Štirinajstega marca, le nekaj mesecev pred svojim 97. rojstnim dnevom, je umrl zahodnonemški filozof, sociolog in javni intelektualec Jürgen Habermas. Habermas je v svojem dolgem življenju neizbrisno zaznamoval povojni red, tako intelektualno, s pionirskim delom o »javnosti« (öffentlichkeit), razvojem koncepta komunikativnega delovanja in deliberativne demokracije, zaradi česar ga je John Rawls imenoval »največji mislec o demokraciji«, kot tudi politično, s svojimi posegi v politični spomin, zagovarjanjem razvoja in demokratizacije Evropske unije ter komentarji o sodobnih političnih vprašanjih, od genske tehnologije do vojne v Ukrajini. V čudni ironiji zgodovine je eden najpomembnejših kritikov sodobnega kapitalizma, ki je nekoč zapisal, da ga pri poslanstvu javnega intelektualca žene upanje, »da neoliberalna agenda ne bo več brezdvomno sprejeta« (Habermas, Europe: The Faltering Project, 186), umrl prav na 143. obletnico smrti Karla Marxa.
Čeprav si je Habermas prizadeval ohraniti »ločitev vlog« med svojim akademskim delom in tem, kar je nekoč imenoval »neformalni način glasnega, polemičnega spora mnenj v javnosti«, so mu njegovi javni nastopi pogosto nakopali težave. To morda ni presenetljivo, glede na to, da ni kazal velikega zanimanja za omilitev svojih pogosto provokativnih stališč z »ovijanjem razjarjenih državljanov (wutbürger) v zaščitno gazo« (Habermas, “Moralischer Universalismus in Zeiten politischer Regression. Jürgen Habermas im Gespräch über die Gegenwart und sein Lebenswerk,” Leviathan 48, št. 1 (2020), 15). Habermas se je pogosto postavil v središče političnih razprav in pokazal presenetljivo visoko toleranco do konfliktov, v želji, da bi v vlogi javnega intelektualca pomagal izboljšati kakovost javne razprave.
Po njegovi smrti so bili mediji – tako v njegovi rodni Nemčiji kot tudi drugod po svetu – preplavljeni s pokloni in spomini. Poleg spominskih besedil, ki so jih napisali Habermasovi kolegi in prijatelji, se je na njegovo zapuščino, zlasti z vidika njegovega prispevka k javni razpravi, odzvalo tudi več politikov. Celo predsednik Zvezne republike Nemčije Frank-Walter Steinmeier je poudaril, da bo Nemčija »pogrešala njegov glas. Naša država mu je neizmerno dolžna.«
Ni treba posebej poudarjati, da vsi komentarji niso bili pozitivni. Čeprav je bil Habermas v času svojega življenja vedno »rdeča zastava za konservativce« (Habermas, Autonomy and Solidarity: Interviews, ur. Peter Dews, 1992, 186), so bili mnogi njegovi najostrejši posmrtni kritiki pravzaprav iz vrst levice. Medtem ko so nekateri svojo kritiko usmerili v njegov domnevno nezadostno revolucionarni »radikalni reformizem« in priložnost izkoristili za izražanje nasprotovanja njegovi preobrazbi temeljev kritične teorije, je eno vprašanje prevladalo nad vsemi drugimi: Habermasova odločitev, da podpiše izjavo, v kateri izraža »solidarnost z Izraelom« po Hamasovem napadu 7. oktobra 2023.
Od njegove smrti dalje se ta izjava vedno znova uporablja za diskreditacijo Habermasovega intelektualnega projekta. Med najbolj izrazitimi in odmevnimi je bil poseg Nancy Fraser, ki je ugotavljala, da je »Habermas sprva« sicer »osvetlil mojo pot kritične teoretičarke«, a se zdi, da je »z njegovim stališčem do Gaze njegova luč ugasnila«. Tudi sam sem bil razočaran nad Habermasovim stališčem do vojne v Gazi. Vendar pa, za razliko od Fraserjeve in mnogih drugih, ne mislim, da ga je mogoče preprosto uporabiti za »obsojanje njegovega avtorja« ali celo diskreditacijo njegove celotne filozofije. Nasprotno, menim, da nam njegova izjava ponuja priložnost, da izkoristimo prav politične in filozofske vire Habermasovega mišljenja za soočanje s patologijami sodobnega sveta, ki presegajo njegovo »napačno presojo« glede Gaze.
Habermas in Gaza
Habermas je v javnost novoustanovljene zahodnonemške republike – ki jo je v nadaljevanju svoje kariere odločilno zaznamoval – vstopil 25. julija 1953 s člankom v Frankfurter Allgemeine Zeitung z naslovom »Razmišljanje s Heideggerjem proti Heideggerju«. Habermas je bil tedaj mlad študent, Martin Heidegger pa verjetno najslavnejši živeči nemški filozof. Habermas je Heideggerja, ki je pred vojno tesno sodeloval z nacističnim režimom, kritiziral zaradi ponatisa serije predavanj iz leta 1935, iz katerih ni odstranil pozitivne omembe »notranje resnice in veličine« nacionalsocialističnega gibanja. Čez sedemdeset let je bil Habermas sam v vlogi najvidnejšega živečega nemškega filozofa, njegova odločitev, da podpiše izjavo »Načela solidarnosti« o Gazi, pa je sprožila podobno ogorčenje, ki grozi, da bo zasenčilo njegovo zapuščino.
Sporno besedilo je bilo hkrati objavljeno v angleščini in nemščini na spletni strani Normative Orders. Ta raziskovalni center na frankfurtski univerzi je tesno povezan s t. i. frankfurtsko šolo, Habermas pa je bil vodilni mislec njene druge generacije. Tekst je bil objavljen 13. novembra 2023 – pet tednov po brezprimernem terorističnem napadu Hamasa na Izrael – v obdobju naraščajočega antisemitskega nasilja v Nemčiji, ki je vključevalo tudi poskus požiga sinagoge v Berlinu.
Glede na te dogodke in poskuse nemške skrajne desnice, da bi naraščajoče sočustvovanje s Palestinci izkoristila za podžiganje antisemitskega sovraštva, je bila njena trditev, da »izraelska dejanja [v Gazi] nikakor ne upravičujejo antisemitskih odzivov«, ustrezna. Podobno je Habermas, glede na svoj »strah pred ponovnim političnim zdrsom«, razumljivo podprl trditev, da »so judovska življenja in pravica Izraela do obstoja osrednji elementi [nemške identitete], ki si zaslužijo posebno zaščito glede na množične zločine nacističnega obdobja«.
Toda izjava se nadaljuje s trditvijo, da je bil izraelski vojaški povračilni udar »upravičen« in da »se merila presojanja popolnoma izgubijo, ko se izraelskim dejanjem pripisujejo genocidne namere« – trditev, ki je, milo rečeno, zelo problematična. Besedila (ki so ga med drugim podpisali Rainer Forst, Klaus Günther in Nicole Deitelhoff) glede na dikcijo več kot očitno ni napisal Habermas sam. Vendar ga to ne odvezuje odgovornosti, ker je pod njim podpisal svoje ime, še zlasti, ker se pred smrtjo k tej temi ni več vrnil, čeprav se mu je za to večkrat ponudila priložnost – zlasti po tem, ko sta nesorazmernost izraelskega odziva in trpljenje nedolžnih palestinskih civilistov postali očitni.
Kljub svojemu razočaranju pa verjamem, da niti Habermasovega podpisa niti dejstva, da se zanj ni opravičil, ne gre obravnavati kot neizbrisni madež na njegovi zapuščini. Za razliko od Heideggerja, čigar misel vsebuje totalitarne težnje in ki je intelektualno naklonjenost nacionalsocializmu potrdil s konkretnimi dejanji podpore na položaju rektorja Univerze v Freiburgu, kamor ga je imenovala nacistična oblast, je Habermasova neprevidnost le izjema v njegovem ogromnem opusu. Ta pa temelji na prepričanju, da se mora povojna Nemčija soočiti s svojo preteklostjo.
Habermasov podpis omenjene izjave torej ne povzema nečesa, kar bi bilo implicitno v njegovem delu; nasprotno, sam zagovarjam tezo, da bi morali Habermasov podpis te izjave obravnavati kot izjemo, ki predstavlja napačno razumevanje posledic njegovih lastnih idej. V tem smislu nam ta intervencija ponuja priložnost, da, če parafraziramo njegov lastni članek, »razmišljamo s Habermasom proti Habermasu«.
Razporeditev Habermasovih orodij proti njemu
Habermasovi kritiki se pri nasprotovanju njegovemu stališču pogosto sklicujejo na domnevne izraelske kršitve mednarodnega prava v Gazi. Mnogi zlasti poudarjajo sklep Meddržavnega sodišča, češ da »se zdi, da vsaj nekatera dejanja […], ki jih je Izrael storil v Gazi, lahko sodijo v okvir določb Konvencije [o genocidu]«. Toda če se pri obsodbi Habermasove podpore izraelski agresiji sklicujemo na odločitve meddržavnega sodišča, potem moramo upoštevati tudi Habermasov globok vpliv na oblikovanje povojnega projekta konstitucionalizacije mednarodnega prava, kozmopolitske demokracije in globalnega upravljanja. Habermasovo delo o »postnacionalni konstelaciji« je pomagalo položiti teoretične temelje za mednarodne institucije, ki opravljajo potrebno pripravljalno delo za morebitni (čeprav malo verjeten) kazenski pregon Benjamina Netanjahuja in njegovih sostorilcev v Izraelu.
Podobno nam Habermasova teorija javnosti in njegovo prepričanje, da se politika lahko razširi preko meja nacionalne države, pomagata razumeti, kako lahko argumenti, predstavljeni v transnacionalni civilni družbi, oblikujejo svetovno javno mnenje. Razprava o tem, kaj Habermasovo stališče o Gazi pomeni za njegovo zapuščino, se torej ne bi smela končati z izjavo, pod katero je nepremišljeno podpisal svoje ime, ampak s tem, kar bi bil moral povedati glede na teoretska stališča, ki jih je zagovarjal v svoji dolgi karieri.
Habermasova izrecna podpora Izraelu je v skladu z nemško podporo Izraelu, ki jo Zvezna republika razume kot del svoje »staatsräson«. Toda pojem »državnega interesa«, ki pomeni, da imajo v ključnih političnih vprašanjih nacionalni interesi vselej prednost pred moralnimi in pravnimi načeli, predstavlja prelom s Habermasovo univerzalistično kritično teorijo in njenimi implikacijami, po kateri vsak posameznik obdrži pravico, da reče »ne« (neinsagen) in od svojega nasprotnika s tem terja dodatne argumente. Ne le, da pojem državnega interesa ni prisoten v Habermasovem delu: ta je tesno povezan z nacističnim pravnikom Carlom Schmittom, čigar delu in vplivu se je Habermas dosledno in odločno upiral.
Za Schmitta, ki je verjel, da mora biti suverenost osredotočena v edinstveni osebi močnega izvršnega voditelja, ki je sposoben odločati o izjemah, je pojem staatsräson osrednjega pomena. Nasprotno pa Habermasove postopkovne, komunikacijske filozofske zaveze izrecno izključujejo idejo, da bi katerikoli posameznik lahko prevladal nad zahtevami pravnega reda. Habermasova pravna in politična teorija ne le, da ne dopušča Schmittovih oblik suverenega izjemništva; nasprotno, Habermas je svojo teorijo oblikoval prav v opoziciji s Schmittovim stališčem, ki ga je videl kot temeljno nevarno prav zato, ker je pomagalo zagotoviti pravno podlago za holokavst.
Vsekakor pa je jasno, da je Habermas, tako kot mnogi Zahodni Nemci njegove generacije, težko neodvisno razmišljal o Izraelu. Glede na to, da je otroštvo preživel v času Tretjega rajha in da ga je po letu 1945 pretreslo spoznanje o grozodejstvih, ki jih je v imenu nemške nacije (torej tudi v njegovem imenu) zagrešil nacistični režim, sta njegova podpora Izraelu in zadržanost pri njegovi kritiki razumljiva. V intervjuju z izraelskim časnikom Haaretz leta 2012 – ko je bil položaj Palestincev slab, a še vedno veliko boljši, kot je danes – je Habermas opozoril, da se sicer ne strinja s »politiko sedanje izraelske vlade«, tudi takrat pod Netanjahujevim vodstvom, vendar je izrazil prepričanje, da »ni vloga zasebnega nemškega državljana moje generacije«, da jo obsoja (Noa Limone, »Germany’s Most Important Living Philosopher Issues an Urgent Call to Restore Democracy«, Haaretz, 16. avgust 2012)
To stališče je zagovarjal vse do smrti. Čeprav je Habermasova občutljivost za posebnosti lastnega položaja, ki ga je zavzemal kot Nemec, ki je odraščal v času nacističnega režima, hvalevredna, je v tem primeru spodkopavala njegovo zavezanost mednarodnemu pravu (in ne le njegovo: tudi povojne Nemčije kot take), ohranjanju človeškega dostojanstva, boju proti genocidu in ponovnem pojavu fašizma. Prav tako izpodkopava nauke holokavsta, če se storilcu (v tem primeru izraelski državi) odpusti barbarska dejanja zgolj zato, ker je bil državni narod v preteklosti žrtev podobnih zločinov.
Habermas kot javni intelektualec
Kot akter javne sfere se Habermas nikoli ni razumel za razglaševalca resnice ali nekakšno prevladujočo moralno avtoriteto. Namesto tega se je videl v vlogi javnega intelektualca, se pravi, kot sokratski nadležnež, ki si prizadeva za boljšo javno razpravo. Ostal je prepričan, da se temeljne politične preusmeritve – zlasti pri vprašanjih, ki so produkt ponotranjenja zgodovinskih naukov in procesov učenja, kot je nemška podpora Izraelu – ne smejo zgoditi hitro in refleksivno kot odziv na aktualne dogodke, ampak je treba o njih skrbno razpravljati in jih preučiti v javnosti (Habermas, »Krieg und Empörung,« Süddeutsche Zeitung, 29. april, 2022).
Ko razmišljamo s Habermasom proti Habermasu, vidimo, kako ga je njegovo partikularno razumevanje tega, kaj je holokavst pomenil zanj in za Nemčijo, kot Nemca ujelo v past, ko je šlo za odnos do Izraela. Če se upremo binarnemu razmišljanju, ki nas sili, da njegovo izjavo o Gazi vidimo kot »vrhunec Habermasovega intelektualnega projekta« v dobrem ali slabem, lahko namesto tega cenimo intelektualne vire, ki nam jih njegov filozofski projekt ponuja, da razmišljamo onkraj Habermasovih lastnih političnih stališč. Neskladje med Habermasovim teoretskim projektom in njegovo izjavo v podporo Izraelu v vojni proti Gazi ne kaže, zakaj ne bi smeli več brati Habermasa – ravno nasprotno, natančno ponazarja, zakaj bi ga še vedno morali!
V času, ko je na pravilih utemeljeni povojni mednarodni red vse bolj pod pritiskom, ponuja Habermasov pluralistični, multilateralni in komunikacijski pogled na mednarodno politiko pomembne vire za razumevanje trenutnega položaja. Medtem ko avtoritarni »močni možje«, kot so Benjamin Netanjahu, Donald Trump in Vladimir Putin, ter poslovni titani, kot sta Elon Musk in Peter Thiel, delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi uresničili tisto, kar je Habermas imenoval »odprava politike … z novo obliko tehnokratsko-avtoritarne vladavine«, je za veliko večino svetovnega prebivalstva vrnitev v svet, ki ga obvladujejo moč, gola sila in oblast, le oblika demokratičnega nazadovanja.
Habermas je v zadnjih letih svojega življenja postal vse bolj pesimističen, ko je opazoval, kako razpada povojni svet, za katerega je tako trdo delal. Vendar je ohranil prepričanje, da je »demokracija sposobna prerezati gordijski vozel sicer nerešljivih problemov«. Čeprav je opozoril, da ne »ve, ali je uspeh mogoč«, glede na probleme, s katerimi se soočamo danes, je sklenil, da »moramo še vedno poskušati«. Bilo bi škoda, če bi se umaknili od virov, ki nam jih ponuja Habermasovo delo, ravno takrat, ko jih najbolj potrebujemo, samo zato, ker je njihov avtor napačno ocenil, kako bi se njegove ideje aplicirale na grozodejstva, ki jih v Gazi izvaja država Izrael.