Mesto knjige, MEHANIKA, nagovor
Nova Gorica, 2. 8. 2025
Toda kako se posloviti od leta, ki se noče končati? Poznana je sladka in po svoje povsem lažna obljuba, s katero so pred dobrim stoletjem novačili in pošiljali golobrade rekrute v prvo svetovno morijo, namreč, da se bodo zagotovo vrnili domov, živi ali mrtvi, tega sicer ne ve niti bog, še pred božičem. Ciniki, in zgodovinarji so seveda največji med njimi, bi dodali, da so se seveda vrnili, živi ali mrtvi, toda tisti božič so čakali v usmrajenih in blatnih jarkih predolga štiri leta. In tisti, na pol mrtvi, ki so se potem, ko je svet tako rekoč razpadel na dvoje, na troje, tako da ga tisti na pol mrtvi, ki so se v ta svet vanj brez upanja vračali, ga niso več prepoznali. Tako kot tudi njih samih, teh pohabljenih fantov, ki so se dolgo nazaj še nedolžni odpeljali na oddaljene predbožične fronte, zdaj pa so se vrnili nepovratno postarani, izgubljeni in neozdravljivo pohabljeni, z razbolelimi pljuči in raztrganimi dušami, tako da tudi njih nihče od domačih ni nikoli več zares prepoznal. Božično leto se je po nedoumljivi logiki, po spletu bolečine in norosti, kot bi rekel Kafka, raztegnilo v štiri leta, ki so spremenila stoletje, celo v tisočletje. Pa tudi takrat še ni bilo vsega konec, kot bi po letih človeške norosti v umirajočega konja začela brcati še narava. Kar niso pokončali vojaki, generali in nori cesarji, vse, kar je po veliki vojni še lezlo in migetalo v predsmrtnem strahu, je pokončal smrtonosni virus. Španska gripa, kot se za današnjega bralca skoraj romantično bere ime te doslej verjetno najstrašnejše pandemije; če pomislim, ne da bi hkrati mislil na razsežnost današnje pandemije, je tista gripa zadala zadnjo in usodno brco v glavo umirajočega sveta. Propadli so imperiji in z njimi zastarele oblike organizacije in reprezentacije sveta. Možje, ne več fantje, ki so preživeli, tako kot njihove družine, se po vojni in še posebej po pandemiji španske gripe zares niso nikamor vrnili, ne v nekdanji svet niti v normalnost. Nekdanjega sveta ni bilo več, kar je ostalo, je čez nekaj desetletij pokončala naslednja svetovna vojna, ki je že čakala za ovinkom. Nihče zares ne ve, kdaj in, predvsem, kako se bo to leto izteklo, zdaj je že mogoče misliti, da se pravzaprav ne bo nikoli končalo, čeprav so nam obljubili, da bomo vsi cepljeni še pred božičem, toda zdaj že vsak, ki premore vsaj nekaj zgodovinskega spomina in kanček domišljije, ve, da bo tudi ta virus spremenil vse, čeprav nima tako romantičnega imena, saj živimo v politično korektnih časih, tako da ne govorimo več o kitajskem virusu, ampak zgolj o novem koronavirusu, a vendar, moramo si priznati in spoznati, da je ta virus svet dokončno spremenil, natančneje, bil je povod za spremembe, tako kot je bil povod za veliko vojno atentat v Sarajevu. Leta, ki so sledila vojni in predvsem pandemiji, so prinesla drugačno svetovno ureditev, politično, ekonomsko, znanstveno in posledično tudi povsem drugačno umetnost. Zares se je šele takrat razmahnila moderna doba, ki se je napovedovala že dolgo, predvsem pa je zajela skorajda ves planet.
Če nekoliko preskočim poglavja iz zgodovinske čitanke o tem, kaj je sledilo, ter se za hip zazrem skozi okno, zunaj rahlo sneži, tako kot običajno v času okrog zimskih praznikov. Vendar so ulice nekoliko bolj prazne, puste, kot bi se vsi odpravili iz mesta. Gorijo le barvaste lučke nad opustelimi trgi, morebiti tistim, ki se bodo še kdaj vrnili. Predvsem pa se je lani začelo množično cepljenje proti novemu virusu, prvi je bil cepljen, kot poročajo družabna omrežja, upokojeni mariborski nadškof, in to le nekaj dni po božiču. Tokrat je trajalo manj kot eno leto, od božiča do božiča, da se je začela nova doba. Mogoče bo kakšen kolumnist čez stoletje, seveda če bo takrat še kdo bral zapise v tej anahroni obliki, zapisal, da je bilo ob božiču leta 2020, ko se je začelo cepljenje proti novemu virusu ter s tem začetek konca pandemije – pandemije, v kateri je bilo največ umrlih na svetu na sto tisoč prebivalcev prav v Sloveniji, v deželi, ki je mogoče takrat ne bo več, ostal bo morebiti samo še njen slovarski jezik, slovenščina, ki jo bodo znali brati samo še raziskovalci, govorili pa jo bodo zelo redki posamezniki, tisti, ki se bodo še živo spominjali epidemije, pripovedovali pa bodo samo še v nenavadnem, a lepem narečju, ki se bo ohranilo v bližini nekdanje struge reke Mure, ki bo verjetno tekla med že dolgo razpadajočimi in že zdavnaj zapuščenimi jezovi, kot bo razvidno s stare topografske karte, shranjene zgolj v digitalni obliki; kot zanimivost, bodo mogoče ugotavljali, prekmurščina se je ohranila samo zahvaljujoč posebni obliki govora, ki se je nekoč imenovala pesem zaradi lepote, sporočilnosti in lažjega pomnjenja je tako čudežno obstala skozi stoletje – torej morda bo neznani kolumnist zapisal, da se je podobno, kot se je nekoč po španski gripi rojeval modernizem, po naši epidemiji zgodil konec postmodernizma. Če sta prvo obdobje zaznamovali industrializacija in mehanizacija skoraj vsega sveta, bo novejše obdobje zaznamovala digitalizacija, ki bo zajela popolnoma ves življenjski svet.
Spominjam se zapuščene in propadajoče hiše pesnika Alojza Gradnika v Medani, v katero smo iz radovednosti nekoč nepovabljeni vstopili s prijatelji. Bili smo druščina mladih pesnikov in pisateljev, ki smo prebedeli noč pod zvezdami, z nami je bil tudi fotograf, ki je navdušeno dokumentiral znake minljivosti, trohnenja in razpadanja. V povsem uničeni hiši sta vlaga in plesen ogulili stene in razjedli nekoč imenitne tapete z rožami in zelenimi venci, rožnati stropovi so bili udrti, v zgornjem nadstropju, v katero smo se pritihotapali čez polomljene stopnice, ograja je ležala razsuta po tleh, je v nebo zijala velika odprtina kot rana v strehi, skozi katero je bilo videti modro, čisto in spokojno poletno nebo. Knjige so bile razgnite in pometane po tleh, kredence odprte, razbite in izropane. Nazadnje smo uspeli odsuniti še povešena vrata v sobo, ki je z balkonom gledala na vrt, sredi katerega je rasla stara košata murva. V senci drevesa smo vsak večer poslušali poezijo, verze pesnikov, ki so dolgo v poletno noč izgovarjali besede v vseh jezikih sveta. Zgodilo se je tudi, da se je sredi noči zastrla luna in so z oddaljenih planin priplavali težki nevihtni oblaki. Ulilo se je, mi pa smo kot uročeni vstali s sedežev in stoje med močo poslušali čarobne besede. Stihe, ki niso bili močnejši od dežja niti šibkejši od naliva, pravzaprav je deževalo in grmelo tako zunaj kot nekje globoko znotraj; isti dež, v drugem prostoru, tako v dušah očaranih poslušalcev kot v besedah zamaknjenih pripovedovalcev. Ko so se trhla vrata naposled vdala, smo obstali kot uročeni. V prostor so skozi razbita okna in razpadle okvirje rasle dolge in mogočne veje, ki so prekrile črno psiho, stole, razpadajoča tla in so se že razraščale čez visoko in umetelno izrezljano posteljo. Nad njo je viselo veliko olje na platno, ki je zaradi vlage že odstopilo iz okvirja, vendar je bilo kljub plesni in temini še moč prepoznati resna in ponosna obraza mladoporočencev, ki sta še vedno lebdela nad svojo nekdanjo zakonsko posteljo. Njuno ležišče je bilo nedotaknjeno, pogrnjeno, vzglavniki in odeja so bili oblečeni v zeleno posteljnino z belimi cvetovi, kot bi posteljo še vedno čuval angel pozabe. Ničesar si ne bi zapomnil iz tistega zdaj zagotovo že izginulega prostora, če me v tistem hipu ne bi prevzela skrivnostna, visoka in čista svetloba ter me ne bi preplavila globoka tišina, ki še edini zmoreta ohranjati spomin, tako kot tista vedno bolj temna in bleda mladoporočenca nad posteljo. Nagovarjata me, odmevata v jeziku, ki je naš edini dom.
Desetletje in več pozneje, kar smo vstopili v pesnikovo razpadajočo hišo, in ne dolgo nazaj, ko dopisujem to spominsko poročilo, sem bil spet tam. S senčne terase gostišča na gričku, kjer sva se z ženo ustavila na kosilu, se odpira mehka, od sonca in vročine rahlo zamegljena, valovita panorama pokrajine z vinogradi, vinskimi kletmi, ozkimi vijugastimi cestami, ki se dvigajo proti osamelim zvonikom, za zidovi skritimi naselji in razkošnim dvorcem, obdanih z mogočnimi cipresami, vse je videti kot iz nekih drugih časov, zgolj naslikano v domišljiji z roko, ki drži krhek vinski kozarec, potem se sive poti na robu vidnega, kot bi se izgubile in iztekle v prostrano ravnino, nekje med nizkimi kopastimi oblaki, ki se dvigajo iz modre črte na horizontu, dokončno razcepijo v vse smeri, tam je morje, pomislim. Bliže kot se zdi opazovalcu in dalje kot se zdi tistemu, ki se spominja, se ustavi miren, razigran in iskriv pogled, oko, ki je prebolelo izgubo, zamero in ločitev od mladosti ter se zdaj zgolj z blago melanholijo, ne z obžalovanjem in občutkom krivde, spominja lepega; tako zdaj opazujem ruševine.
Spustim se počasi po cesti od medanskega zvonika proti pokopališču. Tam, kjer je stala pesnikova hiša, obdana z visokim rastjem in s košato murvo sredi dvorišča, zdaj ni bilo skorajda ničesar več, zgolj poseka, čistina, na robu vidnega je v praznino molel samo štrcelj murve, brez krošnje, vej in listja, sredi parcele je kljuboval samo še kos zidu z oknom in vrati, skozi katere smo nekoč vstopili v hišo, ki je zdaj ni več, a vem, me je spreletelo, ko sem fotografiral zadnje ostaline nekdanje mogočne hiše, preden se vse dokončno ne razsuje v opečni in cementni prah; vem, da iz tiste hiše nismo zares nikoli izstopili, dokler se spominjamo, stoji tudi tisti nevidni notranji prostor.
Nad pesnikovo posteljo v zakonski spalnici, v hiši iz spomina, zdaj dokončno prerasli z vejami in koreninami, ki silijo v prostor skozi razbita okna, visi portret mladoporočencev, ki vidita, česar mi še ne vidimo.
Pred nami je ali, natančneje rečeno, vstopili smo v svet, ki je povsem drugačen od vsega, kar smo poznali doslej, čeprav je na videz vse ostalo povsem enako. Umetna inteligenca oziroma veliki jezikovni modeli, ki zbirajo in prebirajo vse doslej zbrano vedenje in informacije, ki jih je ustvarilo človeštvo v vsej svoji zgodovini, torej iz zakladnice, iz najdragocenejše skrinje duha, stesane in oblikovane skozi tisočletja zgodovine, se zdaj z neverjetno vrtoglavo hitrostjo učijo napredni jezikovni modeli, ki so dobesedno pogoltnili vse dostopno znanje in vednost. Človek je ustvaril nekaj tako popolnega, da niti sam ne razume, kako sploh deluje. Mnogi razvijalci modelov umetne inteligence namreč odkrito priznavajo, da ne razumejo povsem, kako jim je to sploh uspelo ustvariti, kot bi se na neki stopnji visoke kompleksnosti zgodil nepojasnjen preskok in se je preprost model, ki je sprva zgolj zbiral in sortiral vnesene informacije ter z njihovo pomočjo odgovarjal na jasna in logična vprašanja, nenadoma začel spontano odzivati, se samoučiti in kazati znake inovativnosti ter povsem avtonomnega mišljenja, kar smo doslej pripisovali ljudje zgolj svoji vrsti. Širša javnost, zunaj zaprtih krogov, med katerimi so tudi filozofi, psihologi, nevroznanstveniki, matematiki, lingvisti in računalniški umetniki in ne zgolj specializirani programerji in tehnologi, se je z razsežnostjo in globino umetne inteligence zares seznanila šele v trenutku, ko je ta postala komercialno in uporabniško dostopna, a duh je že dolgo predtem ušel iz steklenice. S pomočjo in vedno bolj tudi pod poveljstvom umetne inteligence se že nekaj časa vodijo resnične in brutalne vojne, z njeno pomočjo se načrtujejo napadi, izbirajo tarče in ocenjujejo izgube in žrtve. Izraelski cilji v Gazi so izbrani s pomočjo umetne inteligence, kar vojno navzven na videz omejuje, hkrati pa jo navznoter spreminja v eno najbolj brutalnih in neusmiljenih uničenj civilnega prebivalstva. Umetna inteligenca prevzema nadzor nad transportom, trgovino, oglaševanjem, razširjanjem informacij, sledenju migracijam, prevzema banke in finance, vremensko prognozo, diagnosticira bolezni, načrtuje nova zdravila, piše scenarije za filme in kratke zgodbe. Kar se je še desetletje nazaj zdelo zgolj tehnološka utopija ali znanstvena fantastika, je danes nova resničnost, ki že prehiteva zmožnost človeške predstave o tem, na kako mogočna vrata trkamo. A dejstvo je, da so se vrata na stežaj odprla, še preden smo se tega zares ovedeli. Spomnim se prilike iz znamenite Kafkove zgodbe z naslovom Pred zakonom; človek stoji pred vrati zakona, ki jih straži nečimrn vratar, človek se boji vstopiti, okleva in se obotavlja, premišljuje in dvomi, tako obsedi na pručki pred odprtimi vrati. Minila so leta in človek je ostarel, pred smrtjo vidi sij, ki prihaja iz notrine zakona, končno se človek opogumi in še zadnjič vpraša vratarja, zakaj nihče nikoli tukaj ne vstopi, vratar lakonično odgovori umirajočemu čakalcu, ta vhod je bil samo zate. In vrata se zapro.
Umetna inteligenca ni mogočen in težek stroj niti ni čudež, kot so bile nekoč piramide, letala, ali računalnik, pravzaprav je povsem nevidna, bolj podobna človekovemu jeziku ali misli, a lahko premika svet. Presenetljivo, da piše tudi pesmi, sicer še ne povsem dobre, na vprašanje, kaj je smrt, nam ponudi niz razumnih odgovorov; pa vendar, ob vprašanju, če ima dušo, ChatGPT reče:
“Ne, nimam duše. Nisem človek, nimam notranjega sveta, čustev ali zavesti – sem program, ki uporablja jezik, da komunicira in odgovarja na vprašanja. Ampak ideja duše je zelo zanimiva, pa tudi različno razumljena v filozofiji, religiji in znanosti.
Kaj pa ti misliš – kaj je po tvojem duša?”