Srbsko zunanjo politiko so večji del 21. stoletja v nekaterih diplomatskih krogih tiho obravnavali kot primer strateške spretnosti. Beograd je hkrati vodil pogajanja o vstopu v Evropsko unijo, poglabljal svoje energetske vezi z Moskvo, sprejemal kitajske naložbe v infrastrukturo in ohranjal varnostni dialog z Združenimi državami Amerike. Tako imenovani štirje stebri – Evropska unija, ZDA, Rusija in Kitajska – niso bili v medsebojnim protislovju, temveč so tvorili sistem. Vsak odnos je imel specifično vlogo, spretnost srbske diplomacije pa je bila v tem, da se je izogibala situaciji, v kateri bi katerikoli od akterjev Srbiji vsilil izbiro.
Ta sistem je temeljil na specifični konfiguraciji mednarodnega reda. Predpostavljal je stabilno ameriško unipolarno prevlado, Evropsko unijo, osredotočeno na lastno logiko širitve, Rusijo, ki je tekmovala znotraj na pravilih temelječega reda, ki ga je sicer občasno kršila, a ga ni odprto zavračala, ter Kitajsko, katere ambicije so bile predvsem gospodarske narave. V takšnem svetu strateška dvoumnost ni pomenila izogibanja odločitvi – bila je politika.
Tega sveta ni več.
Od ravnovesja do strateškega nasprotja
Sprememba se ni zgodila čez noč, zato Beogradu ne gre očitati, da ni predvidel njene hitrosti. Vendar so njeni kumulativni učinki zdaj vidni. Kar je nekoč ustvarjalo diplomatski manevrski prostor, zdaj vzbuja dvome.
Bruselj dvomi o strateški usmeritvi Srbije. Washington dvomi o njeni zanesljivosti kot partnerici. Moskva – ki je tiho priznala vlogo Srbije kot posredne dobaviteljice streliva Ukrajini, čeprav tega v Beogradu nikoli niso uradno potrdili – je prešla od strpnosti do srbskega pragmatizma k aktivnemu preizkušanju njegovih meja. Kitajska pa opazuje politične pretrese v Beogradu in ponovno ocenjuje dolgoročno vzdržnost svojih naložb.
Srbija se ne opira več na štiri stebre. Sedi na štirih stolih in vsak od njih se premika v svojo smer.
Tu ne gre le za vprašanje imidža ali komunikacije. Gre za strukturno spremembo pričakovanj, ki izhajajo iz teh odnosov. V času, ko se je oblikovala strategija »stebrov«, je bil vsak partner pripravljen na delno sodelovanje: EU je ponujala proces brez roka, Washington je dopuščal nejasnosti v zameno za regionalno stabilnost, Rusija je cenila simbolično nevtralnost Srbije, Kitajska pa je iskala le konkretne dogovore.
Danes so vsi akterji spremenili svoje pogoje. Evropska unija, ki jo je spodbudila vojna v Ukrajini, širitev vse bolj obravnava kot varnostni instrument in ne kot birokratski proces. Washington je postal manj strpen do partnerjev, ki se izogibajo jasnemu stališču glede sankcij in v Združenih narodih glasujejo dvoumno. Kitajska, ki se sooča z lastnimi strateškimi pritiski, vse bolj zahteva jasno opredelitev svojih partnerjev v novih globalnih zavezniških razmerjih.
Strategija »stebrov« je bila zasnovana za ugodno okolje. Tako okolje pa danes ne obstaja več. Problem ima tudi globljo institucionalno razsežnost, ki se v zahodnih analizah redko omenja. Srbija ni uspela oblikovati koherentne zunanje politike niti uskladiti svoje obstoječe nacionalne varnostne strategije z okvirom skupne zunanje in varnostne politike EU. To ni le birokratski neuspeh, temveč odraz globlje politične nepripravljenosti, da bi natančno opredelila nacionalne interese. Srbski politiki kažejo le malo pripravljenosti za jasnost, ki jo terja strateška opredelitev – deloma zato, ker ima jasnost svojo politično ceno.
Kombinacija nacionalističnih čustev z evropsko integracijo se je izkazala za usmeritev, ki je zaporednim vladam prinašala volilne točke. Srbska dvoumnost ni naključna – je namerno gojena. A država, ki ne more jasno opredeliti svoje strateške usmeritve, ne more prepričljivo trditi, da jo sploh ima. V obdobju globalnih geopolitičnih pretresov ta negotovost prevzema eksistencialno razsežnost. V regiji, kjer so meje, identitete in zgodovinske delitve še vedno predmet živih sporov, država brez jasno opredeljene strateške usmeritve ne izgubi le vpliva – postane tudi ranljiva.
Zakaj je Tivat pomemben
Pomen nedavnega vrha EU–zahodni Balkan v Tivatu ni bil v nobeni posamezni izjavi, sprejeti na njem. Njegov pomen je v tem, kar je razkril o spremembi mišljenja v Bruslju. Evropska unija je svojo politiko širitve dolga leta obravnavala kot tehnični, birokratski proces. Članstvo je bilo predstavljeno kot nagrada za izvedene reforme, medtem ko je bil dejanski datum pristopa namerno puščen odprt. Ta pristop je bil vzdržen, dokler je bilo geopolitično okolje razmeroma stabilno.
Vojna v Ukrajini je to razmišljanje spremenila. Širitev se vse bolj obravnava ne kot administrativni proces, temveč kot varnostni instrument. Za Pariz in Berlin vprašanje ni več, ali zahodni Balkan pripada Evropi, temveč ali si Evropa lahko privošči, da to regijo pusti strateško izpostavljeno.
Prav tu pa Srbija postane obenem nepogrešljiva in problematična. Brez Srbije ni mogoče vzpostaviti trajnostne evropske varnostne arhitekture na zahodnem Balkanu. Njen geografski položaj, gospodarski pomen, vojaške zmogljivosti in politični vpliv jo uvrščajo med ključne države v regiji. Vendar je Srbija tudi država, ki je najmanj pripravljena opredeliti svojo dolgoročno strateško usmeritev. Rezultat je paradoks, ki oblikovalce evropske politike vse bolj frustrira: država, ki je najpomembnejša za regionalno stabilnost, je hkrati tudi tista, ki najbolj vztraja pri strateški dvoumnosti. Za Bruselj ta dvoumnost ni več le vir diplomatskega nelagodja. Postaja varnostni problem.
Onkraj Kosova – in onkraj Zahoda
Zahodne razprave o Srbiji pogosto ostajajo ujete v vprašanje dialoga med Beogradom in Prištino. Kosovo ostaja pomembno, vendar ni več edino ali celo glavno strateško vprašanje. Pod površino se pojavlja globlji problem. Ali lahko Srbija ostane geopolitično neuvrščena in vojaško nevtralna v Evropi, ki se naglo preoblikuje okoli varnostnih blokov?
Obstaja pa tudi predhodno vprašanje, ki si ga zahodni analitiki redko zastavljajo: kaj sploh pomeni »uskladiti se z Zahodom«, ko se sami zahodni interesi vse bolj razhajajo?
Srbski zunanjepolitični okvir štirih stebrov je predpostavljal usklajeno zahodno stališče. Ta predpostavka pa ne velja več. Ameriški in evropski interesi na zahodnem Balkanu niso enaki – in ta razlika se poglablja. To se ni začelo s sedanjo ameriško administracijo in se ne bo končalo z njenim odhodom, saj izhaja iz globljih strukturnih sprememb v načinu, kako Washington in Bruselj opredeljujeta svoje interese na obrobju Evrope.
To zelo jasno ponazarja tihi diplomatski spor glede Bosne in Hercegovine. Spor glede imenovanja visokega predstavnika, ki se v glavnem odvija stran od žarometov javne pozornosti v regiji, je povezan z različnimi vizijami projekta južne plinske povezave – projekta, ki naj bi Bosni in Hercegovini omogočil dostop do hrvaškega energetskega sistema in zmanjšal ruski energetski vpliv na Balkanu. Strateška logika projekta je splošno sprejeta. Vendar pa še ni rešeno vprašanje, kdo nadzira alternativno infrastrukturo. Gledano skozi to prizmo postanejo nekatera politična ravnanja Banja Luke jasnejša.
Srbija se torej ne odloča za preprosto dihotomijo »bodisi Vzhod bodisi Zahod«. Giblje se kvečjemu v trikotniku – med Brusljem, Washingtonom in prostorom, ki se širi med njima. Vojaška nevtralnost, ki je bila nekoč koristen mehanizem za ohranjanje ravnotežja, vedno bolj spominja na začasno stališče med neusklajenimi strateškimi realnostmi.
To ne pomeni, da se Srbija sooča z neposredno, dramatično odločitvijo. Mednarodna politika redko poteka na tak način. Strateške odločitve se sprejemajo postopoma in prostor za izbiro se oži polagoma. Ta proces se je že začel. Ko se bo vojna v Ukrajini končala, zahodni Balkan morda ne bo več deloval kot enotna geopolitična celota. Posledic te razdrobljenosti – za Srbijo, za regijo in za evropski projekt – še nihče ni resno preučil.
Konec strateške dvoumnosti
Srbija je dve desetletji uživala ugodnosti mednarodnega okolja, ki je nagrajevalo prožnost. Sposobnost hkratnega sodelovanja z Brusljem, Washingtonom, Moskvo in Pekingom je večala diplomatski manevrski prostor in manjšala strateške obveznosti.
Novi evropski varnostni red, ki šele nastaja, bo deloval po drugačnih pravilih. Na celini, ki jo zaznamujejo vojna v Ukrajini, vse ostrejše rivalstvo med velesilami ter naraščajoče skrbi glede gospodarske in tehnološke odvisnosti, postaja dvoumnost vse bolj nevzdržna. Strateška jasnost pridobiva večjo vrednost kot strateška prožnost.
To ne pomeni, da mora Srbija opustiti vse dosedanje elemente svoje zunanje politike. Prav tako to ne pomeni, da evropska integracija samodejno rešuje vse strateške dileme države. Pomeni pa, da se predpostavke, na katerih je temeljila politika štirih stebrov, postopoma rušijo – ne zaradi neuspeha srbskih politikov, temveč zato, ker se mednarodni sistem, ki jih je omogočal, spreminja pod vplivom močnejših sil – veliko močnejših od zunanje politike katere koli posamezne države.
Največji izziv za Srbijo danes ni izbira med Vzhodom in Zahodom. Je spoznanje, da mednarodni sistem, ki je omogočal izogibanje tej izbiri, izginja. Nevarnost ni v tem, da bo Srbija prisiljena izbrati. Nevarnost je v tem, da ji bo to izbiro na koncu vsilila sprememba strateškega okolja. Obdobje štirih stebrov je ustrezalo svetu strateške nejasnosti. Evropa vstopa v obdobje, ki nagrajuje strateško jasnost.
Nikola Lunić je srbski zunanjepolitični in analitik ter upokojeni mornariški častnik. Bil je obrambni ataše Srbije v Londonu ter izvršni direktor Sveta za strateško politiko. Trenutno je gostujoči predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Osijeku. Je avtor številnih analiz in komentarjev v srbskih in mednarodnih medijih, med drugim v časopisu Kyiv Post.
Članek je bil prvotno objavljen v angleškem prevodu v reviji New Eastern Europe (Poljska). Pričujoči tekst je prevod iz srbskega izvirnika. Avtorju in publikaciji se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo članka.
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič