Nujnost glasu

Napad na Gazo je primer te nevzdržnosti, ko se preprosto ne moremo zanesti na nikogar, da bi preprečil pobijanje civilistov ali da Palestincev ne bi poskušali dokončno pregnati (ter s tem še bolj radikalno dehumanizirati – primer tega so npr. nedavne izjave Jareda Kushnerja, ki na glas razmišlja, da bi obalni predel Gaze (lahko) bil ekonomsko zelo dobičkonosen)). Na tem temeljita obup in občutek nujnosti, saj sta to edini ustrezni čustvi, ki omogočata racionalen pogled na nastalo situacijo (vse drugo je cope ali zabloda – pick your poison).

Pred Gazo sem bil v političnem oziru edgy. Ker me politika po definiciji ne more zastopati – v njej so nesposobni ljudje (kar sicer drži) in posledično niso v stiku z realnostjo – je edini, resda privilegiran sklep, da se postaviš nad politiko, da preprosto prideš do sklepa, da je ne potrebuješ, in si prizadevaš, da je tvoje življenje čim bolj neodvisno od nje. Politiki, kot pravim, nimajo nobene ideje, v katero smer se družba razvija ter katere so dejanske politične možnosti na voljo, in so tako ali tako vedno bolj vpeti (ter obsedeni) z lastnimi piarovskimi kampanjami, ki v vsakem primeru le še otežujejo bolj poglobljen odnos ter razumevanje do lastne funkcije, tj. do bistva političnega delovanja. Če gledate intervjuje s politiki iz druge polovice 20. stoletja, postane to dejstvo dobro razvidno; npr. pozne komentarje Richarda Nixona leta 1994, ki v intervjuju preroško pojasnjuje, seveda zaradi poglobljenega zgodovinskega razumevanja, v katero smer se bo obrnila Rusija.

A v primeru vojne v Gazi se dodatno izkaže, zakaj je to lahko le kratkotrajna rešitev, zakaj se politika slej ko prej vrne skozi stranska vrata in zakaj vsaj dolgoročno ni druge možnosti kot ohranjanje stika z njo. Torej z možnostjo tega, da politika dejansko zmore zastopati tvoje interese ter da tudi obstaja možnost vplivanja na to. V nasprotnem primeru je legitimno občutenje spet lahko le groza, saj v času tolikšne nepredvidljivosti in nekompetentnosti vse drugo znova ne daje veliko upanja. In brez vzpostavljenega komunikacijskega kanala ni mogoče racionalno komunicirati lastnih pravic ter zmožnosti delovanja, kar je ravno mehanizem, ki preprečuje enostavne oblike demonizacije in nasilja (Palestinci so spet ilustrativen primer tudi v tem smislu).

Na tem temelji tudi (zelo čuden) občutek, da je vse odvisno od tebe (ali od nas), čeprav se s politiko sploh ne ukvarjamo direktno. Smo torej le preprosti državljani, ki predpostavljamo, da je razlog, zakaj v politiko ne (in niti ne poskušamo) vstopiti, ravno ta, da politika v zameno nekaj stori za nas – da nas torej ima v mislih, saj je to edini način, na katerega je ta kompromis lahko smiseln in vzdržen. Če ni tako in se obstoječi kompromis izkaže za iluzijo, ne more obveljati niti politika, saj se ta v ničemer več ne utemeljuje, razen če ljudje zavestno sprejmemo, da ne živimo več v demokraciji ali pa da je demokracija dejanska zabloda, od katere se je treba osvoboditi. To je seveda prav tako možna pot, ki prav tako pridobiva kredibilnost, tako v smislu tehnokratske vladavine ekspertov, kjer ta predstavlja še zadnji poskus strukturnega reševanja sistemskih problemov, tj. dokler se sistem dejansko ne zruši, ter, sorodno, zaradi vedno bolj nepredvidljivih ter nestanovitnih oblik politične ekspresije, ki niti nimajo dosti s politiko ali dejanskimi poskusi političnega delovanja, saj te vodi (ter je zmožen nasloviti le) resentiment. In ta je ravno afekt, ki ukinja empatijo, s tem tudi drugega, posledično pa zmožnost prepoznanja s strani drugega, kar za dosego lastnih ciljev zahteva precej drugačno obliko političnega delovanja, tj. tisto, ki je za dosego lastnega cilja pripravljena povsem zaobiti »nasprotnika«. S tem se torej komunikacija med ljudmi in politiko vedno bolj očitno ukinja, nezadovoljstvo obeh strani pa je pripeljalo do stopnje, pri kateri sta druga nad drugo obupali, pri kateri je legitimnost sistema vedno bolj očitno postavljena pod vprašaj in pri kateri politika ter ljudstvo vedno bolj očitno živita ter komunicirata v ločenih svetovih.

Ko torej politika neha komunicirati z nami, ko ni več mogoče vzpostaviti stika s tistim, kar edino premore zastopati naše interese ter vplivati na razvoj dogodkov, je treba znova začeti proces bolj direktnega političnega delovanja ter poskuse bolj radikalne politične reaktivacije. Ljudem je treba spet dati občutek, da je politiki dejansko v interesu sodelovati z njimi ter da posledično to, kar si oni mislijo, ni nepomembno in da morajo to vsaj do določene mere politiki direktno nasloviti. Ne pa nam pridigati kot malim otrokom (Nataša Pirc Musar) ali preprosto širiti povsem dekontekstualizirane narative, ki nimajo zveze z dejstvi ali dejanskim dogajanjem na terenu (Tanja Fajon) ali v realnem času – tj. tudi tedaj, ko jim je dejansko cilj kaj narediti ali se opredeliti, a kaj, ko upravljajo podatke, ki so bodisi lažni bodisi ostanki prejšnje verzije dogodkov, ki v megli vojne tako ali tako ne more odražati realnega stanja, temveč propagando. Kot npr. v vojni v Gazi, kjer ravno zaradi politične nesposobnosti in nezmožnosti ustrezne posodobitve dogajanja Izrael brez težav nadalje mori palestinsko prebivalstvo, množično tudi na Zahodnem bregu – nobenega dejanja mu namreč ni treba prikrivati, saj se je Zahod preprosto odločil, da bo podpiral Izrael in njihove interese, ne glede na to, kaj so ti za svojo dosego pripravljeni storiti. Funkcija Zahoda je v tej vojni le ena, in sicer legitimacija rasizma in deljenja absolutnih privilegijev le eni strani, tovrstna radikalna asimetrija pa ne vodi le do odvzema enakopravnosti, temveč tudi do brutalne pravice do maščevanja, saj maščevanja, ko dobi zeleno luč, ni več mogoče nadzorovati! In Netanjahu je spet najboljši primer tega dejstva, pri čemer besede nanj ne delujejo več, pri čemer zahodni politiki vedno bolj obupano rešujejo lastno kožo pred zgodovinsko sramoto, ki sledi. Globino tovrstne instrumentalizacije dejstev je v nedavni forenzični analizi razkrila raziskovalna ekipa Al Jazeere, ko Izraelu ni uspelo dokazati niti enega samega najbolj okrutnega dejstva, ki je v politiki ter na družbenih omrežjih utemeljevalo razpon in silo napada, ter to še vedno počne. Izrael je, v klasični maniri, oviral vsakršno možnost mednarodne preiskave domnevnih posilstev, dokumenti pa prav tako kažejo, da Hamas ni odgovoren ne za obglavljanje ne sežiganje otrok, pri čemer ni bilo ubitih štirideset, temveč »le« dva otroka, in še to kot posledica aktivacije hanibalske doktrine Izraela ter eliminacije sovražnikovih tarč brez skrbi za življenja lastnih državljanov in/ali civilistov. Kajti v nasprotnem primeru za Izrael sledi še večja sramota, in sicer da se je ta dejansko primoran pogajati. Mar ni bolje iz pobitih državljanov narediti piarovskega spektakla za vplivneže, ki olajšuje maščevanje? A pomembno je, da je Zahod pograbil vabo in da zdaj kolektivno živimo v simulaciji realnosti, ki ustreza le eni strani, tj. strani krvi in etničnega čiščenja.

Vojna v Gazi je singularna vojna, je vojna, ki mora ostati v našem spominu, tj. tudi če se nam ne uspe mobilizirati, tudi če bomo radikalno pustili Palestince na cedilu in v vseh teh enajstih mesecih ne bomo naredili nič. To je niti enega pritiska na politike, niti ene streznitve novinarjev ali vplivnežev, niti enega dejanja, ki bi kogarkoli prepričalo, da je obstoječi način spoprijemanja z vojno absolutno nevzdržen in nedopusten. Tudi če smo bili v tem primeru zavedeni, če so nas okovi oblasti dovolj celovito ohromili, da smo bili tiho, da nismo imeli ustreznih čustev, da smo podlegli propagandi in ustrahovanju, da smo upali na čudež, čeprav se ti več ne dogajajo, čeprav smo torej domnevali, da bo delo nekdo storil namesto nas, se je še možno spremeniti. A sprememba zahteva internalizacijo teh občutkov, soočenje z njimi in predvsem zavedanje, da se te stvari tičejo tudi nas, da je preprosto nevzdržno tako opazovati zgodovinske dogodke ter v teh situacijah ne imeti nobene politične moči (ali celo uvida vanje), pri čemer ne gre pozabiti, da se ti dogodki v zadnjem času stopnjujejo. Da nikoli ne moremo vedeti, kdaj nam bo pravica odvzeta, kot npr. Julianu Assangeu, kdaj bodo pogoji takšni, da se v dani situaciji nihče ne bo zmožen zavzeti za nas, in to ne zato, ker tega ne bi bilo mogoče storiti ali pa ker nihče ne bi imel interesa za to, temveč ker obstoječi interesi delajo vse mogoče, da tega ni mogoče storiti. Dokler nam je v interesu preprečiti to možnost, dokler verjamemo, da smo subjekti in da zato skrbimo za lastno resnico in lastno možnost spreminjanja okolja in svoje usode, se moramo temu prilagoditi. Svet se preprosto preveč hitro in celovito spreminja, preveč je kapitala, da bi lahko bili pasivni opazovalci in da ne bi na nas kdo slej ko prej dal okovov. To je preprosto najcenejša pot za »sodelovanje« v trenutni družbi, zato le razumevanje lastnih političnih pravic in potrebe po sodelovanju ter postavljanju meja, kar je ravno nekaj, kar premore skupnost, lahko prepreči klavrno usodo, tj. da nam kdo vzame resnico ali pa ne pusti, da je naša zgodovina uslišana. In ta sila je v tej vojni Izrael. S tem seveda pride velika mera odgovornosti in nuje po samoizboljševanju, saj politična aktivacija po definiciji zahteva etično delovanje, kajti nobeno dejanje in/ali odločitev ni zastonj; to namreč porabi veliko energije in ta se nekje vpiše, nekaj spremeni, možnost spreminjanja sveta pa ravno zato zahteva dejansko razumevanje ter dejanski interes za stvari okoli nas – za njihovo perspektivo oziroma za celotno dinamiko življenja na planetu in stremljenje k dobremu v sistemskem smislu (dokler si ne zastavimo tega vprašanja, ne moremo zares utemeljevati lastnega delovanja, možnost tovrstnega utemeljevanja pa je šele stvar, ki te avtorizira v etičnem in političnem smislu). Le tovrstno stremljenje k delovanju, ki je dejansko pozitivno in ne le govori v imenu skupnega (ali skupne prihodnosti, kar je morda še hujše), naredi politiko smiselno, mobilizacijo vsakega izmed nas pa za absolutno nujno dejstvo, ki je tudi sicer prvi pogoj za zdravo in srečno življenje ter užitek in razvoj. Ne dovolite torej, da drugi jemljejo ogenj v vas, a vedite, da gre tu za ogenj, ki plaši živali in kuri drevesa, nadzor nad to energijo pa je zato ključen način za prevzem nadzora nad lastnim življenjem ter skupno prihodnostjo.