Samo lestve so stvarne

V nedavni Delovi Sobotni prilogi je v portretu tedna Zorana Baković vzela v precep Rena Zhengfeija, ustanovitelja in predsednika tehnološkega giganta Huawei. Avtorica navaja, da Ren za svojo prednost smatra odprtost do situacij, občasnih priložnosti, ki da jih je treba znati spremeniti v življenjsko misijo, ter da ni uspešen zato, ker bi nekaj znal, ampak ker je pripravljen naporno delati, ne glede na rezultat. Nič kaj posebej novega, pročelja mnogih evropskih stavb, od katedral do bank, krasi reklo »Omnia vincit labor«. Lanskega decembra so kanadske oblasti na zahtevo ZDA aretirale Renovo hčer, ki je tudi finančna direktorica njegovega podjetja. Aretacija je posegla v jedro vzpostavljenih geopolitičnih napetosti, ki se vrši v sovpregi tehnološkega razvoja, svobodne trgovine in tehnik nadzorovanja, ter v odnos med očetom in hčerjo. Na slednje se je Ren po besedah Zorane Baković stoično odzval, češ da morajo otroci biti samostojni in se sami bojevati za svojo prihodnost.
Januarja letos je ljubljanska Drama na svoje deske postavila domala mladostno delo razsvetljenskega Antona Pavloviča Čehova Ivanov. V njej glavni junak, nekoč vznesen idealist, danes na pragu srednjih let, nori od bolečine bremen, ki si jih je z mladostno zagnanostjo oprtal. Potem ko je nekoč »gledal v prihodnost kot v materine oči«, so ideali postali skrbi. Na koncu iztrošen, ko uvidi, da ne bo zmožen več niti ljubiti, stori samomor.
Prav tako januarja je BBC splavil serijo treh dokumentarcev Inside Europe: Ten Years of Turmoil. V vsakem od njih z izseki iz intervjujev s ključnimi političnimi akterji obuja spomine na teme, ki so v zadnjem desetletju lomastile širom kontinenta in načenjale obstoj Evropske unije: brexit, evrska kriza, begunska kriza. Obdobje med letoma 2008 in 2018 tako BBC označuje, če se naslonimo na Cambridgeov slovar angleškega jezika, za čas zmede, nereda in negotovosti. In ker nam serija dokumentarcev ne nudi nobenega odgovora glede možnosti izhoda iz tega položaja, lahko gledalca prepusti malodušju.
Ko je bil leta 2014 eden izmed protagonistov BBC-jeve serije, poljski Kašub Donald Tusk, prvič izvoljen za predsednika Evropskega sveta, je ob napovedi prizadevanj za oživitev evropskega gospodarstva povedal, da bo ščitil temeljne evropske vrednote: solidarnost, svobodo in enotnost nasproti notranjim in zunanjim grožnjam. V kolikor bi imel ob sebi kakšnega Littlefingerja, bi mu ta seveda znal svetovati, da se naj nikar ne oklepa iluzij in da naj se posluži kaotičnih razmer. Če bi bral Čehova, bi morda zmogel vzeti v precep, ali niso naloge, skrbi, ki si jih zadaja, žakelj, ki se bo izkazal za pretežkega. Ta namreč grozi, da ne bo skrivil pleč samo njemu, ampak tudi Evropski uniji. In v kolikor bi »oče« Schuman leta 1950 mislil tako, kot dandanašnji misli Zhengfei, nemara ne bi zares nasprotoval, če »otrok« Tusk Evropsko unijo prej razume kot prostor prostega pretoka blaga, ljudi in storitev, ne pa kot stvar skupnega nadzora nad proizvodnjo dobrin. Najbrž pa ne bi bil tako zadovoljen, če bi se ob tem današnji voditelji sklicevali nanj – ali če bi svoje početje razumeli kot ohranjanje njenih temeljnih vrednot.
Se vsak svetovnozgodovinski duh povrne tja, od koder je prišel – iz trhlosti obstoječega? Ivanov sam ne zmore razumeti, v katerem trenutku se je začel lomiti. Lahko je reči, da je bila kal propada že v njegovem prosvetljenskem zanosu. Toda kdaj ideje, ki jim slediš, izdaš? Ko jih dosežeš, ko več ne potrebuješ priložnosti za življenjsko poslanstvo? Postanejo takrat laži nujne in samoumevne? Kakor so pač bile tisti čas med ruskim podeželskim plemstvom? So bile tam samo zato, da bi prišel nek Ivanov, jih razkrinkal in se zato zgrudil? Samo lestve so stvarne, na koncu vsake stvarnosti so samo zmeda, bolečina in propad.