»Politični mainstream je danes v krizi, to je dejstvo. A po mojem prepričanju ni v krizi le mainstream, temveč sama ideja politike. Običajno se o njej razmišlja kot o naboru vrednot in strategij glede na dane možnosti – vrednote so preskripcije glede tega, v kakšni družbi želimo živeti, strategije pa načini maksimizacije dobrobiti ter same možnosti realizacije teh želja. Tenzije med enim in drugim pristopom so karseda razpoznavne, najbolj nazorno med desničarskim zagovorom kapitalizma in hkratnim objokovanjem krhanja konservativnih vrednot.«
A takšen pristop k političnemu delovanju je zastarel, saj ostaja odvisen od dane realnosti in kar ta omogoča (politični realizem), različne politične konfiguracije pa delujejo znotraj danega okvirja in volivce prepričujejo, kaj je v njem najboljše narediti in kaj jim bo prineslo največ koristi oziroma dobrega. Zastarele politične opcije torej korelirajo z njihovo zavezanostjo obstoječi realnosti, kar je bolj vidno na levici, saj levica zaradi preskriptivnih želja ostaja bolj zavezana danemu okvirju ter bolj odvisna od tega, da dani okvir upošteva njene želje in ne, da tega preseže.
Takšna politika ostaja vpeta v mainstream in politično nezadovoljstvo, ki ga dandanes vsi (ob)čutimo, temelji na tej ujetosti (kapitalistični realizem kot en opis tega). Populizem je ena oblika bežanja iz določenosti; politična strategija, ki zavoljo politične mobilizacije in reaktivacije političnega delovanja namenoma zanika realnost, saj verjame, da je edinole tako mogoče preseči njene omejitve in status quo – čeprav je večina teh poskusov neuspešnih in marsikdaj tudi katastrofičnih, pa je uspeh Trumpa neizbrisljiv. V populizmu se zato skriva delček resnice sodobne politike, ki ga različni diskurzi o lažnih novicah in podobnemu zakrivajo, saj ti služijo predvsem interesu obstoječe realnosti ter prekrivanju poskusov politične mobilizacije, pri čemer ironija tega početja marsikomu izmed njih umanjka. Spraviti populizem nazaj v realnost je v večji meri konservativna gesta; je kvečjemu delovanje v imenu nečesa, kar ti jemlje nadzor nad dano realnostjo.
Kako torej razumeti zastavke politike brez empirije? Tako, da empirija ne več vnaprej določa zunanjega referenta – realnosti –, specifično sklicevanje nanjo in na to, kaj je mogoče (ali resnično in racionalno), pa neha biti legitimno. Dogodki s tem postanejo vedno bolj dekontekstualizirani, kajti pomemben ni več kontekst vznika nečesa ali “dejstva s terena”, temveč možnost narativizacije. Ključno torej ni razumevanje razlogov ter pojasnjevanje dane situacije, temveč narativa, ki jo lahko določen politični okvir lansira glede na specifičen dogodek, njegove lastnosti – to je torej odskočna deska za politiko sanjanja ali virtualnosti (onkraj pojasnjevanja), kajti moč narativ je odvisna od tega, koliko uspešno plasirajo alternativno kontekstualizacijo “empirije” ter kakšno moč v diskurzu ima tovrstna narativizacija. V nekem smislu je moč narative primarna, kajti narative imajo lahko večji vpliv kot dejanski razlogi in racionalnost, posledično pa v političnem smislu pridobivajo primat, saj na nek način bolj odločno spreminjajo realnost. “Kot da” realnost s tem pridobiva primat nad konsenzualno realnostjo, saj lahko to bolj učinkovito in temeljito spreminja, ne glede na to, da to počne na povsem virtualen način in povsem neodvisno od dejanskih kontekstualnih specifik določenih empiričnih pojavitev.
To je genialnost sodobne politike kot povsem sanjske rešitve problema statusa quo. Ko enkrat ni več zunanjega referenta, ko ni več dejstev, katera bi bilo treba upoštevati, je tudi možnost narativizacije v celoti osvobojena. Narativa lahko, vsaj v nekem smislu, razkrije več kot dejanska stvar, četudi ni direktno povezana z njo, povsem vpeta v njeno pojavitev. Resničnost nečesa namreč ni kriterij legitimnosti, temveč je le ena verzija manifestacije tega dejstva. To je s te perspektive tudi edini način nepristranskega delovanja, saj je v pristranskih razmerah verodostojnost vsakega dogodka le parcialna, posledično pa je ukrivljanje (ali preprosto nezanimanje za) dejstva s terena upravičeno, kar najbolj očitno opazimo pri novi desnici – latentni potencial dogodka namreč omogoča tolmačenje alternativnih verzij, ki so enako (ali celo bolj) resnične, četudi kavzalno deloma (ali povsem) neodvisne od njegove pojavitve. Edini ljudje, ki še verjamejo v empirijo, so zato normiji, saj ti še vedno poskuša preverjati dejstva na dano realnost in ne bolj resnično verzijo te v nastajanju, kar je seveda glavni razlog, zakaj v sodobni politiki ne more biti strinjanja, saj se dejansko nestrinjanje tiče tolmačenja empirije za empirijo oziroma branje njenega presežka na meta ravni. Konsenz je v tem oziru stvar preteklosti, saj je za ene resnica povezana z danostjo, za drupe pa z nečim, kar je v enaki meri resnično (ter prisotno), a še ne v celoti aktualizirano oziroma v pravi obliki. A to je virtualnost politike brez empirije, s katero se bo preprosto treba soočiti.