Star’ fot’r

Kdor me pozna, ve, da nisem nikakršen častilec lika in dela edinega slovenskega kardinala. Kljub temu si celo ta mož, po pomoti uvožen iz renesanse v 20. stoletje, zasluži, da ga na tem mestu vzamem v bran pred očitkom, ki je sicer zrasel na hrvaškem zelniku, ni pa zato nič manj stupiden. Kardinalu Rodetu namreč očitajo, da je s svojimi izjavami svetega očeta Frančiška užalil bolj kot kdorkoli drug kateregakoli drugega svetega očeta od časov apostola Petra. Pustimo sedaj ob strani, da je moral že sam Sveti Peter, če je kajpak sploh kdaj bil v Rimu (a to je druga, s tem mestom scela nepovezana zgodba), bržkone slišati prenekatero pikro na svoj račun, vsaj če verjamemo nekemu drugemu svetniku, apostolu Pavlu.

Pustimo ob strani tudi, da je zgodovinski spomin v povprečju pogosto blizu tistemu zlate ribice. Ampak nikakor še ni daleč nazaj, ko je po Benediktu XVI. padalo z vseh strani in je skoraj vsaka njegova poteza žela porog, pa ni nikomur prišlo na um, da bi bila apokalipsa kaj bliže kot sicer. Sicer se je tudi tedaj našel kdo, ki se je potegnil za starega pontifeksa, ampak šele potem, ko so papeža poslali v kot kolegi škofje, kakšna škofovska konferenca v celoti, kak belgijski minister in za nameček še kanclerka njegove rodne Nemčije. 
Zdaj, ko je menda v Cerkvi nastopila doba odkritega govorjenja o nakopičenih problemih, je vsaka že precej nedolžna opazka na račun Benediktovega naslednika hitro spoznana za verbalni delikt in vodi v intelektualno in še kakšno osamo. Papeža ljudskih src se vendar ne kritizira. Zato se ob pisanju teh vrstic strumno zanašam na to, da te številke Razpotij določeni znanci ne bodo nikoli dobili v roke. Drugače bom še sam obveljal za brezsrčnega čudaka. Kar najbrž v resnici sem. 
Po drugi strani padajo razmeroma težke besede, ki naj bi podkrepile popolno salonsko nezmožnost kakršnekoli opazke na papežev račun. Dunajskemu kardinalu Schönbornu, končno osvobojenemu nadležnega shizofrenega položaja, ko je moral v Rimu govoriti eno, v domačih, avstrijskih logih pa nekaj povsem drugega, se je denimo zdelo potrebno pribiti, da se Bog ne boji papeža Frančiška, zato naj se ga ne bi bali (in se torej vzdržali njegove kritike) niti ljudje. Če Bog kristjanov ne bi bil Bog odpuščanja, bi bil lahko ob tej izjavi po mojem mnenju celo užaljen. 
Bi pa, priznam, z veseljem bil muha in se kot tak prebil v sejne prostore zadnjega izrednega splošnega zasedanja škofovske sinode. In to v trenutku, ko je vsem tistim mediokritetam v rdečem, kakršne se pač najde v organu, kot je kardinalski kolegij, postalo naposled jasno, da so nastopili »novi časi«. Kakšen užitek bi moral biti za opazovalca, ki bi lahko sledil njihovemu nenadnemu tekmovanju, kdo bo bolj zadel struno novega »revolucionarnega« duha, potem ko so leta, nekateri desetletja kimali nekoliko drugačnemu duhu. 
Ampak bistvo zadeve je seveda drugje. Celo ne v tem, da s Frančiškom ob vsej papirnati revolucionarnosti ni prišlo do nikakršne menjave generacij na cerkvenem vrhu. Nič ne podčrtava globoke prevlade gerontokracije v Vatikanu bolj kot dejstvo, da naj bi bil osrednje upanje tako imenovanih reformistov Walter Kasper, enainosemdesetletni možakar, ki je vsaj z eno nogo in pol obtičal v letu 1965, ko je bil star trideset let. Pustimo ob strani njegovo vedenje, podobno rimskemu Tacitu. Kot Tacit pod Domicijanom je namreč tudi Kasper na vse stolčke sedel pod Wojtyło in Ratzingerjem, z njuno dediščino pa naj bi zdaj pometel.
Ampak pri Jorgeju Bergogliu, kot rečeno, ne gre za to. Vse te velike teme so zanj samo nekakšna nadležna motnja. Po svoji duši je človek čisto povprečen postarani vaški župnik, le da je v nasprotju s številnimi slovenskimi kolegi pač dejansko župnik sveta, ki je zanj v resnici lahko velika vas. Vas, do katere se vede enako kot rahlo nadležen starček v talarju z Gorenjskega ali Dolenjskega. Ki se je zlil s faro, ker ne zna biti sam in ne zna biti brez množice, ki mu vedno znova ploska. Zato eno nedeljo organizira srečanje starejših, drugo nedeljo srečanje s kakim obskurnim gibanjem, tretjo nedeljo blagoslov gasilcev. Počasi se njegova mrzlična dejavnost razlije še po delovnem tednu in že imamo pobožnost pri pobožnosti, katerih edina vsebina pa je na dnu zgolj župnikova oseba. 
Ljudje, ki kdaj po naključju obiščejo njegovo cerkev, so vzhičeni nad njegovimi pridigami in njegovo prijaznostjo. Toda ljudje, ki z njim živijo desetletja, so ga do grla siti. Zanje je kot nekak kolektivni star’ fot’r, ujet v lastnem kozmosu, ki je zaradi njegovega položaja tudi njihov. Vedno sem si želel, da bi se kozmopolitski Rim prebil tudi do nas. Nikoli si nisem mislil, da bo »slovenski« vaški župnik zavladal Rimu. In njegovi kolegi iz Slovenije so znali vladati s trdo roko.