Večina nas, ki nekoliko spremljamo nogomet in nam gre za slovensko reprezentanco, smo dobrega pol leta nazaj, ko so »naši fantje« igrali kvalifikacijsko tekmo proti Ukrajincem, v svojem navijaškem srcu čutili globoko razpetost. Seveda nam po eni strani naše srce ni dovolilo, da bi navijali proti naši reprezentanci, po drugi strani pa smo se zavedali, da bi ravno čudežna zmaga in popolnoma nezaslužen vstop na evropsko prvenstvo za nazaj prikrila obupno stanje, ki ga je pod taktirko NZS-ja in Jankovićevega odvetnika Čeferina vzpostavil Srečko Katanec. In vendar – kot je marsikdo že prej napovedal – se po porazu ni zgodilo nič. Čeferin se je še naprej smejal, sedaj je šel kar v kandidaturo za predsednika UEFA (poleg evropskega tretjega sveta ga iz neznanih razlogov podpirajo tudi skandinavske države), Katanec ni odstopil. Zakaj le? Jah, smolo smo imeli, sodniki nas niso imeli radi, fantje se niso dovolj potrudili, med njimi ne vlada dovolj visoka morala. Potrebno se bo še malo potruditi, morda dobiti nekaj več čuta za zmago.
Čut za zmago. Eyes on the prize. Mogoče ga premorejo Estonci, ki so nas tako lepo premagali, saj so – kot je še pred tekmo zatrdil naš ljubljeni selektor, ki ga je župan najlepšega mesta na svetu kratkomalo zapisal med svoje predvolilne obljube, ne da bi kdorkoli trenil z očmi – trd oreh, res težko jih je premagati.
Ah, na Estonce smo že pozabili. Pravi čut za zmago, prava volja do moči se je izkristalizirala v islandski ekipi, pravem presenečenju letošnjega prvenstva. Njihov neomajni vikinški duh jih je pripeljal do četrtfinala, za seboj pa so pustili sledove trupel velikanov, kot so Angleži.
Takšni so ti nordijci. Povrh vsega so imeli še protestantizem. Delavnost, poštenost, občutek skupnosti jim teče po žilah. To je vendar njihov nacionalni karakter.
Mogoče je tudi v nemškem nacionalnem karakterju, da je – medtem ko se našemu premierju trga človeško srce, ko po Kolpi in Istri postavlja madžarske ograje – njihova kanclerka v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi in gospodarsko zbornico prišla do sklepa, da lahko Nemčija brez večjih problemov sprejme in integrira v delovno okolje nekaj sto tisočev prebežnikov. Seveda. Nemčija je pač protestantska država, ljudje so pošteni in polni delovne vneme, zato pa je gospodarstvo zelo razvito in tam, kjer je pač razvito gospodarstvo, se najde vedno kakšno novo delovno mesto. Drugače je pri nas, kjer pač ni dovolj razvitega gospodarstva. Mi smo namreč drugačni, nismo imeli dovolj protestantizma. Ljudje neradi dovolj delajo, niso dovolj pošteni in zato neradi sploh izplačujejo plače, na vsak način se izogibajo plačevanju davka. Takšni pač smo.
Ta problem je v dolgoletnem spremljanju in svetovanju slovenskim tranzicijskim strankam uspel zaznati neki profesor pravne fakultete, ki se je odločil ustanoviti stranko, ki bo nosila ime slavnega slovenskega olimpijca (Eyes on the prize, pa to) in bo z njo centralno moderniziral državo. Zato je v samo središče njenega programa postavil tisto, kar nas loči od njih, tistih uspešnih: etika! Z državo samo ni seveda nič narobe, samo etika, poštenost, zmagovalni duh ji manjkajo. Ko bodo prebivalci pošteni, bodo upokojenci imeli visoke pokojnine in mladi bodo zaposljivi. Mogoče se nam celo zaradi begunčkov ne bo več trgalo to naše človeško, prečloveško srce, saj tudi vojne v Siriji ne bo – kot namreč vemo, so protestantske države preveč pragmatične, da bi se bojevale v vojnah. Ko bodo ljudje pošteni in bodo plačevali davke, bo naše šolstvo in zdravstvo optimalno delovalo. In ko bo pod njegovo taktirko poštena tudi politika, bodo na vrh državnih bank in državnih podjetji prišli pošteni ljudje in gospodarstvo bo zasijalo z vsem svojim potlačenim potencialom. Takrat bomo postali nova Švica ali pač nova Islandija. Tako kot »našim fantom« tudi prebivalcem Slovenije manjka le nekaj morale in ščepec zmagovalnega duha.
Vendar »princip Cerar« ne vidi oz. skuša prikriti, da poštenost in etika nista pogoj možnosti blaginje in gospodarskega razvoja, temveč sta posledica sistematičnega trdega dela politike, da s pomočjo (tudi bolečih) ukrepov in reform razrešuje sistemske anomalije, ki dopuščajo, da se na pomembne pozicije izrinejo in v nekaznovanosti sončijo poseben tip ljudi, takšnih, ki življenje preživljajo v spletkarjenju, vulgarnosti, komolčarstvu, prilizovanju in izsiljevanju. Poštenost in etika ni nekaj, kar bodo ljudje, odkar jih je Miro Cerar razsvetlil, kar posvojili, temveč je proces, na katerem je potrebno delati prek vseh institucij, da pridemo do tega, da se etika in poštenost izplačata.
Tudi Islandija ni kar tako postala nogometni fenomen, saj je zadnjih dvajset let več ali manj kraljevala na dnu lestvic. Ravno tako Nemčija ni kar gospodarska sila po naravi njene etike, saj je zaradi dveh vojn, ki jih je sama zakuhala, imela gospodarstvo še nekaj desetletij nazaj v popolnem razsulu. Še več, Nemčiji je uspelo podreti mit, da bi komunizem uspel, le če ga ne bi vodili Slovani, ki pač niso pošteni protestanti. V sami deželi Martina Luthra je propadel.