade družine, da si lahko privoščijo lepo, kvalitetno in veliko stanovanje. Vendar bi to bila nekoliko bumerska in nikakor ne realistična razlaga manka prisotnosti študentov v življenju mesta. Boljša razlaga bi bila, da je mesto že desetletja v permanentni krizi, iz katere se ne zna izvleči. Kriza prepreda celoto bivanja na območju in ga devalvira. Eden izmed pomembnih vidikov periferizma je ravno manko moči, da bi si posebno zgodovinsko izkušnjo osmislili kot izkušnjo človeštva. Periferija je zato tisti prostor, ki je akter (oz. statist) v zgodbi nekoga drugega. Prostori se s tem spopadajo tako, da za lastno občinstvo gojijo svoje mikrozgodbe, ki se marsikdaj ne ločijo od anekdot, ali pa se želijo pomeriti z nejasnim »centrom« z gradnjo nesmiselnih velikih stolpov ali kakšnim drugim gradbeniškim podvigom.

Celotna Vzhodna Nemčija se je z združitvijo periferizirala, saj se Nemčiji nista združili kot dva po dostojanstvu enaka dela, temveč je šlo prej za pridruženje Vzhodne Nemčije Zahodni. V očeh slednje Nemška demokratična republika ni bila neka realna obstoječa entiteta s svojo zgodovino, identiteto, s svojimi življenjskimi zgodbami, ki so v dobrem in slabem tvorile specifičen kolektivni spomin, temveč prej anomalija, napaka v zgodovini, katere edina življenjska izkušnja, ki jo je moč ovrednotiti v skupnem spominu, je beg iz nje na Zahod. Daleč od tega, da bi v tem spisu želeli pojav NDR olepševati in opravičevati, a vendar je v slabega pol stoletja njenega obstoja mnogim bila dom ter čas odraščanja in študija, čas ključnih življenjskih dogodkov, zaljubljanja, prijateljevanja, ustvarjanja družin in profesij ter že zaradi tega ni na mestu, da to izkušnjo in zgodovino kar odpišemo.

Meja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo je še vedno zelo opazna. Dediščina Vzhodne Nemčije se pozna predvsem v tem, da so ti kraji – razen tistih nekaj, ki jim je svojo »vzhodnost« uspelo primerno monetarizirati, denimo Berlin in Leipzig – izrazito revni. Vendar če zares pogledamo statistiko, lahko vidimo, da ima (nekdanja) Vzhodna Nemčija bistveno višji standard od vseh nekdanjih socialističnih držav, ki so v EU. Zakaj se Chemnitz ali Röstock zdita v krizi, medtem ko bistveno revnejša Poznanj in Tartu delujeta propulzivna in uspešna, kaže na to, da ne gre za gmotno revščino, temveč predvsem za revščino smisla. To revščino hoče chemniški EPK nasloviti predvsem tako, da reflektira svoje danosti in dediščino in jo preinterpretira.

* * *

Chemnitz preteklo bogastvo dolguje legi ob Rudnih gorah (Erzebige po nemško oz. Krušné hory po češko), ki se raztezajo ob meji med Nemčijo in Češko republiko. Na tem območju se je začelo rudarjenje že v 12. stoletju, ko so odkrili prve rudnike srebra. Prvi viri iz tega časa tudi navajajo naselbino, ki ima takrat še slovansko ime, to pa označuje izvorno povezavo z rudarjenjem: Kamienica. V naslednjih stoletjih se je z odkritjem cinka in kositra na bohemski strani pričela postopna kolonizacija gorovja, ki se je radikalno povečala z odkritjem velikih zalog rud na saški strani v 15. stoletju, kar je sprožilo množično poseljevanje in ustanavljanje novih rudarskih vasi. Poglavitna ruda je v tem času še vedno ostala srebro, ki je bilo uporabljano tudi za kovance. Po dolini Joachimsthal (današnji Jáchymov) so bili poimenovani tudi kovanci – joachimsthaler –, ki so jih ljubkovalno imenovali thaler, po katerem sta kasneje dobila ime ameriški dolar in naš rajnki tolar. V 16. stoletju je postalo največje središče rudarske industrije v srednji Evropi. Takrat hribovje tudi dobi ime, ki ga nosi še danes – Rudne gore.

Razvoj rudarstva za Chemnitz pomeni razvoj industrije. Z odkritjem kobalta, ki je eden redkih elementov, iz katerega je mogoče narediti modro barvo, se razvije še tekstilna industrija. Chemnitz tako v 19. stoletju velja za saški Manchester in ima do začetka 20. stoletja več prebivalcev kot bližnja Leipzig in Dresden.

V poznem 18. stoletju je odkrit tudi uran s takrat še ne povsem razumljeno funkcijo. Uporabljali so ga za barvanje stekla, v okoliških toplicah pa so se z radioaktivno vodo kopali iz zdravstvenih razlogov. Šele v 20. stoletju, ko so odkrili jedrske reakcije, se zanj začne zanimati tudi država. Najprej jedrsko orožje tu razvija nacistična Nemčija, po padcu Nemčije in ameriškem odkritju atomske bombe pa predel postane izrednega pomena za Sovjetsko zvezo in njen jedrski program. To globoko varovano področje je postalo eno pomembnejših območij izkopa urana za Sovjetsko zvezo za potrebe vojaške industrije. Program izkopavanja, ki se je ponekod nadaljeval vse do leta 1990, je imel izredno hude posledice na prebivalstvo in zemljo. Po združitvi Nemčij so vse rudnike zaprli, država pa je pričela z ekstenzivnim dekontaminacijskim programom.

Projekt vijoličaste poti, ki ga razvijajo z EPK, želi ta moralno in industrijsko kontaminirani prostor okolice Chemnitza dekontaminirati tudi tako, da ga humanizira. Vijoličasta pot je serija pešpoti in kolesarskih stez, ki povezuje 38 občin, ki gravitirajo v Chemnitz. Z njimi želijo prostor ponovno ovrednotiti in spodbuditi uporabo, pohajkovanje in druge aktivnosti prebivalstva. Pot bo postala tudi prizorišče muzeja na prostem, ogromen land art muzej, svoja dela pa bodo prispevala tudi velika imena, kot so Tony Cragg, Richard Long in Aj Vejvej.

* * *

Z nazivom Evropske prestolnice kulture si vsako mesto upravičeno obeta bistven porast turističnih obiskov. Da ne bo ta dvig zamejen le na tisto leto, mesta razvijajo svoj turistični profil, da bi se pozicionirala na turističnih zemljevidih Evrope in enkratno promocijo izkoristila za trajno delovanje. Tudi v Novi Gorici smo o tem dosti govorili v letih 2018 in 2019, vendar na tisti robotski in jalov način, s katerim se večino razvojnih tem lotevamo v Sloveniji. Takrat se je pojavil buzzword »kulturni turizem«. O tem se je rado razpredalo in vstavljalo v kulturne razpise, vendar nikomur ni bilo zares jasno, za kaj gre. Po vseh porabljenih besedah in pridobljenem nazivu EPK lokalne in regionalne turistične institucije niso naredile nobenega koraka proti implementaciji vsaj osnovne ponudbe, ki bi jo lahko opredelili kot kulturno. Ne zanimajo jih kulturne dejavnosti ne dogodki, ne promovirajo jih in jih ne vidijo kot način privabljanja turistov. Turistični profil mesta še vedno temelji na igralniškem turizmu, ki pa je po svojem bistvu introverten in se ne zanima za okolico, za ovrednotenje mesta in njegove dediščine ter za razvoj ponudbe v njem. Zanimajo ga le parkirišča in cestne povezave, vse drugo dobijo obiskovalci za zatemnjenimi okni kazinoja. Ta turizem poganja le nekatere specifične panoge, kot je denimo seksturizem, ki je v zadnjih letih bolj ali manj propadel, ter gastroturizem, ki je pri nas kvaliteten, saj je dom – četudi odmislimo Ano Roš – dvem Michelinovim zvezdicam, je pa zamejen zgolj na najvišjo raven in se ne zna pretopiti v širšo ponudbo. Vinski turizem, ki se ponuja sam, saj se na Goriškem križajo tri vinorodne regije, je v povojih in tam, kjer so se koraki naredili (tj. v Brdih), je v zatonu, še preden se mu je uspelo dodobra razviti. Le športni turizem se je avtonomno razvil, predvsem v Posočju in spodnji Vipavski dolini, in to navkljub državi in občinam.

Čez ta miselni proces so se odpravili tudi v Chemnitzu z nekoliko boljšimi rezultati. Seveda se je razvpiti kulturni turizem kot konceptualna usmeritev pojavil tudi pri njih, vendar so ocenili, da se mesto brez razvite kulturne infrastrukture, brez razvitega kulturnega izobraževanja in na splošno s podrazvitim kulturnim sektorjem, predvsem če ga primerjamo z bližnjima Leipzigom in Dresdnom, pač ne more iti kulturnega turizma – vsaj ne kot resno in trajno usmeritev. In kaj lahko mesto s tehnično in industrijsko tradicijo ponudi? Točno to, tehnično delo in obrt. Tako so se v sklopu EPK odločili razvijati makers tourism – izdelovalni turizem, torej turizem, usmerjen v tiste, kot poudarja Schmidtke, ki na počitnicah ne bi radi zgolj pasivno opazovali ali ležali na plaži, temveč ročno delali, se učili veščin in razvijali tehnične ideje. V ta namen so namenjeni do leta 2025 odpreti osem makershubov, ustvarjalnih in izdelovalnih laboratorijev, ki bodo umeščeni v nekdanje delavnice in hale, in bodo ponujali prostor s stroji in mentorji ter organizirali delavnice učenja veščin in proizvodnje za domačine in tujce.

* * *

Izdelovanje, dolbenje, struženje, varjenje ni bilo zamejeno samo na industrijske hale. V mestih, kjer ni bilo razvitega meščanstva in je bilo po drugi svetovni vojni prebivalstvo večinoma delavsko z velikim pritokom kmečkega prebivalstva – kar velja tako za Chemnitz kot Novo Gorico –, so si za potrebe preživetja ali zgolj iz ljubezni do ustvarjanja po zasebnih garažah in lopah posamezniki sami postavljali male delavnice, v katerih so si izdelovali pohištvo, popravljali motorje ali spajkali in šraufali gospodinjske potrebščine, denimo sušila, grablje, posode za rastline in podobno. V obeh mestih se je zato že od petdesetih let dalje začel trend nekoliko divje in ilegalne zasebne gradnje garaž za avtomobile ali motorje, kdor jih je imel, praviloma pa so to bile male delavnice, ki so služile tudi kot prostor zasebnosti ali druženja. Garaže so že kar nekaj časa neuporabne, saj so premajhne za sodobne avtomobile, in ostajajo sredi mesta kot relikt nekega časa in generacije, ki jih še vedno uporablja za delo, ali kot ropotarnice za tisto, česar ne smejo obdržati doma.

Po mestih je zato že nekaj časa govor o rušitvi teh pollegalnih objektov, ki zavzemajo pomemben prostor – kot pravijo – za »investicije«, hkrati pa niso ne lepi na videz ne prijetni za zadrževanje ob njih. V Chemnitzu so se odločili iti v nasprotno pot. V projektu »3000 garaž«, ki je eden paradnih projektov njihovega EPK, želijo valorizirati grassroot fenomen garažarstva, tako da te prostore dokumentirajo in popisujejo ter pletejo stike z njihovimi lastniki in uporabniki v želji, da jim morda odprejo vrata in predstavijo, kaj počnejo v njih. Odpiranje garaž – proces, ki zahteva dosti medsebojnega zaupanja in potrpežljivosti – pomeni odpiranje nekega intimnega prostora širši javnosti, pomeni deliti zasebno udejstvovanje s skupnostjo in pomeni nenazadnje odpiranje nekega mrtvega prostora mestnemu življenju. Kaj bo proces prinesel, še ni jasno, vendar je v načrtu, da bodo tiste, ki jih še vedno uporabljajo kot delavnice, vključili v program, da bodo svoje znanje predstavili in delili naprej, prazne in neuporabljene garaže pa odprli kot ustvarjalne prostore za umetnike ter za dogodke, koncerte ali razstave.

 * * *

Če sem bil ob prihodu nekoliko presenečen nad živostjo mesta, se je ta občutek hitro razblinil, ko je sonce zašlo v tisti hladni poznomarčevski zgodnji pomladi. Ko se prebivalci končno nekako spravijo iz služb domov in opravijo še zadnje nakupe ter odidejo iz središča, mesto dobi čisto drugo patino. Naenkrat se opazi horror vacui širokih povojnih alej in trgov ter podtalni resentiment življenja sicer v središču sveta, ampak hkrati left apart. Poleg neprijaznih obrazov, ki se v tem mestu nimajo kam dati, ulice zasedejo še policisti. Na vseh glavnih ulicah je ena marica in korakajo policisti, kot da se pripravlja nekaj, na kar morajo biti pripravljeni odreagirati. Nič čudnega, saj ima mesto znotraj Nemčije poseben sloves, zaradi katerega je bila novica o pridobitvi naziva EPK v notorično strupenih nemških medijih sprejeta z neskritim neodobravanjem. Ti namreč še dobro pomnijo proteste iz leta 2018. Takrat se je v nočnih urah nekega avgustovskega večera v najbolj centralni ulici v mestu vnel pretep med kakšno deseterico ljudi, med njimi je bilo nekaj predstavnikov lokalcev in nekaj azilantov. V pretepu, v katerem niso pele samo pesti, temveč so tudi švigali noži, je bil zaboden in je v bolnici umrl Daniel Hillig, sicer tudi član lokalne navijaške skupine kluba Chemnitzer FC. Kdor vsaj malo pozna situacijo v vzhodnonemškem nogometu, ve dve zadevi: noben klub ne igra v prvi zvezni ligi (z izjemo RB Leipziga, ki pa je izmišljen klub novega denarja in zato ne šteje) in to, da imajo klubi velike probleme s skrajno desnimi huliganskimi skupinami (no, problemov nimajo toliko klubi, temveč jih imajo drugi z njimi). Takoj naslednji dan in še nekaj dni zatem je Chemnitz postal prizorišče največjega skrajnodesničarskega in neonacističnega protesta v povojni Nemčiji, kjer je poleg Pegide, ki je bila takrat popularna v bližnjem Dresdnu, in Alternative za Nemčijo protestirala široka paleta skrajno desnih in od manj do bolj odkritih neonacističnih političnih skupin, kot so lokalni Pro-Chemnitz, Nemška nacionalna demokratična stranka (NDP), Tretja pot (Der Dritte Weg), skupine za ponovne vpeljave rajha, kot so Reichsbürgerbewegung, Avtonomni nacionalisti, ki so fašisti stila Casa Pound, Nemška socialna unija (DSU), ki se v devetdesetih ni strinjala z demokratizacijo Vzhodne Nemčije, vendar iz desničarskih razlogov, Generacija identitete, ki je novi hit neofašizma, uvožen iz Francije in popularen tudi pri nas v vrstah največje slovenske stranke, ter podobni nič kaj prijetni osebki, ki so več dni skandirali nacistične parole in dvigali desnico. Ko se je formiral manjši levičarski protishod, so se protesti dokončno izrodili v nasilje, ki je za pomiritev zahtevalo policijo iz cele Nemčije, saj so dosegli odziv vrha nemške politike.

Protesti v mestu so se seveda pomirili, vendar nikoli povsem ponehali. Leto kasneje je bila odkrita skrajnodesničarska teroristična celica, imenovana »Revolution Chemnitz«, ki je načrtovala napade v Berlinu. Prav tako se v spomin velikega protesta vsak ponedeljek še vedno sprehodijo čez celo mesto z zastavami AfD in Generacije identitet ter protestirajo enkrat proti migrantom, drugič za kakšno drugo stvar, ki jo radi sovražijo. Sam sem v tistih dneh, ko sem se tam mudil, ujel takšen protest. Mesto je bilo izpraznjeno, kot na kakšno sivo nedeljo, slišati je bilo samo bobne in skandiranje. Pred tem je pripeljalo nekaj policijskih vozil, ki so zaprla cesto in preusmerjala promet. Poleg zastav omenjenih organizacij so bile seveda tudi zastave Rusije. Protest je potekal za »mir«. Ko sem se utrujen tega mesta spravil v hotel, najvišjo stavbo v Chemnitzu, sem bral na dvigalu prilepljene zanimive »fakte« o mestu. Eden izmed njih je bil »Karl Marx war nie in Chemnitz«.

* * *

Kako se lahko kultura bori proti takšnim manifestacijam? Obstaja več načinov, enega bolj domiselnih pa so Chemničani pogruntali v sklopu njihovega programa EPK, in sicer s parado jablan. WE PARAPOM je eden bolj hecnih in hkrati pametnih projektov iz njihovega nabora. Vzhodna Nemčija je šla skozi nacizem, takoj za tem skočila v objem najbolj stalinistične verzije socializma, preden je naposled postala »Zahod«, ne da bi šla skozi kakršenkoli proces refleksije in političnega očiščenja. To je imelo velik vpliv na razgradnjo medosebnih odnosov, skupnosti in solidarnosti. WE PARAPOM – evropska parada jablan naj bi bil eden izmed t. i. community building projektov. Gre za umetniško instalacijo, ki predstavlja zasaditev okoli 2000 parov različnih evropskih sort jablan po trasi, ki jo je čez celotni Chemnitz zrisala umetnica Barbara Holub, pri čemer bolj in manj problematične dele mesta povezuje v skupni skrbi za drevesa. Če so parade navadno znak moči oziroma znak pridobivanja svojega glasu v prostoru z množično prisotnostjo in glasnostjo, je ta parada po eni strani tiha in vedno prisotna, ampak zgolj, če zanjo stalno skrbijo tamkajšnji prebivalci. Skozi skrb za jablane se umetniki, ki poustvarjajo program ob vsaki novi zasaditvi, povezujejo z domačini tiste četrti, ki so jim drevesa zaupana v skrb, prav tako pa se v tej skrbi ustvarjajo grassroot medčloveške povezave – oziroma, v tem primeru bolje, »treeroots«.

Projekt bi bil simpatičen in enostaven že samo, če bi se stvari izpeljale po načrtu, ki so ga domislili snovalci programa EPK. Vendar stvari težko gredo po načrtu in tudi ta projekt je trčil ob togo nemško birokracijo, ki je v marsičem podobna naši. Kar pa ni bilo podobno naši realnosti, je odziv nanjo. Namreč, v skladu z nemško zakonodajo ni mogoče saditi dreves brez vključenosti resornih institucij, kar je naenkrat projekt bistveno otežilo, saj je zahtevalo vključevanje in pridobivanje dovoljenj ter služb za zasaditev. Največjo oviro pri realizaciji projekta pa je predstavljala zakonodaja, ki dovoljuje oskrbovanje dreves zgolj pooblaščenim in licenciranim službam oziroma posameznikom, kar je praktično pomenilo opustitev socialnega vidika projekta, usmerjenega k oživljanju četrti v mestu. Organizatorji so se tako znašli pred dilemo: ali projekt opustiti ali ga banalizirati in zreducirati zgolj na zasaditev dreves, za katera bi nato skrbele mestne službe. Vendar odločili so se za nekaj tretjega. Za težjo pot. Odločili so se, da bodo pri prebivalcih, mimo katerih poteka sprevod jablan, novačili prostovoljce, ki jih bodo poslali na izobraževanje za pridobitev državnega hortikulturnega certifikata. V tem procesu bo ogromno domačinov šlo skozi uradno šolanje in certificiranje za delo z rastlinami, kar je svojevrstni projekt sam po sebi.

* * *

Na nekoliko resnejši način in z bolj sistematičnimi pristopi se s problemom skrajnega desničarstva, ki se goji predvsem v navijaških vrstah, ukvarja organizacija ASA-FF. Frauke Wetzel je veteranka v boju proti ekstremističnim skupinam v mestu ter znan kritik neodzivnosti in medlosti mestnih oblasti glede tega problema. Meni, da skorajda ni mesta v Nemčiji, ki bi bolj potrebovalo projekt EPK. Nujno se ji zdi srečanje z drugačnostjo, ki ga tukajšnji domačini niso vajeni. Eden izmed projektov, ki ga vodi, neue untentd_ckte narrative (nove neodkrite narative), želi predstaviti življenjske zgodbe priseljencev v mestu, njihovo življenjsko pot, ki jih je pripeljala v Chemnitz, ter trenutno službo in življenje v njem. »Da bi kaj dosegli v tem mestu, moramo začeti pri zelo mladih in jih nagovoriti v njihovih prostorih.« Z akcijo Heimspiel (Domača tekma) so se namenili zgodbe prinesti na nogometne stadione. Sistematično delo med mladimi in bodočimi navijači ter nogometaši je nujno za spremembo vzdušja v mestu, pri tem pa je pomembna sprememba idej in narativ, ki se gojijo v navijaških krogih. Deradikalizacija navijaštva in uporaba nogometa kot medija za približevanje zgodb priseljencev v mesto je način, s katerim bo mesto morda čez 15 let postalo bistveno bolj tolerantno in odprto, morda tudi bolj propulzivno, prav tako je EPK le korak k temu, da se bo nekoč otreslo svoje identitete nasilnega in propadlega tranzicijskega mesta. Snovalci chemniškega EPK so na prvo stran prijavne knjige za kandidaturo prilepili stran časopisa New York Times, ki opisuje skrajnodesničarske proteste iz leta 2018, kot moto pa si je skupina za pripravo kandidature EPK izbrala »C the Unseen«, pri čemer besedna igra označuje tako nevidni C(hemnitz), kot vabi udeleženca, naj odkrije bogastvo in širino zgodb, ljudi in projektov, ki so poteptane pod identiteto trdnjave skrajnega desničarstva.

* * *

Da ne bomo o problemu govorili le teoretično, je mesto poskrbelo tudi za praktični prikaz. Zadnji dan srečanja kulturnih delavcev, ki smo ga v okviru European Cultural Foundation imeli v Chemnitzu, smo preživeli v Weltecho – nekoč zapuščeni stavbi v bližini središča mesta, ki so jo prenovili ter v njej naredili delovne in klubske prostore. Tam smo imeli zadnje delavnice in večerjo, v večernih urah pa se je odprl klub, ki smo ga obiskali, da bi nazdravili štirim intenzivnim dnevom, novemu znanju in novim prijateljstvom, ter še malo zaplesali. Nekje okoli ene ponoči sem se iz kluba odpravil proti hotelu s še dvema kolegoma, Nemcem srbskih staršev iz okolice Frankfurta na Majni ter Britanko, ki živi in dela v Atenah. Temu, da na ulici nismo sami in da se je skupina fantov odpravila po isti poti nekoliko za nami, nismo dajali preveč pozornosti, dokler nas ni eden izmed njih, kot se navadno dogodi, najmanjši in najglasnejši, dohitel in začel nekaj kikirikati proti nam – kasneje sem izvedel, da je kričal, zakaj se pogovarjamo v angleščini. Od tistega trenutka naprej so se stvari odvrtele v počasnem posnetku, saj nisem mogel verjeti, da se mi takšna stvar dogaja – reminiscenca na tista zgodnja leta po 2000, ko se je v Sloveniji naokrog stalno pretepalo in si moral paziti, kako koga gledaš, kaj govoriš in kje se giblješ. Mali pezde nas je začel napadati s krožnim nožnim udarcem, ki smo se mu uspešno izmikali, nakar je iz ozadja stopil nekoliko širši in večji član z zlobnimi malimi očmi in kolega Iva – tistega nemško-srbskega kolega – zadel z udarcem v glavo. Zatem sta se Iva lotila tako mali kot širši, meni pa je hodilo po glavi samo to, da ne sme pasti na tla, tako sem stopil vmes in Iva povlekel stran od njiju, upajoč, da s svojim posegom ne prebudim še preostalih drekačev, ki so se še vedno zadrževali nekoliko zadaj. Ob tej akciji se je mali razjezil name in se me lotil, kot se je najbrž učil po internetu in na YouTubu gledal razne MMA borbe, v želji, da me z rokami zgrabi za noge in podere. K sreči je najverjetneje tistih nekaj pasov karateja izpred let pripomoglo, da sem se mu z nogami izmikal, ga z rokami držal za rame, da sem držal distanco, ter sočasno vlekel stran od Iva proti središču ceste, upajoč, da prekrižamo pot eni izmed tisočih maric, ki nenehno krožijo po središču mesta. V nekem trenutku je mali prenehal, tudi Ivo je bil osvobojen in cela skupina je nenadoma zavila. Šel sem s ceste proti kolegoma, da poskrbim, da čim prej zbežimo na drugo stran. Tam sta nas čakala dva skejterja, ki sta dogodek nemo opazovala, ker pa jima je bilo žal, da nista bila vskočila v pretep, sta se odločila, da nas pospremita naprej. Skupina govnačev na drugi strani ceste se je ponovno obračala proti nam, vendar so se morda zaradi nove spremne posadke odločili, da odidejo stran, mi pa smo medtem tudi že klicali policijo. V napadu je Ivo fasal kar še nekaj udarcev, med drugim grd udarec v grlo, zaradi katerega je noč preživel na opazovanju v bolnišnici, punco pa so hvala bogu pustili na miru. Skejterja sta nas pospremila do hotela, kjer nas je že čakala policija; eden je odšel stran takoj, ko je videl, da smo na varnem, saj se ni želel bockati s policijo, drugi je ostal z nami in se opravičeval, da Chemnitz ni vedno tako slab. Medtem ko so nas popisovali, so poslali patrulje, ki so skupino kmalu ujele. Ni bilo težko: skupina šestih šimpanzov v bomber jaknah, kavbojkah in čevljih za futsal. Policisti so pošiljali fotografije prek telefona in mi smo jih v živo identificirali. Kar osvežujoča efektivnost, predvsem če primerjamo z našo policijo.

Dogodek ni ostal le v spominu te male skupine navzočih. Že naslednji dan se je o napadu na »mednarodne kulturnike« razvedelo po mestu, dva dni kasneje pa je bila novica tudi po vseh lokalnih in regionalnih časopisih. Čeprav je župan v naslednjih dneh želel stvar omiliti, da naj bi šlo le za pretep med obiskovalci kluba, so incident nekaj dni kasneje prevzeli tudi zvezni agenti za boj proti desnemu radikalizmu. Dogodek je sprožil javno debato o tem, ali je mesto pripravljeno na obiskovalce z vsega sveta, tako turiste kot ustvarjalce, ki bodo zapolnjevali ulice v naslednjih letih, pri čemer je mnogo lokalnih kulturnih delavcev upravičeno očitalo mestu, da že leta opozarjajo na problem, s katerim se mesto in njegove institucije ne soočijo primerno. V začetku maja, torej dober mesec po incidentu, se je v istem Weltechu, kjer se je vsa zgodba začela, odvil zelo velik dogodek, posvečen tej temi, na katerem so bili prisotni tudi vsi pomembnejši nacionalni mediji ter kulturni delavci, civilna sfera in zaskrbljena javnost. Dogodek je hotel sporočiti, da se takih stvari več ne da pometati pod preprogo in skomigati z rameni, kot je do nedavnega počela politika, temveč da je treba – če ne drugače, vsaj zaradi EPK – resnično premisliti, kako ustvariti klimo varnosti in tolerance v mestu. Široka mobilizacija okoli tega vprašanja daje velik up za to od vsega nasilja že utrujeno mesto. »Ali je takšno mesto sploh primerno, da nosi naziv Evropska prestolnica kulture?« se sprašujejo nemški mediji. Ampak moj odgovor je: DA! To je smisel sodobnega pristopa do kulture in umetnosti. Ti nista zgolj prinašalki estetsko lepega in sublimnega, temveč morata iz eteričnih višav stopiti v konkretni prostor konkretnih ljudi, ga manifestirati, reflektirati in omogočiti, da se ponovno ustvari, ne prek visokoletečih abstraktnih idej (kot so nedvomno tudi bela rasa, nemškost, velika nacija … ), temveč prek raznoterosti glasov prostora, njegovih zgodb, usod in angažiranosti, ki so v današnjem hiperpovezanem virtualnem svetu nevidne. Le tako bo prostor lahko ponovno spregovoril in si sestavil svojo lastno zgodbo, ki bo hkrati tudi zgodba človeštva. C the Unseen.