Ilustracija: Žiga Kelenc
»Naivno je upati, da se moji pogledi na državljansko vojno med drugo svetovno vojno na Slovenskem ne bodo vklopili v žalostno polemiko o narodnoosvobodilnem boju in revoluciji, kot jo poznamo iz časopisnih polemik in družabnih omrežij. Ker živimo v podatkovno vodeni družbi, me bodo prej ali slej razglasili kot zagovornika bodisi leve bodisi desne opcije. Nevtralnost glede druge svetovne vojne pri nas ni mogoča, a vseeno mnogi pišejo z iluzijo, da je. Mislim, da se pod nevtralnostjo skriva strah pred zavzemanjem jasnega stališča, a to vendarle ne bi smelo sprožati pesimizma. Čas, v katerem je mogoče pisati o državljanski vojni, ne more biti tako slab, če o njem lahko piše vsak, ne da bi čutil stvarne posledice. Od tod tudi moj pogum: čeprav nisem zgodovinar, sem se vendarle lotil občutljive zgodovinske teme.«
Kaotičnost predvojne politike, »pisanost« domobranske vojske
Čeprav se je vojna na naših tleh začela aprila 1941, to ne pomeni, da so bili časi pred to zarezo mirni. Politično dogajanje sta narekovala dva politična tabora: katoliški in liberalni. Prvi, konservativni, je dominiral nad drugim. SLS, največja stranka v stari Jugoslaviji na Slovenskem, se je zavzemala za večjo avtonomijo Slovencev, toda v 30-ih letih je postala izrazito klerikalna. Značilna agenda takratnega klera je bila hujskaštvo proti komunizmu in strašenje pred boljševizmom. Klerikalizem v SLS je tudi povzročil, da so bili krščanski socialisti izrinjeni iz stranke. Na drugi strani so bili liberalci centralistično usmerjeni in šibkejši od katolikov, zato so iskali podporo po celi Jugoslaviji. Kasneje je liberalni tabor postal gibanje za obrambo stare Jugoslavije. Stavil je na taktiko čakanja. Komunistična partija je bila povsem odrinjena na obrobje in od začetka dvajsetih let prepovedana, zato se je umaknila v podtalno delovanje.
V Slovensko domobranstvo, ki je uradno nastalo jeseni 1943, so bile vključene vaške straže, Prostovoljna protikomunistična milica (italijansko MVAC, Milizia Volontaria Anticomunista), četniki, bivši partizani in ostanki poražene jugoslovanske vojske. Poglejmo si v grobem, kaj je bilo »domobranstvo«, preden je postalo domobranstvo.
Vaške straže so bile ilegalne in statične enote, namenjene varovanju vasi pred partizani. Nastale so med veliko italijansko ofenzivo na območjih, kjer so bili v preteklih mesecih aktivni partizani. Nastale so na pobudo posestnikov in podjetnikov, ki pa so bili vojaško nepismeni, zato so te enote veljale za slabo organizirane. Partizani so od bogatejših kmetov namreč zahtevali rekvizicije (hrano in ostale potrebščine), ti so se šli pritoževat župnikom in tako je prišlo do improvizirane, slabo obvladljive »vojske«. Italijani vaškim stražam niso zaupali, imeli so jih za »pretepaške tolpe«. Zato so jih želeli legalizirati in so jih vključili v protikomunistično milico po zgledu podobnih formacij drugod po okupiranih italijanskih ozemljih.
Pobudo za nastanek Prostovoljne protikomunistične milice so dali Italijani, ki so leta 1941 dobili v upravljanje Ljubljano in njeno pokrajino. Ta milica je novačila četnike oziroma pripadnike poražene jugoslovanske vojske, a tudi člane vaških straž. Tovrstna kolaboracija je Italijanom zelo pomagala, ker niso poznali terena, jezika in načina partizanskega bojevanja. S tem so zanetili bratomorno vojno. Na Štajerskem in na Gorenjskem do kolaboracije ni moglo priti, ker so moške mobilizirali v nemško vojsko.
Četniki oziroma ostanki stare Jugoslovanske vojske so bili vezani na poveljnika Dražo Mihajlovića. Ta je odgovarjal in deloval po navodilih kraljeve vlade v izgnanstvu, ki ga je po ustanovitvi četniškega gibanja na Ravni gori v Srbiji imenovala za ministra za vojno. Toda na terenu je nastopal v dvojni vlogi: kot vodja gverilcev se je boril proti okupatorju, a hkrati je z njim sodeloval, ko je nastopal proti partizanom. Skupaj s partizani je na primer zavzel mesto Kraljevo, kasneje pa je skupaj z Nemci napadel Užice, ki so bile v partizanskih rokah. Pri tem je ujel 350 partizanov in jih izročil Nemcem, čeprav se je malo pred tem s Titom dogovoril za sodelovanje. Na področju NDH je bila situacija še bolj zapletena, saj so zlasti Italijani nudili zatočišče četniškim enotam, ki so se borile proti ustašem (med Italijo in NDH je namreč obstajalo trenje glede Dalmacije).
Bitka za Turjak jeseni 1943 je radikalizirala odnos domobrancev do komunistov. Po kapitulaciji Italije so se četniki in pripadniki Prostovoljne protikomunistične milice umaknili na grad Turjak, da bi tam počakali zaveznike (ki nikoli niso imeli nikakršnega načrta za izkrcanje). Grad so začeli oblegati partizani skupaj z delom italijanske vojske, ki je po kapitulaciji prestopil na zavezniško stran. Partizani so oblegancem ob predaji obljubili, da jih ne bodo pobili, a so se vseeno zgodili izvensodni poboji, v katerih je bilo ubitih približno 400 Slovencev. Konservativni krogi so to razglašali za izdajo in veliko dvomljivcev se je po tem dogodku odločilo za vstop v domobransko vojsko.
Domobranska vojska je nastala jeseni 1943 po kapitulaciji Italije in nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine. Vojsko so oskrbovali in dejansko tudi vodili Nemci, čeprav je imela tudi slovenski štab. Na ustanovitvi je prisostvoval ljubljanski škof Rožman. Namen domobranske vojske je bil zelo jasen: uničiti partizane, ki so leta 1943 postali vojaško močnejši zaradi posedovanja večjih količin orožja, kar je bila posledica italijanskega poraza in množičnega vstopa novih borcev v OF. Pisanost znotraj domobranstva ne more napotovati na pluralizem, kot ga poznamo znotraj partizanstva. Ali še drugače: heterogenost sil znotraj kolaboracionistične vojske še ni dokaz, da so bile te sile samostojne. Nasprotno, delovale so pod diktatom bodisi Italijanov bodisi Nemcev. Klerikalnost in domoljubje se torej znotraj kolaboracije nista idejno spopadala. Ali če zapišemo v nekoliko deleuzovski maniri: zvonjenje cerkvenih zvonov in prepevanje domoljubnih napevov se je hitro prevesilo v vzklikanje protikomunističnih parol.
Na začetku je bilo domobranstvo razpršeno, zmedeno, saj je nihalo med služenjem okupatorju in obrambo domovine, sčasoma pa je postalo izrazito naravnano zoper komunistične sile. Nastalo je trenje med vojaškim poveljstvom, zbranim okrog Rupnika, in Novo slovensko zavezo, zasnovano kot krovno koordinacijo protirevolucionarnih strank, ki je z ustanovitvijo domobranske vojske izgubila nadzor nad njenim vojaškim krilom. Rupnikova klika, ki je bila izrazito antisemitsko in protibritansko naravnana, je torej v Novi slovenski zavezi imela politično opozicijo, a jo je premagala s tem, da se je popolnoma zavezala Nemcem. V tem kontekstu naj spomnimo, da je leta 1944 Alojzij Kuhar, vidni predvojni član SLS, iz Londona domobrance pozival, naj prestopijo k partizanom.
Na tej točki je nastala naslednja stopnja sovraštva do partizanov: revanšizem. Jasna manifestacija, ki kaže na fanatično sovraštvo do komunistov, je bila organizacija Črna roka. Ta teroristična organizacija je izvajala atentate na člane OF in simpatizerje partizanov. Leto 1943 predstavlja prelomnico, saj se je domobranstvo takrat poenotilo in nastala je legalna domobranska vojska pod »vodstvom« Leona Rupnika oziroma nacističnega generala Erwina Rösenerja. (Rupnikov status »vrhovnega inšpektorja domobranstva« je zato meglen, saj ni imel nobene vojaške veljave, je pa Rupnik kot »prezident« Ljubljanske pokrajine imel precejšen vpliv nad upravnim in propagandnim aparatom v slovenščini). S tem so domobranci vstopili v globoko notranje protislovje: služili so nacistom, ki pa so delovali raznarodovalno, želeli so zbrisati slovensko nacijo in jo germanizirati. Poleg naroda so domobranci izdali tudi Cerkev, do katere se je nemški okupator obnašal naravnost uničevalno. O tem pričajo množične aretacije katoliških duhovnikov na Štajerskem in Gorenjskem na začetku vojne ter njihove deportacije v koncentracijska taborišča, saj so Nemci duhovnike imeli za narodne buditelje. To je sprožilo tolikšno pomanjkanje duhovnikov na Štajerskem, da so si jih škofje morali izposojati iz Avstrije.
Resnica partizanske ideje: uporniki, likvidatorji, revolucionarji s proletarskimi težnjami, borci za pravičnejši svet, osvoboditelji, snovalci slovenske države
Beseda partizan je splošen izraz za ljudskega upornika, gverilca, v slovenskem kontekstu pa se nanaša na narodnoosvobodilnega vojaka. Italijanski ali španski partizani so zato nekaj drugega kot slovenski. Vidimo torej, da je beseda partizan razklana: ne samo notranje, temveč tudi navzven. Nekateri v partizanih namreč vidijo plemenite upornike in osvoboditelje, drugi pa morilce in roparje. Tako prihaja do boja argumentacij.
Ideja partizanstva se je začela uresničevati skozi razvoj Osvobodilne fronte. Gibanje OF je v začetku imelo koalicijski značaj. Vanj so bile poleg komunistov vključene številne interesne skupine, med njimi krščanski socialisti, slovensko čuteči del telovadne organizacije Sokol in slovenski kulturniki napredne usmeritve. Komunistična partija je imela dvajsetletne izkušnje delovanja v ilegali in je v resnici poganjala gibanje. Za propagando je skrbela Centralna tehnika, ki je bila povezana z ilegalnimi tiskarnami (ponarejanje živilskih nakaznic, potnih listov, letakov, izdelovanje eksplozivnih teles …), za obveščanje pa VOS (Varnostno-obveščevalna služba).
Edvard Kocbek, nekakšna moralna avtoriteta gibanja OF, je trdil, da je krščanstvo združljivo z načelom družbene revolucije. Zavračal je reformizem, ki je prevladoval med katoliško levico v stari Jugoslaviji, in se zavzemal za socialno revolucijo z etničnim in nacionalnim predznakom, okoli katere bi se lahko zedinile vse levo usmerjene sile. Sokoli so, podobno kot Kocbek, nasprotovali jugoslovanskemu unitarizmu in klerikalizaciji slovenske družbe, kljub domovinski naravnanosti pa so se naslanjali na Sovjetsko zvezo na osnovi vseslovanske ideje.
Uspešnost OF je bila pogojena z okupacijskim režimom. V italijanski coni, v katero je sodila Ljubljana, se nove oblasti niso dobro znašle, medtem ko je v nemški coni (Gorenjska in Štajerska) deloval zelo dobro organiziran represivni in obveščevalni sistem, nad katerim je bdel Gestapo. Nemci so delovali metodično. Izvedli so popis prebivalstva in določili kraj bivališča posameznika, tako da je bil odhod v partizane onemogočen, Italijani pa niso imeli pregleda nad ozemljem in prebivalstvom niti niso uvedli mobilizacije v vojsko, kar je nudilo precej boljše pogoje za razvoj odporništva.
Tradicionalne politične stranke (SLS in liberalci) niso razmišljali o takojšnjem odporu. V tem so videli samomorilsko početje. To je bil tudi argument Mihe Kreka, člana SLS in ministra jugoslovanske vlade v izgnanstvu, ki je prebivalstvo nagovarjal po radiu iz Londona. Večina predvojnih strank v Jugoslaviji je ob okupaciji in še dolgo potem podpirala politiko čakanja. Uprli bi se šele, ko bi okupator postal šibkejši.
OF je bila za takojšen odpor, potrebovala pa je vojaške uspehe, da bi se lahko politično okrepila. Leta 1942 je v Ljubljanski pokrajini, na »osvobojenem ozemlju«, nastala prva partizanska država. Predstavljala je prvo obliko slovenske državnosti in narodne suverenosti. Čeprav je šlo za ljudsko oblast, je delovala po lastni zakonodaji, komunisti so jo primerjali s pariško komuno. A brez težav ni šlo: prišlo je do pojava vojvodstva. Nekateri partizanski častniki so se namreč kruto izživljali nad prebivalci in prišlo je do hudih zločinov ter izvensodnih poravnav, kar je vodilo v nastanek vaških straž. Druga težava je bila sektaštvo. Nastal je vtis, da OF daje prednost le proletarski revoluciji, oziroma da temu gibanju ne gre za narodno osvoboditev, temveč le za razredni boj. To je bil pogosto izgovor za kolaboracijo. Tretja stvar, s katero je priljubljenost OF padla, so bili atentati oziroma obračuni s političnimi nasprotniki. Kljub veliki pluralnosti znotraj OF (v njej je bilo zastopanih več kot dvajset interesnih in političnih skupin), so na operativnih ravneh prevladovali in odločali komunisti. VOS je tako leta 1942 izvedla nekaj odmevnih atentatov političnih nasprotnikov: ubili so industrialca Avgusta Praprotnika, bana Marka Natlačena in teologa ter politika Lamberta Ehrlicha. Ta dejanja so znotraj OF naletela na odpor, padla pa je tudi javna podpora celotnemu gibanju. To je prišlo prav konservativnim krogom, ki so opozarjali na stopnjevanje boljševiškega terorja.
Konec leta 1942 je Tito po Kardeljevem posredovanju želel poenotiti partizansko vojsko. Iz vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanov je v Slovenijo poslal Arsena Jovanovića, da bi zadeve uredil. V Sloveniji je bilo partizanstvo zaradi italijanske ofenzive v slabem stanju, toda Arsen Jovanović ni razumel sestave ter načina delovanja OF in je zahteval odločnejšo prevlado komunistov v gibanju. To je pri Sokolih in krščanskih socialistih zbudilo nezadovoljstvo. Poskusu centralizacije so se v vodstvu OF uprli s sklicevanjem na pravico do samoodločbe. Slovenski partizani se torej niso uklonili nadrejeni Partiji, kar priča o tem, da do Titovega vodstva niso imeli dogmatičnega, temveč bolj kritičen odnos. Znotraj OF sta poleg zahtev po spremembi družbe obstajala tudi močna težnja po samostojnosti in patriotizem.
Leto 1943 je bilo za OF prelomno. Zasedanje obeh Avnojev (Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije) je imelo za posledico, da se je slovensko partizanstvo začelo razvijati v skladu s konkretnimi navodili vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanov. K temu je pripomogla tudi dolomitska izjava februarja 1943 (podpisana je bila v Polhograjskih dolomitih): gibanje OF se je z njim politično poenotilo, saj so vse ustanovne skupine prenesle oblast na komuniste, ki so tako postali edina priznana politična skupina znotraj NOB.
A vseeno je leta 1943 na ozemlju, ki so ga zapustili Italijani, nastala slovenska partizanska država. Seveda je njeno samostojnost treba razumeti znotraj federativnosti nove Jugoslavije. Njena osrednja politična manifestacija se je zgodila med 1. in 3. oktobrom, imenovali so jo Kočevski zbor. Njen namen je bil ustanoviti ljudski parlament z motom pisatelja Ivana Cankarja: »Narod si bo pisal sodbo sam«. Slovenski komunisti so verjeli, da je slovensko partizansko državo v povezavi s pravico do samoodločbe mogoče realizirati v skladu z idejo Zedinjene Slovenije iz leta 1848. S tem so prvič v zgodovini vzpostavili slovensko državnost. Država je razpolagala z lastnimi financami (lirski boni kot nadomestek za denar), gospodarstvom, tovarnami, zdravstvom, šolstvo in izjemno razvito kulturo. Edinstven razvoj kulture in umetnosti v tistem času zelo lepo osvetli knjiga Miklavža Komelja Kako misliti partizansko umetnost?. Seveda pa slovenske partizanske države ne smemo razumeti zgolj iz patriotske perspektive (to je danes precej razširjeno dojemanje), temveč na osnovi želje in proletarskega interesa po družbeni obnovi, po bolj pravičnem svetu.
Partizansko osvobodilno gibanje je po letu 1943 zaradi vojaških uspehov postajalo čedalje bolj politično podjetje, kar se je kazalo tudi v vzpostavitvi lastne države. Izgubilo je demokratični naboj in pluralizem, saj je notranja opozicija izginila. O politični odločnosti priča tudi razglas splošne mobilizacije: vstop v partizanske vrste ni bil več prostovoljen temveč obvezen. Na drugi strani domobranstvo ni premoglo takšne odločnosti, predvsem pa ni premoglo samostojnosti, da bi to uresničilo. S politiko čakanja in prelaganjem odpora je tako domobranska vojska postala igrača, s katero so se poigrale nacistične sile.
Problem postmodernistične drže in pogled naprej
V očeh današnje demokratične javnosti sta partizanstvo in domobranstvo pojava, za katera se zdi, da sta približno enakovredna, saj sta obe strani imeli »svojo računico«. Toda ali ni takšen pogled sporen, celo nevaren? Glede na trenutno politično sliko mislim, da je. Težava tovrstnega dojemanja je v tem, da nobenega političnega ali etičnega dejanja ne določi enoznačno, saj je v ozadju vedno neka »drama«. Tako zdrsnemo v relativizem, od tu naprej pa je samo še korak do mnenja, po katerem je Putin primoran ravnati, kot ravna, glede na razmere (ali pa je »zgolj« realizator ideje Velike Rusije). Vseeno pa nas to spoznanje ne reši osnovne zagate glede druge svetovne vojne pri nas. Če spor med obema silama zaostrujemo (če se postavimo na eno ali drugo stran), poslabšujemo trenutno stanje (porast populizma, krepitev ekstremne desnice), če pa o vprašanju govorimo spravljivo, postanemo v očeh drugih slabiči oziroma fašisti. Tu nastane psihološka zanka z resnimi političnimi posledicami: če nekomu, ki ni fašist, dolgo časa dopoveduješ, da je fašist, potem res postane fašist.
Predlagam pogled drugega: Johna Earla, avtorja knjige Cena domoljubja. Earl preučuje zgodovino padalcev iz druge svetovne vojne na našem ozemlju in je zelo realen ter nepristranski. Trdi, da vojna vedno prinese vse oblike krutosti in krivic, kar pomeni, da sta obe strani zakrivili zločine in delali napake. A glavna poanta šele sledi: »Nihče od vas mladih ni osebno storil ničesar, zato ne nosite odgovornosti za vojne dogodke. Grehov očetov ne moreš prenesti na sinove,« je odločen Earl.