Pa nam je zagodel najbolj pronicljivi slovenski teolog. V slovenski javni prostor je oni dan vrgel krilatico, da nekatere izmed njegovih ovčic in izmed slovenskih katoliških ovčic nasploh bolj kot papeža Frančiška poslušajo Janeza Janšo. Vsaj na prvi pogled trditev, ob katerem mora vsakemu slovenskemu papistu zaledeneti kri v žilah. Kar je gotovo učinek, na katerega je teolog računal. Od samega ledu v žilah potem najbrž skoraj nihče ni zajel sape in se vprašal, ali je zadeva res tako grozna, kot je slišati na prvi posluh. Ko bi to naredil, bi mu morda namreč celo prišlo na misel, da se bomo očitno morali na Slovenskem znova spraševati o stvareh, ki so zelo zaposlovale zlasti katoliške srenje po Evropi tam okrog leta 1870.
Tedaj je prvi vatikanski koncil takratnega pontifeksa Pija IX., Pia Nona v njemu domači italijanščini, v nekakšno tolažbo za ravnokar izgubljeno Papeško državo razglasil – skupaj z vsemi nasledniki – za nezmotljivega, kadar govori ex cathedra in kadar govori o vprašanjih vere in morale. Marsikje je nemudoma zazvonil alarm. V Habsburški monarhiji so denimo izrabili ugoden trenutek in se znebili komaj petnajst let starega, a že dolgo odvečnega konkordata. Še na marsikaterem dvoru in v vladni pisarni pa se je oglasila panika, da bo sedaj ostarelega in v politiki ne pretirano spretnega Pija, ki navsezadnje pri zapravljanju Papeške države ni bil čisto brez krivde, treba spraševati o vsaki profani politični odločitvi in da bo sedaj mnenje novopečenega »vatikanskega jetnika« zavezujoče tudi, ko jih bo prepričeval o prednosti sveč pred plinsko razsvetljavo.
V duhu takratnih razprav vsekakor ni bogokletno domnevati, da lahko ima politik X v konkretnem vprašanju bolj prav kot papež Y. Celo več, kadar Petrov naslednik razmišlja, govori in deluje kot navaden politik, nimamo nobenega razloga, da bi njegovemu mnenju pripisovali kaj večjo težo kot mnenju katerega koli drugega politika. Res pa je, da ni vedno lahko presoditi, kdaj rimski škof nastopa kot politik in kdaj razlaga temeljne postulate vere, katere najbolj kvalificirani razlagalec je. V Evropi imamo zaradi minulih tegob sploh težave, ko je potrebno kakšno papeževo dejanje ali izjavo razglasiti preprosto za politično, saj nekako v podzavesti mislimo, da kaj takega po drugem vatikanskem koncilu sploh ne obstaja. Dodatno nas je razvadil še upokojenec Benedikt XVI., ki ga mirno lahko imamo za najmanj političnega cerkvenega poglavarja v ožjem pomenu besede od pomnjenja sem. Njegov zahodnoevropski izvor je gotovo naredil svoje.
Frančišek je kajpak iz drugih logov. Ampak nerodno je, ker o tako priljubljenem človeku ne moreš brez kazni reči, da se občasno udinja kot navaden politik, ko vendar vemo, da je politika samo za barabe, kaj šele, da bi ga zaradi kakšne poteze kritiziral. In vendar je možakar z mojega sitnega evropskega zornega kota na tem polju postrelil že dokaj kozlov, ob katerih mi še na misel na pride, da bi se igračkal z domnevo, da so sad njegove nezmotljivosti. Omenim naj zgolj tistega, ki me v zadnjih mesecih najbolj žuli.
Kot je znano, je argentinski papež pohitel daleč od Rima, da bi se vrgel v objem svojega ruskega brata. Bomo rekli, čudovito in solze privabljajoče. Ampak zakaj, za božjo voljo, sta se morala objeti prav v Havani? Za sitnega Evropejca moje baže je malo krajev, ki bi ga tako zelo spravljali v obup. Politika Bergoglia Havana (bržkone) ne spravlja v obup. Navsezadnje so zanj resnični zlikovci nekaj stran, v Washingtonu, Havana pa je s svojim dolgoletnim gospodarjem za marsikoga na njegovi celini pomenila svetilnik upanja. Ki bi sicer moral že zdavnaj ugasniti, a saj vemo, kako je z mladostnimi iluzijami (in Bergoglio je bil ob Castrovi revoluciji vendarle star 23 let). Lahko torej razumem, zakaj je šel Frančišek cmoknit Kirila, ki mimogrede povedano ni nikakršen duhovni velikan, za kakršnega ga hočejo zdaj po sili narediti nekateri teologi, ampak spreten cerkveni politikant, ukrojen po meri dobršnega dela katoliških kolegov iz 19. stoletja, v Havano. Toda to ni razlog, da bi zadevi ploskal ali jo imel za kaj drugega kot napako.
Podobno je z izjavo, ki sta jo možaka podkrižala ob srečanju. Nekaj točk v njej je takih, da se je lahko podnjo podpisal samo človek, ki o vzhodni Evropi nima pojma. Ali pa mu je zanjo vseeno in jo je pripravljen žrtvovati kot ne pretirano dragoceno šahovsko figuro. V imenu višjih interesov, kakopak. Če je tako, potem je (menda) s sledenjem evangeljskim zgledom povsem prepojeni pontifeks kot politik vendarle bolj »vatikansko« tradicionalen, kot si mislimo. Saj se dobro zaveda, koga sme pičiti, komu pa bo raje prizanesel. Verjetno se nam »zgledni kristjan« Trump ne smisli preveč, ker ga je doletela Frančiškova kritika. A kako naj bo ta kritika verodostojna, če je bil »kristjan« popolnoma iste baže iz Kremlja skoraj sočasno deležen hvale kot utelešenje načela verske svobode?
P. S. Seveda moram samokritično pripomniti, da bi tega teksta verjetno nikoli ne bil napisal, ko bi v prosluli izjavi našega teologa ali koga drugega – recimo – nastopala Benedikt XVI. In Milan Kučan.