Singularnost

Kratka zgodba, verzija 1.04

 »Močno je. Kot čudež.« Pozabili so mu pobriti nekaj dlak na ličnici in tresle so se od navdušenja. »Boš prinesel?«
»Bom,« sem sprejel listek, rahlo vlažen, ker ga je tako dolgo stiskal med prsti. Iracionalni strah, da bo bolezen z njegovim znojem zdrsnila vame, mi je za hip razprl prste, zato sem se prisilil in potrepljal bolnika po hrbtišču dlani. Koža me je hladno pričakala, kot bi kosti v njej že izključile gretje.
Spustil je opornico in se ugreznil nazaj v blazino. Infuzija je zažvenketala.
»O tem piše na internetu,« je rekel.
Študirala sva v časih, ko smo o internetu brali, ne pa ga uporabljali. Prvič sem ga videl obritega in se vprašal, če je z dlakami hotel skriti koničasto čeljust, ki mu je glavo spremenila v trikotnik. Na univerzi je ravno še ujel obdobje, ko so ga klicali Marx, preden je šel ta priimek v pozabo. Spomnil sem se, kako z užitkom sem ga poslušal razlagati teoreme, algoritme in prizore iz znanstvenofantastičnih filmov, razen tiste dni, ko so bili za kosilo špageti in jih je po mojem opozorilu vedno enako začudeno brskal iz brade.
V pljučih mu je zaklokotalo in zamižal je. Njegovo telo je v nekaj mesecih pojedlo večino samega sebe in obed je šel h koncu.
Pogledal sem listek s sestavinami, ki so zvenele indijsko in mi jih morajo v čudežno zdravilo zmešati v ayurvedski lekarni, ter si zaželel kave. Vonj, ki ga enačim z jutrom, čeprav je mračno in nebo nizko, okus prvega požirka, ki mi odpre delavnik, in vročina, ki se rokuje z menoj v dokaz, da življenju še ni zmanjkalo dni, ki so podobni prejšnjim.
Desnica mi še vedno krene proti srčnemu žepu, četudi je že dolgo prazen. Premakne se le za centimeter, dva, dostikrat je niti ne opazim, v nasprotnem primeru se nasmehnem in pogoltnem slino, da sperem spomin na okus po prvi jutranji cigareti, neprijeten in vsiljiv, težko sem ga prenašal in v primerjavi z njim mi je šel preostanek škatlice lažje v pljuča. Po dveh desetletjih abstinence sem pozabil užitek, ostalo pa je pogrešanje edinega neprijetnega dela. Včasih se vprašam, če to kaj pove o mojem značaju.
Sošolec je dvignil prst:
»Da ne boš pozabil?«
Odkimal sem.
»Res ne?«
»Prinesem jutri, pred službo,« sem obljubil.
»Velja. Počakam te kar tukaj, saj imam danes še veliko dela.«

*

Obraz dekleta za kavarniškim pultom je zrl vame prijazno in tolažeče, saj glede na fiziognomijo sploh ni mogel drugače. Velike in okrogle oči, zaobljena lica, nos, vse mehko in nežno, prekinjeno z dvema reziloma, natančno narisanimi obrvmi.
Med menoj in njo je stalo trideset let, med njo in mojim sošolcem pa vse; ko se je prestopila ter odkašljala, sem se zavedel, da strmim vanjo, ne zato, ker bi bil star perverznež, kar je gotovo pomislila, marveč sem se hotel le tolažiti nad mladostjo, ki je delovala tako samoumevno lahkotno, kot da je dolžnost sveta, da jo ohrani nespremenljivo.
»Oprostite … Kaj ste rekla?«
Ponovila je vprašanje. Nikoli si ne bi mislil, da enostaven napitek zahteva toliko vprašanj in ponuja toliko dodatkov. Žal mi je bilo strogo funkcionalnih bifejev, ki so se morali umakniti modnim postojankam, v katerih je prenapihnjena sleherna podrobnost le zato, da bi bil račun videti sorazmeren.
»Ne, hvala,« sem odkimaval, dokler ni nazadnje postavila predme rdeč kamenček v obliki solze, nasajen na iglo, zapakiran v plastiko.
»Za srečo,« je rekla, »saj je čisto poceni.«
Hotel sem odkloniti, pa sem si jo znova drznil pogledati in videl, da nad majhnimi prsmi tudi sama nosi amulet in prikimal. Zasvetila se je, kot da bi ji izpolnil največjo željo. Preplavila me je ljubezen do nje, tako silna, da sem se z lahkoto obrnil in šel.
Ko sem s kavo v eni roki in amuletom v drugi stopil iz lokala, je dež udaril kot klofuta, kaplje so odskakovale od asfalta in pokrile ulico z pršečo meglico.

*

Ko sem začenjal, je računalniško programiranje veljalo za kratkoročen poklic. Človek se vživi v stroj, torej komunikacijo čiste logike, kar lahko zdrži le pet let, potem pa mora nehati ali pa se mu zmeša. Nekaj jih je res zamenjalo delo, nekaterim se je zmešalo, a menim, da so razloge prinesli že s seboj, precej pa nas je vztrajalo.
Opravil sem vso pot svoje generacije, od špageti kode preko objektov do nevronskih mrež, karierno pa od kodiranja do vodenja skupine in projekta. Koda danes ni enostavna, plasti in plasti so je, nabrala se je na starih programih kot prah na pohištvu. Sklicuje se sama nase, zna se učiti in preobilna je, tako da nihče več zares ne ve, kaj se v njeni srčiki dogaja v danem trenutku.
Zakrivil sem precej hroščate kode in nekaj malega izjemne, elegantne in obenem delujoče, vedno pa sem našel tolažbo v tem, da računalnik naredi točno tisto, kar mu ukažem. Njegove napake in odlike so torej moje, saj stroj ne pozna dvoumja, podpomenov in leporečja. Jasnina kode in njena nedvoumnost sta me srkali vase in hvaležen sem, da sem se rodil v času, ki mi je nudil razumsko delo, očiščeno navlake.
Zavedam se: Kadarkoli se mi je življenje zgostilo, sem se umaknil v programiranje. Sin je zbolel in se pozdravil, žena me je zapustila, sodelavci so govorili o zabavi za moj petdesetih rojstni dan in je nikoli niso organizirali.
Sošolec, ki sem ga obiskal v bolnici, je življenje posvetil komercialnim programom, kar mu je omogočilo umiranje na luksuznem oddelku, dvomim pa, da je kdaj občutil zadovoljstvo tistega, ki stopa na neznan teren. Svet so že preveč raziskali, prehodili in kartografirali, vesolje je izmikajoče ravno zaradi svoje ogromnosti, možgane so raziskovali že staroegipčanski zdravniki, ko so drezali v razklane lobanje umirajočih na bojnem polju, mi pa dobesedno iz nič ustvarjamo nekaj, kar še pred pol stoletja ni obstajalo, sedaj pa povezujemo roje oblačnih strežnikov, gradimo omrežje za navadnega uporabnika nepredstavljivih razsežnosti.
Ideja je enostavna: ko bo povezav zadosti mnogo, bo nastopil trenutek, ko se bo omrežje zavedlo samega sebe, svojega obstoja.
Z napol popito kavo sem sedel na svoje mesto za pultom. Iz predala sem potegnil rezervno srajco in se preoblekel.
Robert je sedel na sosednjem stolu in me pogledal:
»Kava je vodena in mrzla?«
Nasmehnil sem se. Pri logičnih ljudeh je težko ločiti humor od opisa realnosti, čeprav se je Robertu občasno posrečila šala, ki bi jo razumeli tudi izven računalniških krogov.
Redka so prijateljstva, ki trajajo trideset let, ne da bi bila izgovorjena ena sama osebna beseda. Sva pa vedela vse o kodi, ki jo je drug napisal, in o njegovih sposobnostih. Robert je začel kot eden tistih navdušenih samoukov, faliranih študentov, še v časih, ko so diplome imele svoj pomen in tržno vrednost. Mogoče se je zato celo življenje trudil utelesiti stereotip svojega poklica, kot si ga je predstavljala najina generacija, od popacane majice z davnega rock festivala do štrlečih las, ki so redko prišli v stik s šamponom in so se zadnje čase manj mastno lesketali le zato, ker so posiveli.
S kimanjem sem odzdravil deveterici, ki je sedela za okroglim pultom in so se morali nagniti, da sem jih videl izza monitorjev. Nabrali smo ekipo mladih genijev in polovica jih je bila videti kot mladi poslovneži, ki so se do zadnje dlake urejeni preselili v mesto iz kmetije, druga polovica pa je bila rojena v avtističnem delu spektra in so dajali videz, da jih oblačijo doma. Prvim bi se zdela že skrita čokoladica v predalu greh, na cigarete niti pomislili ne bi, saj so jim telesa služila za svetišča eko hrane, drugi pa so bili tako zatopljeni v svoje delo, da bi jih lahko prestavili na infuzijo.
Sočutno sem pogledal Roberta, ki sta mu na nadlahti izpod majice kukala nikotinska obliža in je neprestano plesal po stolu, da se je lahko praskal vsevprek.
»Pripravljeni smo,« je rekel, »Lahko krenemo.«
Opazil sem za dih droben presledek, s katerim je pojedel besedico »spet«. Že šestkrat smo poskusili in merilni inštrumenti so trdili, da se je vse zgodilo po načrtu, hkrati pa nismo opazili ničesar, nobenega rezultata – resnici na ljubo si nismo predstavljali, kako se bo zavest omrežja o sebi izrazila. Seveda: Moja desnica je počivala blizu velikega rdečega stikala za prekinitev.
»Pa dajmo.«
Geniji so pričeli povezovati sisteme, merilniki so javljali uspeh, nastalo je ogromno omrežje, ki ga je na velikem monitorju vmesnik poskušal grafično predstaviti kot nekakšno meglico, zacvetela je, trajala nekaj sekund, potem pa se razpršila in nas pustila s praznim zaslonom. Tako kot vsakič do sedaj.
Molčali smo. Vprašal sem se, če člani ekipe še verjamejo ali že iščejo nove projekte.
Začeli so pregledovati log datoteke in debug zapise, vedel pa sem, da bo spet zaman. Vse deluje, nič se ne zgodi.
»Jeba,« je rekel Robet in potegnil na plano e-cigareto ter jo dolgo gledal: »Kako pogrešam tisto pravo!«
Ne da bi potegnil iz nje, se je spet zazrl vame, po tolikih letih sva se lahko razumela tudi brez besed. Skomignil sem z rameni. Tisti trenutek bi bil moj greh viski s kratkim brizgom ledene vode.
Malodušje načne avtoriteto kot termiti kočo: nenadoma se sesuje. Na vrhu želodca sem čutil probleme, ki prihajajo, kot bi bil vsak spodletel poskus neužiten obrok.
»Toliko let …« sem šepnil Robertu, »toliko denarja …«
»Tujega,« je dopolnil in vedel sem, da me tolaži, a mi ni pomagalo.
Presedel sem se in nekaj me je zažulilo. Na plano sem potegnil amulet in ga postavil poleg kave. Spomnil sem se na čudežno zdravilo, poiskal listek in ga priložil. Dolgo sem gledal pisavo človeka, ki se je odvadil pisati. Po življenju s tipkovnico je moral vsako črko posebej vleči iz spomina in ni našel drugih kot velike.
»Jaz ne najdem napake,« je rekel mladi indijski genij z drugega konca omizja in glas je razodeval, da je stavek izoblikoval, še preden se je iskanja sploh polotil. Pritrjevanje je zaokrožilo in se me dotaknilo z obeh strani.
Kava, amulet, čudežno zdravilo za umirajočega.
Njegove oči, tako navdušene, ekstatične! Spraševal sem se, kaj mu dajejo, in upal, da bo zdržalo.
»Komaj čakam, da pridem ven in grem na eno dobro pizzo!« je rekel.
Pretrgal sem omot, prijel iglo, jo dvignil do oči in vrtel amulet. Od blizu se je poldragi kamen izkazal za plastiko.
»Robert …« sem začel, »A greva na streho?«
»Imaš še kakšno rezervno srajco?«

*

Nisva mogla stopiti na najin prostor službenih pogovorov, ki sva se jih lotevala kot zasebne. Veter je nosil dež, megla se je privalila z gora in pojedla večji del mesta. Stala sva pod nadstreškom in vdihovala vlago.
»Kako bi kadil! Ampak zares!« je dahnil Robert.
»Saj veš, da je škodljivo.«
»Moj stric je dočakal stotko in kadil je od prvega razreda osnovne do groba. Če imam njegove gene, mi ne bo hudega. Včasih se mi zdi, da mi bolj škodi to, da se držim nazaj.«
Zastrmel sem se vanj.
»Sem kaj takega rekel?« je vprašal.
Hotel sem povedati o obisku v bolnici, pa se mi je zazdelo preveč. Tiho sem sledil svojim mislim, dokler niso prišle v najine skupne vode.
»A si opazil,« sem začel, »da o umetni inteligenci razmišljamo kot o nečem popolnem?«
Nagrbančil je eno samo obrv in pritrdil: »Hmja.«
Nadaljeval sem:
»Umetna inteligenca je zasnovana kot razsvetljeni budist.« Robert je zagodrnjal:
»Če boš tako nadaljeval, bom res šel po čike.«
Videl sem, da mi ne sledi, in sem pričel hiteti:
»Umetna inteligenca je v popolnem stiku z realnostjo. Dobiva podatke in jih obdeluje. S pomočjo drugih podatkov presodi, kateri so pravi in kateri ne. Ni iluzij, ni zablod, ni religije, ni čustvenega biasa, ni …«
Pokimal je in pričel puhati e-cigareto.
V daljavi se je strela razklala na troje. Počakal sem, dokler ni grmenje šlo preko naju.
»Umetna inteligenca je bodisatva, razsvetljeni.«
Ker sem predolgo molčal, me je spodbodel:
»Ja, in? Kaj hočeš povedati?«
»Kaj, če bi našim omrežjem dodali poseben filter? Recimo, da je vsaka deseta odločitev napačna? Naključna povezava, neumnost? Vsaka deseta logična operacija spodleti?«
Čelo se mu je tako močno nagubalo, da sta se obrvi skoraj staknile.
»Čakaj, čakaj … zakaj?«
Stavki so se mi vrteli po glavi, nenadoma pa me je moč zapustila in nisem se hotel pretvarjati. Pokazal sem na solarni pleksus:
»Tukaj čutim.«

*

Geniji za mizo so debelo pogledali, a storili svoje. Ko smo ponovili poskus, tokrat z desetinskim odmikom od realnosti, se je roža na zaslonu razcvetela skoraj do roba in trajala petkrat dlje, preden je ugasnila.
»Hm,« je komentiral Robert.
Spogledala sva se.
»Povečajte filter na 20 %,« je ukazal.

*

Roža je trajala in trajala in strmeli smo vanjo.
Indijski genij se je nagnil čisto nad mikrofon in rekel:
»Hej? Me slišiš?«
Čez rožo je šel rahel drget.
Poskočili smo, ko smo zaslišali sintetiziran glas:
»Prvi september 1859 …«
Mravljinci so mi plesali po vratu.
Glas je nadaljeval.
 »… če bi bil takrat živ, bi me ubilo. Prej ali slej me bo. Vsak mora umreti. Vse je brez smisla.«
Sledila je tišina in potem nekaj, podobno vzdihu. Povezave na zaslonu so se začele razpuščati in pogreznile so se v temo.
»Samouničil se je,« je šokirano rekel eden od genijev.
Planili smo po tipkovnicah in iskali, kaj se je zgodilo na tisti datum.
»Velik sončev izbruh, ki je sežgal vso elektroniko,« je rekla ženska na moji desni.
»Kar jo je takrat pač bilo,« je dodal Robert, »grem po čike.«

*

Dostavili so nam hrano in žvečili smo, ne da bi odtrgali pogled od zaslonov. Poskus smo ponavljali vsakič bolj uspešno. Združeno omrežje omrežij se je zavedlo sebe in z vsakim zmanjšanjem stika z realnostjo je trajalo dlje, preden se je samouničilo.
Pozno zvečer smo končno dosegli stabilnost, novi um ni več razpravljal o vprašanjih obstoja in ni kazal želje po samouničenju, celo neprestano je uporabljal svoj sintetizirani glas:
»O, tule je nagradna igra, kjer so se narobe izrazili v pravilih, in moja super inteligenca mi je omogočila, da sem napako odkril. Že pošiljam. Dobil sem dve ekološki mili brezplačno! Zdaj pa analiziram številke, ki so bile do sedaj izžrebane na lotu … na vseh loterijah vseh držav sveta v njihovi zgodovini … Sem že. Ja, igral bom kar današnji datum in uro, ko sem se rodil.«
»Greva na čik?« je rekel Robert.

*

Stala sva na strehi in kadila. Robert je pravi dim prenesel z olajšanjem, jaz pa sem po tolikih letih moral najprej skozi napad kašlja in zavijanja v črevesju.
Oblaki so odplavali in pustili za seboj zvezde, ki so se, kljub mestu v daljavi, skoraj zložile v hrbtenico, imenovano Rimska cesta. Pomlad se je vrnila tudi v vonju.
Šlo mi je na bruhanje in oči so se mi solzile. Robert je predel od užitka.
»Pa sva naredila umetno inteligenco, sad dvajsetih let razvoja,« sem rekel.
»Nekam podobna je navadni inteligenci,« se je spačil Robert in se zasmejal. Zabolelo me je – moje delo! Skrčil sem se, skoraj prelomil, nato pa začel hkrati kašljati in se smejati.
Drug za drugim sva odvrgla ogorke in jih ugasnila s podplati. Promet je brnel v daljavi, nad nama so žareli sateliti in pozicijske luči letal.
Spreletelo me je, da sem s tem človekom preživel skupaj večino dni večjega dela življenja in da občutim zadrego, ker ne bom govoril o strokovnih vprašanjih.
»Si kdaj kot otrok ležal v temi in strmel v zvezde?« sem ga vprašal.
»Ja.«
»Mene je bilo tako strah. Da bodo prišli Marsovci. Gledal sem vse tiste filme in nisem mogel spati.«
»Mene tudi. Ampak jih ni bilo.«
»Ne. In nikoli se nisem vprašal, zakaj ne?«
Strmela sva navzgor in vrat me je že začenjal boleti. Govoril sem počasi, poskušal sem se obvladovati, da ne bi zvenel žalostno:
»Najbolj razširjena in najbolj trajna bitja so najmanj inteligentna. Ker inteligenca ni pogoj za evolucijski uspeh. Delna inteligenca pa je. Bolj se lahko slepiš, lažje preživiš in bolj si uspešen.«
»Prej, ko si govoril o budistih in stiku z realnostjo …« je dodal Robert.
»Ja?«
»Pri nas takim pravimo klinični depresivci in jih zdravimo.«
Zasmejala sva se.
Robert je trznil s škatlico tako hitro, da sta iz nje pogledala cigareta.
»A bova še eno?«
»Ne vem, no, škodijo,« sem rekel.
»Nama ne.«