Sladka uteha zatiranosti

Razstava Preklete grablje Tanela Randerja v Carinarnici. Foto: Carinarnica

To je primer moje subjektivne zgodovine, ki temelji na mojem kompleksnem razmerju s kolektivno zavestjo Estonije. S temi domorodci čutim nekakšno sorodnost, zato jih imenujem moji predniki. Po drugi strani bi lahko čutil sorodnost tudi z Nemci, podobno kot baltsko-nemški umetnik Friedrich Ludwig von Maydell, ki je to zgodbo upodobil v zgodnjem 19. stoletju. Naslikal je album »Petdeset podob iz zgodovine nemško-baltskih provinc Rusije« in prva podoba iz albuma prikazuje prihod bremenskih trgovcev, ki sem ga opisal zgoraj. Umetnika so najbrž navdihnile kolonialne fantazije in podobe prvega srečanja Krištofa Kolumba z ameriškimi domorodci na Karibih. Predvsem pa je bila to von Maydellova subjektivna zgodovina o tem, kako so njegovi predniki našli pot do baltskih dežel in vzpostavili svojo civilizacijo.

Brez von Maydellovih umetnin nikoli ne bi prišel do te zgodbe o mojih prednikih. Zgodbo sem posvojil, a sem zamenjal stran, s katero se identificiram. Po drugi strani bi lahko za svoje prednike izbral tudi nemško stran ali pa obe strani, kar bi predstavljalo velik kompromis in potrditev moje postkolonialne hibridne identitete. A hibridnost je morda zgolj krovna funkcija za nasprotujoče si stvari, ki vodi v notranji konflikt. In v meni divja notranji konflikt glede izvora.

Moja estonska subjektivnost

Bili so časi, ko bi se identificiral z Nemci. Še toliko bolj, ker je to podpiral tudi del moje družinske pripovedi. Imam nemški priimek, tako kot mnogi v Estoniji. Ne zdi se nič posebnega, a mislim, da že vse življenje vpliva name. Zaradi tega priimka so našo družino zmeraj spremljale nedokazane govorice, da se nam po žilah pretaka nemška kri.

Tovrstne predpostavke so običajne v številnih estonskih družinah, saj so bile stvar ponosa in moči. V estonskem kontekstu nemška kri pomeni plemstvo. To je celo zacementirano v našem jeziku, saj beseda »saks« (Saksamaa = Nemčija, sakslane = Nemec) pomeni »gospodar« (v smislu nemške »Herrschaft«). In obratno od »gospodarja« je »hlapec«, kar pravzaprav pomeni Estonec. Prepričan sem, da je dihotomija med tema arhetipoma temelj nečesa, kar bom poimenoval moja estonska subjektivnost. Ne gre za identiteto, temveč za nekaj, kar te identificira. To je vzorec, ki me povezuje z iluzijo kolektivnosti; neke vrste imaginarna družina, ki sem si jo ustvaril.

V podporo moji estonski subjektivnosti imam na voljo veliko zgodovine. Narodno prebujanje v 19. stoletju je bilo neke vrste vstaja proti »sedemsto letom hlapčevstva«. Čeprav so v estonski deželi vladale različne kolonialne sile, je bila nemška nadvlada skozi stoletja najbolj stabilna. Celo v času Ruskega carstva je zaradi posebnega statusa baltskih dežel nemška gospoda še zmeraj vladala nad lokalnimi »Nenemci«. Estonsko zgodovino so povečini zapisovali kolonizatorji – tisti, ki so imeli moč, so obvladovali jezik. Precej značilno je, da je prvi zapisan stavek v estonščini »Laula! Laula! Pappi!« (»Zapoj! Zapoj, duhovnik!«). To so vzklikali Estonci z otoka Saaremaa, ki so leta 1215 zajeli in ubili krščanskega misijonarja Fredericka iz Zelle iz cistercijanskega redu. Ko so Estonci mučili Fredericka in je ta kričal v bolečinah, so skandirali svoje prve besede v zgodovini. Precej odurno dejstvo za lastno identifikacijo. In izziv za mojo estonsko subjektivnost.

Zaradi tovrstnih »korenin« sem se kmalu identificiral kot pripadnik »preganjanih nesrečnikov tega planeta« in sem našel svoje poslanstvo v gibanju za dekolonizacijo. To je bilo pred kakimi dvanajstimi leti, ko je bilo še vse videti čisto novo in obetajoče, nakar so vse zakrili avtoritarni politiki, ki se predstavljajo kot »globalni Vzhod« in »globalni Jug«. Nedavno so se vsi srečali na vrhu BRICS v Kazanu. Ker je gibanje za dekolonizacijo zmeraj vključevalo tudi protizahodno naravnanost in pridiganje o multipolarni svetovni ureditvi, se skušam zazreti vase, da bi lahko razumel, kaj je moj dejanski cilj, ki se skriva za to estonsko subjektivnostjo in identifikacijo z »dekolonizacijo«. Gre morda za neke vrste prikrito destruktivno željo?

Pri tej subjektivnosti me zanima napetost med notranjimi in zunanjimi vplivi. Subjektivnost je nekaj, kar se mi zdi kot moje lastno; a v nekaterih trenutkih se zdi avtonomna. Oblikovale so jo številne stvari okoli in znotraj mene, tako da pravzaprav ne vem, kaj je moje in kaj ni. Zgodovina je danost. In na meni je, kak odnos bom vzpostavil do nje. A kakšne možnosti sploh imam, če se mi zaradi zgodovine maje hiša?

Preklete grablje

Vso lansko leto (2023) sem preživel v Berlinu in se osredotočal na moj zapleten odnos do Nemčije, njenega jezika ter zgodovinskega in mentalnega bremena, ki sem ga ravno opisal. Uradno je bil to moj umetniški proces, ki sem ga poimenoval »Verdammter Rechen« (»Preklete grablje«). Rečenico sem si izposodil iz estonske ljudske zgodbe, ki mi jo je povedala prateta, ko sem bil še otrok. To je zgodba o mladi Estonki, ki se po študiju v Nemčiji vrne domov k družini na podeželje. Nemčija jo je zelo spremenila. Odeta je v nobel oblačila in govori z naglasom, pogosto uporablja kar nemške besede. Ko se sprehaja po vrtu, je videti kot tujka, ki je pozabila veliko stvari glede doma. Kar naprej sprašuje »Was ist das?« (»Kaj je to?«). Ko na tleh opazi grablje, ponovno vpraša »Was ist das?«, nakar stopi nanje in grablje jo udarijo v čelo. Takrat se v trenutku spomni in zakolne v materinem jeziku »Kuradi reha!« (»Preklete grablje!«).

Ta zgodba izstopa, ker Frantz Fanon v svoji knjigi Temna koža, bele maske (Black Skin, White Masks) zapiše zelo podobno zgodbo iz otoka Martinique v Karibih. Mladenič se po študiju vrne v Parizu. Ne govori več kreolščine, temveč zgolj francosko. Kot da bi pozabil vse o svojem domu, sprašuje očeta glede kuhinjskega orodja, ki ga imajo v koči. Oče vzame orodje in ga spusti pred njim iz rok, da mu pade na nogo. Bolečina mu nemudoma povrne spomin. »Izjemna terapija!« zapiše Fanon. Ljudje iz Curaçaoa so mi kasneje povedali, da je ta zgodba še zmeraj dobro poznana v celotni karibski regiji.

Te zgodbe se nedvomno nanašajo na kolonialni kontekst, kar vzpostavlja vzporednico med estonsko zgodovino in zgodovinami drugih koloniziranih ljudstev. A potem se pojavi vprašanje, kako se identificirati s to zgodovino? Kako živeti s to zgodovino in obenem biti del Evrope, del »globalnega Severa«?

Narava mojega umetniškega delovanja v Berlinu je bila uprizoritvena. Šlo je za polno identifikacijo z zgodbo o grabljah – uprizoril sem vlogo nekoga, ki gre v Nemčijo in študira nemščino. S seboj sem prinesel nekaj starih estonsko-nemških učbenikov iz poznega 19. in zgodnega 20. stoletja (kolonialne ere). Ti učbeniki so močno izražali dihotomijo hlapca in gospodarja. Slednji je bil, kakopak, Nemec z izrecno evropskimi manirami, medtem ko je bil hlapec očitno Estonec, ki se je moral znajti s temi manirami. Gospodar denimo vpraša hlapca, če je vajen piti čaj, hlapec pa mu odgovori, da je ta sprva imel okus po zdravilih, ampak da ga zdaj lahko pije. Drug primer je bil glede zajtrka, kjer hlapec reče, da ima najraje »grobbrot« (grob polnozrnat črni kruh), medtem ko ima gospodar raje beli kruh. To deluje tudi kot neke vrste metafora za črno in belo, kar me spomni na zloglasno raziskavo o zdravstvenem stanju Estoncev, ki jo je izvedel Karl Erns von Baer – baltsko-nemški znanstvenik, ki je opisoval slabe življenjske navade lokalnih prebivalcev in je tudi zapisal, da imajo temno kožo, saj jo je prekrival pepel, ker v svojih kočah niso imeli dimnikov.

Čez pol leta sem se povsem zlil z vlogo študenta v Nemčiji. V Estonijo sem se vrnil na kratke počitnice, kjer sem posnel video za zgodbo Preklete grablje. Video je bil uprizoritveni, tako da sem moral večkrat stopiti na grablje, dokler nisem zares dobil buške na čelu. Tako sem se moral vprašati, zakaj se tako močno identificiram s to zgodbo, da sem se namenoma poškodoval? Ko sem si ogledal video, sem tudi ugotovil, da sem videti smešen in trapast, ko skušam govoriti o resnih stvareh. Mislim, da mi je to pomagalo ustvariti zdravo distanco do zgodovine.

Bolečina

Zame je najpomembnejši vidik zgodbe o grabljah in Fanonove zgodbe bolečina. Estonska zgodba govori o samopoškodovanju, medtem ko pri zgodbi iz Martiniquea gre za nasilje v družini. Namen bolečine je povrniti spomin. Iz nekega razloga se povratnika lahko spomnita svojih korenin, svojega jezika, svojega doma zgolj skozi bolečino. Po drugi strani bi lahko namesto tega uporabili tudi užitek in lepoto. Lepota njune domovine in veselje ob vrnitvi k preljubim družinam bi jima prav tako lahko pomagala, da se zmeraj spomnijo, kdo so. A zdi se, da je bolečina nekako povezana z njihovimi koreninami. »Home is where the hurt is« (»Dom je, kjer boli«), kot so prepevali Soft Cell.

Najpomembnejša stvar pri tem, da stopiš na grablje, je dejstvo, da je udarec posledica tvojih lastnih dejanj. Nihče drug te ni poškodoval, sam si se. V karibski zgodbi je družina tista, ki te poškoduje. Ampak družina – to je vendar tvoja lastna kri! Skrhani družinski odnosi in poškodovano mentalno stanje so lahko posledice kolonializma, a prav tako številnih drugih stvari. Če se osredotočimo na bolečino in dejanja, ki so bolečino povzročila, lahko govorimo o možnosti okrevanja, ne pa o dekolonizaciji, saj je to političen proces, ki lahko uniči mnoga življenja.

Ko že govorimo o krvi, najbrž ni nobenega upanja, da se mi po žilah pretaka modra nemška kri. A vendar, človek nikoli ne ve – v kolonialnih časih so bili sužnji zgolj lastnina svojih gospodarjev. In kot se pogosto zgodi v takih situacijah, je bilo med Estonci in Nemci veliko spolnih odnosov. V estonščini imamo celo široko uporabljano frazo »esimese öö õigus« (»pravica prve noči«), ki se nanaša na gospodarjevo pravico do spolnih odnosov z ženskami, ki se bodo poročile. Kolikor vem, ni nobenih zgodovinskih dokazov glede njenega obstoja, a ta mit se prenaša iz generacije v generacijo in je še zmeraj živ. Mit mojih nemških korenin se je začel sesuvati, ko mi je prateta (tista, ki mi je povedala zgodbo o grabljah) povedala, da se priimek Rander nanaša na švedsko vrsto korenja. To mi je nemudoma ubilo sanje, da sem plemič, in kasneje v življenju sem si začel predstavljati, kako je nek nemški gospodar poimenoval svojega hlapca po uvoženem korenju, ki ga je ta gojil. Ta domišljija me je vrgla iz visokega nemškega klifa v močvirje, ki se mu pravi »biti Estonec«. Ja, to je podoba, ki jih ti nasprotji in dihotomija gospodarja in hlapca ustvarita v moji domišljiji. Biti Nemec je gora. Biti Estonec je močvirje. Na vrhu gore je grad, medtem kot je v močvirju lesena koliba, ki se lahko kadarkoli pogrezne. Očitno je to močvirje že od vedno obstajalo v meni!

Nemec prihaja

In močvirje se še poglablja! Včasih brskam po spletni strani geni.com in sledim svojemu družinskemu drevesu, ki ni posebej dolgo. Ko pridem do prve polovice 18. stoletja, začnejo izginjati priimki in se pojavljati »vzdevki«. Med predhodniki priimka Rander so imena, kot je Ranno Jürri, tako da pomislim, da je Rander najbrž zgolj posledica germanizacije, kar je bilo v Estoniji zelo pogosto. Pripomoglo je k boljšemu družbenemu statusu. Nekateri so celo prevzeli nemška imena in doma govorili nemško. Teh se je prijel vzdevek »kadakasakslased« (brinski Nemci – žaljiva oznaka za te ljudi). Še dandanes se beseda včasih uporablja kot metafora za tiste, ki se pretvarjajo, da so druge, boljše nacionalnosti.

Kolonialna kultura je zapeljiva, kot je zapisal že Anibal Quijano. Daje dostop do moči. V latinskoameriškem kontekstu je pisal, kako je kulturna evropeizacija postala težnja mnogih. To je bil način, kako sodelovati in pridobiti iste materialne koristi kot Evropejci – z osvajanjem narave s ciljem »razvoja« itd. (Anibal Quijano Kolonialnost in modernost/racionalnost, 1999). To je še ena vzporednica z estonsko kolonialno zgodovino. Postati Nemec ali postati estonsko-nemški posrednik je bila aspiracija številnih. Heinrich Johann von Jannau je v svoji knjigi Zgodovina tlačanstva in značaja kmetov v Lieflandiji in Ehstlandiji (1786) pisal o učinkovitosti hlapčevskega gospodarstva v Estoniji in Livoniji, se pritoževal nad upiranjem delu in izpostavil estonske matere, ki poredne otroke strašijo z grožnjo »Saks tulleb!« (»Der Deutsche kommt!«, »Nemec prihaja!«), da ti pobegnejo in se skrijejo pod posteljo. V zaključku avtor obžaluje, da Estoncev niso dokončno germanizirali. Prav tako priporoča najemanje lokalnih prebivalcev na vodstvene položaje, tako da bi se odnos podrejenosti ohranjal znotraj samih lokalcev. Poleg spolnih odnosov med kolonizatorji in koloniziranimi je to še ena osnova za hibridnost.

Čeprav osebno nimam nič s to zgodovino, se lahko čustveno in fizično poistovetim s »Saks tulleb«. Ko sem to zgodbo prebral, me je zaščemelo po hrbtenici. Enako reakcijo imam tudi, ko zaslišim nemško različico. Refleksno hočem vstati in salutirati. »Saks tulleb« pooseblja celotno estonsko-nemško kolonialno dinamiko. To je del moje kulturne zavesti. A v tej frazi je tudi nekaj, kar bi imenoval »nemški značaj«. Predstavljajte si samo Rammstein ali pa Klausa Kinskega zakričati »Der Deutsche kommt!«. Vas to ne vznemiri, povzdigne ali pa zamrzne? Morda torej sploh ne gre za kakršnokoli hlapčevsko kri v mojih žilah. Morda gre za bistveno širšo zavest glede Nemčije, pri kateri lahko različne subjektivnosti delijo isti vzorec, čeprav so utemeljitve zanj drugačne. Nekateri bi vzklik »Der Deutsche kommt!« povezovali z nacizmom, drugi z bremenskimi trgovci itd.

Subalterizacija

Za razpravo o zahodnem kolonializmu se je vzpostavila učinkovita infrastruktura. To je mednarodna cesta z enosmernim prometom. V zadnjem desetletju je zaradi izbruha dekolonizacije in subalterizacije promet na njej precej gost. Celo do te mere, da je za nekatere avtorje zdaj »subalterna« celo imperialistična Rusija (glej knjigo Russia’s Postcolonial Identity: A Subaltern Empire in a Eurocentric World, 2015, avtorja Vjačeslava Morozova, ki so ga spoznali za krivega vohunjenja za rusko vojaško obveščevalno službo GRU v Estoniji). Takrat sem tudi sam odkril svojo »subalterno identiteto«. Po prvem soočenju z dekolonialnim gibanjem sem se počutil, kot da sem odkril svoj dom (poletni tabor, ki ga je vodil Walter Mignolo v Roosevelt Academy v Middelburgu). Počutil sem se kot študent, ki se vrne v domačo kočo, a ga ne zadenejo grablje niti ga ne poškoduje oče. Začutil sem, da je moja estonska subjektivnost povezana s kolonialno rano, ki jo delim z milijoni drugih, predvsem s tistimi, ki se identificirajo z »globalnim Jugom«. Tako sem postal protizahodno naravnan, pridigal sem o multipolarnem svetu in o državah BRICS. A kmalu sem ugotovil, da je moja »subalterna zgodovina« nevidna. Predvsem je skrita za ščitom hibridnosti moje države, ki pripada Evropi. In v kontekstu vzhodne Evrope se potopi v zmedi in nerazpoznavnosti, ki jo ustvarja vzhodnjaška identiteta znotraj Evrope. Ko se me zadnje čase polasti želja, da bi se identificiral z zgodovino in nase gledal kot na »subalterna«, se zato zdaj raje zazrem vase.

V tem besedilu nekaj manjka. In ta nekaj je Rusija. Meni se je sicer zmeraj zdela prisotna, že od samega začetka, medtem ko sem se osredotočal na nekaj drugega. Ruski kolonializem obstaja skozi njegovo zanikanje. In to zanikanje deluje skozi polno osredotočenost na tisto, kar je zunaj, na zunanjega sovražnika – Zahod. Ko gotovim o Zahodu, ne govorim o Rusiji. In kot govorim o Rusiji, ne govorim o Zahodu. Nekaj je izredno narobe pri tej osi Vzhod–Zahod. Proizvaja drugost, ki so jo izkoristile velike avtoritarne države. V ideološkem smislu se Zahod predstavlja kot animus (jungovski koncept moškosti) in Vzhod kot animo (ženskost). Ne pozabite, »mati Rusija« je domovina ženskega spola in večna žrtev. Posledično mora biti »subalterna«. In »nezavedno Zahoda«, kot je v zgodnjih devetdesetih zapisal Boris Groys. Kajti, če nezavedno nadzira vse, tako kot vsemogočni Bog, Rusija ne more biti nič manj kot to.

Rusija parazitira v dekolonialnem obratu, subalterizaciji in vlogi žrtve, čeprav obenem povsem očitno kolonizira, zatira in zlorablja. Sredi globalne delitve na Sever in Jug je Rusija odkrila razpoko, v kateri je izlegla jajca »globalnega Vzhoda«. To me povrne k nemškem vprašanju, saj je bil eden od tistih, ki so uvedli koncept »globalnega Vzhoda«, Martin Müller, človek, ki je vzpon »Vzhoda« poosebil z globalno popularizacijo s sovjetskim slogom navdihnjenih Ikeinih kozarcev za čaj. To kar neposredno obudi asociacije na »baltsko posebnost« (tj. na nemško oblast nad Estonijo znotraj Ruskega carstva) in na sporazum Molotov–Ribbentrop. Ko to zapišem, začutim nekakšno nelagodje. Kot da sem zaplul v nevarne vode. Preprosto se je poigravati z oddaljenimi zgodovinami, ki se lepo prilegajo enosmerni cesti protizahodne dekolonizacije. A težko se je soočiti z nečim, kar je v tem trenutku živo in akutno. Nekoč je bilo uničujoče za mojo družino, zdaj lahko postane uničujoče zame osebno.

Srečanje s svojim notranjim Nemcem

Očitno moram torej ponovno začeti pisati svojo zgodbo. Zgodbo o Rusiji in mojih prednikih. Ne tiste, ki se začne pri izlivu Dugave, temveč zgodbo, ki sem jo doživel sam. Meni najbližja je zgodba o mojem dedku, ki so ga aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Koljima v Sibirijo, ko je imel komaj šestnajst let. Ali pa zgodba o moji babici, njegovi ženi, ki je utrpela hude vojne travme, ko je bila stara kakšnih osem let. Pa zgodba o mojem pradedku in prababici, ki so jima nacionalizirali hišo in več desetletij zatirali njuno družino, ker je bila njuna hči aretirana in poslana v Vorkuto. Še danes živim v hiši, ki sta jo izgubila in se ukvarjam z nerazrešenimi pravnimi težavami, na katere lahko gledam kot na posledice nacionalne travme in razbitih družin. To ni zgodovina! To je moja resničnost!

Kje so torej Nemci? Zgodbe o grabljah in »korenčku Rander« so mi povedali prav ti ljudje! Nemčija jim je bila zmeraj všeč, a najbrž kot kontrast Rusiji. Tako začneš ljubiti sovražnika svojega sovražnika. Takšna ljubezen je toksična in bi lahko bila razlog za mojo »nemško intoksikacijo«, kar je pravzaprav notranji konflikt, povezan z družinsko travmo in kolektivnim kompleksom manjvrednosti, ki ga utrpi zatirana družba.

Nedavno sem uprizoril predstavo z naslovom »Saks tulleb« v Talinski dvorani umetnosti, v kateri sem se javno zazrl v svoj odnos do nemškega jezika. Poleg tega pa tudi v svoje občutke krivde glede Nemcev in poskusov, da bi zase rehabilitiral nemščino. V publiki je bil tudi švicarski arhitekt baltsko-nemških korenin. Njegovi predniki so živeli v Rigi. Povedal mi je zgodbo o kavarni Maiasmokk v Talinu, najstarejši kavarni v Estoniji, ki še zmeraj obratuje. Odprl jo je švicarski pek, ki je delal tudi marcipan, zdaj del talinske identitete. A vso švicarsko znanje o peki je prišlo prek gora iz Benetk, ki so bile talilni lonec kultur iz vsega sveta. Tako je svet prišel do Talina – prek baltskih Nemcev. In tako je združena Evropa, mi je razložil ta Švicar.

Nedavno sem bral baltsko-nemškega pisatelja Siegfrieda von Vegesacka – njegove spomine iz mojega rodnega kraja Tartu, ki mu nekateri Nemci še zmeraj pravijo Dorpat. V njih omeni »baumkuchen« (»drevesni kolač«). To je pecivo v plasteh, ki je videti kot hlod. Vsaka plast predstavlja letnico v drevesu. Gre torej za dobro strukturirano sladico s konceptom. Takih kolačev v Tartuju ne prodajajo več. Namesto njih prodajajo nekaj, kar se imenuje »mokakänd« (»štor iz mokke«), ki naj bi predstavljal z mahom obložen štor ali hlod. Običajno je na vrhu plast smetane in okraski z »gobicami«, narejenimi iz marcipana. Ti dve sladici bi lahko bili sorodni, a nisem prepričan, če sta res. Poskusil nisem nobene od njiju. Koncept baumkuchna mi je razumljiv, medtem ko je mokakänd zame skrivnost. Ne vem, če ima notranjo strukturo ali ne. Zame je videti kot hlebec brozge, povsem kaotičen in neorganiziran. Zakaj? Spomnimo se na nemški klif in estonsko močvirje! A še zmeraj ne morem vedeti, ker ju nisem poskusil. Tako dopuščam možnost, da bom, ko se bom nekega dne odločil poskusiti mokakänd, v njem odkril dobro strukturirane plasti. To bi bil moj notranji Nemec, skrit v močvirju. A če tam ne najdem nič drugega razen kaotične brozge, se bom vseeno lahko tolažil s tem, da obe torti dobita enako strukturo, ko ju pojem.