Fortunat Bergant – Kostanjeviški opat Leopold Busset
»Čeprav redno zahajam v pokrajino ob Krki, sem letos poleti prvič po dolgem času obiskal galerijo v nekdanjem cistercijanskem samostanu v Kostanjevici. Moj zadnji obisk je bil še v najstniških letih. Morda se je zbirka vmes dopolnila, morda pa moj adolescenčni jaz ni mogel do polnosti dojeti njene izjemne estetske vrednosti. Sredi idiličnega dolenjskega podeželja stoji umetnostna galerija evropskega formata.«
Samostan je leta 1234 ustanovil Bernard Spanheimski, koroški vojvoda, ki se je v slovenski kulturni spomin vpisal s slovenskim pozdravom, ki ga je njegovo spremstvo namenilo pesniku Ulriku Liechtensteinskemu ob prihodu v deželo: »Buge waz primi«, »Bog vas sprimi«; prve besede, zapisane v slovenščini po Brižinskih spomenikih. Bernardov sin in naslednik Ulrik je s poroko z Agnes Andeško-Meransko, dedinjo bogate posesti na Kranjskem in v Slovenski marki, zasnoval deželo »Kranjsko in Marko« ter Ljubljano povzdignil v njeno de facto prestolnico. Dotlej sta bili Ljubljana in Kostanjevica edini spanheimski enklavi na Kranjskem, ki je bila razdrobljena na mnogotero gospostev in že dolgo ni več delovala kot politična tvorba (Kostanjevico so sicer, kakor večji del današnje Dolenjske, šteli za del Slovenske marke: od tod dvojno ime za novo deželo). Poslednji spanheimski vojvoda je pokrajino obudil kot politično enoto in jo navezal na Koroško. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je bil Ulrik oče Kranjske, Kostanjevica pa njena zibelka. Še več: ker je bila vojvodska oblast na Koroškem majava, se je oblastno težišče nove Koroško-Kranjske zveze pomaknilo južno od Karavank. A Ulrik je ostal brez zakonitih potomcev in zavest o njegovem izjemnem pomenu za obe deželi se je izgubila v vrtincu zgodovine.
Podobno lahko rečemo za kostanjeviški samostan. Leta 1786 ga je Jožef II. razpustil, oprema je bila razprodana, bogata knjižnica razgrabljena. Kostanjevica je nato delila usodo večine samostanskih stavb na Slovenskem: menjave lastnikov in namembnosti, propadanje. Med obema vojnama je umetnostni zgodovinar France Stelè s študenti začel konservatorska dela. Nato druga svetovna vojna, požig, oropanje vsega, kar je še ostalo. Leta 1957 se je zrušil še zvonik.
Do tu, žal, nič neobičajnega. A kmalu zatem je v bližini začela delovati Forma viva in po zaslugi Božidarja Jakca se je v nekdanji samostan naselila galerija moderne umetnosti, kar je pospešilo njegovo obnovo. Zgodba s srečnim koncem, torej; a z nepričakovanim obratom.
V sobi, posvečeni zgodovini samostana, so razstavljene fotografije, na katerih se jasno vidi zvonik, čigar zrušenje je spodbudilo obnovo. In glej: njegova robata silhueta ni niti najmanj podobna elegantnemu in domiselnemu baročnemu zvoniku, kot ga vidimo danes. So restavratorji v sedemdesetih letih obnovili predhodno, davno izginulo stanje? To bi bil zelo redek tovrsten primer v Sloveniji (sprememba barve fasade znamenite »benečanke« v Piranu je komajda primerljiva s tako radikalno vrnitvijo na status quo ante). In kdaj se je zrušil stari, baročni zvonik? Kdo ga je nadomestil z zanikrnim nadomestkom, ki ga vidimo na vseh starih fotografijah samostana?
Ko sem skušal izvleči odgovore na ta vprašanja od zaposlenih v prodajalnici pri vhodu, me je čakalo presenetljivo odkritje: sedanji zvonik je bil postavljen šele v sedemdesetih oz. osemdesetih letih prejšnjega stoletja! »Ampak, kako?«, sem protestiral, »Saj ga vidimo upodobljenega že na baročni sliki, kjer kostanjeviški opat v rokah drži model stavbe!« To je le maketa, so mi pojasnili: preden bi lahko uresničili opatov načrt, je bil samostan razpuščen.
Restavratorji so v času realnega socializma izvedli davno pozabljeni načrt baročnega opata! Takoj mi je postalo jasno, zakaj se o tem izjemnem projektu izven Kostanjevice ve zelo malo: predstavljajmo si polemike o »reakcionarnem larpurlartizmu«, če bi se to razvedelo širom po kardeljevski Sloveniji. Še danes bi tak projekt trčil ob očitke mračnjaštva in kiča. Celo Plečnikov Mesarski most, čigar izvedbo je preprečila druga svetovna vojna, ni smel ugledati luči sveta v izvirni obliki, temveč v žalostnem jekleno-steklenem nadomestku.
Danes so poskusi vrnitve (RETVRN, v jeziku internetne desnice) k starim estetskim oblikam deležne splošne sumničavosti strokovne javnosti. Kar je bilo mogoče v časih Staneta Dolanca, je težko zamisljivo v času Aste Vrečko. In res, sodobni poskusi »vrnitve k tradicionalni arhitekturi« pogosto proizvedejo neprebavljiv kič. A kostanjeviški stolp, ki ga tako laično kot (o tem sem prepričan!) strokovno oko nagonsko zamenja za izvirnik, priča, da nikakor ni nujno, da je vsaka historična novogradnja kič – niti ni nujno, da je vezana na reakcionarno estetiko, kaj šele politiko. Zato lahko služi kot zgled.